ú
1
--
in
-ja
m
(
ū
)
dvaindvajseta črka slovenske abecede:
napisati u
;
veliki U
;
cev v obliki črke U
;
z malim u
;
ležeči u-ji
//
samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
dolgi u
ú
--
kot imenovalni prilastek
dvaindvajseti po vrsti:
točka u
♦
metal.
profil U
profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki U
ú-
prvi del zloženk
nanašajoč se na u:
♦
metal.
U-profil
profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki U
ú
2
medm.
(
ȗ
)
posnema tuljenje, hud jok:
u, u, u, zavija burja okrog oglov
;
u, u, je prestrašeno jokal otrok
//
posnema glas sove:
u, u, u, se je oglašala sova
;
sam.:
zaslišali so zategli sovji u, u, u
ù
3
medm.
(
ȕ
)
1.
izraža začudenje, presenečenje:
u, kako si bila pridna
;
hitro, hitro! U, kaj pa je
2.
izraža podkrepitev trditve:
u, kako bobni
;
u, si občutljiva
u...
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah
za izražanje
a)
v zvezi s
se
usmerjenosti dejanja z višjega mesta, položaja na nižjega:
ugrezati se, usedati se
/
ulekniti se
b)
premikanja stran:
ubežati, uiti, uteči
/
umakniti se
c)
dosege zaželenega namena, cilja:
ublažiti
/
uokviriti, ustekleničiti
/
udobrovoljiti, uenosmeriti, upokončiti
/
ubesediti, učlovečiti
/
udomačiti, upijaniti
/
uhoditi, uigrati se
/
upliniti, utekočiniti se
č)
v zvezi s
se
zmanjšanja česa kot posledice dejanja:
ukuhati se, uskočiti se, usušiti se
d)
v zvezi s
se
napake, pomote pri dejanju:
umeriti se, uračunati se, ušteti se
e)
povzročitve škode, poškodbe z dejanjem:
urezati, ustriči
/
usekati se
f)
same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):
ubraniti, uloviti
/
uleči se
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
udor, udoren, udrtje, usedlina
uáu
[
u̯au̯
]
medm.
(
ȃ
)
pog.
izraža navdušenje:
uau, kako je lepo;
prim.
vav
ubádanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ubadati se:
ubadanje z otroki ji je vzelo veliko časa
/
ubadanje s pisanjem
ubádati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
1.
z naporom opravljati opravila, dela v zvezi s tem, kar določa
sobesedilo:
ubadati se s kmetijo
;
sama se ubada z otroki in gospodinjstvom
/
dolgo se že ubada s tem delom
ga z naporom opravlja
2.
ukvarjati se s čim neprijetnim, težavnim:
kar sam se ubadaj s tem problemom
;
noče se ubadati z nepomembnimi stvarmi
/
vse življenje se ubada s težavami
jih ima
//
ukvarjati se s čim sploh:
ubadati se z obrtjo
ubèg
in
ubég -éga
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
zastar.
pobeg
2
:
ubeg iz zapora
ubégel
-gla -o
[
ubegəu̯
]
prid.
(
ẹ́
)
star.
pobegel
:
ubegli ujetniki
ubéglec
-a
[
ubegləc
]
m
(
ẹ̑
)
zastar.
ubežnik
:
zasledovati ubegleca
ubégniti
-em
dov.
,
tudi
ubegníte;
tudi
ubegníla
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
pobegniti
:
poskušati ubegniti
/
ubegniti nevarnosti
umakniti se pred njo, se ji izmakniti
ubelíti
in
ubéliti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
star.
obeliti
1
:
ubeliti platno
/
skrbi ubelijo lase
/
ubeliti deblo
ubéljen
-a -o:
ubeljene rjuhe
ubesédenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od ubesediti:
brez ubesedenja svojih občutkov človek sebe nikoli ne more zares
spoznati
;
način ubesedenja
;
nezmožnost ubesedenja
ubesedíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
izraziti z besedilom:
ubesediliti grafični prikaz
;
ubesediliti niz sličic
;
govorno, pisno ubesediliti
ubesedítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ubesediti:
ubeseditev dogodkov
;
sodobna ubeseditev antičnega mita
;
tehnika ubeseditve
ubeséditi
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
izraziti z besedami:
ubesediti doživetja, misli
ubeséden
-a -o:
ubesedene misli
;
proti koncu romana se ubesedena snov začenja ponavljati
ubesedítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ubeseditev:
ubeseditveni postopek
/
ubeseditvena sredstva
ubesedoválec
-lca
[
ubesedovau̯ca
tudi
ubesedovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj ubeseduje, zna ubesedovati:
je mojstrski ubesedovalec
ubesedoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ubesedovanje:
ubesedovalni postopek
/
ubesedovalne prvine
ubesedovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ubesedovati:
ubesedovanje snovi v romanu
;
način ubesedovanja
ubesedováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izražati z besedami:
ubesedovati dogodke
ubežáti
-ím
dov.
, ubéži; ubéžal
tudi
ubêžal
(
á í
)
1.
z begom se umakniti pred kom, izmakniti se komu:
ubežati sovražniku
/
ubežati pred zasledovalci
//
ekspr.
umakniti se pred čim, izmakniti se čemu:
ubežati kazni
/
ubežati usodi
/
za las je ubežal smrti
2.
star.
pobegniti
,
zbežati
:
obljubil je, da ne bo poskušal ubežati
;
ubežati od doma
/
pes se je strgal z verige in ubežal
ušel
;
ubežati od vojakov
dezertirati
ubéžen
-žna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
nanašajoč se na beg, pobeg:
ubežni nameni
/
ubežni rovi v brlogu
//
star.
pobegel
:
ubežni vojak
;
ubežna skupina
♦
astron.
ubežna hitrost
hitrost, ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo
nebesnega telesa
;
mat.
ubežna ravnina
s projekcijsko ravnino vzporedna ravnina skozi projekcijsko
središče
ubéžnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska, ki ubeži, pobegne:
ujeti ubežnico
;
ubežnica iz vzgojnega doma
2.
tipka na računalniški tipkovnici za prekinitev programa:
pritisniti ubežnico
;
zavrniti spremembe v dokumentu z ubežnico
;
vnašalka in ubežnica
ubéžnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor ubeži, pobegne:
zasledovati ubežnika
;
ubežnik iz zapora
/
knjiž.
politični ubežnik
politični begunec
;
vojaški ubežnik
dezerter
ubéžniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ubežnike:
ubežniška skupina
/
knjiž.
ubežniška vlada
begunska vlada
ubéžništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
dezerterstvo
:
na fronti se je širilo ubežništvo
/
kaznovati ubežništvo s smrtjo
ubijáč
-a
m
(
á
)
1.
priprava za ubijanje z udarcem:
imeti v roki, žepu ubijač
;
ubiti ribo z ubijačem
;
lesen, železen ubijač
2.
zastar.
ubijalec
:
kaznovati ubijača
ubijálec
-lca
[
ubijau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor ubije človeka:
najti, ujeti ubijalca
;
morilci in ubijalci
/
bolezenski ubijalec
;
ubijalec iz ljubosumnosti
2.
ekspr.
kdor povzroči, da kdo izgubi kaj duševnega:
on je ubijalec najine ljubezni
ubijálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ubijanje:
ubijalna sla
/
ubijalno orožje
ubijálka
-e
[
ubijau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ubije človeka:
soditi ubijalki
;
požigalka in ubijalka
ubijálski
-a -o
[
ubijau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ubijalce ali ubijanje:
ubijalsko orodje, orožje
/
ubijalski pogled
/
ubijalski mraz
zelo hud
ubíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od ubijati:
ubijanje ljudi
;
sla po ubijanju
/
množično ubijanje
/
ubijanje živali
/
ubijanje upanja, volje do dela
/
ubijanje časa s klepetanjem
/
ubijanje z delom, s kmetijo
ubíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z udarci, s silo povzročati smrt
a)
človeka:
ropali so in ubijali
/
ubijati ljudi s strupi
/
ekspr.
ni ubijal z rokami, ampak z besedo
ukazoval je ubijati
b)
živali:
ubijati kače
//
s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga:
padajoče skale so ubijale napadalce
//
s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt:
eksplozija ruši in ubija
;
visoka temperatura ubija bakterije
2.
z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje:
ubijati šipe
//
v zvezi
ubijati jajca
na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina:
ubijati jajca in jih peči
/
ubijati jajca v ponev
3.
ekspr.
povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč:
zakaj me ubijaš s težkim delom
/
brezdelje, vročina ga ubija
;
sestanki, spori ga ubijajo
/
to ga duševno, telesno ubija
4.
ekspr.
povzročati izgubo česa duševnega:
ne ubijaj mu upanja
;
ubijati komu veselje, voljo do dela
/
hrup ubija duševno zbranost
5.
ekspr.
delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine:
ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo
/
prijetno ubijati čas
●
ekspr.
črka ubija, duh oživlja
samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove
resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh
ubíjati se
1.
zaradi padca, udarca ob kaj umirati:
padali so v prepade in se ubijali
2.
namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo:
rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki
3.
ekspr.
s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja
telesna, življenjska moč:
ubijati se z delom, s kmetijo
/
s pijačo se ubija, in vendar pije
//
zelo naporno, težko delati:
ubijati se za otroke
;
ubijati se na kmetiji, po njivah
;
ubijati se od jutra do noči
/
star.
vse življenje se je ubijal z revščino
je živel v pomanjkanju
//
s širokim pomenskim obsegom
z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo,
delo, kot ga določa sobesedilo:
ubijati se z branjem kitajskih znakov
/
vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov
;
ubijati se s problemom
4.
ekspr.
izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne
sile:
vodni curki so se med seboj ubijali
/
kriki se ubijajo v bobnenju slapa
/
koraki se ubijajo v mahu
●
ekspr.
ubijati si glavo s čim
beliti si glavo s čim
;
star.
ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu
težko, slabo živeč se potikati, hoditi
ubijajóč
-a -e:
ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel
;
ubijajoči streli
;
enolično delo je ubijajoče
;
prisl.:
ubijajoče dolgo čakati
;
ubijajoče zanič
zelo
ubíjan
-a -o:
kriki ubijanih ljudi
ubikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
kraj, prostor, kjer kaj je, se nahaja:
ubikacija svetišča
/
železniške ubikacije
stavbe, zgradbe
;
vinske gorice z ubikacijami za vinogradnike
z domovi, s stanovanji
ubikvitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
dejstvo, da kaj je, se nahaja povsod, povsodnost:
načelo ubikvitete
ubirálec
-lca
[
ubirau̯ca
tudi
ubiralca
]
m
(
ȃ
)
zastar.
uglaševalec
:
ubiralec glasbil
ubirálka
-e
[
ubirau̯ka
tudi
ubiralka
]
ž
(
ȃ
)
glasb.
ozka, podolgovata deščica na godalih in brenkalih, ob katero se s
prsti pritiskajo strune in s tem spreminja višina tonov:
ebenovinasta ubiralka
;
ubiralka na kitari, violini
;
prijemi na ubiralki
ubíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od ubirati:
ubiranje razglašenih strun
/
navadil se je ubiranja lastnih poti
ubírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto:
ubirati glasove pevcev
;
barve vzorca se lepo ubirajo med seboj
//
star.
uglaševati
:
nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati
2.
ekspr.
igrati
,
peti
2
:
fantje ubirajo vesele melodije
/
nekdo ubira strune kitare
igra na kitaro
3.
ekspr.,
navadno v zvezi s
pot, smer
iti, hoditi kod:
vsak dan ubira isto pot
;
ubirala sta stranske poti
;
ubirali so smer proti severu
//
s prislovnim določilom,
v zvezi
ubirati pot
iti
,
hoditi
:
konj je počasi ubiral pot
;
ubirala sta pot po bližnjicah
4.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
iti
,
hoditi
:
peš jo je ubiral za njimi
;
hitro sta jo ubirala po strmini
;
kam jo ubiraš
5.
ekspr.
ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo:
ubirati nove metode, novo taktiko
;
prepričan je, da ubira pravo pot
/
ubirati svoja pota v ustvarjanju
ne biti pretirano dovzeten za vplive
●
ekspr.
ubirati korake, stopinje za kom
hoditi
;
ekspr.
molče sta ubirala dolge korake
hodila z dolgimi koraki
ubírati se
teh.
biti tak, da se drug drugemu prilega:
zobniki se morajo pravilno ubirati
ubirajóč
-a -e:
pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu
ubistríti se
-ím se
dov.
, ubístril se; ubistrèn
(
ī í
)
postati bister, zelo prozoren:
voda se ubistri
ubíti
ubíjem
dov.
, ubìl
(
í ȋ
)
1.
z udarcem, s silo povzročiti smrt
a)
človeka:
napadalec je potnika ubil
;
namerno, nehote ubiti koga
/
ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško
/
ubiti koga s plinom
b)
živali:
ubiti kačo, muho
/
lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom
/
ubiti prašiča z električnim tokom
/
ekspr.
dobil je udarec, ki bi vola ubil
zelo močen udarec
//
s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga:
v gozdu ga je ubilo drevo
/
druga krogla ga je ubila
//
s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt:
ubila ga je eksplozija, strela
/
brezoseb.
ubilo ga je v rudniku
/
novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
2.
z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje:
ubiti šipo
/
star.
glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim
razbijem
//
v zvezi
ubiti jajce
na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina:
ubil je jajce in ga spekel
/
ubiti jajce v juho
/
pog.
za zajtrk si je ubil dve jajci
pripravil, spekel
3.
ekspr.
povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč:
pregovarjanje ga je čisto ubilo
;
vročina me hitro ubije
4.
ekspr.
povzročiti izgubo česa duševnega:
ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela
/
teh načel čas ne bo ubil
razveljavil
//
povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več:
s pijačo ubiti občutek sramu
;
ubiti v kom usmiljenje, vest
/
da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral
5.
ekspr.
narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje
mine:
ubiti čakanje, čas z branjem
6.
ekspr.
povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost:
z dodatkom ubiti barvo
;
ubiti in poživiti
/
ubiti glas, odmev
/
ubiti ritem
/
te besede so ubile do takrat živahno razpravo
7.
v medmetni rabi
izraža podkrepitev
a)
trditve:
naj me bog, strela ubije, če lažem
b)
zanikanja:
ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
●
ekspr.
če izve oče, me bo ubil
zelo pretepel, kaznoval
;
ekspr.
koliko časa ubije za prazne stvari
porabi
;
ta človek še muhe ne bi ubil
je zelo miren, miroljuben
;
ekspr.
ubiti dve muhi na en mah
z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari
;
pog.
imeti karte za vola ubiti
zelo dobre karte
ubíti se
1.
zaradi padca, udarca ob kaj umreti:
padel je s strehe in se ubil
;
ubiti se z avtomobilom
/
ekspr.
pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ
da ne padeš
2.
namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo:
obupal je in se ubil
/
ubiti se s pištolo
/
ubiti se s strupom
3.
ekspr.
izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne
sile:
valovi so se ubili ob obali
/
njihova vojaška moč se je ubila
●
ekspr.
delo moraš končati, pa če se ubiješ
ne glede na težavnost, napor
;
zastar.
ubiti si nos
razbiti si
ubívši
star.
:
ubivši stražarja, so imeli pot prosto
ubít
-a -o:
ubit človek
;
ubit pogled, smeh
;
našli so ga ubitega
;
ubite barve
;
ubita šipa
;
ubit v vojni
;
duševno ubit
;
spati kot ubit
zelo trdno
♦
agr.
ubito vino
vino, ki ne učinkuje sveže
;
prisl.:
ubito odgovoriti, pogledati
;
ubito rumena barva
;
sam.:
pokopati ubite
ubítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ubiti:
ubitje šipe
●
knjiž.
ubitje človeka
uboj
ubítost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje ubitega:
ubitost živali
/
ekspr.
duševna, telesna ubitost
ublaževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
blažilen
:
ublaževalno sredstvo
ublaževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ublaževati:
ublaževanje bolečine
/
ublaževanje napetosti, nasprotij
ublaževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj manj
a)
neprijetno, hudo:
ublaževati bolečine
b)
neprijetno, boleče:
ublaževati udarce
c)
ostro, negativno:
ublaževati kritiko
2.
delati, da se kaj pojavlja
a)
v manj izraziti obliki:
ublaževati klance, strmine
/
ublaževati nasprotja
b)
v manj visoki stopnji:
ublaževati vročino
3.
knjiž.
delati kaj blago, milo:
sreča mu ublažuje poteze na obrazu
ublažujóč
-a -e:
ublažujoča opomba
ublažítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ublažiti:
ublažitev bolečine
/
ublažitev posledic nesreče
/
ublažitev kazni
ublažíti
-ím
dov.
, ublážil
(
ī í
)
1.
narediti kaj manj
a)
neprijetno, hudo:
z obkladki ublažiti bolečine
/
ublažiti posledice
/
ublažiti kazen
b)
neprijetno, boleče:
ublažiti padec, udarec
c)
ostro, negativno:
ublažiti kritiko, stališče
2.
narediti, da se kaj pojavlja
a)
v manj izraziti obliki:
ublažiti pritisk
/
ublažiti ovinek
b)
v manj visoki stopnji:
ublažiti jezo, žejo
/
ublažiti učinek kisline
3.
knjiž.
narediti kaj blago, milo:
sreča mu je ublažila obraz
ublažèn
-êna -o:
s humorjem ublažena satira
ubóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
1.
nav. ekspr.
usmiljenja, pomilovanja vreden:
otroci so v vojni najbolj ubogi
;
šel je domov ves strt in ubog
/
njeno ubogo srce je polno dvomov
;
ne mučite naših ubogih ušes s tako glasbo
/
ubogi siromak se je vsem smilil
;
uboga sirota
;
ubogo trpeče ljudstvo
/
ubogo paro vsi izkoriščajo
/
kot nagovor
ubogi otrok, kaj so ti storili
2.
ekspr.
slaboten
,
onemogel
:
po bolezni je še vsa uboga
/
njegove uboge noge ga ne držijo več
3.
star.
ki ima malo materialnih dobrin;
reven
,
siromašen
:
njegov oče je samo ubog kmet
;
niso tako ubogi, kot si mislite
;
iz tujine se je vrnil še bolj ubog
/
uboge vasi
revne
4.
ekspr.
po vrednosti, količini majhen, nezadosten:
prepirajo se za tisto ubogo premoženje
//
z oslabljenim pomenom
poudarja majhno količino:
kaj pa boš kupil za tiste uboge dinarje,
pog.
fičnike
5.
ekspr.
skromen
:
vzela je svojo ubogo prtljago in odšla
;
v mestu imajo samo en ubog hotel
●
iron.
ubog na duhu
nedomiseln, naiven
;
ekspr.
uboga gmajna
izkoriščano, zatirano ljudstvo
ubógo
prisl.
:
ubogo živeti
;
star.
v tem romanu je ubogo malo izvirnega
zelo malo
;
sam.:
pomagati ubogim in bolnim
ubóganje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od ubogati:
uboganje staršev
/
naučiti psa na uboganje
ubógati
-am
dov. in nedov.
(
ọ̑
)
1.
narediti, ravnati tako, kot kdo zahteva, predlaga:
otrok uboga starše
;
pes uboga gospodarja
;
ti mu reci, mene ne uboga
;
v vsem ga uboga
;
ubogati na migljaj,
ekspr.
na prvo besedo
;
konj uboga na poteg vajeti
;
hitro, takoj,
ekspr.
slepo ubogati
/
ta deklica rada uboga
je ubogljiva
/
ubogati povelje, ukaz
●
preg.
kdor ne uboga, ga tepe nadloga
zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega
//
upoštevati pri svojem ravnanju:
ni ubogal nasveta
;
ubogati svojo pamet, razum
2.
ekspr.
zadovoljivo reagirati, odzivati se na določena dejanja, ukrepe:
dolgo se je trudil, da bi ga letalo ubogalo
/
noge ga ne ubogajo
ne more več hoditi
;
oči ga ne ubogajo
ne more več gledati
;
leva roka ga ne uboga
ne more delati z njo
;
spomin ga za zdaj še uboga
ima še dober spomin
ubogljív
-a -o
prid.
, ubogljívejši
(
ī í
)
ki (rad) uboga:
ubogljiv otrok
;
biti, postati ubogljiv
;
preveč, zelo ubogljiv
/
ekspr.
avtomobil je ubogljiv in se ga da lepo voziti
ubogljívo
prisl.
:
ubogljivo izpolnjevati ukaze
ubogljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost ubogljivega človeka, zlasti otroka:
ubogljivost otroka
/
starši zahtevajo ubogljivost
ubógost
-i
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
revnost
,
siromašnost
:
zavedati se svoje ubogosti
ubòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od ubiti 1:
zagrešiti uboj
;
biti obsojen zaradi uboja
/
uboj iz koristoljubja, ljubosumnosti
;
uboj na zahrbten način
♦
pravn.
naklepni uboj
naklepna povzročitev smrti človeka; umor
;
uboj na mah
v močni razdraženosti
ubójen
-jna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
ubijalen
:
ubojni namen
/
delo je bilo ubojno
ubijajoče
♦
voj.
ubojni učinek
;
ubojna letalska bomba
ubójnik
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
ubijalec
:
roparji in ubojniki
/
ubojniki kralja
ubójstvo
-a
s
(
ọ̑
)
zastar.
uboj
:
biti zaprt zaradi ubojstva
ubóren
-rna -o
prid.
, ubórnejši
(
ọ́ ọ̄
)
star.
reven
,
siromašen
:
uboren človek
/
uborna kmetija
/
uborna hrana
;
uborne zaloge
majhne, nezadostne
ubórno
prisl.
:
uborno živeti
ubórnost
-i
ž
(
ọ́
)
star.
revnost
,
siromašnost
:
ubornost obleke
/
sramuje se svoje ubornosti
ubóščina
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
revščina
,
siromaštvo
:
prizadevale so jih skrbi in uboščina
/
živeti v uboščini
ubóštvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
revščina
,
siromaštvo
:
gospodarska kriza je povečala uboštvo
/
živeti v uboštvu
/
duhovno, miselno uboštvo
ubóžati
-am
dov.
(
ọ̑
)
zastar.
obubožati
:
družina je ubožala
;
popolnoma ubožati
ubóžček
-čka
m
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
usmiljenja, pomilovanja vreden človek:
ubožček se je hudo ranil
/
kot nagovor
kaj se je zgodilo, ubožček
2.
star.
revež
,
siromak
:
dati ubožčkom hrano in obleko
ubóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
1.
ekspr.
usmiljenja, pomilovanja vreden človek:
ubožec je hudo bolan
/
kot nagovor
ubožec, kaj so ti storili
2.
star.
revež
,
siromak
:
razdeliti denar med ubožce
●
knjiž.
asiški ubožec
sv. Frančišek Asiški
ubóžen
-žna -o
prid.
, ubóžnejši
(
ọ́ ọ̄
)
star.
reven
,
siromašen
:
ubožen študent
;
bili so zelo ubožni
;
ubožna družina
/
ubožno pohištvo
skromno
●
ubožna hiša
ubožnica
♦
pravn.
ubožno spričevalo
nekdaj
listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe
ubóžno
prisl.
:
ubožno živeti
;
ubožno oblečen človek
;
sam.:
ubožni in bogati
ubóžica
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
usmiljenja, pomilovanja vredna ženska:
ubožica že dolgo boleha
/
kot nagovor
ti ubožica, kaj si morala prestati
ubóžnica
-e
ž
(
ọ̑
)
nekdaj
zavod za ljudi brez dohodkov:
umrl je v ubožnici
;
mestna, občinska ubožnica
ubóžnik
-a
m
(
ọ̑
)
star.
revež
,
siromak
:
pomagati ubožnikom
;
vaški ubožniki
ubóžniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ubožnico:
ubožniška uprava
/
ubožniški ljudje
ubóžnost
-i
ž
(
ọ́
)
star.
revnost
,
siromašnost
:
skrivali so svojo ubožnost
/
živeti v ubožnosti
/
duševna ubožnost
duševna revščina
ubóžnosten
-tna -o
prid.
(
ọ́
)
pravn.,
nekdaj,
v zvezi
ubožnostno spričevalo
listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe:
ubraníti
in
ubrániti -im
dov.
(
ī á
)
1.
s svojo dejavnostjo, zlasti vojaško, preprečiti, da kdo kaj zavzame,
zasede:
vojaki so ubranili most
;
ubraniti mesto, položaje
;
ubraniti s topovi
;
težko ubraniti
/
ubraniti mesto pred napadalci
2.
s svojo dejavnostjo preprečiti, da se komu kaj vzame:
ubraniti družinsko čast
;
ubraniti svoj ugled
/
država je ubranila svojo neodvisnost
3.
v zvezi s
pred
s svojo dejavnostjo preprečiti, da kaj kam pride, kaj poškoduje:
ubraniti obraz pred čebelami
;
ubraniti oči pred prahom
/
ubraniti rastline pred boleznimi
4.
navadno z dajalnikom
s svojo dejavnostjo preprečiti uresničitev kakega dejanja:
tega mi ne bo nihče ubranil
;
ubranil mu je pobeg
/
ni ji mogel ubraniti, da ne bi vsega povedala
●
publ.
ubraniti naslov prvaka
znova pridobiti
♦
šport.,
pri nogometu
ubraniti enajstmetrovko
ubraníti se
in
ubrániti se
s svojo dejavnostjo doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega:
ubraniti se nenehnega spraševanja
;
z roko se je ubranil udarca
/
ubraniti se bolezni
;
težko se je ubranil strahu
/
te misli se ne more ubraniti, če si še tako prizadeva
ubranljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da ubraniti:
soteska je lahko ubranljiva
/
ubranljiv napad
ubránost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost ubranega:
barvna, glasovna ubranost
;
ubranost gibov
/
ubranost instrumentov
;
ubranost zbora
/
ubranost moštva
/
lirična ubranost dramskih prizorov
ubráti
ubêrem
dov.
,
stil.
uberó; ubrál
(
á é
)
1.
narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
a)
urejeno, prijetno celoto:
ubrati barve pohištva
;
ubrati glasove pevcev
/
omizje je ubral v pevski zbor
b)
logično urejeno celoto:
govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem
;
njegova igra se ni ubrala z igro ostalih
/
knjiž.
zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto
združila
//
star.
uglasiti:
ubral je razglašene strune na citrah
;
ubrati zvonove
2.
ekspr.
začeti igrati, peti:
pevke so ubrale prvo kitico pesmi
;
harmonikar je ubral nov valček
/
ubrati strune kitare
začeti igrati na kitaro
3.
ekspr.,
navadno v zvezi s
pot, smer
iti, oditi kod:
ubrali so najbližjo pot v dolino
;
ubrali so pot nad vasjo
/
letalo je ubralo pravo smer
/
ubral je pot k sošolcu
šel, odšel
4.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
iti
,
oditi
:
ubral jo je kar po bližnjici
;
ubrati jo za vojaki
;
ubrati jo povprek
/
ubral jo je v tujino za kruhom
//
hitro oditi, steči:
skočil je iz grma in jo ubral po stezi
;
ubrali smo jo v zavetje
/
ubrati jo v dir
zdirjati
5.
ekspr.
začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo:
ubrati nove metode dela
;
moštvo je ubralo drugo taktiko
;
preiskovalci so ubrali napačno pot
;
ubrati pravo pot pri reševanju problema
6.
star.
izbrati
:
ubrali so pravi čas za setev
;
ubral si je daljšo pot do doma
/
ženo si je ubral v sosednji vasi
7.
zastar.
zgrabiti
:
ubral ga je za vrat in odvlekel od mize
/
pes ga je ubral za hlače
●
star.
ubrati jadro
skrajšati
;
star.
ubrati krilo, zavese
nabrati
;
ekspr.
ubral je korak po godbi
uravnal, uskladil
;
ekspr.
preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno
našel
;
ekspr.
zdaj bomo ubrali druge strune
zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati
drugače
;
ekspr.
rad ubere smešno struno
rad se pošali, pove kaj smešnega
ubráti se
priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da
ni medsebojnega nasprotovanja:
igralska skupina se je dobro ubrala
;
ni se mogel ubrati z drugimi
ubrán
-a -o
1.
deležnik od ubrati:
ubrani glasovi pevcev
;
nakit mora biti ubran z obleko
;
ubrane barve vzorca
;
ubrano petje, zvonjenje
2.
katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju:
ubrana celota
;
ubrana kompozicija
/
ubrana igra
3.
knjiž.
ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo:
roman je epsko ubran
/
barve, ubrane na en sam ton
;
repertoar gledališča je ubran na eno samo temo
;
prisl.:
ubrano peti
;
zbor zveni ubrano
ubrejíti
-ím
tudi
ubrêjiti -im
dov.
, ubrêji; ubrêjil
(
ī í; ē ȇ
)
povzročiti brejost:
žrebec ubreji kobilo
ubrejíti se
,
tudi
ubrêjiti se
postati brej:
psica se ubreji
ubrejèn
-êna -o
tudi
ubrêjen -a -o:
ubrejena svinja
ubrísati
ubríšem
dov.
,
tudi
ubrisála
(
í ȋ
)
1.
pog.
udariti
:
tiho, če ne te ubrišem
;
ubrisati s palico po tleh
2.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
hitro oditi, steči:
ubrisal jo je proti dolini
;
ubrisal jo je, kar so mu noge dale
●
zastar.
ubrisati solze
obrisati
ubrísati se
star.
zjasniti se:
nebo se je ubrisalo
/
vreme se je ubrisalo
●
knjiž.
obraz se ji je ubrisal
razjasnil
;
nar.
vino se je ubrisalo
izčistilo
ubrísan
-a -o
1.
deležnik od ubrisati:
ubrisano nebo
2.
pog.,
ekspr.
čudaški
,
neumen
:
smešen, malo ubrisan človek
;
mahal je z rokami kot ubrisan
ubrusíti
in
ubrúsiti -im
dov.
(
ī ú
)
z brušenjem dati čemu zaželeno obliko, zaželene lastnosti:
ubrusiti ventil
;
ubrusiti s smirkovim papirjem
ubrusíti se
in
ubrúsiti se
1.
zmanjšati se zaradi brušenja:
osla se ubrusi
2.
pri brušenju se poškodovati:
pazi, da se ne ubrusiš
ubŕzdati
-am
dov.
(
r̄
)
knjiž.
zadržati z brzdo;
obrzdati
:
s težavo je ubrzdal konja
//
obvladati
,
zadržati
:
ubrzdati strasti
;
komaj se je ubrzdal
ucedíti
-ím
dov.
, ucêdi
in
ucédi; ucédil; ucejèn
(
ī í
)
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
hitro oditi, steči:
ucedil jo je proti postaji, da bi ujel vlak
;
pes jo je ucedil za bežečima
//
steči
1
,
zbežati
:
ob šumu jo je napadalec ucedil
ucêjati se
-am se
nedov.
(
é
)
knjiž.
cediti se:
z las se mu uceja voda
●
knjiž.
vol se uceja
opravlja malo potrebo
ucvírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
teči
,
bežati
:
zajec jo ucvira čez travnik
;
pošteno jo je moral ucvirati, da ga niso ujeli
ucvréti
ucvrèm
dov.
, ucvŕl
(
ẹ́ ȅ
)
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
hitro oditi, steči:
ucvreti jo proti postaji
;
ucvreti jo po pomoč
;
ucvreti jo za žeparjem
//
steči
1
,
zbežati
:
ob šumu jo je tat ucvrl
;
zajec jo ucvre čez travnik
/
najbolje bi jo bilo ucvreti, dokler je še čas
učákati
-am
dov.
, učákajte
in
učakájte; učákala
in
učakála
(
á ȃ
)
star.
dočakati
:
učakati boljše čase
;
učakati svobodo
/
učakati izid knjige
;
učakati bratovo vrnitev
/
končno je učakal sina
se mu je rodil sin
/
učakati sto let
;
bolnik ni učakal večera
učakováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nar. gorenjsko
čakati
:
ustavila se je in ga učakovala
učáranost
-i
ž
(
ȃ
)
po ljudskem verovanju
stanje učaranega:
učaranost človeka
;
zbuditi se iz učaranosti
učárati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
po ljudskem verovanju
s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno
lastnost, sposobnost:
čarovnica ga je učarala, zato je bolan
;
učaral jo je, da se samo smeje
//
s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega:
učarati koga v žival
2.
knjiž.
s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo,
sposobnost kritičnega presojanja:
ta ženska ga je učarala
učáran
-a -o:
stali so nepremično, kakor učarani
;
učarano mesto
účbenik
-a
m
(
ȗ
)
knjiga s predpisano snovjo za učenje:
izdati, napisati učbenik
;
matematični učbenik
;
osnovnošolski, univerzitetni učbenik
;
učbenik francoščine,
pog.
za francoščino
;
učbenik za samouke
/
pomožni, predpisani učbenik
/
šahovski učbenik
účbeniški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na učbenik:
učbeniška obravnava snovi
/
zadovoljiti učbeniške potrebe
účen
1
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na učenje, pouk:
učni pripomoček
;
učna knjiga
;
učne metode
;
učno-vzgojni proces
/
publ.
dobiti novo učno moč
novega učitelja
;
učne ustanove
;
učno osebje
/
učne delavnice
do 1980
delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov
;
učna knjiga
;
učna ura
časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut
;
eno učno mesto je prazno
delovno mesto učitelja
//
nanašajoč se na uk 2:
učna pogodba
♦
ped.
učni stroj
mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov
in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih
psihofizičnih spretnosti
;
šol.
učni čas
trajanje pouka
;
učni jezik
jezik, v katerem poteka pouk
;
učni korak
osnovna snovna enota v programiranem učenju
;
učni načrt
načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa
vsebino, obseg učne snovi
;
učni predmet
;
učni program
predmetnik in učni načrt
;
nezadostni, odlični učni uspeh
;
učna doba
do 1980
predpisan čas za izučitev v poklicu
;
učna enota
del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih
urah
;
učna obveznost učitelja
tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj
;
učna snov
kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v
izobraževalnem procesu
účen
2
in
učán účna -o
in
-ó
prid.
(
ú ȃ ú
)
star.
nadarjen za učenje:
ker je bil učen, je tuji jezik hitro obvladal
/
učna žival
učljiva
učênček
-čka
m
(
é
)
nav. ekspr.
manjšalnica od učenec:
droben učenček
;
učenček prvega razreda
učênčev
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na učenca:
učenčev zvezek
/
učenčev učni uspeh
učênec
-nca
m
(
é
)
1.
kdor se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli:
postal je učenec prvega letnika
;
učenec 2. b razreda
/
šola ima tisoč dvesto učencev
//
kdor se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja:
biti Ramovšev učenec
;
ta univerzitetni profesor zna spodbujati svoje učence k
znanstvenemu delu
//
do 1980
kdor se usposablja za kak poklic, kako obrt:
čevljarski, kuharski učenec
/
učenci v gospodarstvu
2.
kdor se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor:
učenec znanega slikarja, trenerja
/
v njem je našel zvestega učenca
/
učenec naturalizma
●
knjiž.
Eskulapov učenec
zdravnik
♦
rel.
Kristus in njegovi učenci
učeník
-a
m
(
í
)
star.
učitelj
:
učenik je stopil v razred
;
strog učenik
/
učenik govorništva
/
biti komu učenik in vzornik
♦
rel.
Učenik in dvanajst apostolov
Kristus kot verski učitelj svojih učencev
učeníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
učiteljski
:
učeniška strogost
/
učeniška vloga
učeníštvo
-a
s
(
ȋ
)
star.
učiteljstvo
:
čast učeništva
/
leta učeništva
učiteljevanja
učenják
-a
m
(
á
)
kdor ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:
čudaški, slavni učenjak
;
prepiri, razprave učenjakov
/
pravni učenjak
/
ekspr.
v filozofiji je pravi učenjak
učenjákar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
učenjak
:
težko razumljivo razpravljanje učenjakarjev
učenjákarica
-e
ž
(
ȃ
)
slabš.
učenjakinja
:
suhoparna učenjakarica
učenjákarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
slabš.
učenjaški
:
učenjakarska natančnost
/
učenjakarski izrazi
/
bodi manj učenjakarski, kdo te bo pa razumel
učenjákarsko
prisl.
:
učenjakarsko razlagati
učenjákarstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
učenjaštvo
:
posmehovati se učenjakarstvu
/
razložiti brez nepotrebnega učenjakarstva
učenjákinja
-e
ž
(
á
)
ženska, ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:
slavna učenjakinja
/
ekspr.
malo učenjakinjo je mama nagradila s čokolado
učenjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na učenjake:
učenjaška vprašanja
/
učenjaška besedila
/
ne bodi tako učenjaški
učenjáško
prisl.
:
učenjaško opisovati
učenjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
ekspr.
učenjaško ravnanje, mišljenje:
posmehovati se učenjaštvu
/
biti usmerjen v praktičnost, ne v učenjaštvo
/
razložiti kaj brez visokega učenjaštva
2.
star.
učenjaki
:
zbralo se je učenjaštvo iz vse Evrope
učênje
-a
s
(
é
)
1.
glagolnik od učiti:
učenje otroka zahteva potrpežljivost
/
dolgoletno učenje v prvem razredu
poučevanje
/
pomagati sošolcu pri učenju
/
po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško
;
učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan
/
učenje besedila, pesmi
;
učenje na pamet
/
učenje mu dela težave
;
imeti dosti učenja
;
ekspr.
zagristi se v učenje
/
po triletnem učenju je postal pomočnik
;
učenje za kovača, v trgovini
/
denarno podpirati koga v času učenja v tujini
študija, šolanja
/
učenje iz napak, na napakah, ob napakah
/
strojno učenje
področje umetne inteligence, ki z različnimi tehnikami omogoča
računalnikom, strojem, da se učijo, iščejo pravila glede na učne
podatke
♦
ped.
mehanično učenje
brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se
lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja
;
verbalno učenje
s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z
besednim razlaganjem
;
šol.
programirano učenje
individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu
s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig
2.
kar se uči, razširja:
v njegovem učenju je marsikaj novega
;
zavračal je učenje, da je vesolje eno samo
učênka
-e
ž
(
é
)
1.
ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli:
v razredu je deset učenk
;
učenka četrtega letnika
;
učenke in študentke
//
ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja:
ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k
znanstvenemu delu
//
do 1980
ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt:
trgovske učenke
/
učenke v gospodarstvu
2.
ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje,
nazor:
vidi se, da je učenka slavnega slikarja
/
v marsičem je učenka ekspresionizma
učênost
1
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost učenega:
učenost razprave
učenóst
2
-i
ž
(
ọ̑
)
obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:
zaradi učenosti so ga spoštovali
;
s svojo učenostjo si je pridobil velik ugled
/
ekspr.
temu vprašanju njihova učenost ni bila kos
;
knjiž.
Matija Čop, velikan učenosti
/
ekspr.
kaj bi s takimi učenostmi
učenimi spoznanji, ugotovitvami
//
ekspr.
znanje, zlasti šolsko, nepraktično:
razlagati mladini učenost
;
papirnata, siva, šolska, tuja učenost
●
star.
obesiti učenost na klin, kljuko
opustiti študiranje
;
star.
mnogi Slovenci so odhajali po učenost na Dunaj
so odhajali študirat
;
star.
hram učenosti
šola
učêsniti
-em
in
učesníti učésnem
dov.
(
é ȇ; ī ẹ̑
)
nar. severovzhodno
močno udariti:
učesnil ga je, da se je kar zamajal
učíčkati se
-am se
dov.
(
ȋ
)
otr.
sesti
:
kar sem se učičkaj
učílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
star.
učen
1
:
učilni prostori
/
učilna vloga univerze
učilíšče
-a
s
(
í
)
star.
šola, navadno srednja ali višja:
učiti, šolati se na učilišču
/
končati učilišče
/
učilišče je stalo sredi parka
/
bogoslovno učilišče
;
obrtno, trgovsko učilišče
učílna
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
učilnica
:
v šoli so štiri učilne
//
šola, šolsko poslopje:
stoji učilna zidana
(F. Levstik)
učílnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
šolski prostor za učenje, poučevanje:
šola ima deset učilnic
;
stopiti v učilnico
;
svetla, velika učilnica
/
učilnica za biologijo, fiziko
//
prostor za učenje, študiranje:
domski gojenci imajo skupno učilnico
2.
zastar.
šola, učna ustanova:
ustanoviti novo učilnico
;
prvi razred učilnice
učílniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na učilnico:
učilniška oprema
/
učilniški red
/
učilniška mladina
učílo
-a
s
(
í
)
1.
učno sredstvo, zlasti šolsko:
izdelovati, uporabljati učila
;
tovarna učil
;
učila za pouk fizike
;
knjige, slike in druga učila
2.
zastar.
učenje
:
junec je že dober za učilo
učínek
-nka
m
(
ȋ
)
1.
pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj:
učinek se lahko pokaže čez nekaj let
;
doseči, povzročiti določen učinek
/
rušilni učinki bombe
;
stranski učinki zdravila
;
učinki kisline
/
vzgojni učinki
;
učinek kazni
/
barvni učinek slike
;
estetski učinki
/
propagandni učinki knjige
/
dejanje, preračunano na zunanji učinek
♦
farm.
diuretični učinek zdravila
;
kem.
fotokemični učinek
;
pravn.
odložilni učinek pritožbe
;
pravni učinek
kar neposredno izhaja iz določenega pravnega dejstva
//
publ.
pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj in vpliva na
duševnost koga:
ustvariti posebne svetlobne, zvočne učinke
/
uporabljati cenene govorniške učinke
2.
zaželena, pričakovana posledica kakega dela, prizadevanja:
gospodarski učinek je bil velik
;
publ.
dosegati pomembne izvozne učinke
/
ukrep ni imel nobenega učinka
/
plačevati koga po (delovnem) učinku
po količini opravljenega dela
//
zaželena, pričakovana posledica dela kake naprave:
povečati delovni učinek črpalke
;
stroj ima velik izkopni učinek
učíniti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
zastar.
storiti
,
narediti
:
kaj misliš učiniti
/
učiniti kaj dobrega
učinkoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na učinkovanje:
učinkovalna moč zdravil
/
učinkovalna vrednost gledaliških sredstev
učinkovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od učinkovati:
kislina se med učinkovanjem segreje
/
učinkovanje strupa, zdravila
/
učinkovanje tehnološkega razvoja na gospodarstvo
/
pomirjevalno učinkovanje glasbe
/
režiserjeve možnosti učinkovanja na gledalca
učinkováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nav. 3. os.
1.
s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, da se spremenijo kemične
lastnosti:
kislina je učinkovala
;
plini učinkujejo drug na drugega
/
učinkovati na snov z močnim segrevanjem
//
s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, kot se želi, pričakuje:
strup je začel učinkovati
;
zdravilo je takoj učinkovalo
;
škropivo učinkuje proti škodljivcem
jih uničuje
//
s svojimi lastnostmi vplivati na kaj sploh:
reforma, gospodarski ukrepi že učinkujejo
2.
navadno s prislovnim določilom
s svojimi lastnostmi vplivati na koga, da se spremeni njegovo duševno
stanje, kot nakazuje določilo:
nekatere barve učinkujejo pomirjevalno
;
ta glasba učinkuje uspavalno
//
s svojimi lastnostmi vplivati na koga sploh:
take besede name ne učinkujejo
;
film učinkuje vzgojno na učence
;
hrup slabo učinkuje na človeka
3.
s prislovnim določilom
vzbujati vtis, kot ga nakazuje določilo:
njen obraz učinkuje bledo
;
kljub uniformi učinkuje nebogljeno
;
predstava je učinkovala skladno
;
soba je tako velika, da učinkuje kot dvorana
učinkujóč
-a -e:
počasi učinkujoča zdravila
učinkovína
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
farm.
snov, ki učinkuje zdravilno:
pridobivati učinkovine iz rastlin
učinkovít
-a -o
prid.
, učinkovítejši
(
ȋ
)
1.
ki učinkuje tako, kot se želi, pričakuje:
učinkovito gnojilo
;
učinkovito zdravilo proti revmatizmu
/
učinkoviti ukrepi proti inflaciji
;
učinkovita pomoč
;
ta kazen je bila učinkovita
2.
ki dosega tak učinek, kot se želi, pričakuje:
učinkovit govornik
/
učinkovit slog
;
učinkovita metafora
;
učinkovita reklama
3.
ki opravlja določene naloge, izpolnjuje določene zahteve, kot se želi,
pričakuje:
učinkovita organizacija
/
publ.
najučinkovitejši igralec prvenstva
ki je dosegel največ točk
4.
s katerim se dosega želeni, pričakovani cilj:
učinkovita taktika
/
učinkovita uporaba tehnike
●
ekspr.
danes nisem bila preveč učinkovita
nisem dovolj naredila
učinkovíto
prisl.
:
učinkovito gospodariti
;
učinkovito se izražati
;
sam.:
izmisliti si kaj učinkovitega
učinkovítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost učinkovitega:
izgubiti, meriti učinkovitost
;
preizkusiti učinkovitost zdravila
/
učinkovitost kazni
;
učinkovitost vzgoje
/
govorniška učinkovitost
;
zvočna učinkovitost skladbe
/
doseči največjo delovno učinkovitost
učístiti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
postati čist, neskaljen:
po nalivu se je potok učistil
;
vino se je že učistilo
/
nebo se je učistilo
●
ekspr.
voda se učisti, ko tri kamne preteče
tekoča voda se zelo hitro učisti
učíščen
-a -o:
učiščen mošt
učítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor (poklicno) uči, poučuje:
postati učitelj
;
učitelj in učiteljica
/
fakultetni, univerzitetni učitelj
/
zborovanje učiteljev
//
kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen:
učitelj in dva profesorja
/
učitelj fizike
/
kot nagovor
gospod učitelj
//
kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost:
plesni učitelj
;
učitelj govorništva
//
kdor uči, poučuje sploh:
oče mu je bil najboljši učitelj
/
publ.
veliki voditelj in učitelj ljudstva
/
ekspr.
tudi radio je pomemben učitelj
●
šalj.
poleti bi bil učitelj, pozimi zidar
rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je
;
knjiž.
angelski učitelj
Tomaž Akvinski
♦
rel.
cerkveni učitelj
naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja
po evangeliju
;
šol.
domači učitelj
nekdaj
ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu
;
partizanski učitelj
med narodnoosvobodilnim bojem
kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju
;
potovalni učitelj
nekdaj
ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo
;
predmetni, razredni učitelj
;
stalni učitelj
nekdaj
z opravljenim strokovnim izpitom
;
strokovni učitelj
ki poučuje strokovni predmet
;
učitelj pripravnik
brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja
;
učitelj tečajnik
prva leta po 1945
poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju
učíteljček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od učitelj:
droben, mlad učiteljček
/
sanjaril je o karieri, nazadnje pa je samo učiteljček
učíteljev
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na učitelja:
učiteljeva beležnica
/
učiteljeva družina
/
učiteljeva razlaga
;
sam.:
učiteljev se je na izletu izgubil
učiteljev sin
;
obiskati učiteljeve
učiteljevo družino
učiteljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od učiteljevati:
upokojiti se po dolgoletnem učiteljevanju
učiteljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
biti učitelj:
v tem kraju učiteljuje že dvajset let
učíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, ki (poklicno) uči, poučuje:
želela si je postati učiteljica
;
stroga učiteljica
//
ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej
usposobljena:
učiteljice in profesorice
/
osnovnošolska učiteljica
/
kot nagovor
gospa učiteljica
//
ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost:
plesna, smučarska učiteljica
;
učiteljica plavanja
//
ženska, ki uči, poučuje sploh:
sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica
2.
ekspr.
kar koga uči sploh:
narava je najboljša učiteljica
/
zgodovina je učiteljica življenja
♦
rel.
cerkvena učiteljica
naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po
evangeliju
;
šol.
predmetna, razredna učiteljica
;
učiteljica ročnih del
nekdaj
strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje
različnih izdelkov
;
strokovna učiteljica
ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe
učiteljíšče
-a
s
(
í
)
do 1968
šola za poklicno usposabljanje (osnovnošolskih) učiteljev:
ustanoviti učiteljišče
;
učiti na učiteljišču
/
končati učiteljišče
;
štiriletno učiteljišče
●
žensko učiteljišče
nekdaj
za poklicno usposabljanje (osnovnošolskih) učiteljic
učiteljíščnica
-e
ž
(
ȋ
)
do 1968
dijakinja učiteljišča:
učni uspeh učiteljiščnic
;
gimnazijke in učiteljiščnice
učiteljíščnik
-a
m
(
ȋ
)
do 1968
dijak učiteljišča:
učiteljiščnik zadnjega letnika
učiteljíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na učiteljišče:
učiteljiški ravnatelj
/
učiteljiški pevski zbor
učíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na učitelje:
učiteljski priročnik
;
učiteljska knjižnica
/
učiteljska konferenca
/
izhaja iz učiteljske družine
/
tvoje spraševanje je čisto učiteljsko
♦
rel.
učiteljska služba
naloga, poslanstvo papeža, škofov in duhovnikov sploh, da učijo
evangelij
;
šol.
ukor po razrednem učiteljskem zboru
učíteljstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
dejstvo, da je kdo učitelj:
njegovo učiteljstvo se kaže tudi v pesmih
/
knjiž.
moralno učiteljstvo
/
knjiž.
zaradi bolezni se odreči učiteljstvu
učiteljevanju
2.
učitelji
:
strokovno izpopolnjevanje učiteljstva
učíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela,
dejavnosti:
učiti otroka brati, govoriti
;
učiti koga plesti, voziti kolo
;
učiti koga streljanja
;
naredil je, kot ga je učil oče
/
učiti psa
;
učiti vole orati
//
s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si
zapomnil:
učiti koga pesem
/
prijatelj ga uči angleščino
2.
poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli:
uči že več let
;
učiti četrti razred
;
učiti na osnovni, srednji šoli
;
učiti v sedmem razredu
/
učiti slovenščino, zgodovino
/
učiti klavir, violino
igranje klavirja, violine
/
na tej šoli uči že deset let
je zaposlen kot učitelj, profesor
;
ta predmet se uči v višjih razredih
je v učnem programu višjih razredov
3.
pog.,
v zvezi
dati, poslati učit
narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt:
dati, poslati sina učit
;
dati koga učit mizarstva, za mizarja
4.
s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno
pozitivno lastnost:
učiti otroka prijaznosti, vljudnosti
;
oče me je učil biti odkrit, pošten
/
učiti koga lepega vedenja
;
učili so nas spoštovati starše
/
učiti mladino ljubezni do domovine
;
ekspr.
učiti koga pameti
/
učiti z besedami, zgledom
5.
razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to
sprejme, se po tem ravna:
to je učil že Sokrat
;
učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni
/
tega cerkev ne uči
/
laži nas niso učili
;
učiti novi nauk
/
slovnica uči drugače
6.
delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja:
izkušnje, napake nas učijo
;
pamet, življenje me uči tako
/
dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
učíti se
1.
s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega
dela, dejavnosti:
učiti se kuhanja
;
učiti se plavati
;
učiti se iz knjig, po knjigah
;
učiti se od očeta
/
učiti se klavir
igranja klavirja
//
s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost:
učiti se za šolo, življenje
;
učiti se naglas, zjutraj
;
pog.
kaj se imate za učiti
imate za učenje
/
učiti se fiziko, zgodovino
/
kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
//
prizadevati si znati, zapomniti kaj:
že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna
/
učiti se besedilo na pamet
2.
navadno s prislovnim določilom
biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja
uspešen, kot izraža določilo:
uči se slabo, za silo
/
kako se kaj učiš v šoli
3.
pog.
usposabljati se za kak poklic, kako obrt:
učiti se za kovača, šiviljo
;
učiti se v trgovini
/
učiti se obrti
4.
zastar.
študirati, šolati se:
učiti se za pravnika
5.
na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno
lastnost:
učiti se natančnosti
/
učiti se uglajenega vedenja
;
učiti se spoštovati starejše
//
prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža
določilo:
učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah
;
učiti se na napakah
6.
s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja:
učiti se iz jezika ljudstva
;
učiti se od starih Grkov
/
učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
●
ekspr.
le kje si se učil manir(e)
zelo si neolikan
;
ekspr.
človek se do smrti uči
človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
♦
psih.
izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim
učinkom
učèč
-éča -e:
učeč otroke, se je tudi sama izobraževala
;
pridno se učeči otroci
;
učeče osebje šole
♦
med.
učeča klinika
klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino
;
prisl.:
učeče govoriti
;
sam.:
ne motite učečih
;
pridno se učeči so bili nagrajeni
učívši
zastar.
:
ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli
učèn
-êna -o
1.
deležnik od učiti:
tako sem bil učen že doma in tako delam
2.
nav. ekspr.
ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:
učen človek
;
biti zelo učen
/
postati član učene akademije, družbe
akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
●
nihče ne pade učen z neba
vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
//
ki vsebuje tako znanje:
brati, pisati učene knjige, razprave
3.
nav. ekspr.
zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato
nestrokovnjaku težko razumljiv:
učeni izrazi
;
razpravljati o učenih stvareh
/
ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
4.
star.
izveden
,
izobražen
:
učeni in ljudski pesniki
/
učeni in laični sodniki
/
govoril je vse jezike učene Evrope
izobražene, kulturne
5.
star.
nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje:
končati učene šole
/
odločiti se za učeni stan
;
učeni poklici
intelektualni
6.
zastar.
vešč, sposoben (na osnovi učenja):
biti učen branja, ročnih spretnosti
/
grščine najbolj učen profesor
7.
zastar.
ki se razume na kaj, pozna kaj:
kmet, učen pravu
;
v Sveto pismo učen človek
;
prisl.:
učeno govoriti
;
to se sliši zelo učeno
;
sam.:
rad pove kaj učenega
;
star.
učeni o tem še razpravljajo
učenjaki
učívo
-a
s
(
í
)
šol.
učna snov, učno gradivo:
zanimivo podajati učivo
;
učivo morajo učenci razumeti
účka
-e
ž
(
ȗ
)
nar.
manjšalnica od oko;
očka
:
deklica mežika z učkami
učljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da učiti:
če otrok ni primerno vzgojen, ni dovolj učljiv
/
lahko, težko učljiv pes
učljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost učljivega:
učljivost učencev
/
učljivost živali
učlovéčenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od učlovečiti:
učlovečenje človekovega prednika
/
biološko, sociološko učlovečenje
/
Kristusovo učlovečenje
//
razvoj za človeka kot družbenega in biološkega bitja bistvenih
lastnosti, značilnosti:
človekovo delo je bilo družbeno že od učlovečenja naprej
učlovečevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od učlovečevati:
proces učlovečevanja
/
iskanje etičnih pravil sovpada s človekovim učlovečevanjem
učlovečeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
1.
delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za
človeka kot družbeno, biološko bitje:
s pokončno držo se je začel človekov prednik učlovečevati
2.
delati kaj človeško, dobro, plemenito;
počlovečevati
:
umetnost človeka učlovečuje
učlovéčiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
1.
narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za
človeka kot družbeno, biološko bitje:
pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika
;
učlovečiti se z delom
/
biološko, sociološko se učlovečiti
2.
narediti kaj človeško, dobro, plemenito;
počlovečiti
:
kultura učloveči človeka
3.
prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku:
pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo
učlovéčiti se
pojaviti se v človeški podobi:
verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči
♦
rel.
Kristus se je učlovečil
učlovéčen
-a -o:
v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja
;
stal je pred njim kot učlovečeno zdravje
učnína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se plača za učenje, poučevanje:
udeleženci tečaja plačajo učnino
/
nekdaj
vajenec je plačeval mojstru učnino
učvrstítev
-tve
ž
(
ȋ
)
utrditev
,
okrepitev
:
učvrstitev nasipa
/
učvrstitev mišic
/
učvrstitev oblasti
učvrstíti
-ím
dov.
, učvŕstil
(
ī í
)
utrditi
,
okrepiti
:
učvrstiti nasip
;
učvrstiti vrata z zapahi
/
telovadba mu je učvrstila roke
;
na kmetih se je učvrstil
/
učvrstiti prijateljstvo
učvrščèn
in
učvrstèn -êna -o:
učvrščeni stebri
učvŕščati
-am
nedov.
(
ŕ
)
utrjevati
,
krepiti
:
učvrščati stebre
/
učvrščati telo
/
učvrščati svoj položaj
učvrščevánje
-a
s
(
ȃ
)
utrjevanje
,
krepitev
:
učvrščevanje nasipov
/
učvrščevanje telesa
učvrščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
utrjevati
,
krepiti
:
učvrščevati podpornike
/
učvrščevati zdravje
/
učvrščevati prijateljske vezi
úd
-a
m
,
im. mn.
údje
in
údi
(
ȗ ū
)
1.
del človeškega telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje:
ud se izpahne, zlomi
;
odrezati oboleli ud
;
pretegniti, razgibati si ude
;
dolgi, suhi udje
;
otrpli, premrli udje
;
zakrnel ud
/
spodnji
noge
, zgornji udje
roke
●
pog.,
ekspr.
cel dan preklada ude po postelji
poležava, lenari
2.
v zvezi
spolni ud
zunanje moško spolovilo:
spolni ud nabrekne
;
razkazovanje spolnega uda
/
moški spolni ud
3.
star.
član
:
društvo pridobiva, vpisuje nove ude
/
častni, dosmrtni ud
/
biti ud plemiške rodbine
udaljíti se
-ím se
tudi
událjiti se -im se
dov.
, událjil se
(
ī í; ā ȃ
)
zastar.
oddaljiti se:
udaljiti se od družbe
udár
tudi
udàr -ára
m
(
ȃ; ȁ á
)
1.
udarec
:
dobiti boleč, silovit, smrtni udar
/
z enim udarom ga je ubil
/
po gozdu odmevajo udari sekire
/
srčni udar
utrip
/
udar vesel ob vodno gladino
;
udar po oknu, železu
/
udar strele
/
to je bil zanjo hud udar
;
udar usode
2.
navadno s prilastkom
nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve
velike količine česa:
preprečevati vodni udar v ceveh
;
posledice zračnega udara ob eksploziji
//
nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo:
udar mraza, vročine
3.
hiter, silovit vojaški napad:
prestregli so glavni nasprotnikov udar
;
udar iz zasede
4.
nasilna sprememba oblasti, vlade:
fašisti so izvedli udar
/
državni udar
;
vojaški udar
5.
publ.,
navadno s prilastkom
nenaden silovit nastop česa, kar ima negativne posledice za kaj
drugega:
gibanje je zadel udar diktature
;
frontalni udar opozicije
/
gospodarski, trgovski udar
●
ekspr.
strele so švigale udar na udar
v majhnih časovnih presledkih
;
publ.
taki nazori so prišli pod udar nasprotnikov
take nazore so nasprotniki obsodili
;
publ.
priti pod udar zakona
morati podrediti svoje delovanje zakonu
;
publ.
biti na udaru kritike
biti kritično obravnavan, navadno z več strani, temeljito
♦
med.
električni udar
učinek električnega toka na človeško ali živalsko telo
;
toplotni udar
vročinska kap
;
mont.
hribinski udar
hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve
notranjih napetosti v kamnini
;
šah.
taktični udar
nepričakovana poteza, ki odločilno spremeni potek igre
udárec
-rca
m
(
ȃ
)
1.
sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino:
udarec ga je zadel v tilnik
;
ekspr.
udarci so padali z vseh strani
;
odbijati, prestrezati udarce
;
stisniti pest za udarec
;
umikati se pred udarci
;
z enim udarcem ga je pobil na tla
;
boleč udarec
;
močen, rahel, silovit udarec
;
udarec po glavi je bil smrten
;
udarec pri boksu
/
dajati, dobivati udarce
//
sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom:
udarec kose ob kamen
;
poškodba tkiva zaradi udarca
//
glas ob takem dotiku:
slišati udarce
;
enakomerni udarci ure
;
kratek, zamolkel udarec
/
prisluškovati udarcem srca
bitju, utripom
/
ob napovedi časa
ob udarcu na gong bo ura pet
2.
glagolnik od udariti:
udarec kemblja, kladiva, sekire
;
udarec ptičjih peruti
;
povratni udarec napete vrvi
;
udarci kopit ob tla
;
udarci po kovini, lesu
;
udarec s palico, z roko
/
udarec strele
3.
hiter, silovit vojaški napad:
vzdržati sovražnikove udarce
;
udarec v bok je nasprotnika presenetil
4.
navadno s prilastkom
nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve
velike količine česa;
udar
:
vodni, zračni udarec
//
nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo:
udarec mraza, vročine
5.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar koga nenadoma zelo prizadene:
doživeti hud, težek udarec
;
moralni, politični udarec
;
vdano nositi udarce usode, življenja
/
duševni udarec
/
pretil jim je finančni udarec
;
zadati dogmatizmu odločilni udarec
●
očetova smrt je bila zanj hud udarec
ga je zelo prizadela
;
publ.
za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev
nepoštenih sredstev
;
ekspr.
to je udarec s kolom po glavi
brezobzirna zavrnitev
;
ekspr.
ves njegov napor je bil udarec v prazno
zaman
;
publ.
pasti, priti pod udarec zakona
morati podrediti svoje delovanje zakonu
♦
šport.
delfinski udarec
sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina
;
direktni
pri boksu
s sprožitvijo roke naravnost naprej
, nizki udarec
prepovedani udarec nižje od pasu
;
začetni udarec
pri nekaterih igrah z žogo
udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis
udárek
-rka
m
(
ȃ
)
zastar.
udarec
:
močen, rahel udarek
/
slišati glasne udarke
udáren
-rna -o
prid.
, udárnejši
(
á ā
)
1.
nanašajoč se na udar, udarec:
udarna hitrost
;
udarna moč, sila
/
udarni val vode, zraka
;
udarne jame na vozišču
jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa
vozil
2.
ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad:
sestaviti, ustanoviti udarni bataljon
;
udarna skupina prostovoljcev
/
udarna letalonosilka
/
udarna vojaška akcija
;
udarna sposobnost armade
3.
ekspr.
ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost:
udarni naslovi v časopisu
;
udarna koračnica
;
pisati udarne reportaže
;
njegove besede so vedno udarne
4.
navadno v zvezi z
brigada
, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti:
prihod udarne brigade
;
razglasiti brigado za udarno
/
trikrat so bili udarni
●
publ.
ta dva igralca sta udarna moč našega moštva
od njiju se največ pričakuje
♦
strojn.
udarni vrtalni stroj
vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja
;
šah.
udarna moč figure
število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame
nasprotnikovo figuro
;
teh.
udarni mehanizem
;
udarni preizkus
preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem
;
udarna trdnost
največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da
bi se zdrobilo, prelomilo
;
voj.
udarni vžigalnik
ki se aktivira z udarcem ob trd predmet
;
udarna igla
del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj
udáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino:
udariti otroka, žival
;
udariti koga v obraz, trebuh
;
udaril ga je po glavi
;
udariti s palico, z roko
;
udaril jo je, da se je opotekla
;
lahno, močno udariti
;
pog.
udariti koga nazaj
vrniti komu udarec
;
pren.
udariti z besedo, jezikom
//
sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom:
udariti žogo
;
udariti na boben
;
udariti po šipi, vratih
;
udariti z loparjem
;
vojak je udaril s petami v pozdrav
/
pog.
udariti pečat na listino
dati, odtisniti
//
dati glas ob sunkovitem dotiku:
ura udari vsake pol ure
;
kratko, zamolklo udariti
/
ura je udarila poldne
z zvočnim znakom naznanila
;
brezoseb.
udarilo je polnoč
2.
premikajoč se sunkovito dotakniti se česa:
pri vstopu je udaril ob podboj
;
avtomobil je čelno udaril v ograjo
/
zobje so mu udarili skupaj
/
burja je udarila v okno
3.
narediti sunkovit gib:
petelin je udaril s perutmi in zakikirikal
/
srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
4.
v zvezi s
strela
zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa
na telo in povzročiti močen pok:
strela je udarila in bil je takoj mrtev
;
napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela
/
nepreh.
kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
5.
ekspr.
hitro, silovito (vojaško) napasti:
najprej je udarila konjenica
;
udariti z bombami, brzostrelkami
/
udariti na sovražnika, po sovražniku
6.
nepreh.,
ekspr.,
s prislovnim določilom
nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se:
sredi travnika je udarila na dan voda
;
skozi odprtino je udarila svetloba
/
plamen je udaril nazaj
/
njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
//
pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki:
v nos mu je udaril vonj po ožganem
;
v obraz jim je udaril mrzel veter
;
ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina
/
s plesišča je udaril tango
se je zaslišal
;
na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
//
postati opazen, viden:
skozi belež je udarila stara barva
7.
ekspr.
povzročiti škodo, težave;
prizadeti
:
s svojim dejanjem je udaril vso družino
/
državo je udarila gospodarska kriza
;
nesreča jih je udarila
8.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
slepota ga je udarila
/
udarila sta jih griža in tifus
;
kap jo je udarila
zadela
;
udarila ga je sončarica
9.
pog.,
navadno z dajalnikom
s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice:
mraz ji je udaril na pljuča
;
brezoseb.:
udarilo ji je na ledvice, oči
bolna je na ledvicah, očeh
;
udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
10.
ekspr.,
v zvezi s
po
začeti neprizanesljivo ravnati s kom:
udariti po političnih nasprotnikih
//
začeti kritizirati, napadati koga:
vsi so udarili po njem
;
če le more, udari po tašči
11.
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo:
udariti tarok
;
udariti koračnico, polko
zaigrati
/
udariti po sadjevcu
začeti ga piti
12.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico
/
udariti v jok, smeh
zajokati se, zasmejati se
13.
nepreh.,
ekspr.
hitro, silovito reči:
nič ne premisli, kar udari
;
naravnost udariti
;
brezoseb.
kam boš šla, je udarilo iz njega
14.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
iti
,
oditi
:
udarili so jo počez čez travnik
;
udariti jo v gore
;
udariti za kom
●
ekspr.
te besede so udarile vanjo kot strela
so jo zelo prizadele
;
star.
božje ga je udarilo
kap ga je zadela
;
ekspr.
kri mu je udarila v glavo, lica
zelo je zardel
;
ekspr.
nekaj mu je udarilo na možgane
ne more misliti, razmišljati
;
pog.
pohvala mu je udarila v glavo
postal je domišljav, prevzeten
;
pog.
vino mu je udarilo v glavo
ga je upijanilo
;
pog.
ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi
bo prišlo na dan
;
ekspr.
udariti na pravo struno
najti pravi način
;
pog.
udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi
odločno, ostro nastopiti, zahtevati
;
ekspr.
udariti koga po žepu
finančno ga prizadeti
;
ekspr.
v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil
začel je misliti na ženitev
;
ekspr.
to mi je takoj udarilo v oči
sem takoj opazil, zagledal
;
udariti v prazno
ne da bi zadel
;
ekspr.
po dolgem pogajanju sta si udarila v roke
sta sklenila dogovor, kupčijo
;
star.
bog ga je udaril s hudo žensko
dobil je hudo ženo
;
pog.
udariti mimo
reči, storiti kaj napačnega
;
pog.,
ekspr.
udarili so jo po slovensko
začeli so govoriti, peti (po) slovensko
udáriti se
1.
povzročiti si bolečino z udarcem:
zelo se je udaril
;
pri padcu se je udaril v glavo
//
v zvezi s
po
z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar
določa sobesedilo:
jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi
;
udaril se je po stegnih in poskočil od veselja
2.
ekspr.
sporeči se, spreti se:
večkrat se udarijo
;
udarila sta se zaradi otroka, zemlje
//
spopasti se:
študenti so se udarili s policijo
udárjen
-a -o
1.
deležnik od udariti:
s poplavami, snegom udarjeni kraji
;
udarjeni pešec je obležal nezavesten
;
nogo ima udarjeno in odrgnjeno
;
udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
2.
ekspr.,
v povedni rabi
čudaški
,
neumen
:
malo je udarjen
;
vsak je po svoje udarjen
3.
pog.,
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
v zvezi z
na
ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo:
udarjen je na denar, meso
;
udarjen na ženske
/
zelo je udarjena nanj
zelo ga ima rada
udárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od udarjati:
udarjanje s palico
/
udarjanje kladiva po nakovalu
/
enakomerno udarjanje koles, vesel
/
udarjanje srca
udárjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino:
udarjati žival
;
udarjati po licih
;
udarjati s palico, z roko
;
močno, rahlo udarjati
;
pren.
udarjati z besedo, jezikom
//
sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom:
udarjati žogo
;
udarjati na boben, po bobnu
;
s pestjo udarjati po vratih
;
udarjati s petami ob tla
//
dajati glasove ob sunkovitem dotiku:
ura v stolpu udarja vsake pol ure
;
odsekano, zamolklo udarjati
/
ura je pravkar udarjala polnoč
z zvočnimi znaki naznanjala
/
z nogo udarjati takt
2.
premikajoč se sunkovito dotikati se česa:
mlinsko kolo udarja ob vodo
;
kolesa udarjajo ob tirnice
/
burja udarja v okno
3.
delati sunkovite gibe:
ptica udarja z razprtimi krili
/
srce ji je močno udarjalo
4.
v zvezi s
strela
zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa
na telo in povzročati močne poke:
strele udarjajo v skale
/
nepreh.
kadar udarjajo strele, jo je zelo strah
5.
nepreh.,
ekspr.,
s prislovnim določilom
nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se:
izpod hriba udarja voda
/
strašne misli so mu udarjale v glavo
;
podzavestna hotenja udarjajo na dan
//
pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki:
v nos jim je udarjal hud smrad
;
z razgretega tlaka je udarjala vročina
/
na uho so jim udarjali čudni glasovi
slišali so se
//
postajati opazen, viden:
skozi belež udarja stara barva
/
v romanu udarja na dan pisateljev realizem
6.
ekspr.
povzročati škodo, težave;
prizadevati
:
cene so jih zelo udarjale
;
udarjale so jih nadloge in nesreče
7.
pog.,
navadno z dajalnikom
s svojim delovanjem povzročati negativne posledice:
slab zrak ji je udarjal na pljuča
●
ekspr.
njegove besede so jo trdo udarjale
zelo prizadevale
;
ekspr.
njene obleke so močno udarjale v oči
bile zelo, hitro opazne
;
udarjati v prazno
ne da bi zadel
udarjajóč
-a -e:
udarjajoč s palico ob tla
;
enakomerno, težko udarjajoča ura
udarjenína
-e
ž
(
í
)
med.
udarnina
:
udarjenine in zmečkanine
udárjenost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje udarjenega:
pripovedoval jim je o svojem strahu in udarjenosti
/
pog.,
ekspr.
udarjenost na ženske se mu je maščevala
udárnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zlasti prva leta po 1945
častni naziv za delavko, zlasti fizično, ki zelo presega normo,
delovne zahteve:
dobiti naziv udarnica
//
delavka, zlasti fizična, ki ima ta naziv:
med delavkami je več udarnic
2.
knjiž.
udarna pesem:
črtati iz zbirke aktivistične udarnice
/
pesem udarnica
udárnik
-a
m
(
ȃ
)
zlasti prva leta po 1945
častni naziv za delavca, zlasti fizičnega, ki zelo presega normo,
delovne zahteve:
odlikovati koga z udarnikom
//
delavec, zlasti fizični, ki ima ta naziv:
med brigadirji je bilo veliko udarnikov
;
večkratni udarnik
/
razglasiti za udarnika
udarnína
-e
ž
(
í
)
med.
poškodba tkiva zaradi udarca ali hujšega pritiska:
dobiti močno udarnino
;
udarnine po telesu
udárniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na udarnike:
udarniški kolektiv
/
udarniška diploma, značka
/
udarniška vnema
2.
pog.
prostovoljen in neplačan:
naredili so veliko udarniških ur
;
dogovoriti se za udarniško delo
/
udarniška nedelja
udárniško
prisl.
:
udarniško delati
udárništvo
-a
s
(
ȃ
)
zlasti prva leta po 1945
močno preseganje norme, delovnih zahtev, zlasti pri fizičnem delu:
pomen udarništva v naših tovarnah
/
priznati delavcu udarništvo
udárnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost udarnega:
udarnost zračnega vala
/
udarnost armade, čet
/
stopnjevati udarnost dialoga v drami
;
njegovi članki se odlikujejo po udarnosti
udàv
-áva
m
(
ȁ á
)
zelo velika nestrupena tropska kača:
napadel ga je udav
;
pitoni in udavi
údba
in
Údba -e
ž
(
ȗ
)
od 1946 do 1991
uprava državne varnosti, jugoslovanska tajna policija:
sodeloval je z udbo
;
agenti, sodelavci udbe
;
šef udbe
;
ozna in udba
/
zloglasna udba
;
zločinsko delovanje udbe
;
dosjeji udbe
;
metode udbe
/
udba ga je zasliševala
njeni agenti, sodelavci
udbáš
-a
m
(
á
)
pog.,
slabš.,
od 1946 do 1991
pripadnik udbe;
udbovec
:
obtožujejo ga, da je udbaš
;
bivši, nekdanji udbaš
;
zagrizen udbaš
/
stari udbaši
;
udbaši in partijci
/
morilski, zverinski udbaši
údbomáfija
-e
ž
(
ȗ-á
)
pog.
skupina ljudi, povezana z nekdanjo jugoslovansko tajno policijo udbo,
ki deluje prikrito in protizakonito:
udbomafija zaradi trenutnih političnih interesov obračunava sama s
seboj
;
zarota udbomafije
;
boj proti udbomafiji
;
povezanost z udbomafijo
údbomáfijski
-a -o
prid.
(
ȗ-á
)
nanašajoč se na udbomafijo:
udbomafijski kadri, posli
;
preiskovalci so ga spraševali o domnevnih udbomafijskih navezah
;
udbomafijska zarota
údbovec
-vca
m
(
ȗ
)
od 1946 do 1991
pripadnik udbe:
bivši, nekdanji udbovec
;
oznovci in udbovci
/
stari udbovci
;
seznam udbovcev
;
udbovci in partijci
údbovski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na udbovce ali udbo:
udbovski sodelavci
/
udbovske metode
udebelíti
-ím
dov.
, udebélil
(
ī í
)
zastar.
odebeliti
,
zrediti
:
udebeliti prašiča
udejánjanje
-a
s
(
á
)
knjiž.
uresničevanje
:
udejanjanje hotenj, zamisli
;
dosledno, praktično udejanjanje česa
udejánjati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
uresničevati
:
težko je udejanjal svoje literarne zamisli
/
udejanjati voljo do življenja
;
udejanjati se v delu
udejánjenje
-a
s
(
ā
)
knjiž.
uresničenje
:
udejanjenje sklepov
/
človek teži k udejanjenju samega sebe
udejánjiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
uresničiti
:
udejanjiti sklep
;
uprizoritev je dosledno udejanjila avtorjevo hotenje
//
izraziti
,
pokazati
:
udejanjiti resnico življenja v literarnem delu
;
njegove igralske sposobnosti so se v tej igri lahko udejanjile
udejánjen
-a -o:
udejanjen program, zakon
;
udejanjene vrednote
udejstvítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od udejstviti:
udejstvitev nalog, sklepov
/
udejstvitev literarnega junaka
udêjstviti
-im
dov.
(
ȇ
)
knjiž.
uresničiti
,
izvesti
2
,
izpolniti
:
udejstviti načrt, zamisel
/
udejstviti izobraževanje
/
udejstviti svojo osebnost
udejstvoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na udejstvovanje:
udejstvovalno področje
/
njegov udejstvovalni nagon
udejstvovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od udejstvovati se:
gospodarsko, politično, umetniško udejstvovanje
;
izvenšolsko udejstvovanje mladine
/
želja po udejstvovanju na literarnem področju
udejstvováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
biti dejaven na določenem področju:
kulturno, politično, znanstveno se udejstvovati
/
dolgo se že udejstvuje v društvu
;
uspešno se udejstvovati na literarnem področju
/
udejstvovati se v javnem življenju
politično, družbeno delovati
;
udejstvovati se kot športnik
biti športnik
udejstvujóč se
-a -e:
v športu udejstvujoči se ljudje
údek
-dka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od ud:
otrokovi udki
udélati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
z obdelovanjem narediti kaj glede na lastnost, obliko boljše,
ustreznejše:
udelati platno
;
testo še malo udelaj
/
voda je udelala strugo
;
udelati pot
zgladiti, zravnati, utrditi
//
z obdelovanjem narediti kako zemljišče bolj primerno za rast
rastlin:
zapuščeno njivo je treba udelati
;
polje in vinograd so si morali udelati sami
●
star.
divji prašiči so psa udelali, da ga ni bilo prepoznati
razmesarili
udélati se
1.
z delom se utrditi:
roke so se jim udelale
2.
po določenem procesu doseči potrebno, ustrezno kakovost:
gnoj, zemlja se mora udelati
udélan
-a -o:
saditi v udelano prst
;
roke ima zelo udelane
;
dobro udelano testo
udelávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od udelavati:
udelavanje kož
udelávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z obdelovanjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše,
ustreznejše:
udelavati kožo, testo
2.
star.
silovito tepsti, pretepati:
udelavali so ga, dokler ni omedlel
/
neusmiljeno je udelaval po psih
udarjal, tolkel
3.
star.
kričati
,
razgrajati
1
,
divjati
:
gospodar je strahovito udelaval
/
v gozdu so udelavali ptiči
glasno peli
/
mati udelava za ugrabljenim otrokom
silovito žaluje, toži
udeléžba
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
dejstvo, da se kdo česa udeleži:
od njegove udeležbe je marsikaj odvisno
;
odpovedati svojo udeležbo
;
udeležba seje
/
udeležba na volitvah
//
to dejstvo glede na udeležence:
udeležba na tekmovanju je zadovoljiva
;
mednarodna udeležba na kongresu
;
množična, velika udeležba
2.
dejstvo, da ima kdo delež pri čem:
pravica do udeležbe pri delitvi dohodka
udeléženec
tudi
udeležênec -nca
m
(
ẹ̑; é
)
kdor se česa udeleži:
vsi udeleženci se tega še spominjajo
;
določiti, izbrati udeležence
;
udeleženci igre, natečaja, pogovora, sestanka
;
navodila za udeležence
♦
avt.
udeleženec v prometu
pešec, voznik
udeléženka
tudi
udeležênka -e
ž
(
ẹ̑; é
)
ženska ali država, ustanova, ki se česa udeleži:
vsaka udeleženka ima rezerviran sedež
;
najmlajša udeleženka pohoda, tekme
/
publ.
države udeleženke konference
udeležênost
in
udeléženost -i
ž
(
é; ẹ̑
)
dejstvo, da je kdo kje, pri čem udeležen:
dokazati komu udeleženost pri kaznivem dejanju
;
udeleženost v pogovoru, ustvarjanju
/
udeleženost pri družbenem dogajanju
udeleževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od udeleževati se:
udeleževanje sestankov je obvezno
udeleževáti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
biti (večkrat) eden od osebkov kake dejavnosti:
udeleževati se iger, plesa, pogovorov
/
udeleževati se družabnega življenja
udeležítev
-tve
ž
(
ȋ
)
udeležba
:
udeležitev lova
udeležíti se
-ím se
dov.
,
tudi
udeléži se; udeléžil se
(
ī í
)
biti eden od osebkov kake dejavnosti:
pogreba se je udeležilo veliko ljudi
;
udeležiti se bitke, seje, tekmovanja
/
volitev se ni mogel udeležiti
udeležèn
-êna -o
in
udeléžen -a -o
1.
deležnik od udeležiti se:
biti udeležen pri družbenem dogajanju
;
pri vlomu je bil udeležen tudi on
;
neposredno udeležen
2.
ki ima delež pri čem:
biti z določenim zneskom udeležen pri glavnici podjetja
udeléžnik
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
udeleženec
:
predsednik je pozdravil udeležnike
udelováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
udelavati
:
udelovati usnje za podplate
/
star.
že navsezgodaj udeluje
kriči, razgraja, divja
/
star.
nikar preveč ne udeluj za možem
silovito žaluj, toži
udíhati se
-am se
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
zadihati se, zasopsti se:
pri hoji po stopnicah se hitro udiha
udíhan
-a -o:
prihitel je ves prepoten in udihan
udíniti se
-im se
dov.
(
ī ȋ
)
slabš.,
z dajalnikom
začeti pretirano vdano opravljati določeno delo, nalogo za koga zaradi
svojih koristi:
udiniti se tujcem
udínjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od udinjati se:
udinjanje pri bogatih kmetih
/
udinjanje režimu
udínjati se
-am se
nedov. in dov.
(
í
)
1.
hoditi na dnino:
udinjati se pri kmetih za hrano
/
udinjati se pri pospravljanju žita
2.
opravljati priložnostno delo za plačilo:
udinjati se na ladji, po hišah
/
udinjati se za domačega učitelja
3.
slabš.,
z dajalnikom
pretirano vdano opravljati določeno delo, nalogo za koga zaradi svojih
koristi:
udinjati se okupatorju
/
udinjati se politiki
udínjati
nekdaj
jemati v službo, navadno na kmetijo za eno leto:
ob novem letu udinjajo nove hlapce in dekle
//
dajati v službo, navadno na kmetijo za eno leto:
revni starši so otroke udinjali za pastirje in pestunje
udinjeváti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
hoditi na dnino:
udinjevati se pri kmetih
udinjeváti
nekdaj
jemati v službo, navadno na kmetijo za eno leto:
udinjevati hlapce in dekle
;
udinjevati se za ovčarja
udíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od udirati se:
udiranje snega
/
udiranje strehe, stropa
udírati se
-am se
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
pod pritiskom, težo pomikati se v navpični smeri navzdol:
led, sneg se udira
/
razmehčana tla so se udirala pod nogami
//
zaradi lastne teže prodirati v navpični smeri navzdol v kaj:
kolesa se udirajo v razmočeno zemljo
;
udiral se je do kolen v sneg
;
brezoseb.
na pobočju se jim je do pasu udiralo
2.
zaradi dotrajanosti, poškodovanosti spreminjati položaj v smeri
navpično navzdol:
streha se udira
//
zaradi dotrajanosti, poškodovanosti padati navzdol:
kjer se strop udira, so velike luknje
3.
pod pritiskom, težo spreminjati obliko v smeri navpično navzdol:
preproge so se udirale zaradi težkega pohištva
//
spreminjati obliko v smeri v notranjost:
ob slabi hrani so se živalim lakotnice vse bolj udirale
;
bolniku se udirajo oči, prsi
4.
ekspr.
začenjati silovito teči:
solze se ji udirajo po licih
;
iz nosu se mu večkrat udira kri
udirajóč se
-a -e:
udirajoča se streha
;
udirajoča se močvirska tla
udirljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) udira:
udirljiva barska tla
údnica
-e
ž
(
ȗ
)
med.
protin
:
napadla ga je udnica
údničen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
med.
protinast
:
bil je star in udničen
udnína
-e
ž
(
ī
)
star.
članarina
:
plačati, povečati udnino
udníniti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
udinjati se:
udniniti se pri kmetu za hrano
/
udniniti se policiji
/
kmečki gospodarji so udninili pastirja
udóben
-bna -o
prid.
, udóbnejši
(
ọ́ ọ̄
)
ki pri uporabi daje občutek ugodja:
udoben avtomobil, naslanjač
;
čevlji morajo biti udobni
;
udobna obleka
/
udobno bivališče
//
ki se uporablja brez težav:
udobne stopnice
;
pot je položna in udobna
//
ki ne zahteva velikega napora:
udobna služba
;
vožnja je bila udobna
/
udobno življenje
udóbno
prisl.
:
udobno ležati, spati
;
udobno krojena obleka
udobíti
-ím
dov.
, udóbil
(
ī í
)
nar.
dobiti
,
pridobiti
:
izkupiček, ki ga udobijo za pridelke
/
udobiti mir, pravico
udóbje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
kar pri uporabi daje občutek ugodja:
odpovedati se udobju
;
imeti, nuditi, uživati udobje
/
ekspr.,
v povedni rabi
imeti kopalnico je pravo udobje
2.
stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki
zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju:
v tej hiši je udobje
;
to udobje ne bo dolgo trajalo
;
občutek udobja
/
skrbeti za osebno udobje koga
/
živeti v udobju
3.
udobnost
:
udobje meščanske hiše mu je bilo tuje
/
iz udobja se odreka višjim vrednotam
lagodnosti
4.
predmeti, ki dajejo občutek ugodja:
njegovo stanovanje je brez udobja
;
naslanjači, blazine in drugo udobje
udóbnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
lagoden, len človek:
takih udobnežev je kar precej
udóbnost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
lastnost, značilnost udobnega:
udobnost hiše, ležišča
;
ostanek nekdanje udobnosti
/
duhovna, umska udobnost
lagodnost
//
nav. mn.
kar je udobno:
uživati udobnosti mestnega življenja
2.
stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki
zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju;
udobje
:
odpovedati se udobnosti
;
skrbeti za udobnost koga
udóbnosten
-tna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na udobnost:
raznovrstne udobnostne storitve
/
udobnosten človek
človek, ki ljubi udobje
udobrovóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
spraviti v dobro voljo:
vino ga je udobrovoljilo
;
s svojimi šalami je vsakogar udobrovoljil
udobrovóljiti se
postati dobre volje:
ob dobri jedači in pijači so se kmalu udobrovoljili
udobrovóljen
-a -o:
udobrovoljeni gostje
udóbstvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
udobje
:
poskrbeti za udobstvo
udomáčenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od udomačiti:
udomačenje divje živali
udomáčenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost udomačenega:
popolna udomačenost divje živali
/
ekspr.
udomačenost besede
udomačevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od udomačevati:
udomačevanje divjih živali
/
udomačevanje športa med ljudmi
udomačeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da postane kaka divja žival domača:
lisico smo udomačevali
/
človek je udomačeval divje živali
/
ekspr.
udomačevati okrasne rastline
2.
ekspr.
delati, da se kdo prilagodi novemu okolju:
bivanje med njimi ga je udomačevalo
/
pesnik je udomačeval tuje umetnostne novosti
●
knjiž.
blaga svetloba je udomačevala prostor
ga delala domačega, prijetnega
udomačeváti se
ekspr.
prilagajati se novemu okolju:
seznanjal se je z ljudmi in se udomačeval
;
udomačevati se v novem kraju
udomačítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od udomačiti:
udomačitev konja
udomáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, da postane kaka divja žival domača:
lovec je udomačil srno
;
ta žival se težko udomači
/
človek je udomačil govedo
/
ekspr.
udomačiti rastlino
2.
ekspr.
narediti, da se kdo prilagodi novemu okolju:
sodelavca so hitro udomačili
/
udomačiti tujo besedo, navado
udomáčiti se
ekspr.
prilagoditi se novemu okolju:
spoznal je navade prebivalcev in se hitro udomačil
;
v mestu se je dobro udomačil
●
ekspr.
knjige so se udomačile med ljudmi
zelo razširile; jih veliko berejo
udomáčen
-a -o:
udomačeni in divji konji
udomačljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da udomačiti:
udomačljiva žival
udómiti se
-im se
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
dobiti, narediti si dom, bivališče:
za vse življenje se je udomil na podeželju
;
udomila se je v podstrešni sobici
●
ekspr.
budizem se je tu udomil že pred stoletji
se je razširil, uveljavil
//
sprejeti kako bivališče za svoj dom:
čeprav že dalj časa živi v mestu, se tam ne more udomiti
udómiti
zastar.
dati, oddati v zakon:
hčer je udomil na kmetijo
udòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od udreti se:
potok je zaradi udora zemlje spremenil tok
/
udor jamskega stropa
2.
vdolbina, jama, nastala zaradi udrtja tal, zemlje:
priti do udora
udóren
in
udôren -rna -o
prid.
(
ọ̑; ȏ
)
nanašajoč se na udor:
udorna vrtača
♦
geol.
udorni potres
potres zaradi udora stropa kraške jame
udorína
-e
ž
(
í
)
1.
vdolbina, jama, nastala zaradi udrtja tal, zemlje:
nad opuščenim rudnikom je nastala udorina
;
v veliki udorini je jezero
;
podolžna udorina
/
zemeljska udorina
♦
geogr.
tektonska udorina
2.
gmota zemlje, kamnine, nastala zaradi udrtja navadno stropa
podzemeljske jame:
udorina je zajezila hudournik
udréti se
udrèm se
tudi
udêrem se
dov.
,
stil.
uderó se; udríte se
tudi
uderíte se; udŕl se
(
ẹ́ ȅ, é
)
1.
pod pritiskom, težo pomakniti se v navpični smeri navzdol:
led se je udrl
;
mehek sneg se globoko udre
/
razmočena tla so se pod vsakim korakom udrla
//
zaradi lastne teže začeti se pomikati navzdol:
v hribih se je udrl plaz
//
zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj:
udreti se v pesek
;
konj se je udrl v zamet do trebuha
;
brezoseb.
udrlo se mu je do kolen
2.
zaradi dotrajanosti, poškodovanosti spremeniti položaj v smeri
navpično navzdol:
del strehe se je udrl
;
zaradi preobremenjenosti se je strop udrl
//
zaradi dotrajanosti, poškodovanosti pasti navzdol:
kjer se je plošča udrla, so velike luknje
3.
pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol:
na mestih, kjer je bilo pohištvo, se je preproga udrla
//
spremeniti obliko v smeri v notranjost:
od stradanja so se živalim udrle lakotnice
;
bolniku so se oči, prsi globoko udrle
4.
ekspr.
začeti silovito teči:
solze so se ji udrle,
star.
so ji udrle po licih
;
iz nosa se mu večkrat udre kri
●
ekspr.
tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal
počutil se je zelo ogroženega, nemočnega
udréti
pog.,
ekspr.,
v zvezi z
jo
hitro steči, oditi:
udrl jo je za njimi
;
udreti jo proti domu, po stopnicah
udŕt
-a -o:
udrt strop kraške jame
;
od udarca udrta čelada
;
ustrašila se je njegovih udrtih oči
údri
medm.
(
ȗ
)
star.
izraža udarjanje, pretepanje:
ujeli so ga in udri po njem
/
pomagali so mu, on pa udri po njih
jih napade, začne kritizirati
;
gospodinja je prinesla žgance, otroci pa udri po njih
jih začnejo hlastno, hitro jesti;
prim.
udriti
udriháč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor (rad) negativno govori o kom, čem:
ne mara ga, ker je udrihač
udríhanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od udrihati:
udrihanje s palico po živali
/
udrihanje čez koga
udríhati
-am
nedov.
(
ī
)
1.
silovito udarjati:
udrihal je, kamor je padlo
;
udrihati s palico po tleh
;
udrihati z bičem
;
močno udrihati
2.
ekspr.,
v zvezi s
čez, po
negativno govoriti o kom, čem:
spet udriha čez moža
;
na sestankih večkrat udrihajo po njem
/
udrihati čez oblast
udríhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
silovito udariti:
udrihniti z bičem po živali
2.
ekspr.,
v zvezi s
čez, po
negativno se izraziti o kom, čem:
udrihniti čez koga
;
kadar ga ni, udrihnejo po njem
údriti
-im
dov.
(
ȗ
)
zastar.
udariti
:
enega je udril po glavi, drugega sunil v rebra
/
kot poziv k udarcu, tepežu:
udri ga, kaj čakaš
;
udrite jih, kamor pade, pade
udrtína
-e
ž
(
í
)
1.
vdolbina, luknja, nastala zaradi udrtja:
v stropu je nastala udrtina
;
zasuti udrtino
;
od udarca ima na čelu globoko udrtino
2.
gmota zemlje, kamnine, nastala zaradi udrtja navadno stropa
podzemeljske jame;
udorina
:
odkopati udrtine ob vhodu v jamo
udŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od udreti se:
udrtje ledu na ribniku
udrúženje
-a
s
(
ū
)
zastar.
združenje
,
zveza
:
mednarodno udruženje za kulturno sodelovanje
;
udruženje književnikov
udržán
-a -o
prid.
(
á
)
knjiž.
zadržan
:
resen, udržan človek
;
bila je mirna in udržana
/
udržan glas, smeh
;
udržane kretnje
;
udržana vljudnost
;
udržano vedenje
/
udržana ocena drame
udržáno
prisl.
:
udržano se smehljati, vesti;
prim.
udržati
udržánost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
zadržanost
:
pokazati, premagati udržanost
;
kljub udržanosti se je darila razveselil
;
čustvena, mladeniška udržanost
/
z udržanostjo sprejeti kaj
udržáti
-ím
dov.
(
á í
)
1.
narediti, da se kdo ne premika dalje, ne pade:
udržati konja
;
tovariš v navezi je omahnil in komaj ga je udržal
/
sod bi se skotalil po bregu, če ga ne bi drevje udržalo
zadržalo
2.
narediti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče:
kadar hoče iti, je nobena sila ne udrži
;
tega razgrajača dva človeka komaj udržita
/
ni ga bilo mogoče udržati doma
udržáti se
knjiž.
zadržati se, premagati se:
težko se je udržal, da ni nič rekel;
prim.
udržan
udržljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
zadržan
:
udržljiv fant
;
do njega je precej udržljiva
udúšati
-am
nedov.
(
ū
)
star.
dušiti
:
mehka trava je udušala korake
;
njegov glas se je udušal v joku
/
udušati svoja čustva
zadrževati, premagovati
●
zastar.
kislina uduša vsa živa bitja
ubija, uničuje
uduševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
dušiti
:
trava je uduševala korake
/
uduševati svoja čustva, hrepenenje
zadrževati, premagovati
udušítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od udušiti:
udušitev upora
/
udušitev nemira (v sebi)
udušíti
-ím
dov.
, udúšil
(
ī í
)
1.
zadušiti
:
samica je udušila mladiča
/
skoraj se je udušil v dimu
/
tesnoba ga je hotela udušiti
;
udušiti svojo vest
2.
ekspr.
s silo zavreti, preprečiti:
udušiti vstajo
/
razum je udušil nagon
;
udušiti otrokovo samostojnost
/
udušiti jok, smeh
;
udušila je solze, ki so ji silile v oči
/
udušiti bolečino, strah
3.
zmanjšati jakost zvoka:
ropotanje strojev je udušilo besede
;
preproga uduši korake
4.
pogasiti
:
ogenj so s težavo udušili
/
udušiti cigareto v pepelniku
ugasniti
5.
ekspr.
popiti
,
izpiti
:
udušili so veliko vina
/
steklenico je hitro udušil
udušèn
-êna -o:
udušen glas
;
prisl.:
udušeno krikniti
udušljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
zadušljiv
:
zajel jih je gost, udušljiv dim
/
zrak je postajal vse bolj udušljiv
soparen, težek
udvárjati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
1.
izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno
naklonjenost;
dvoriti
:
udvarjati sodelavki
2.
prikupovati se, laskati se:
udvarjal mu je s pogovori o njegovem delu
udvorljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
dvorljiv
:
udvorljiv moški
/
udvorljiv pozdrav, priklon
udvorljívo
prisl.
:
udvorljivo ji je nazdravil
;
udvorljivo pomagati
udvorljívec
-vca
m
(
ȋ
)
knjiž.
dvorljivec
:
vse življenje je bil udvorljivec
/
imela je veliko udvorljivcev
oboževalcev, občudovalcev
udvorljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
dvorljivost
:
slovel je po udvorljivosti
/
narejena služabniška udvorljivost
vljudnost, prijaznost
uenosmériti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
narediti, da dobi, ima kaj eno smer, usmerjenost:
uenosmeriti promet
/
pisec je interpretacijo poenostavil in uenosmeril
uenosmérjen
-a -o:
uenosmerjena razlaga
ùf
in
úf
medm.
(
ȕ; ȗ
)
1.
izraža olajšanje, sprostitev po napetosti, naporu:
uf, zdaj je konec
;
uf, uf, komaj sem prišel sem gor
2.
izraža telesno ali duševno trpljenje:
uf, kako me boli
3.
izraža zoprnost, mraz:
uf, kar tresem se od mraza
4.
izraža nejevoljo:
uf, kakšna si
;
kaj pa je? Že spet to, uf
5.
izraža podkrepitev trditve:
uf, kako je vroče
;
uf, popolnoma sem pozabil
ufílmiti
-im
dov.
(
ȋ
)
izraziti s filmom:
ufilmil je svoje ideje, sanje
/
ufilmiti roman, strip
ufológ
-a
m
(
ọ̑
)
kdor se ukvarja z raziskovanjem neznanih letečih predmetov:
svetovni kongres ufologov
ufologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o neznanih letečih predmetih:
ukvarjati se z ufologijo
;
strokovnjak za ufologijo
ufolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ufologe ali ufologijo:
ufološke raziskave
/
ufološko društvo
ugájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ugajati:
čutno, estetsko ugajanje
/
želja po ugajanju
ugájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z dajalnikom
1.
biti tak, da vzbuja občutek ugodja:
goveja juha mi ugaja
;
premraženemu človeku ugaja topla kopel
;
po okusu mi jed ne ugaja
;
zelo mu ugaja hladna pijača
//
biti tak, da ustreza okusu, željam, zahtevam koga:
ugajajo ji visoki moški
;
njena koketnost mu ne ugaja
;
slike zelo ugajajo mlajšim obiskovalcem razstave
/
ekspr.
ritem ugaja tudi razvajenemu ušesu
/
ekspr.
doma se vedem, kakor mi ugaja
kakor hočem, želim
2.
ugodno vplivati na rast, razvijanje;
prijati
:
tem rastlinam ugaja peščena zemlja
ugajajóč
-a -e:
vsem ugajajoči nasadi
uganítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od uganiti:
uganitev imena
●
star.
ženitev je uganitev
ne da se vnaprej vedeti, ali bo zakon srečen
uganíti
in
ugániti -em
dov.
(
ī á
)
1.
ugotoviti naključno, po intuiciji, na podlagi nekaterih podatkov:
uganil je njene misli, skrite namene, želje
;
uganil je, da bo deževalo
;
uganila je, koliko je star
;
to je lahko, težko uganiti
/
iz njegovih besed je uganil, kdo je
;
po njenih očeh je uganil resnico
/
ekspr.
vedeževalka ji je vse uganila
pravilno napovedala prihodnost
2.
rešiti uganko, odgovoriti na vprašanje, postavljeno pri kaki družabni
igri:
kdor bo prvi uganil, bo dobil nagrado
/
uganiti naslov pesmi
;
uganiti osebo
/
uganiti uganko
rešiti
3.
star.
ugotoviti
,
spoznati
:
kmalu so uganili, da krade
/
težko je uganil bistvo problema
dojel, razumel
●
pog.,
ekspr.
ti jo zmeraj uganeš
pravilno poveš, narediš
;
pog.
v veseli družbi so marsikatero uganili
povedali so več domislic, šal
;
pog.
uganiti nepremišljenost, neumnost
narediti, zagrešiti
;
pog.
prisedita, bomo kakšno pametno uganili
se bomo kaj pametnega pogovorili
ugánjen
-a -o:
uganjena beseda
uganíti se
in
ugániti se -em se
dov.
(
ī á
)
zastar.
ogniti se:
uganiti se pešcu
/
uganiti se puščici
ugánjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uganjati, delati:
uganjanje neumnosti
/
uganjanje nasilja
ugánjati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
1.
delati
,
početi
1
:
kaj pa uganjate, saj se bo strop podrl
;
ni prav, kar uganja
/
uganjati neumnosti, otročarije
;
take uganjajo, da jim kazen ne uide
/
kaj vse uganja z njim
2.
z oslabljenim pomenom
delati, povzročati, da nastane to, kar izraža samostalnik:
uganjati hrup, trušč
3.
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
uganjati ljubosumnost, trmo, užaljenost
●
ekspr.
iz vsega uganja burke, norčije
se norčuje, šali
;
ekspr.
ne uganjaj ceremonij, cirkusa, panike
ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem
;
ekspr.
nekateri ljudje uganjajo razkošje
živijo v (prevelikem) razkošju
;
ekspr.
vse življenje uganja šport
se ukvarja s športom
uganjajóč
-a -e:
uganjajoč svojo trmo, je močno zacepetala
ugánjati
2
-am
nedov.
(
ā
)
zastar.
ugibati
:
uganjala sva, koliko jih bo prišlo
uganjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ugibati
:
uganjevati misli
;
uganjevali so, kateri bo zdaj na vrsti
/
uganke je dobro, uspešno uganjeval
reševal
/
star.
ali je prav tako, ne bom uganjeval
premišljeval, razglabljal
/
star.
vaščani so o njem uganjevali čudne stvari
pravili, govorili
ugánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kratko besedilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki
jo je treba uganiti:
brati, objaviti uganke
;
razrešiti, rešiti,
ekspr.
razvozlati uganko
;
zastaviti komu uganko
;
lahka, težka uganka
/
besedna uganka
;
uganke v verzih
/
Župančičevih Sto ugank
//
grafični lik, risba ali skupek zlogov, številk za zabavo,
razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek,
ustrezno kombinacijo besed, številk:
zadaj so navedene rešitve vseh ugank
;
križanke in druge uganke
/
glasbene, slikovne, zlogovne uganke
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo:
to je za mnoge uganka
;
kako je prišlo do nesreče, je bilo vsem uganka
/
raziskave bodo razrešile marsikatero uganko o delovanju vulkanov
/
on je zame velika uganka
/
to je večna uganka človeškega življenja
●
ekspr.
govorila je v ugankah
ne naravnost, prikrito
ugánkar
-ja
m
(
ȃ
)
sestavljavec ali reševalec uganke:
navdušen ugankar
;
društvo ugankarjev
ugánkarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ugankarje ali ugankarstvo:
ugankarski kotiček v časopisu
/
ugankarski klub
ugánkarsko
prisl.
:
ugankarsko zanimive besede
ugánkarstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost ugankarjev:
ukvarjati se z ugankarstvom
uganljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da uganiti:
težko uganljivi nameni
ugásek
-ska
m
(
ȃ
)
nav. mn.
pogašeni delci premoga:
odvažati ugaske
;
posuti igrišče, atletsko stezo z ugaski
/
premogovi ugaski
ugásel
-sla -o
[
ugasəu̯
]
prid.
(
á
)
1.
ki je prenehal goreti:
ugasla sveča
/
prižgal je ugaslo pipo
2.
ki je prenehal svetiti:
ugasle luči na cestah
/
ekspr.
ugasli mesec
3.
knjiž.
ki je prenehal biti, obstajati:
ugasla ljubezen
/
ugasla bolečina
/
ugaslo upanje
4.
knjiž.
ki ne izraža, ne kaže čustev, volje do udejstvovanja:
govoril je z ugaslim glasom
;
ugasel pogled
;
gledala ga je z ugaslimi očmi
5.
pog.
izključen
,
izklopljen
:
sedela sta ob ugaslem televizijskem sprejemniku
●
knjiž.
ugasle barve
blede, neizrazite
♦
geogr.
ugasli ognjenik
ognjenik, ki ne bruha več;
prim.
ugasniti
ugasítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ugasiti:
ugasitev vžigalice
ugasíti
-ím
dov.
, ugásil
(
ī í
)
1.
narediti, da kaj preneha goreti:
ugasiti vžigalico
/
ugasiti svečo
/
ugasiti ogenj
//
nepreh.,
zastar.
prenehati goreti;
ugasniti
:
plamen je ugasil
/
zadnja iskrica upanja je ugasila
2.
narediti, da kaj preneha svetiti;
ugasniti
:
legla je in ugasila luč
3.
pog.
izključiti
,
izklopiti
:
ugasiti radijski sprejemnik
●
ugasiti apno
živo apno politi z vodo
;
ekspr.
z vinom (si) je ugasil žejo
s pitjem vina je dosegel, da ni bil več žejen
♦
metal.
ugasiti jeklo
razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju; zakaliti
ugašèn
-êna -o:
ugašena sveča
;
žeja je bila kmalu ugašena
ugáslost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost ugaslega:
ugaslost ognja, plamena
/
knjiž.
ugaslost oči
ugasnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ugasniti:
ugasnitev ognja
/
ugasnitev spomina
/
ugasnitev pravice
ugásniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, da kaj preneha goreti:
ugasniti vžigalico
/
ugasniti petrolejko
//
nepreh.
prenehati goreti:
sveča je ugasnila
;
nenadoma ugasniti
/
cigareta je hitro ugasnila
/
ogenj je ugasnil
;
pren.,
ekspr.
njegova ljubezen do nje je ugasnila
2.
narediti, da kaj preneha svetiti:
ugasniti luč, svetilko
//
nepreh.
prenehati svetiti:
ulične luči so ugasnile
/
ekspr.:
na jutranjem nebu je ugasnil mesec
;
nad dolino je ugasnila zarja
3.
knjiž.
prenehati biti, obstajati:
z njim je ugasnila njegova rodbina
/
z leti tudi spomin na koga ugasne
/
njuno prijateljstvo je kmalu ugasnilo
/
zadnje upanje, veselje mu je ugasnilo v srcu
/
njen nasmeh je ugasnil
/
v nesreči so ugasnila tri mlada življenja
so umrli trije mladi ljudje
4.
knjiž.,
s prislovnim določilom
z oddaljevanjem postati
a)
neviden;
izgubiti se
:
čoln je ugasnil v megli
b)
neslišen:
njegov klic je ugasnil v daljavi
/
koraki so ugasnili v noč
5.
knjiž.
nehati veljati, prenehati:
po tem roku ugasne pravica do pritožbe
;
z aprilom ugasne veljavnost začasnih ukrepov
6.
pog.
izključiti
,
izklopiti
:
ugasniti radijski, televizijski sprejemnik
/
ugasniti motor
ugásnjen
-a -o:
ugasnjen motor
;
vonj po ugasnjenih svečah;
prim.
ugasel
ugasováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
ugašati
:
ugasovati sveče
/
svetilka ugasuje
/
zarja je že ugasovala
ugasujóč
-a -e:
ugasujoč plamen
;
ugasujoča svetilka
ugášanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ugašati:
ugašanje sveč
/
prižiganje in ugašanje signalnih luči
ugášati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da kaj preneha goreti:
ugašati sveče
;
ugašati in prižigati
/
ugašati cigareto
//
nepreh.
prenehavati goreti:
stenj je ugašal
/
sveča ugaša
/
ogenj v kaminu že ugaša
2.
delati, da kaj preneha svetiti:
ugašati luči, svetilke
//
nepreh.
prenehavati svetiti:
reklamne luči so se prižigale in ugašale
/
ekspr.
zvezde že ugašajo
3.
knjiž.
prenehavati biti, obstajati:
pomembne družine druga za drugo ugašajo
/
ugaša mu občutek za čas
;
upanje jim ugaša
/
smehljaj na obrazu je začel ugašati
/
zunaj je ugašal dan
se je nočilo
/
ugašala je v velikih bolečinah
umirala
;
v naročju ji ugaša življenje sina
ji umira sin
4.
knjiž.,
s prislovnim določilom
z oddaljevanjem postajati
a)
manj viden;
izgubljati se
:
letalo je ugašalo v megli
;
sonce že ugaša za gorami
b)
manj slišen:
njegovi koraki ugašajo v daljavi
5.
pog.
izključevati
,
izklapljati
:
otrok prižiga in ugaša radijski sprejemnik
●
ugašati apno
živo apno polivati z vodo; gasiti
ugašajóč
-a -e:
ugašajoča svetilka
ugaševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ugašati
:
veter je ugaševal sveče na grobu
/
ogenj že ugašuje
/
prižigati in ugaševati luči
/
njena lepota počasi ugašuje
ugašujóč
-a -e:
ugašujoč plamen
ugíb
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
1.
ugibanje
:
že ob prvem ugibu je uganil
2.
uganka
:
razrešiti, rešiti ugib
ugibálec
-lca
[
tudi
ugibau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj ugiba:
ti si dober ugibalec
/
ugibalec ugank
reševalec
ugíbanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od ugibati:
to je samo ugibanje
;
ugibanje skrivnosti
;
ugibanja o cenah
;
domneve in ugibanja
/
igrati se ugibanje oseb
/
bilo je veliko ugibanja, kdo bo naslednik
ugíbati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ī
)
1.
prizadevati si ugotoviti naključno, po intuiciji, na podlagi nekaterih
podatkov:
ugibal je njene misli, želje
;
ugibati, kaj se bo zgodilo
;
ugibati, kdo je tat
;
brezoseb.
o tem se je veliko ugibalo
2.
prizadevati si rešiti uganko, odgovoriti na vprašanje, postavljeno pri
kaki družabni igri:
dolgo je ugibal, a ni uganil
;
ugibate lahko trikrat
/
navedli so prvo črko, ostale so ugibali
;
ugibati imena, osebe
♦
etn.
ugibati barvice
otroška igra, pri kateri se ugotavlja, katero barvo kdo
predstavlja
3.
star.
premišljevati
,
razglabljati
:
takoj sta začela ugibati, koga bi poslala tja
;
zaskrbljeni ugibajo, kakšne bodo posledice
;
tako je ugibal sam pri sebi
4.
star.
praviti
,
govoriti
:
o njem so ugibali zelo čudne stvari
ugibáje
:
hodil je sem in tja, ugibaje, kaj bo
ugibajóč
-a -e:
legel je, ugibajoč, kakšno bo vreme
ugíniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
poginiti
:
vseh šest prašičkov je uginilo
;
uginiti od mraza
uglábljati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
poglabljati
:
uglabljati strugo
/
uglabljati svoje znanje
ugladítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ugladiti:
ugladitev površine
/
ugladitev spora
ugláditi
-im
dov.
,
tudi
ugladíla
(
á ȃ
)
1.
narediti kaj gladko, ravno:
ugladiti hrapavo površino
;
pren.,
ekspr.
otrokom bi rad ugladil pot v življenje
//
slovnično, stilno izboljšati:
ugladiti članek
/
ugladiti slog
2.
nav. ekspr.
s svojim delovanjem, vplivom doseči, da prenehajo medsebojna
nesoglasja, zahtevki:
ugladil je prepir med njima
●
ekspr.
ugladiti komu pot v kako družbo
omogočiti komu, da lažje pride, se vključi
ugláditi se
1.
postati gladek, raven:
čelo se mu je ugladilo
/
gube na obrazu so se ugladile
postale manj izrazite
2.
knjiž.
postati boljši, brez zapletov, napetosti:
odnosi so se ugladili
uglájen
-a -o
in
uglajèn -êna -o
1.
deležnik od ugladiti:
uporabljati uglajen jezik
;
s tem mu je bila pot uglajena
2.
ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili in ne povzroča
zapletov, napetosti:
uglajen človek
/
uglajen nastop
;
uglajeno vedenje
;
prisl.:
uglajeno se vesti
uglájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati kaj gladko, ravno:
uglajati površino kamna
;
pren.,
ekspr.
uglajati komu pot v življenje
2.
nav. ekspr.
s svojim delovanjem, vplivom dosegati, da prenehajo medsebojna
nesoglasja, zahtevki:
uglajati prepire, spore
uglájenost
in
uglajênost -i
ž
(
ā; é
)
lastnost, značilnost uglajenega človeka:
njegova uglajenost jo je očarala
;
svetovljanska uglajenost
/
uglajenost v vedenju
/
govorniška uglajenost
uglajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
uglajati
:
uglajevati površino
/
uglajevati prepire
uglasbítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od uglasbiti:
uglasbitev s sodobnimi kompozicijskimi postopki
2.
skladba, navadno na besedilo:
v drugem delu zbirke so uglasbitve Prešernovih pesmi
uglásbiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
dati čemu glasbeno, zvočno podobo:
pesem je uglasbil znani skladatelj
uglásben
-a -o:
na novo uglasbeno besedilo
uglasítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od uglasiti:
uglasitev klavirja
/
uglasitev stališč
uglasíti
-ím
dov.
, uglásil
(
ī í
)
1.
naravnati glasbilo na določeno tonsko višino:
uglasiti klavir, orgle
;
uglasiti za pol tona višje
;
uglasiti kitaro po klavirju
;
uglasiti citre s ključem
2.
ekspr.
narediti, da je kaj skladno, ubrano:
uglasiti barve
;
uglasiti glasove pevcev
/
arhitekt je uglasil velikost oken s pročeljem
//
narediti, da je kaj skladno, enotno:
uglasiti medsebojna stališča
3.
elektr.
naravnati napravo na določeno frekvenco:
uglasiti oddajnik, sprejemnik
;
uglasiti anteno
uglašèn
-êna -o
1.
deležnik od uglasiti:
uglašen zbor
;
uglašena celota
;
uglašena igra orkestra
;
uglašen violončelo
;
barvno uglašen
2.
knjiž.
ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo:
podobno uglašeni ljudje
;
na enotni barvni ton uglašena slika
;
na to temo je uglašeno vse posvetovanje
;
drugače uglašena razpoloženja
●
ekspr.
danes pa je oče na kratko uglašen
je nerazpoložen, razdražljiv
;
ekspr.
srce ima uglašeno na dobre strune
je dober človek
;
prisl.:
oba elementa se uglašeno prepletata
uglášati
-am
nedov.
(
á
)
uglaševati
:
uglašati instrumente
uglašênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost uglašenega:
uglašenost klavirja
/
uglašenost barv na sliki
/
čustvena, notranja uglašenost
;
idejna uglašenost
uglaševálec
-lca
[
uglaševau̯ca
tudi
uglaševalca
]
m
(
ȃ
)
kdor uglašuje glasbene instrumente:
uglaševalec klavirjev
;
dober uglaševalec
uglaševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za uglaševanje:
uglaševalna priprava
♦
glasb.
uglaševalni ključ
priprava za uglaševanje klavirjev
;
uglaševalna piščalka
intonančna piščalka
uglaševálnik
-a
m
(
ȃ
)
glasb.
premični kos cevi, zamašek pri trobilih, pihalih za natančno
uglasitev:
uglaševalnik trobila
♦
elektr.
visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje
sprejemnika na frekvenco oddajnika; tuner
uglaševálo
-a
s
(
á
)
elektr.
visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje
sprejemnika na frekvenco oddajnika;
tuner
uglaševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uglaševati:
uglaševanje klavirja
/
uglaševanje stališč
/
uglaševanje televizijskega sprejemnika
uglaševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
naravnavati glasbilo na določeno tonsko višino:
uglaševati violino
;
uglaševati po posluhu, s pripravo
2.
ekspr.
delati, da je kaj skladno, ubrano:
uglaševati barve
//
delati, da je kaj skladno, enotno:
uglaševati želje posameznikov s skupnimi
3.
teh.
nastavljati
,
naravnavati
:
uglaševati televizijski sprejemnik
♦
elektr.
nastavljati nihajne kroge sprejemnika na frekvenco oddajnika
uglèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
zelo dobro mnenje, ki ga ima več ljudi o kom zaradi njegovih
lastnosti, dejanj:
njegov ugled se je povečal
;
imeti, izgubiti,
ekspr.
zapraviti svoj ugled
;
ekspr.
izpodkopavati komu ugled
;
majhen, velik ugled
;
mednaroden, svetoven ugled
/
ugled države, podjetja
ugledalíščenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ugledališčiti:
ugledališčenje dogodkov
ugledalíščiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
izoblikovati, predstaviti z gledališkimi sredstvi:
režiser je učinkovito ugledališčil besedilo
ugledalíščen
-a -o:
ugledališčena poezija
uglédati
-am
dov.
, uglêj
in
uglèj uglêjte,
stil.
uglédi uglédite
(
é ȇ
)
zagledati
:
ugledati človeka, žival
;
ugledati hišo ob cesti
;
nenadoma, takoj, že od daleč jo je ugledal
;
če sta se ugledala, sta se ognila drug drugemu
●
star.
knjiga je ugledala beli dan
je izšla
;
star.
tu je ugledal luč sveta
tu se je rodil
ugledávši
zastar.
:
ugledavši gosta, mu je tekel naproti
uglédan
-a -o:
nenadoma ugledano vozilo je izginilo
●
pog.
parcelo za hišo imam že ugledano
poznam parcelo, ki jo bom verjetno kupil za hišo
ugléden
-dna -o
prid.
, uglédnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki ima ugled:
ugleden človek
;
ugledni gostje
/
ugledna družina
/
ugleden poklic
;
ugledna služba
//
ekspr.
izbran
,
boljši
:
ugledna črna obleka
;
želi uglednejšo sobo
2.
ekspr.
velik
,
precejšen
:
ponujajo jim ugledne vsote
uglédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
ugleden človek:
slovesna večerja za ugledneže
;
mestni ugledneži
uglédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
ugleden človek:
prirediti sprejem za uglednike
;
občinski ugledniki
uglédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost uglednega:
uglednost njegove družine
/
uglednost trgovine
uglobína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
vdolbina
:
uglobina v pločevini
uglobíti
-ím
dov.
, uglóbil
(
ī í
)
1.
zastar.
narediti, da ima kaj nižji nivo:
tovornjaki so uglobili cestišče
2.
knjiž.
poglobiti
:
reka je uglobila svojo strugo
;
gube ob ustih so se ji še uglobile
/
uglobiti medsebojne vezi
uglobljèn
-êna -o:
uglobljen kolovoz
;
vhod je uglobljen
uglušíti
-ím
dov.
, uglúšil
(
ī í
)
povzročiti, da se kaj ne sliši:
preproga je uglušila korake
//
s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši;
oglušiti
:
vreščanje ga je skoraj uglušilo
ugnáti
užênem
dov.
,
stil.
uženó
(
á é
)
ekspr.
1.
doseči, da kdo preneha povzročati hrup, nemir, navadno s fizično
premočjo:
otrok ni mogla ugnati
;
ugnati razgrajača
/
ugnati konja
;
riba se je še vedno premetavala, ni se hotela ugnati
//
doseči, da kdo preneha delati kaj nezaželenega:
žena ga bo že ugnala
;
ugnati vaške opravljivke
/
nasprotnika so ugnali z zvijačo
premagali
//
vzeti komu moč, voljo za nadaljevanje njegovega dela, prizadevanja:
ni se dal, pustil ugnati, iskal je naprej
;
tudi tega sodnika je ugnal
/
lakota, suša jih ni ugnala
;
težje delo ga hitro užene
utrudi
2.
narediti, da se zmanjša stopnja, silovitost pojavljanja tega, kar
izraža določilo:
ugnati kašelj, mrzlico
;
nespečnost je ugnal z večerno telovadbo
;
nič ni moglo ugnati njegove radovednosti
;
jok se je kmalu ugnal
●
ekspr.
končno je nalogo ugnal
rešil
;
ekspr.
ugnal ga je v kozji rog
premagal, bil boljši kot on
ugnán
-a -o:
sovražnik je ugnan
;
ugnana porednica
ugnêsti
ugnêtem
dov.
,
stil.
ugnetó; ugnêtel
in
ugnétel ugnêtla,
stil.
ugnèl ugnêla
(
é
)
1.
z gnetenjem narediti kaj glede na lastnosti, obliko boljše,
ustreznejše:
ugnesti glino, testo
//
z gnetenjem narediti kaj sploh:
iz moke, jajc, masla ugnesti testo
2.
z gnetenjem, med gnetenjem dodati kaki snovi kaj:
ugnesti kvas v testo
ugnetèn
-êna -o:
dobro ugneteno testo
ugnétati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
z gnetenjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše:
ugnetati glino, testo
//
z gnetenjem delati kaj sploh:
otroci ugnetajo kolačke iz prsti
●
knjiž.
pisatelj ugneta snov po svojih mislih
oblikuje
ugnetajóč
-a -e:
ugnetajoč testo, je porabila vso moko
ugnézdenje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od ugnezditi se:
ugnezdenje lastovk v hlevu
/
ugnezdenje v toplem domu
ugnézditi se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
narediti gnezdo:
lastovke so se ugnezdile pod napuščem
2.
pritrditi se v tesno prilegajočo se okolico:
oplojeno jajčece se ugnezdi v maternici
3.
ekspr.
naseliti se, navadno proti volji koga:
brez našega dovoljenja se je ugnezdila pri nas
;
v šoli so se ugnezdili tuji vojaki
/
na podstrešju so se ugnezdile miši
/
na mladikah se je ugnezdila plesen
/
v jezik se je ugnezdila marsikatera tuja beseda
;
pren.
v hiši se je ugnezdila žalost
4.
ekspr.
namestiti se:
otroka sta se ugnezdila na zadnjem sedežu
;
udobno se ugnezditi
ugnézden
-a -o:
v ljudeh je še preveč ugnezdena stara miselnost
ugnojíti se
-ím se
dov.
, ugnójil se
(
ī í
)
nav. 3. os.,
zastar.
zagnojiti se, ognojiti se:
rana se je ugnojila
ugnojíti
zastar.
pognojiti
:
dobro ugnojiti njivo
ugnojèn
-êna -o:
ugnojen prst
;
ugnojena zemlja
ugóden
-dna -o
prid.
, ugódnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki vzbuja komu ugodje:
ob tem je imela ugoden občutek
/
nanj je naredil ugoden vtis
/
ugodne in neugodne strani potovanja z avtomobilom
//
ki je v skladu s hotenjem, željami koga:
ugodna novica
/
ugodna kritika, ocena
;
ugodna rešitev prošnje
2.
ki zaradi skladnosti svojih lastnosti, značilnosti s hotenjem, željami
koga omogoča uspešno uresničitev določenega dejanja:
čakati na ugoden trenutek
;
pihal je ugoden veter
;
letalske zveze med mestoma so ugodne
/
ugodna priložnost za nakup
;
za košnjo ugodno vreme
;
pren.
gibanje je pri nas našlo ugodna tla
3.
ki je v skladu z željami, koristmi koga:
ugodna kupčija
;
čakal je na ugodnejšo ponudbo
;
cena je ugodna
/
ugodni roki za odplačilo
●
zastar.
trudila sta se, da bi bila ljudem ugodna
da bi jim ugajala, jim bila všeč
;
zastar.
ni našel ugodne družbe
primerne, ustrezne
♦
šah.
za belega je položaj ugoden
ugódno
prisl.
:
ugodno vplivati na kaj
;
ugodno rešena prošnja
/
v oglasih
dobro ohranjen otroški voziček ugodno prodam
/
v povedni rabi,
s smiselnim osebkom v dajalniku
ni mu bilo ugodno, ko je vstopila
ugodítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ugoditi
1
:
ugoditev temu človeku je nemogoča
/
ugoditev prošnji, zahtevi
ugodíti
1
-ím
dov.
, ugódil
(
ī í
)
z dajalnikom
narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen:
njej ni mogoče ugoditi
;
težko mu je ugoditi
/
vse, v vsem mu ugodi
/
ugoditi pritožbi, prošnji
ugodno jo rešiti
;
ugoditi otrokovi radovednosti
jo potešiti
;
ugodil je vsaki njeni zahtevi, želji
izpolnil je vsako njeno zahtevo, željo
ugodèn
-êna -o:
ugodena vloga
/
v povedni rabi
njegovi prošnji je bilo ugodeno
ugodíti
2
-ím
dov.
, ugódil
(
ī í
)
povzročiti, da postane kaj godno:
ugoditi sadje
♦
agr.
ugoditi lan
obdelati ga, da se mu ličje rado loči od stebla
ugódje
-a
s
(
ọ̑
)
stanje, ko so v pravi meri zadovoljene zlasti čutne potrebe koga:
čutiti ugodje
;
veliko ugodje
;
občutek ugodja
/
čutno ugodje
;
duševno, telesno ugodje
;
estetsko ugodje
/
mačka prede od ugodja
//
kar povzroča tako stanje:
vsak si ne more privoščiti takega ugodja
ugodljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
ustrežljiv
:
ugodljiva ženska
ugodljívost
-i
ž
(
í
)
star.
ustrežljivost
:
njena ugodljivost mu je bila zelo všeč
ugódnik
-a
m
(
ọ̑
)
star.,
navadno v zvezi
božji ugodnik
kdor živi tako, da ugaja bogu:
knjiga o božjih ugodnikih
;
svetniki in drugi božji ugodniki
//
kdor živi tako, je tak, da ugaja komu sploh:
gospodarjev ugodnik
ugódnost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
lastnost, značilnost ugodnega:
ugodnost občutka
/
izkoristiti ugodnost položaja
/
ugodnost obročnega odplačevanja
2.
navadno s prilastkom
kar je za koga ugodno:
ta ugodnost še velja
;
imeti, priznati, uživati posebne, velike ugodnosti
/
carinske ugodnosti
;
materialne ugodnosti
♦
pravn.
klavzula največjih ugodnosti
klavzula v mednarodnih trgovinskih pogodbah, ki zagotavlja državam
podpisnicam enake pogoje pri trgovanju
ugódnosten
-tna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na ugodnost:
ugodnostno doživljanje
/
ugodnostne stopnje
/
ugodnostni nakupi
ugojíti se
-ím se
dov.
, ugójil se
(
ī í
)
zastar.
zrediti se:
po bolezni se je precej ugojil
ugonábljanje
-a
s
(
á
)
knjiž.
uničevanje
:
sredstvo za ugonabljanje plevela
ugonábljati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
uničevati
:
slabe stanovanjske razmere ugonabljajo zdravje
/
težaško delo ga ugonablja
;
s pitjem se vse bolj ugonablja
/
duševno, moralno koga ugonabljati
/
ugonabljati komu življenje
●
knjiž.
prijetno ugonablja čas
porablja
ugonabljajóč
-a -e:
ugonabljajoča sila
ugonobítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
uničenje
:
duševna, telesna ugonobitev
ugonobíti
-ím
dov.
, ugonóbil
(
ī í
)
knjiž.
uničiti
:
slaba svetloba mu bo ugonobila oči
/
ugonobiti tekmeca
/
epidemija je ugonobila mestne prebivalce
;
človeštvo se bo samo ugonobilo
/
to ga bo duševno, telesno ugonobilo
●
knjiž.
sovražnik jih je ugonobil z zvijačo
premagal
;
knjiž.
potres je ugonobil mesto
porušil
ugonobljèn
-êna -o:
ugonobljena mladost
ugostíti se
-ím se
dov.
, ugóstil se
(
ī í
)
zastar.
ustaviti se, nastaniti se:
ugostiti se pri kom
ugotávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ugotavljati:
ugotavljanje očetovstva
;
ugotavljanje podobnosti med otroki in starši
;
ugotavljanje sposobnosti učencev
/
ugotavljanje dohodka
;
komisija za ugotavljanje premoženja
/
ugotavljanje dejstev, resnice, dejanskega stanja
ugotávljati
-am
nedov.
(
á
)
z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do določenih dejstev:
ugotavljati kvaliteto kruha, moke
;
ugotavljati sposobnosti učenca za določen poklic
;
ugotavljati kaj na podlagi analize
;
z zadovoljstvom ugotavljati, da je delo dobro opravljeno
;
s primerjanjem ugotavljati
;
pravilno, zanesljivo ugotavljati kaj
/
ugotavljati resnico
;
ugotavljati vzroke
/
ugotavljati dejstva
/
oče se na vse spozna, je ugotavljal s ponosom
♦
pravn.
ugotavljati identiteto
ugotavljajóč
-a -e:
ugotavljajoč napake, je marsikoga užalil
ugotavljávec
-vca
in
ugotavljálec -lca
[
ugotau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj ugotavlja:
ugotavljavec očetovstva
/
ekspr.
testi niso zanesljivi ugotavljavci znanja
ugotôvek
-vka
m
(
ȏ
)
knjiž.
1.
ugotovitev
:
zanimiv ugotovek
2.
izvid
:
obdukcijski ugotovek
ugotovítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
kar se ugotovi:
pomembna, zanimiva ugotovitev
;
splošne, statistične, znanstvene ugotovitve
;
ugotovitve strokovnjakov glede izvora kamnin so različne
;
ugotovitve o vremenskih spremembah
/
priti,
ekspr.
dokopati se do ugotovitve
ugotoviti
2.
glagolnik od ugotoviti:
ugotovitev vrednosti
/
ugotovitev vzrokov nesreče
♦
pravn.
sklep o obstajanju ali neobstajanju določenih dejstev
;
ugotovitev identitete
;
tožba za ugotovitev očetovstva
ugotovíti
-ím
dov.
, ugotôvil
(
ī í
)
z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev:
ugotoviti krivdo
;
ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost
;
ugotovili so, da se stanje izboljšuje
;
ugotoviti, kdo je kriv
;
ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem
;
komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti
/
ugotoviti resnico
;
ugotoviti vzrok
/
zdravnik je ugotovil pljučnico
/
ugotoviti dejstva
/
ne mara me, je žalostno ugotovil
♦
pravn.
ugotoviti datum vročitve
;
ugotoviti identiteto z osebno izkaznico
ugotovljèn
-êna -o:
vzroki so ugotovljeni
;
opreti se na ugotovljena dejstva
;
zgodovinsko ugotovljen
/
v povedni rabi
ugotovljeno je, da ni kriv
ugotovítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ugotovitev:
ugotovitveni stavek
♦
pravn.
ugotovitveni postopek
postopek, s katerim se ugotavlja določeno dejstvo ali okoliščine
;
ugotovitvena tožba
tožba, s katero se zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja
pravice ali pravnega razmerja, pristnost ali nepristnost listine
ugotovljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da ugotoviti:
ugotovljivo dejstvo
;
izkustveno, statistično ugotovljiv
ugotovljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost ugotovljivega:
ugotovljivost vzrokov
ugovarjálec
-lca
[
ugovarjau̯ca
tudi
ugovarjalca
]
m
(
ȃ
)
kdor ugovarja:
pritrditi ugovarjalcu
/
ekspr.
bil je večni ugovarjalec
vedno je ugovarjal
ugovárjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ugovarjati:
ne prenese ugovarjanja
;
ostro ugovarjanje
ugovárjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
navadno z dajalnikom
z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega:
predrzniti se, upati si komu ugovarjati
;
nihče ni ugovarjal
;
otrok ugovarja staršem
;
odločno, vztrajno ugovarjati
/
ugovarjati odločitvi, sklepu
;
ugovarjati sodbi urednika
;
ugovarjati proti nepoštenemu ravnanju
/
bilo je drugače, mu je ugovarjal
ugôvor
-a
m
(
ȏ
)
1.
glagolnik od ugovarjati:
govoriti z glasom, ki ne dopušča ugovora
;
ne prenese ugovora
;
govor je vzbudil nejevoljo in ugovor
;
ogorčen ugovor
;
imeti pravico ugovora, do ugovora,
publ.
na ugovor
/
pisni, ustni ugovor
/
pripomba je bila sprejeta brez ugovora
♦
pravn.
ugovor zoper obtožnico
;
ugovor vesti
2.
kar se komu ugovarja:
ugovor, da je predlagana ureditev protiustavna, ni utemeljen
;
ovreči, sprejeti ugovore
;
upoštevati ugovor
;
neutemeljen, tehten ugovor
//
besedilo s tako vsebino:
napisati ugovor
;
vložiti ugovor pri občinski volilni komisiji
ugovoríti
-ím
dov.
, ugovóril;
nam.
ugovôrit
in
ugovorít
(
ī í
)
zastar.
reči, pripomniti kaj nasprotujočega:
na take razloge ni znala kaj ugovoriti
/
saj smo možje, ugovori starec
ugovórnik
-a
m
(
ọ̑
)
kdor ugovarja čemu, zlasti izdani odločbi:
ugovornik je podal neupravičen ugovor
;
uspešno rešiti zahtevo ugovornika
/
ugovornik vesti
vojaški obveznik, ki uveljavlja pravico do civilnega služenja
vojaškega roka
ugrabítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor koga ali kaj ugrabi:
zasledovati ugrabitelja
;
ugrabitelj otroka
/
ugrabitelj letala
ugrabíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki koga ali kaj ugrabi:
aretirati ugrabiteljico
ugrabítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ugrabiti:
ugrabitev otroka, ženske
;
umori in ugrabitve
/
ugrabitev letala
ugrabíti
in
ugrábiti -im,
in
ugrábiti -im
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
1.
s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine,
maščevanja, protesta:
ugrabil ga je zakrinkan moški
;
ugrabiti otroka, žensko
;
ugrabili so ga na cesti
/
ugrabiti (potniško) letalo
z grožnjo prisiliti pilota, da spremeni smer letenja, mesto
pristanka, zlasti iz političnih vzrokov
//
zastar.
vzeti komu prostost;
prijeti
:
biriči so že ugrabili morilca
2.
s silo, z zvijačo vzeti kaj:
jastreb je ugrabil piščanca
;
lisica je ugrabila kokoš
//
ekspr.
vzeti kaj sploh:
znanje je bogastvo, ki ti ga nihče ne more ugrabiti
/
to mu je ugrabilo notranji mir
/
vprašanje mu je ugrabilo veliko noči
povzročilo, da ni spal
3.
zastar.
zgrabiti
,
ujeti
:
gospodinja je ugrabila raco in ji pristrigla perut
●
ekspr.
nenadoma ga je ugrabila smrt
je umrl
ugrábljen
-a -o:
diplomat je bil ugrabljen
;
ugrabljena ovca
;
ugrabljeno letalo
ugrábljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ugrabljati:
ugrabljanje otrok, žensk
ugrábljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
s silo, z zvijačo jemati komu prostost, navadno zaradi odkupnine,
maščevanja, protesta:
moški so ugrabljali mlade ženske
;
ugrabljati na cesti
2.
s silo, zvijačo jemati kaj:
volkovi ugrabljajo ovce
//
ekspr.
jemati kaj sploh:
tujci so nam ugrabljali najboljšo zemljo
ugrábljenec
-nca
m
(
ȃ
)
kdor je ugrabljen:
za ugrabljenca zahtevati veliko denarja
;
srečna vrnitev ugrabljencev
ugrábljenka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki je ugrabljena:
ugrabljenki je uspelo pobegniti
ugréti
ugrêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
povzročiti občutek toplote:
sonce jih je ugrelo
/
hitra hoja ga je ugrela
2.
narediti kaj toplo;
ogreti
:
ugreti noge z masiranjem
;
mel si je roke, da bi si ugrel prste
●
dekle mu je ugrelo srce
ogrelo
;
ekspr.
pogovor nas je zelo ugrel
razvnel
ugréti se
1.
dobiti občutek toplote:
na soncu so se dobro ugreli
/
dolgo ni zaspal, ker se ni mogel ugreti
2.
postati topel;
ogreti se
:
ozračje se je ugrelo
/
seno v kopici se lahko ugreje in vname
segreje
;
stroj se je preveč ugrel
segrel, pregrel
●
ekspr.
družba pri mizi se je kmalu ugrela
razživela
ugrét
-a -o:
po hitri hoji je ugret
ugrétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od ugreti:
ugretje premraženih prstov
ugrévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
delati kaj toplo;
ogrevati
:
sonce ugreva zemljo
ugrévati se
segrevati se:
v kupu se krompir ugreva
●
knjiž.
med govorjenjem se je čedalje bolj ugreval
razvnemal
ugrèz
-éza
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od ugrezniti se:
ugrez stavbe
2.
vdolbina, jama, nastala zaradi ugreznjenja zemlje, tal:
pot vodi čez ugrez
3.
navt.
razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino:
meriti ugrez na krmi, premcu
/
ugrez ladje je štiri metre
ugrézanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od ugrezati se:
ugrezanje močvirnih tal
/
ugrezanje koles v zemljo
/
ugrezanje v spanje
♦
geol.
tektonsko ugrezanje
ugrézati se
-am se
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
zaradi lastne teže pomikati se v navpični smeri navzdol:
zemeljske plasti se ugrezajo
;
tla so se počasi ugrezala
/
grob se že ugreza
2.
zaradi lastne teže prodirati v navpični smeri navzdol v kaj:
kolesa voza so se ugrezala v zemljo
;
noge so se ugrezale v pesek
;
do kolen se ugrezati v sneg
/
zaradi tovora se je ladja ugrezala
3.
pod pritiskom, težo spreminjati obliko v smeri navpično navzdol:
pod njim se je blazina zelo ugrezala
;
tla so se ugrezala pod nogami
4.
knjiž.
pogrezati se:
ugrezati se v spanje
/
ugrezati se v vedno večje stiske
/
ugrezati se v branje
/
ugrezati se v žalostne misli
ugrezajóč se
-a -e:
stopal je počasi, ugrezajoč se v sneg
ugrézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na ugrez:
ugrezen svet
;
ugrezna tla
♦
navt.
ugrezna lestvica
lestvica na premcu in krmi ladje, ki označuje ugrez in
natovorjenost ladje
;
teh.
ugrezna kovica
kovica z ugreznjeno glavo
ugrezljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) ugreza:
ugrezljiva tla
ugreznína
-e
ž
(
í
)
vdolbina, jama, nastala zaradi ugreznjenja zemlje, tal:
votlina prehaja v ugreznino
;
močvirna ugreznina
;
globina ugreznine
;
ugreznine in udorine
/
njihova koča je stala v ugreznini
//
knjiž.
vdolbina, nastala zaradi ugreznjenja česa sploh:
poravnati ugreznino na blazini
/
v blatu so bile vidne ugreznine nog
sledi, odtisi
;
otipaval je ugreznino na svoji čeladi
udrtino
ugrézniti se
-em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
zaradi lastne teže pomakniti se v navpični smeri navzdol:
zemeljske plasti so se ugreznile
;
zelo se ugrezniti
;
tu se tla vsako leto ugreznejo za dva milimetra
/
grob se je ugreznil
2.
zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj:
kolesa so se ugreznila v zemljo
;
noge so se mu ugreznile v pesek
/
ob nakladanju tovora se ladja ugrezne globoko v vodo
3.
pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol:
pod njegovo težo se je žimnica ugreznila
4.
knjiž.
pogrezniti se:
ugrezniti se v branje
/
ugreznila se je v žalostne misli
;
ugrezniti se vase
●
sram ga je, da bi se najraje ugreznil v tla, zemljo
zelo ga je sram
;
ekspr.
izginil je, kot bi se v zemljo ugreznil
nenadoma, nepričakovano
ugrézel
-zla -o
zastar.
udrt
:
visoko čelo z globoko ugrezlimi očmi
ugréznjen
-a -o:
ugreznjena blazina
;
ugreznjena tla
;
ugreznjen v misli
♦
teh.
vijak z ugreznjeno glavo
ugréznjenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od ugrezniti se:
ugreznjenje stropa, tal
ugrísti
ugrízem
dov.
(
í
)
star.
ugrizniti
:
ugristi kruh
/
pes ga je ugrizel
;
ugristi se v ustnico
ugríz
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od ugrizniti:
začutila je ugriz v nogo
;
žival se z ugrizom brani
;
kačji, mišji ugriz
;
ugriz steklega psa
;
rana od ugriza
2.
rana, poškodba, povzročena z zasaditvijo zob v kaj in njihovega
stiska:
globok, nevaren ugriz
;
ugrizi in modrice
/
ugriz bolhe
pik
//
sled, odtis zob:
na roki je še viden ugriz zob
♦
vet.
škarjasti ugriz
ugriz škarjastega zobovja
ugrízen
-zna -o
prid.
(
ī
)
med.,
vet.,
v zvezi
ugrizna rana
rana od ugriza:
ugrizna rana na nogi
ugrizljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki (rad) grize, napada z zobmi;
popadljiv
:
ugrizljiv pes
/
ugrizljiv človek
ki navadno z neprijaznim govorjenjem kaže negativen, odklonilen
odnos do ljudi
ugriznína
-e
ž
(
í
)
med.,
vet.
rana od ugriza:
ugriznina na nogi
;
udarnina, ugriznina in vbodnina
ugrízniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
zasaditi zobe v kaj in jih stisniti z namenom to pojesti:
ko je ugriznil kruh, se mu je odlomil zob
;
močno ugrizniti
/
ugrizniti v jabolko
/
riba je ugriznila vabo
//
ekspr.
pojesti
:
ni imel kaj ugrizniti
2.
z zasaditvijo in s stiskom zob povzročiti komu rano, bolečino:
pes je ugriznil otroka
;
mačka jo je ugriznila v nogo
;
pri padcu se je ugriznil v jezik
;
do krvi se ugrizniti
/
ugriznila se je v ustnico, da se ne bi zasmejala
močno je pritisnila zobe na ustnico
/
bolha, kača ga je ugriznila
pičila
●
kje si bil pa takrat, ga je ugriznila
zbodla
;
ekspr.
ugrizniti v kislo jabolko
lotiti se česa neprijetnega, neugodnega
;
pog.,
ekspr.
zadnji hip se je ugriznil v jezik
ni povedal, rekel, kar je hotel
;
pog.,
ekspr.
že večkrat se je v jezik ugriznil
se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih
;
ekspr.
končno je ugriznil v politiko
se je začel ukvarjati s politiko
ugríznjen
-a -o:
otrok je ugriznjen
ugríznjenec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je ugriznjen:
ugriznjenec je vpil od bolečine
ugrizováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zasajati zobe v kaj in jih stiskati z namenom to pojesti:
ugrizovati v jabolka
//
ekspr.
jesti
:
med delom je ugrizoval kruh z maslom
úgrofínski
-a -o
prid.
(
ȗ-ȋ
)
jezikosl.
nanašajoč se na skupino jezikov, ki jih govorijo Madžari, Finci,
Estonci:
ugrofinske jezikovne značilnosti
/
ugrofinski jeziki
ùh
medm.
(
ȕ
)
1.
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:
uh, kaj bo, če nam zboliš
/
uh, kako se je vreme poslabšalo
2.
izraža zoprnost, gnus:
uh, kako smrdi
3.
izraža telesno ali duševno trpljenje:
uh, uh, boli
4.
izraža nejevoljo:
uh, kako je domišljav
;
uh, je rekla in jezna odšla
5.
izraža podkrepitev trditve:
uh, si siten
;
uh, kako me zebe
uháč
-a
m
(
á
)
ekspr.
žival z velikimi, dolgimi ušesi, uhlji, navadno zajec:
pes je stekel za uhačem
;
knjiž.
glasno riganje uhača
osla
♦
navt.
vijak z glavo, podobno šivankinemu ušesu, za vezavo, vodenje ali
napenjanje vrvi na plovilu
uhajáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor uhaja od kod:
uhajača iz zavoda so ujeli
●
zastar.
vojaški uhajač
dezerter
uhájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uhajati:
fantovo uhajanje iz zavoda, z doma
/
uhajanje mladine v mesta
/
uhajanje plina
uhájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapuščati kraj (trenutnega)
bivanja:
otroci so pogosto uhajali
/
zaprte živali rade uhajajo
//
kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, odhajati:
uhajati iz zapora
;
uhajati od doma, v tujino
//
ekspr.
kljub nasprotovanju iti, odhajati:
otroci uhajajo na cesto
/
živina rada uhaja v sadovnjak
2.
ekspr.
nezaželeno iztekati:
iz slabo zaprte cisterne uhaja voda
/
iz posode uhaja para
/
skozi špranje uhaja toplota
3.
ekspr.,
z dajalnikom
nezaželeno se premikati s prvotnega, navadnega mesta:
pentlja ji uhaja z las
;
kite ji uhajajo izpod rute
4.
ekspr.,
z dajalnikom
nezaželeno prihajati, se pojavljati:
iz grla so ji uhajali kriki
/
fantu je uhajal smeh
se je proti svoji volji smejal
//
nehote, proti svoji volji govoriti:
iz ust, z jezika so mu uhajale ostre besede
5.
ekspr.,
z dajalnikom
usmerjati se, kamor ni zaželeno:
pogled ji je uhajal k skupini ljudi
;
oči mu uhajajo skozi okno
/
misli so ji uhajale k fantu
mislila je na fanta
●
evfem.
bolniku uhaja voda
nekontrolirano opravlja malo potrebo
;
ekspr.
žena mu uhaja čez plot
mu je nezvesta
uhajajóč
-a -e:
uhajajoči plini
;
uhajajoča para
uhajávec
-vca
in
uhajálec -lca
[
uhajau̯ca
]
m
(
ȃ
)
zastar.
uhajač
:
pognali so se za uhajavcem
/
vojaški uhajavec
dezerter
uhàn
-ána
m
(
ȁ á
)
nav. mn.
okrasni predmet za nošenje na ušesnih mečicah:
pripeti si uhane
;
biserni, zlati uhani
;
prstan in uhani
uhánček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od uhan:
nositi uhančke
;
zlati uhančki
úharica
-e
ž
(
ȗ
)
roparska nočna ptica z okroglo glavo in pernatimi uhlji:
hukanje uharice
♦
zool.
mala uharica
majhna sova z dolgimi pernatimi uhlji in rumenimi očmi, Asio otus
;
močvirska uharica
v barjih in močvirjih živeča sova z majhnimi pernatimi uhlji, ki
gnezdi na tleh, Asio flammeus
;
velika uharica
velika sova z dolgimi črnimi, rumeno obrobljenimi pernatimi uhlji,
ki gnezdi v zapuščenih gnezdih, Bubo bubo
úhast
-a -o
prid.
(
ú
)
zastar.
uhat
,
uhljat
:
uhasta žival
uhàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
ki ima velika, dolga ušesa, velike, dolge uhlje:
uhat zajec
;
uhata žival
2.
nav. ekspr.
ki ima uho, ušesa:
uhat ročaj
/
uhati listi knjige
♦
zool.
uhati klobučnjak
klobučnjak z uhljem podobnimi spolnimi organi, Aurelia aurita
;
uhati netopir
netopir z dolgimi uhlji in dolgo, ozko letalno mreno, Plecotus
uhátec
-tca
m
(
ȃ
)
ekspr.
žival z velikimi, dolgimi ušesi, uhlji, navadno osel:
prijahati na uhatcu
;
rigajoč uhatec
úhati
1
-am
nedov.
(
ȗ
)
ekspr.
z uh izražati čustvo:
čudil se je in uhal
uháti
2
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
držati za uho, uhelj in stresati:
lasal ga je in uhal
;
fanta sta se neusmiljeno uhala
úhelj
úhlja
m
(
ū
)
1.
zunanji del ušesa:
dvigniti, povesiti uhlje
;
potegniti za uhlje
;
striči z uhlji
;
dolgi, štrleči, viseči uhlji
;
oslovski, zajčji uhlji
2.
ekspr.
temu delu podoben del česa:
zavihati uhlje ovratnika
;
izpod jopice mu je molel uhelj srajce
3.
temu delu podoben del kake priprave z luknjo za držanje, nameščanje
česa;
uho
:
prijeti škaf za uhelj
;
uhlji škarij
úheljc
-a
[
uhəljc
]
m
(
ȗ
)
uheljček
:
povesiti uheljce
;
koničasti uheljci
úheljček
-čka
[
uhəljčək
]
m
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od uhelj:
preluknjati uheljčke za uhane
/
uheljček šivanke
ušesce
uhitéti
-ím
dov.
, uhítel
(
ẹ́ í
)
star.
1.
ujeti
:
uhiteti tatu
/
bal se je, da jih uhiti nevihta, noč
//
prehiteti
:
vse kosce je uhitel
/
hotela je nekaj reči, pa jo je oče uhitel
2.
uiti
,
zbežati
:
uhitela sta skozi zadnja vrata
uhléviti
-im
dov.
(
ẹ̄
)
agr.
narediti, da žival živi v hlevu:
uhleviti konja
uhlévljen
-a -o:
uhlevljena krava
uhljáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
žival z velikimi, dolgimi ušesi, uhlji, navadno zajec:
uloviti uhljača
;
knjiž.
uhljača bi rad prodal
osla
úhljast
-a -o
prid.
(
ū
)
zastar.
uhljat
,
uhat
:
uhljasta žival
●
star.
uhljasta kučma
kučma z naušniki
uhljàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima velika, dolga ušesa, velike, dolge uhlje:
uhljate glave mul, oslov
●
star.
uhljata kučma
kučma z naušniki
uhljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
držati za uho, uhelj in stresati:
začel ga je lasati in uhljati
uhó
ušésa
s
(
ọ̑ ẹ́
)
1.
čutilo za sluh in ravnotežje:
primerjati človeško uho z živalskim
;
oko in uho
/
ušesa ga bolijo
;
zamašiti si, zatisniti si ušesa
;
iz ušes mu teče gnoj
;
trga ga po ušesu
//
to čutilo glede na svojo sposobnost:
levo uho mu peša
;
na eno uho slabo sliši
;
gluh, naglušen na obe ušesi
/
ekspr.
čeprav je napel ušesa, ni nič slišal
;
ekspr.
ustavila se je in nastavila uho
prisluhnila
;
šepetati, vpiti na uho, v uho
/
ekspr.
škripanje jim je paralo ušesa
povzročalo velik občutek neugodja, bolečino
;
ekspr.
to piskanje mi gre skozi ušesa
neprijetno deluje name
;
šumelo ji je v ušesih
imela je neprijeten, šumenju podoben občutek v njih zaradi
motenj v delovanju organizma
;
zvoni mu v ušesih
ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona
/
ekspr.:
zdaj pa odpri ušesa
poslušaj, prisluhni
;
za uho ta glasba ni privlačna
za poslušanje
;
to je prijetno za oko in uho
/
ekspr.
vleči na ušesa
prisluškovati
/
ekspr.:
na lastna, svoja ušesa sem to slišal
sam, osebno
;
ni mogla verjeti lastnim, svojim ušesom
da je res
/
ekspr.:
poslušal jo je samo z enim ušesom, s pol ušesa
nepazljivo
;
vpijejo, da gre skozi ušesa
zelo
;
otroci so zgodbo poslušali na vsa ušesa, z očmi in ušesi
zelo pozorno
//
nav. ekspr.
izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol:
njegovo uho je poslušalo domačo govorico
;
uho je komaj zaznalo glasove
/
tak ropot ušesa težko prenašajo
2.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
s prilastkom
oseba, zlasti glede na sposobnost poslušanja:
marsikatero uho je to slišalo
/
take besede niso za ženska ušesa
za ženske
;
uho glasbenika, strokovnjaka
glasbenik, strokovnjak
/
to je prišlo tudi do njegovih ušes, na njegova ušesa
o tem je slišal tudi on
/
govoriti gluhim ušesom
prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati
;
naleteti na gluha ušesa
na ljudi, ki se ne dajo prepričati
;
ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa
da so ga poslušali, uslišali
3.
zunanji del tega čutila:
ušesa mu štrlijo
;
striči z ušesi
;
kosmata ušesa
;
majhna, velika ušesa
;
oslovska, zajčja ušesa
;
pokončna, viseča ušesa
/
zardeti do ušes
;
potegniti kapo čez ušesa
;
dati si svinčnik za uho
;
prijeti, vleči koga za ušesa
;
popraskati se za ušesom
;
ščitniki za ušesa
/
umiti si ušesa
ta del s sluhovodom
;
dati vato v uho
v sluhovod
4.
s prilastkom
temu delu podoben del kake priprave z luknjo za držanje, nameščanje
česa:
prijeti škaf za ušesa
;
šivankino uho se odlomi
;
uho klina, motike, škarij
//
luknja v takem delu:
vrtati ušesa v kamnite sekire
;
vdeti nit v uho
5.
mn.,
ekspr.
zavihani, zmečkani ogli:
njegove knjige so zdelane, vse imajo ušesa
;
poravnati oslovska ušesa pri zvezkih
●
ekspr.
sama ušesa so ga bila
pazljivo je poslušal
;
ekspr.
tukaj imajo stene ušesa
tukaj se prisluškuje
;
ekspr.
ušesa si maši, zatiska pred resnico
noče spoznati resnice
;
ekspr.
naviti komu ušesa
kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja
;
ekspr.
s čudnimi teorijami jim polnijo ušesa
čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo
;
ekspr.
ta prevod žali moja ušesa
je slab
;
do ušes odpreti usta
zelo, na široko
;
ekspr.
vanjo je bil do ušes zaljubljen
zelo
;
pog.,
ekspr.
daj mu eno okrog ušes, za uho
udari ga
;
ekspr.
vse mu nosi na ušesa
pripoveduje, česar ne bi smel
;
ekspr.
povedati kaj na uho
zaupno
;
ekspr.
pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa
da tega ne bi kdo izvedel
;
ekspr.
to si zapiši za uho, ušesa
dobro si zapomni
;
pog.
sosed je na to uho gluh
ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej
;
ekspr.
iti skozi šivankino uho
narediti kaj težko uresničljivega
;
ekspr.
melodija gre v uho
je prijetna; lahka za zapomnjenje
;
ekspr.
piši me v uho
izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost
;
ekspr.
treba ga bo prijeti za ušesa
kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh
;
ekspr.
sedeti na ušesih
ne poslušati (pazljivo)
;
ekspr.
pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven
ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
;
pog.
popevka mu je ostala v ušesih
zapomnil si je njeno melodijo
;
pog.
ima jih polno za ušesi
je zelo navihan
;
pog.
je še moker, zelen za ušesi
je še zelo mlad, neizkušen, otročji
;
ekspr.
fant ima kosmata ušesa
noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov
;
nar.
medvedje uho
zimzeleni gornik
;
ekspr.
tega imam že polna ušesa
nočem več poslušati tega
♦
anat.
notranje uho
del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami
;
srednje uho
del ušesa med bobničem in notranjim ušesom
;
zunanje uho
del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem
;
bot.
mačje uho
kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys
;
zajčje uho
rastlina s celorobimi, črtalastimi ali jajčastimi listi in
rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih; prerast
;
lov.
ušesa
daljše, uhljem podobno perje na glavi sov uharic
;
med.
izpirati ušesa
s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz sluhovoda ušesno
maslo
;
vnetje srednjega ušesa
;
zool.
morsko uho
polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju,
prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata
uhodíti
uhódim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
s hojo, hojenjem narediti kaj glede na lastnosti, obliko boljše,
ustreznejše:
uhoditi gaz, pot, stezo
2.
s hojo narediti obutev za nošenje boljšo, ustreznejšo:
uhoditi čevlje, škornje
uhodíti se
knjiž.
s hojo, hojenjem postati tak, da dobro, lahko hodi:
precej časa je potreboval, da se je uhodil
/
noge so se že uhodile
;
uhoditi (si) noge
uhójen
-a -o
1.
deležnik od uhoditi:
uhojeni čevlji
;
uhojena pot, steza
2.
knjiž.
uveljavljen
,
ustaljen
:
uhojen način
;
uhojena praksa
uhú
in
uhù
medm.
(
ȗ; ȕ
)
posnema glas sove:
uhu, uhu, se je oglašala uharica
;
sam.:
zaslišati sovji uhu
uhuhú
tudi
ùhùhù
medm.
(
ȗ; ȕ-ȕ-ȕ
)
1.
posnema glas sove:
za hišo se je oglasilo: uhuhu, uhuhu
2.
posnema tuljenje, hud jok:
kako je to hudo, uhuhu
uigránost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost uigranega:
uigranost igralcev je vzrok za tako velik uspeh
/
uigranost ansambla, ekipe
uigráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
narediti, povzročiti, da kaj z vajami, igranjem postane skladna,
ubrana celota:
s treningi uigrati ekipo
;
orkester se je uigral šele proti koncu sporeda
uigráti se
1.
z vajami, igranjem pripraviti se, razgibati se za igranje:
violinist se je moral pred koncertom dobro uigrati
2.
izpopolniti se v igranju:
na začetku igra slabo, potem se uigra
uigrán
-a -o:
uigran ansambel
;
igralci so uigrani
♦
šport.
dobro uigrane napadalke
uigrávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uigravati:
uigravanje moštva za novo prvenstvo
uigrávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati, povzročati, da kaj z vajami, igranjem postane skladna, ubrana
celota:
s treningom uigravati ekipo
;
orkester se že uigrava
uigrávati se
1.
z vajami, igranjem pripravljati se, razgibavati se za igranje:
nogometaši se pred tekmo uigravajo
2.
izpopolnjevati se v igranju:
na začetku je igral slabo, potem se je uigraval
uistosmerítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od uistosmeriti:
uistosmeritev prizadevanj
uistosmériti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
narediti, da dobi, ima kaj isto smer, usmerjenost:
uistosmeriti curke
/
uistosmeriti promet
/
uistosmeriti družbene tokove
;
idejno uistosmeriti
//
narediti, da ima kaka dejavnost isto, enotno vsebino, usmerjenost:
uistosmeriti zunanjo in notranjo politiko
uistosmérjen
-a -o:
uistosmerjen pouk
uistosmérjanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od uistosmerjati:
odklanjati uistosmerjanje v umetnosti
;
proces uistosmerjanja
uistosmérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
delati, da dobi, ima kaj isto smer, usmerjenost:
uistosmerjati promet
//
narediti, da ima kaka dejavnost isto, enotno vsebino, usmerjenost:
uistosmerjati politiko
uistosmerjajóč
-a -e:
ideološko uistosmerjajoča družba
uistosmérjenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost uistosmerjenega:
nazorska uistosmerjenost
uíti
uídem
dov.
, ušèl ušlà ušlò
tudi
ušló
(
í
)
1.
kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapustiti kraj (trenutnega)
bivanja:
nekaj zapornikov je ušlo
;
zaradi grobega ravnanja je ušel
;
ponoči, večkrat uiti
//
kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, oditi:
uiti iz taborišča
;
uiti od doma, čez mejo, v tujino
/
ptič je ušel iz kletke
//
ekspr.
kljub nasprotovanju iti, oditi:
dečki so ušli na igrišče
;
otrok rad uide k reki
/
sin je zaradi pretežkega dela ušel s kmetije
/
pes mu je ušel
;
pazi, da ti voz ne uide po bregu
2.
ekspr.
hitro, nepričakovano oditi:
ušel je, ko so začeli govoriti o njem
;
ko je to slišala, je ušla iz sobe
3.
ekspr.
nezaželeno izteči:
vse vino je ušlo
;
iz soda je ušla večja količina nafte
/
iz jeklenke je ušel plin
4.
ekspr.,
z dajalnikom
s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu:
uiti napadalcem, zasledovalcem
;
zdaj mi ne bo več ušel
//
umakniti se pred čim, izmakniti se čemu:
komaj smo ušli padajočemu kamenju
/
uiti nevihti
/
uiti nevarnosti, poškodbi
/
težko je uiti svoji usodi
/
za to mu kazen ne uide
bo kaznovan
;
pren.
rad bi ušel sam sebi
;
želel je uiti resničnosti
//
šport. žarg.
premikajoč se priti v tak položaj, da osebka ostali tekmovalci ne
morejo ujeti, dohiteti:
najboljši kolesar je kmalu ušel vodilni skupini
;
zmagovalec je že ušel zasledovalcem
/
nogometno moštvo je ušlo najboljšim na lestvici
ima tako visoko število točk, da jih drugi ne morejo doseči
5.
ekspr.,
z dajalnikom
nezaželeno se premakniti s prvotnega, navadnega mesta:
naramnica mu je ušla z rame
;
kodri so ji ušli na čelo
;
hlače so mu ušle pod pas
6.
ekspr.,
z dajalnikom
nezaželeno priti, se pojaviti:
iz ust so mu ušli pritajeni kriki
//
nehote, proti svoji volji izreči, reči:
iz ust, z jezika mu je ušla grda beseda, kletev
/
brezoseb.:
kje pa je prej bil, mu je ušlo
;
skoraj bi mu naglas ušlo, da je vsega kriv sosed
7.
ekspr.,
z dajalnikom
usmeriti se, kamor ni zaželeno:
pogled ji je pogosto ušel na cesto
8.
ekspr.,
z dajalnikom,
navadno z nikalnico
opaziti
,
zaznati
:
kot dobremu opazovalcu mu ni ušla nobena podrobnost
/
ni jim ušlo, da je nekaj narobe
/
njenim očem, njenemu pogledu nič ne uide
/
ne uide mu nobena beseda
ničesar ne presliši
●
ekspr.
hiša je ušla plamenu
ni zgorela
;
evfem.
deset let mu ne uide
obsojen bo na deset let zapora
;
ekspr.
misli so ji ušle k fantu
pomislila je nanj
;
ekspr.
zanima ga, ali bo park ušel sekiri
ali bodo v parku posekali drevje
;
ekspr.
ušle so ji solze
zajokala je proti svoji volji
;
pog.,
ekspr.
srce mu je ušlo v hlače
zbal se je, izgubil pogum
;
ekspr.
zmaga mu ne bo ušla
zmagal bo
;
ekspr.
hitro se je preoblekel, da bi ušel pljučnici
da ne bi zbolel za pljučnico
;
pog.
to mu je ušlo iz glave, iz spomina
tega se ne spomni več
;
evfem.
otroku je ušlo (v hlače)
je opravil malo, veliko potrebo
;
ekspr.
vlak ji je ušel pred nosom
je odpeljal, ko je bila že blizu
;
ekspr.
pri pregledovanju mu je ušlo nekaj napak
je spregledal
ùj
in
új
medm.
(
ȕ; ȗ
)
1.
izraža nejevoljo:
uj, ti neučakanec
2.
izraža telesno ali duševno trpljenje:
uj, uj, kako to peče
3.
izraža podkrepitev trditve:
uj, si občutljiva
ujáhati
-am
tudi
ujášem
dov.
(
ā
)
izuriti v jahanju:
ujahati konja
●
ekspr.
ujahal si je noge, da so trde
z jahanjem utrudil, omrtvičil
ujáhan
-a -o:
ujahana kobila
ujalovíti
-ím
nedov.
, ujalôvil
(
ī í
)
knjiž.
narediti koga jalovega, neplodnega:
ujaloviti samico
ujármiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
vpreči v jarem:
ujarmiti vola
ujasníti
-ím
dov.
, ujásnil
(
ī í
)
star.
1.
zjasniti
2
,
razjasniti
2
:
veter je ujasnil nebo
;
nebo se je ujasnilo
;
brezoseb.
prenehalo je snežiti in kmalu se je ujasnilo
/
vreme se ujasni
2.
narediti kaj (bolj) veselo, vedro:
novica mu ni ujasnila obraza
;
čelo, oko se mu ujasni
ujasnjèn
-êna -o
in
ujásnjen -a -o:
ujasnjene oči
ujásniti se
-im se
in
ujasníti se -ím se
dov.
, ujásnil se
(
ā ȃ; ī í
)
star.
postati (bolj) jasen, razumljiv:
njegov nazor se je ujasnil
●
star.
bolnici se je popolnoma ujasnilo
bolnica je postala prisebna, razumna
újčkanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od ujčkati:
umiriti dojenčka z ujčkanjem
;
ujčkanje otroka na rokah
újčkati
-am
nedov.
(
ȗ
)
s premikanjem lastnega telesa gugati koga z namenom pokazati mu
posebno naklonjenost:
ujčkati dojenčka, otroka
/
ujčkati na kolenih, rokah
;
pren.
dolgo ujčkati besedo, misel v srcu
●
ekspr.
doma jih niso preveč ujčkali
razvajali
újčkati se
ekspr.
gugati se (na gugalnici):
ujčkati se pod drevesom
újec
-jca
m
(
ū
)
star.
materin brat, stric (po materini strani):
imel je dva ujca
;
ujec in ujna
ujéda
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
ptica z navadno ukrivljenim, ostrim kljunom in zakrivljenimi kremplji,
ki se hrani zlasti s pticami, z manjšimi sesalci:
kragulj, postovka, jastrebi in druge ujede
;
kričati, vreščati kot ujeda
/
ptica ujeda
2.
ekspr.
kdor komu kaj neusmiljeno, brezobzirno jemlje:
ta ujeda je kmalu začela izterjevati dolgove
●
ona je prijazna, on pa je ujeda
ujedljivec
ujédanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od ujedati:
naredi tako, da ne bo ujedanja v hiši
/
njegovih ujedanj nočem več poslušati
/
ujedanje bolh, stenic
ujédanka
-e
ž
(
ẹ̄
)
um.
grafična tehnika, pri kateri jedkanje bakrene ali cinkove plošče
omogoča črtno risbo;
jedkanica
:
dobro obvladuje ujedanko
/
tehnika ujedanke
//
odtis v tej tehniki:
z ujedankami ilustrirana knjiga
ujédati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
ekspr.
prizadevati si z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga:
že ves večer me ujeda
;
ujedati koga pred drugimi
/
z besedami ujedati koga
2.
star.
pikati
:
ujedale so jih bolhe, stenice
3.
star.
objedati
,
uničevati
:
črv ujeda poljske pridelke
;
trtna uš ujeda vinograde
4.
star.
gristi
,
boleti
:
ta misel me ujeda
;
brezoseb.
ujedalo jih je, da jim je ušel
/
žalost mu ujeda srce
●
star.
dim ujeda
ščemi, peče v oči
;
zastar.
sovražniki sami sebe ujedajo
slabijo, uničujejo
;
star.
ujeda ga po trebuhu
ima krčevite bolečine v trebuhu
ujédati se
ekspr.
1.
razburjati se, jeziti se:
ko bo to izvedel, se bo še bolj ujedal
;
ujedati se zaradi počasnosti koga
;
ujedati se na koga, nad kom
/
ujedati se v članku
/
še ti pojdi stran, se je ujedal
2.
prepirati se, prerekati se:
celo uro sta se ujedala
ujedàv
-áva -o
tudi
ujédav -a -o
prid.
(
ȁ á; ẹ́
)
star.
ujedljiv
:
ujedav človek
/
pes je ujedav
popadljiv
ujéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.,
v zvezi
ujedna ptica
ujeda
:
ujedna ptica je odnesla pišče
ujédenka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
jedkanica
:
ujedenka in druge grafične tehnike
/
zbirka ujedenk in lesorezov
ujedíniti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
zastar.
združiti
:
ujediniti narod
/
ujediniti sprte strani
pobotati
ujedínjen
-a -o:
ujedinjena država, kraljevina
ujedínjenje
-a
s
(
ȋ
)
zastar.
združitev
:
ujedinjenje naroda
/
praznik ujedinjenja
v stari Jugoslaviji
praznik združitve Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupno državo 1.
decembra
ujédkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
z jedkanjem narediti, izoblikovati:
ujedkati podobo, številko
;
ujedkati na površino
;
ujedkati v ploščo, šipo
ujédkan
-a -o:
ujedkana črta, podoba
ujedkovína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
jedkanica
:
biti mojster v ujedkovini
/
razstava lesorezov in ujedkovin
ujedljív
-a -o
prid.
, ujedljívejši
(
ī í
)
1.
nav. ekspr.
ki si prizadeva z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga:
ujedljiv človek
;
ta ženska je zelo ujedljiva
;
postati ujedljiv
;
ne bodi tako ujedljiv
//
ki izraža tako prizadevanje:
ujedljiv glas, smeh
/
ujedljive šale
2.
star.
ki pika:
ujedljive žuželke
/
ujedljive kače
strupene
//
popadljiv
:
pazi, pes je ujedljiv
ujedljívo
prisl.
:
ujedljivo govoriti, se smejati
ujedljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ujedljiv človek:
osoren, zloben ujedljivec
/
ne bodi tak ujedljivec
ujedljívka
-e
ž
(
ȋ
)
ujedljiva ženska:
pikre ujedljivke so se vsi bali
ujedljívost
-i
ž
(
í
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost ujedljivega človeka:
vsi so poznali njegovo ujedljivost
/
satira, polna ujedljivosti
/
odgovoriti z ujedljivostjo
ujéma
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
rima
,
stik
1
:
ujeme soneta
/
španska ujema
asonanca, ki se ponavlja na koncu vsakega drugega verza v vsej
pesmi; španska asonanca
ujemálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.,
v zvezi
ujemalni prilastek
prilastek, ki se v sklonu, številu (in spolu) ujema z odnosnico:
levi ujemalni prilastek
ujémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od ujemati:
ujemanje žog
/
ujemanje barv, zvokov
/
ujemanje besed na koncu vrstic
/
ujemanje dejstev, računov
;
ujemanje misli s stvarjo
/
po tem dogodku je bilo njunega ujemanja konec
♦
jezikosl.
ravnanje enega ali več stavčnih členov po drugem v spolu, sklonu,
številu in osebi
ujémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
(uspešno) loviti:
ujemati žoge
/
pajki ujemajo muhe
/
ekspr.
uho ujema različne glasove
ujémati se
1.
biti tak, da s čim drugim sestavlja
a)
urejeno, prijetno celoto:
barve se ujemajo
;
glasovi pevcev so se lepo ujemali
/
njihovi gibi, koraki so se ujemali
b)
logično urejeno celoto:
podatki, trditve se ujemajo
;
oblačila igralcev so se dobro ujemala s časom in krajem dogajanja
;
njegova dejanja se ne ujemajo z njegovim nazorom
/
njihov nenadni prihod se ni ujemal z načrtom
2.
biti tak, da se drug drugemu prilega:
zobje kolesa se ujemajo
;
izbokline se morajo ujemati z vboklinami
3.
biti drug drugemu enak
a)
po obliki, velikosti:
trikotnika se ujemata v dveh stranicah in kotu med njima
b)
po zvočnosti:
v pesmi se glasovi na koncu vrstic navadno ujemajo
c)
količinsko:
računi, številke se ujemajo
;
ponudba se ujema s povpraševanjem
č)
vsebinsko:
prepis se ujema z izvirnikom
;
poročila se glede tega, v tem ujemajo
/
vse se ujema: ime, letnica, kraj – prav on je
4.
biti s čim drugim prostorsko, krajevno isti:
območji teh dveh pojavov se ujemata
;
slovenska narodnostna meja se ne ujema z državno
5.
pojavljati se, biti v (približno) istem času:
koledarska jesen se ujema z jesenskim vremenom
/
dogodka se časovno ujemata
6.
biti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v takem odnosu,
da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj:
z ženinimi starši se dobro ujema
/
ujemati se po navadah, značaju
7.
biti s kom enakega, zelo podobnega mnenja, mišljenja:
glede vrednosti dela se kritiki ujemajo
;
v nečem pa smo se ujemali: hoteli smo pravičnejši svet
;
z njim se v glavnih trditvah ujemamo
/
ujemati se v mnenju, nazoru
//
zastar.
soglašati, strinjati se:
molče se je ujemal z ostalimi
/
naročniki se z odločitvijo niso ujemali
♦
jezikosl.
ravnati se po kakem stavčnem členu v spolu, sklonu, številu in
osebi
;
pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu
ujemajóč
-a -e:
ujemajoči se gibi
;
ne ujemajoči se liki
;
barvno ujemajoči se deli
ujésti
ujém
dov.
,
2. mn.
ujéste,
3. mn.
ujedó
tudi
ujêjo; ujêj
in
ujèj ujêjte; ujédel ujédla,
stil.
ujèl ujéla
(
ẹ́
)
1.
ekspr.
z zlobno, ostro besedo prizadeti koga:
če je le mogla, ga je ujedla
/
sosed seveda ni molčal, ampak ga je ujedel nazaj
2.
star.
pičiti
:
kača ga je ujedla v roko
/
bolha, muha ga je ujedla
/
ptič te lahko uje v oko
kavsne
3.
star.
ugrizniti
:
ujesti v kos kruha
/
pes ga je ujedel
/
lisica je ujedla zajca za nogo
4.
zastar.
požreti
:
pazi, da te volk ne uje
/
živina je ujedla travnik do golega
popasla
/
grem kar sama, strah me ne bo ujedel
ne bom umrla od strahu
●
star.
hudourniki so ujedli gorska pobočja
razjedli, izdolbli
;
star.
mraz jih je ujedel do kosti
zelo so se premrazili
;
star.
ne bolezen, žalost ga bo ujedla
uničila, povzročila njegovo smrt
;
preg.
kragulj kragulja ne uje
tisti, ki so navadno v nepoštenih zadevah enakega mišljenja,
prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
ujésti se
star.
oslabeti, unesti se:
hud kis se uje
/
po nekaj dneh se je mraz ujedel
/
njihova jeza se je ujedla
/
morda se sovražnik sam uje
ujéden
-a -o:
ljudje, ujedeni od steklih živali
ujéti
ujámem
dov.
, ujêmi ujemíte; ujél;
nam.
ujét
in
ujèt
(
ẹ́ á
)
1.
tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega:
ujeti bežečega
;
tekel je za tatom, pa ga ni ujel
;
ujeti psa
;
otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela
/
ujeti konja za povodec
2.
prijeti, zgrabiti kaj
a)
kar se odmika:
komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter
;
krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel
/
ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode
b)
kar se približuje:
ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno
;
zagnal je palico v zrak in jo spet ujel
;
ujeti žogo
/
pes je z gobcem spretno ujel kos mesa
/
z drogom ujeti plavajoče deblo
/
ujele so ga veje, sicer bi padel
//
narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere:
ujeti kri v nastavljeno posodo
/
ujeti curek v dlan
/
megla ujame strupene pline
zadrži
;
priprava ujame večino dima in saj
prestreže, zaustavi
3.
prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje:
dojenček je ujel obešeno ropotuljico
;
ujeti nihajočo vrv
/
ujel je njeno roko in jo poljubil
/
otrok je ujel mater za krilo
//
ekspr.
zajeti (kak predmet v tekočini):
ujeti fižol, košček mesa v juhi
;
z žlico ujeti cmok
4.
z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom:
lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana
;
ujeti bolho, metulja
;
ujeti divjo žival in jo udomačiti
;
ujeti polha, raka, ribo
;
ujeti leva za živalski vrt
/
ujeti na limanice
;
ujeti na past, v past
;
ujeti v mrežo, z mrežo
/
mačka ujame miš
//
z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo:
ujeti pobeglega kaznjenca
;
ujeti sovražnega vojaka
/
ujeti divjega lovca
;
ujeti tihotapca, vohuna
5.
s prislovnim določilom
dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti:
ujeti tatu pri dejanju
/
ujeti učenca pri prepisovanju
;
ujel se je pri razmišljanju o dekletu
6.
ekspr.
z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati,
da dela, kar izraža dopolnilo:
ujel sem ga, da laže
/
ujeti koga na laži
/
zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti
;
ujeti koga v protislovje
/
ujeti goljufa, lažnivca
7.
ekspr.
navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar
omeji njegovo svobodno voljo:
ujeti koga na prazne obljube
;
ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo
8.
biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga
a)
ki se oddaljuje:
avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega
;
s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš
/
ujeti rep kolone
b)
ki je glede na kakovost, uspeh spredaj:
ujeti predzadnje, vodilno moštvo
;
ujeti koga po številu zmag, po točkah
//
narediti to, kar bi se že moralo narediti:
ujeti zamujeno
9.
biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi
a)
prometnega sredstva:
če hitro stopite, boste avtobus še ujeli
;
kljub zamudi ujeti ladjo, letalo
b)
kakega dogodka:
ujeti zadnjo filmsko predstavo
/
ujeti del filma, radijske oddaje
c)
česa sploh:
ujeti pravi čas za setev
;
ujeti rok
10.
ekspr.
biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se
težko dobi:
ujeti koga na samem in ga kaj prositi
;
ujeti obrtnika, zdravnika doma
/
novinar je ujel nekaj žrtev
/
ujeti koga po telefonu
11.
ekspr.
biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi:
ujeti dobro službo, štipendijo
;
ujeti direktorski stolček
/
vsak dan ujame kak dinar
zasluži
//
biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta:
tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela
/
ujeti fanta, moža
12.
s prislovnim določilom
biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj,
ustrezen za uresničitev določenega dejanja:
ujeti letalo v daljnogled
;
lov. žarg.
ujeti zajca na muho
/
ujeti sončni žarek v ogledalo
13.
ekspr.
hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega:
ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled
;
ujeti premik koga v zrcalu
/
ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed
/
ujeti na uho, v uho
;
ujeti z očmi
//
zaznati kaj sploh:
ujeti vonj po zemlji
/
če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba
videl
/
naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe
//
spoznati
,
razumeti
:
pravočasno ujeti namero koga
/
ujeti smisel besedila
14.
naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši:
vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila
/
radiotelegrafist je ujel klic na pomoč
/
ujeti tujo radijsko postajo
15.
biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža
dopolnilo:
ujeti korak, ritem ostalih
/
ekspr.
pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem
/
ujeti ravnotežje
//
biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi,
kar izraža dopolnilo:
ujeti pravo mero, pravi zven
16.
ekspr.
biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas
trajajočega za uresničitev določenega namena:
ujeti kak dan za lastne potrebe
;
ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša
/
ujeti urico spanja
/
bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme
17.
ekspr.
s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki
se mu s hitenjem želi izogniti:
glejte, da vas ne ujame dež, noč
●
ekspr.
ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka
posname
;
ekspr.
ujeti korak s časom
prilagoditi se razmeram; postati napreden
;
publ.
ujeti misel v ustrezno formulacijo
jo ustrezno formulirati
;
star.
nekoliko ujeti obleko
zožiti, skrajšati jo
;
ekspr.
varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka
da ne postaneš še drugič nezakonska mati
;
ekspr.
kje si ujel te podatke
dobil
;
ekspr.
obleci se, da ne boš ujel prehlada
da se ne boš prehladil
;
ekspr.
ujeti strel v koleno
nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti
;
ujeti zanko na raztrgani nogavici
narediti, da se ne more trgati, parati dalje
;
publ.
ujeti misel na papir
zapisati jo
;
publ.
ujeti prizor na platno
narisati ga
;
publ.
ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak
posneti
;
ekspr.
ujeti koga v ljubezenske mreže
z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga
;
publ.
ujeti v objektiv
fotografirati, posneti
;
ekspr.
ujeti koga v past
prevarati, ukaniti ga
;
publ.
ujeti v skicirko
skicirati, narisati
;
skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je
poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj
naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj
♦
igr.
ujeti kralja, pagata
vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga
;
navt.
ujeti veter v jadra
naravnati jadra tako, da se vanje upre veter
ujéti se
1.
leteč, hitro se premikajoč prijeti se za kaj in se obdržati:
akrobat se je spretno ujel za drugi trapez
;
padajoč se je ujel za vejo in se rešil
//
ob izgubi ravnotežja prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore:
zvrtelo se mu je, vendar se je ujel na stol, za ograjo
/
mačka se je ujela na vse štiri
2.
biti uspešen v prizadevanju ohraniti normalno lego, ne pasti:
na ledu mu je spodrsnilo, vendar se je ujel
;
ujeti se na brvi
/
noga se v razmočenem snegu težko ujame
3.
priti v položaj, ko kaj prepreči nadaljnje premikanje kljub
delovanju kake sile:
drevo se je pri podiranju ujelo
;
žoga se je ujela med veje
;
deblo se je ujelo za skale
4.
priti v položaj, ko je zaradi kake priprave, snovi onemogočeno
svobodno gibanje:
lisica, miš se je ujela
;
preglej pasti, če se je kaj ujelo
/
ujeti se na trnek, v mrežo, past
5.
zaradi lastne napake priti v položaj, ko se ne more več tajiti,
zanikati česa:
goljuf, lažnivec se je le ujel
6.
ekspr.
priti v položaj, ko kaj kje je, se kaže:
sončni žarek se je ujel v kroglo, ogledalo
7.
priti v položaj, ko se kaj prilega čemu drugemu:
zobje so se ujeli z zobmi drugega kolesa
8.
priti glede na svoje lastnosti v primeren, ustrezen odnos s čim
drugim:
če se korakanje ujame z nihanjem mostu, se most lahko podre
/
nova hiša se je lepo ujela z okoljem
9.
priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da
ni medsebojnega nasprotovanja, motenj:
kosci so se takoj ujeli
;
ujela sta se pri delu, v mišljenju
;
novi konj se je hitro ujel s starim
;
dobro se ujeti s sodelavci
/
ujeti se z navadami, značajem koga
;
publ.
ujeti se z novimi razmerami
prilagoditi se jim
10.
ekspr.
postati po določenih lastnostih primeren, ustrezen za dosego
določenega cilja:
po večletni krizi se je umetnik spet ujel
;
po porazu se moštvo dolgo ni moglo ujeti
;
učenec se je v drugem letniku ujel in izdelal
11.
ekspr.
pojaviti se, biti v (približno) istem času s čim drugim:
konec meseca se je ujel s polno luno
●
ekspr.
njune oči so se ujele
spogledala sta se
;
ekspr.
ujel se je na lepe besede, prazne obljube
prišel je v nelagoden položaj, ker je verjel lepim obljubam,
praznim besedam
;
ekspr.
ujeti se na dekletove lepe oči
čustveno se navezati na dekle zaradi lepih oči
;
ekspr.
v dolini se je nekako ujel in se ni več vrnil v hribovsko vas
se je znašel, si je uredil življenje
;
ekspr.
veter se je ujel v drevesne krošnje
zapihal tako, da ga je bilo zaznati v njih
ujét
-a -o
1.
deležnik od ujeti:
ujet ptič
;
ujeti vojaki
;
ujeta žoga
;
biti ujet
;
čutiti se ujetega
;
noga, ujeta med podrta debla
2.
ekspr.
ki je zaradi kakega položaja, stanja
a)
onemogočen, omejen v gibanju:
vozila, ujeta v sneg
b)
onemogočen, omejen v možnostih:
biti ujet v čas, predsodke, razmere
●
nar.
bruna, ujeta na ogel
na oglu na križ vezana bruna, katerih konec sega iz stene stavbe
;
sam.:
vse ujete so izpustili
ujétje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od ujeti:
ujetje živali
/
ujetje vohuna
/
ujetje pravega trenutka
2.
zastar.
ujetništvo
:
uiti iz ujetja
;
biti dve leti v ujetju
ujétnica
tudi
ujetníca -e
ž
(
ẹ̑; í
)
ženska, ki ji je odvzeta svoboda gibanja:
rešiti ujetnice
/
ekspr.
ujetnica je cvilila in s kremplji praskala po zidu
ujétnik
tudi
ujetník -a
m
(
ẹ̑; í
)
1.
oseba, ki ji je odvzeta svoboda gibanja:
izpustiti, osvoboditi ujetnika
;
kolona ujetnikov
/
ne upiraj se, najin ujetnik si
/
vojni ujetnik
vojak, ki ga je v vojni ujel nasprotnik
/
ekspr.
medved ni hotel biti ujetnik
2.
ekspr.,
s prilastkom
kdor je zaradi tega, kar izraža dopolnilo, onemogočen, omejen v
možnostih, svobodnosti:
ujetnik ljubezni, teorije
♦
zgod.
vatikanski ujetnik
vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube papeške države
ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana
ujétniški
tudi
ujetníški -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȋ
)
nanašajoč se na ujetnike:
ujetniško taborišče
/
ujetniška obleka
ujétništvo
tudi
ujetníštvo -a
s
(
ẹ̑; ȋ
)
1.
stanje koga, ki postane, je ujetnik:
njegovo ujetništvo je trajalo pet mesecev
;
rešiti se iz ujetništva
;
priti v ujetništvo
/
odpeljati koga v ujetništvo
/
priti v ujetništvo sovražne vojske
;
nemško, rusko ujetništvo
/
vojno ujetništvo
/
ekspr.
ujetništvo slabo vpliva na razmnoževanje divjih živali
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
stanje, položaj koga ali česa, ujetega v čem:
rešiti ladjo, posadko iz ledenega ujetništva
/
naveličati se ljubezenskega ujetništva
ujétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje ujetega:
obšel ga je občutek ujetosti
;
svobodnost in ujetost
/
ekspr.:
čustvena, miselna ujetost
;
ujetost v čas
;
ujetost v predsodke
újevski
-a -o
prid.
(
ū
)
jezikosl.
nanašajoč se na glas u:
ujevski samoglasniki
/
ujevska osnova
osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -u
ujezíti
-ím
dov.
, ujézil
(
ī í
)
spraviti v jezo:
če ga ujeziš, te še udari
;
ujeziti koga s pripombo
/
ujezilo me je, ker ni prišel
/
kar ga bolj ujezi, to mu rečem
razjezi
ujezíti se
začutiti, izraziti jezo:
ujezil se je in odvrgel orodje
;
ujeziti se zaradi koga, česa
/
ujeziti se na koga, kaj
razjeziti se
/
ali boš že nehal, se je ujezil
ujezljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) ujezi:
ujezljiv človek
újma
-e
ž
(
ū
)
knjiž.
dogodek, pojav v naravi, ki povzroči veliko škodo:
pokrajino je prizadela ujma
;
povodenj, suša in druge ujme
/
vodna, vremenska ujma
//
dogodek, pojav, ki povzroča veliko trpljenje:
lakota, vojska in druge ujme
/
ekspr.
snubce pobil je ošabne, ki ujma bili so za hišo
(Homer – A. Sovre)
újna
-e
ž
(
ū
)
star.
1.
materina sestra, teta (po materini strani):
imel je dve ujni
2.
navadno kot nagovor
starejša znana ženska;
teta
:
kako ste kaj, ujna
újsati
-am
nedov.
(
ȗ
)
nar.
ujčkati
,
gugati
:
ujsati otroka
/
ujsati na kolenih, rokah
újsati se
gugati se (na gugalnici):
otroci se ujsajo pod drevesom
ujúžiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
postati pod vplivom južnega vetra toplejši:
vreme se je ujužilo
;
brezoseb.
po novem letu se je ujužilo
/
sneg se je ujužil
postal razmehčan, topeč se
úk
-a
m
(
ȗ
)
1.
star.
učenje
:
bolj se je trudil z ukom, manj je znal
/
uk juncev se je že začel
/
po treh mesecih opustiti uk tujega jezika
/
javni, privatni uk
pouk, poučevanje
/
ko je končal uke, je postal sodnik
šolanje, študij
2.
nekdaj
usposabljanje za kak poklic, kako obrt:
uk pri mojstru je trajal tri leta
/
dati, sprejeti koga v uk
3.
star.
nauk
,
učenje
:
ukvarjati se s čudnimi uki
//
pouk
,
nasvet
:
upoštevati uk, uke staršev
;
modri uki
/
ta izkušnja naj ti bo koristen uk
ukalíti
1
-ím
dov.
, ukálil
(
ī í
)
zastar.
skaliti
1
:
ukaliti vodo
/
potok se je zaradi dežja ukalil
ukalíti
2
-ím
dov.
, ukálil
(
ī í
)
zakaliti
2
:
ukaliti sabljo, sekiro
ukalúpiti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
ekspr.
narediti, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se
obliki:
ukalupiti delo, prireditve
;
življenje se ne da ukalupiti
/
ukalupiti kaj v predpis, shemo
ukalúpljen
-a -o:
ukalupljen postopek
;
njegove pesmi so pogosto ukalupljene
ukalúpljati
-am
nedov.
(
ú
)
ekspr.
delati, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki:
ukalupljati delo, razprave
ukána
-e
ž
(
ȃ
)
kar se naredi, povzroči z namenom, da kdo zaradi napačnega sklepanja,
ravnanja ne bi dosegel tega, kar namerava, hoče:
ukana je spodletela, uspela
;
odkriti, spregledati ukano
/
ekspr.
njegova glava je polna ukan
/
pridobiti koga z ukano
/
knjiž.
rokohitrske ukane
triki
ukániti
-im,
tudi
ukaníti
in
ukániti -im
dov.
(
á ā; ī á ā
)
namerno narediti, povzročiti, da kdo zaradi napačnega sklepanja,
ravnanja ne doseže tega, kar namerava, hoče:
ukaniti nasprotnika
;
zasledovalca je spretno ukanil
/
ukaniti koga pri plačilu, za zemljo
prevarati, ogoljufati
;
ukaniti koga za zmago
//
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo ne doseže tega, kar namerava, upa:
usoda, vojna jih je ukanila
;
ni pil veliko, toda vino ga je vendarle ukanilo
se je preveč opil
;
brezoseb.
vse sem dobro premislil, toda ukanilo me je
ukániti se
,
tudi
ukaníti se
in
ukániti se
knjiž.
prevarati se, zmotiti se:
ukanil si se, ni ga tukaj
ukánjati
-am
nedov.
(
á
)
namerno delati, povzročati, da kdo zaradi napačnega sklepanja,
ravnanja ne dosega tega, kar namerava, hoče:
ukanjati zasledovalce
/
trgovci so jih ukanjali
varali, goljufali
//
ekspr.
delati, povzročati, da kdo ne dosega tega, kar namerava, upa:
zemlja je kmeta ukanjala leto za letom
úkanje
1
-a
s
(
ū
)
jezikosl.
izgovarjanje glasu u namesto o:
narečno ukanje
;
akanje in ukanje
úkanje
2
stil.
ukánje -a
s
(
ū; ȃ
)
glagolnik od ukati:
slišati ukanje
;
ukanje fantov
/
ukanje sove
ukanljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
1.
zvit
,
prebrisan
:
ukanljiva lisica
2.
varljiv
:
ukanljiv molk
;
ukanljivi upi
úkati
-am
nedov.
(
ū
)
1.
oglašati se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč
veselje, razigranost:
fantje, pastirji ukajo
;
ukati in vriskati
/
ukati po cesti
2.
oglašati se z u-ju podobnim glasom:
čuk, sova uka
/
nar. dolenjsko
vlak uka
ukajóč
-a -e:
ukajoč nadaljevati pot
;
ukajoča sova
ukàz
-áza
m
(
ȁ á
)
1.
izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje:
izdati, ponoviti, preklicati ukaz
;
glasen, oster ukaz
;
gospodarjev ukaz
;
pisni, ustni ukaz
;
ukaz predsedstva
;
ukaz o mobilizaciji, umiku
/
narediti kaj na ukaz, po ukazu
;
gostje so kot na ukaz vstali in odšli
zelo hitro in vsi hkrati
/
dati ukaz
ukazati
;
dobil sem ukaz, da moram ostati
;
imam ukaz, da vas preiščem
/
ekspr.
volja daje ukaze nogam, rokam
//
kar se ukaže, ukazuje:
izpolniti, ubogati ukaz
;
izmakniti se ukazu
obveznosti, ki sledi iz ukaza
/
ukaz je ukaz
kar se ukaže, mora biti uresničeno
//
besedilo, znak te izrazitve:
ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu
;
gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši
;
izreči, slišati ukaz
;
kaj piše v ukazu
/
nalepiti, raztrgati ukaz
2.
zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno
operacijo:
naprava na ukaz ni reagirala
/
poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj
3.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati:
odkritosrčnost je zame ukaz
;
njegova želja je zanjo ukaz
/
to je življenjski ukaz
ukázati
tudi
ukazáti ukážem
dov.
(
á á á
)
1.
izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje:
ukazati hlapcu napreči konja
;
ukazati psu: lezi
;
naredi, kar sem ukazal
;
ukazal je, da morate takoj na pot
;
z roko je ukazal, naj utihnejo
;
pisno, ustno ukazati
;
ukazati in prepovedati
/
ukazati napad, umik
/
elipt.:
ukazati alarm
;
papir in pero! je ukazal
♦
voj.
poveljnik je ukazal ogenj
izrekel, izrazil povelje
//
star.,
v medmetni rabi
izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta:
prosim, kaj ukažete
;
ostani tu. Kakor ukažete
2.
dati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno
operacijo:
ukazati računalniku, naj poišče potrebne podatke
3.
ekspr.
z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka
uresniči kako dejanje, stanje:
srcu ne moreš ukazati, naj ljubi
/
ukazati viharjem mir
4.
zastar.
naročiti
:
gost je ukazal pečenko in vina
ukázan
-a -o:
končati ukazano delo
;
tako je ukazano
;
sam.:
narediti ukazano
ukázen
-zna -o
prid.
(
ā
)
s katerim se ukaže računalniku, programirani napravi, da opravi
določeno operacijo:
ukazni gumb
;
poženite računalnik v ukaznem načinu
;
ukazna tipka
/
ukazni jezik
skupek ukazov in pravil njihove uporabe, s katerimi uporabnik
upravlja računalniški program
;
ukazna vrstica
vrstica računalniških programov, v katero se vpisujejo ukazi
ukazljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
ukazovalen
:
biti ukazljiv
ukazljívo
prisl.
:
veslo iz rok, je rekel ukazljivo
ukazoválec
-lca
[
ukazovau̯ca
in
ukazovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor ukazuje:
bil je oster ukazovalec
/
ekspr.
ukazovalec svojim čustvom
ukazoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki (rad) ukazuje:
on je preveč ukazovalen
/
glas je postal ukazovalen
;
trda, ukazovalna beseda
ukazoválno
prisl.
:
ukazovalno reči, zamahniti
ukazoválka
-e
[
ukazovau̯ka
in
ukazovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ukazuje:
ukazovalka ni popustila
/
ekspr.
resničnost je huda ukazovalka
ukazoválnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost ukazovalnega človeka:
njegova ukazovalnost me moti
/
z ukazovalnostjo pokazati komu vrata
ukazovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ukazovati:
dovolj imam njegovega ukazovanja
ukazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje:
ukazovati otroku, služabniku, vojaku
;
ukazoval je: ti naredi to, ti pojdi tja
;
ukazovati in ubogati
/
dov.
nič več ne bom prosil, moraš, ukazujem
/
zdravnik je ukazoval, kako naj ponesrečenca dvignejo
●
zastar.
ukazovati na svatbo
vabiti
//
star.,
v medmetni rabi
izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta:
kaj ukazujete, vpraša služabnik
;
pojdi! Kakor ukazujete
2.
imeti položaj, ki omogoča izražati tako voljo:
kdo tu ukazuje: jaz ali ti
;
vi, ki ukazujete, recite, naj me izpustijo
3.
dajati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno
operacijo:
ukazovati računalniku, satelitu
4.
ekspr.
z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka
uresniči kako dejanje, stanje:
človek vse bolj ukazuje naravi
/
srcu ne moreš ukazovati
;
ni mogel več ukazovati svojim živcem
5.
nav. 3. os.
izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj:
dolžnost, vest, zakon tako ukazuje
/
tako ukazuje varčevanje
zahteva
ukazujóč
-a -e:
ukazujoč gib, glas
;
prisl.:
pojdi že, je ukazujoče rekel oče
ukažêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
star.
vedoželjen
:
ukaželjen človek, učenec
;
biti zelo ukaželjen
ukažêljnost
-i
ž
(
é
)
star.
vedoželjnost
:
ukaželjnost in pridnost
/
ukaželjnost ga je gnala v šole
ukériti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
(udobno) se namestiti, usesti:
ukeril se je na peč in zaspal
/
rad bi se ukeril v kak urad
rad bi dobil kako mesto, službo v uradu
ukinítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ukiniti:
ukinitev pošte, šole zaradi premajhnega števila prebivalcev
/
ukinitev kreditov, vizumov
/
ukinitev izkoriščanja
ukíniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati:
ukiniti občino, oddelek
;
šolo so ukinili
;
ukiniti samostan
razpustiti
/
ukiniti delovno mesto
/
ukiniti nerentabilne proge
/
ukiniti cenzuro, vizume
odpraviti
;
ukiniti kredite
prenehati jih dajati
;
ukiniti pooblastilo, prepoved
razveljaviti
/
ukiniti preskrbo
prenehati oskrbovati
/
ukiniti ustavo
//
narediti, povzročiti, da kaj preneha biti, obstajati:
ukiniti razredno družbo
;
ukiniti nasprotje med ročnim in umskim delom
odpraviti, zmanjšati
ukinítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ukinitev:
ukinitvena odredba
/
ukinitveni postopek
ukínjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od ukinjati:
ukinjanje premajhnih oddelkov
/
ukinjanje posebnih pravic
ukínjati
-am
nedov.
(
í
)
odločati, da kaj preneha obstajati, delovati:
ukinjati upravne enote, oddelke
/
ukinjati delovna mesta
/
ukinjati nerentabilne proge
/
ukinjati pomoč, podporo
prenehavati dajati
;
ukinjati prepovedi
razveljavljati
//
delati, povzročati, da kaj preneha biti, obstajati:
ukinjati razredno družbo
/
ukinjati nasprotje med ročnim in umskim delom
odpravljati, zmanjševati
ukísati
-am
dov.
(
ȋ
)
star.
skisati
:
ukisati zelje
uklánjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uklanjati:
uklanjanje drevja v vetru
/
uklanjanje glave
/
uklanjanje oblasti, sili
;
uklanjanje pred vodjo
uklánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
upogibati
,
pripogibati
:
veter uklanja travo, veje
/
težko breme mu uklanja hrbet
//
sklanjati
:
uklanjati glavo
/
pri hoji skozi jamo so se morali pogosto uklanjati
2.
dosegati, da se kdo vda, podredi:
s silo uklanjati ljudi
/
uklanjati razum volji
uklánjati se
1.
prenehavati vztrajati pri svojem mnenju, stališču in sprejemati
voljo, zahteve drugega:
popuščajo in se uklanjajo
;
uklanjati se avtoriteti
/
uklanjati se resnici
/
uklanjati se sili
/
uklanjati se navadam, okusu koga
/
ponosen duh se ne uklanja
2.
zastar.
priklanjati se, klanjati se:
uklanjati se kralju
;
nizko, ponižno se uklanjati
●
zastar.
uklanjati se komu s poti
umikati se
♦
fiz.
svetloba, zvok se uklanja
v bližini izvirov in ovir se ne širi premo
ukláti
ukóljem
dov.
, ukôlji ukoljíte
(
á ọ́
)
1.
ekspr.
raniti
:
a)
z ugrizom:
pes ga je uklal
b)
z nožem, rezilom:
med pretepom ga je nekdo uklal
/
uklati z nožem
2.
nar.
pičiti
:
kača ga je uklala v roko
/
uklala ga je bolha
ukláti se
izgubiti del žive teže zaradi odpadka pri klanju:
kunci se zelo ukoljejo
;
tele se je uklalo za precej kilogramov
uklepáj
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
prvi del oklepaja:
oklepaj je dvodelno ločilo, sestavljeno iz uklepaja in zaklepaja
ukléščiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
narediti, da pride kaj v položaj, ko se zaradi stiska z dveh ali več
strani ne more več premikati:
drozg uklešči trde plodove v razpoko in jih drobi s kljunom
;
ukleščiti roko, zapestje
;
z nogami mu je ukleščil trup in ga začel stiskati
;
ukleščiti koga med kolena
;
brezoseb.
voznika je ukleščilo med sedež in volan
/
korenine so ukleščile skalo
;
ekspr.
sneg je ukleščil dolino
●
ekspr.
tesnoba ji je ukleščila prsni koš
začutila je veliko tesnobo
;
ekspr.
ukleščiti sovražno četo
obkoliti jo z dveh ali več strani
ukléščiti se
priti v položaj, ko zaradi ožine, stisnjenja z navadno dveh strani
ni mogoče nadaljnje premikanje, vrnitev v prvotno lego:
deblo se je ukleščilo med skale
;
noga se mu je ukleščila v špranji
♦
med.,
vet.
pri kili se črevo uklešči
;
žolčni kamen se uklešči v žolčevodu
ukléščen
-a -o:
med razbitine avtomobila ukleščen voznik
;
ukleščena kila
ukletênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od ukletiti:
ukletenje krompirja, vina
uklétev
-tve
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od ukleti:
preprečiti ukletev
/
ekspr.
ukletev leži na hiši, zato ni sreče ne zdravja
//
ukletost
,
ukletje
:
rešiti koga ukletve
ukléti
ukôlnem
[
ukou̯nem
]
dov.
, ukolníte
tudi
ukôlnite; uklél;
nam.
uklét
in
uklèt
(
ẹ́ ó
)
po ljudskem verovanju
s kletvijo povzročiti, da kaj izgubi kako dobro, naravno lastnost,
sposobnost:
ukleti svinje
;
ukleti zemljo, da ne rodi
/
ukleti delo koga
//
s kletvijo spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega:
Kirka je uklela Odisejeve tovariše
;
ukleti kraljično v kačo
●
zastar.
vsega je uklela, tako je bila jezna
preklela
;
ekspr.
ta prizor ga je za zmeraj uklel
zelo prevzel
uklét
-a -o
1.
deležnik od ukleti:
ukleti kraljevič
;
biti uklet v kačo
;
ukleta voda
;
sreča mi je ukleta
s kletvijo onemogočena, preprečena
;
obstati kot uklet
negibno, nepremično
●
ekspr.
ukleta tišina
zelo velika, grozljiva
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
ujet v kaj, iz česar se ne da rešiti:
biti uklet v molk, nasilje
;
biti z dušo in telesom uklet v stvarni svet
/
življenje je ukleto v trpljenje
ukletíti
-ím
dov.
, uklétil
(
ī í
)
dati, spraviti v klet:
ukletiti jabolka, krompir
;
ukletiti vino
ukletèn
-êna -o:
ukleteni pridelki
uklétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od ukleti:
bati se ukletja
//
ukletost
:
s tistim trenutkom je bilo ukletja konec
uklétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
po ljudskem verovanju
stanje ukletega:
rešiti se ukletosti, iz ukletosti
;
ukletost zemlje
;
konec ukletosti
/
ukletost človeka v žival
uklòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od ukloniti:
uklon ponosa, volje
/
materin uklon jo je prizadel
●
star.
delati uklone na stran
odklone, premike
2.
fiz.
pojav, da se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo:
uklon svetlobe, zvoka
3.
teh.
ukrivljenje stebra zaradi delovanja tlačnih sil v smeri njegove osi:
uklon stebra
/
obremenitev na uklon
uklonítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ukloniti:
uklonitev vratu
/
uklonitev tuji volji
ukloníti
1
uklónem
dov.
(
ī ọ́
)
nar.
ukloniti uklonim:
nobena sila ga ne uklone
/
nikomur se ne uklonemo
/
ga že uklonem svoji volji
/
nizko se uklonejo in odidejo
se priklonijo, poklonijo
/
uklone se ji s pota
umakne se ji, izogne se ji
ukloníti
2
uklónim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
knjiž.
upogniti
,
pripogniti
:
sneg je uklonil veje
;
pod težo se je njegov hrbet uklonil
//
skloniti
:
globoko ukloniti glavo
/
zaradi nizkega vhoda se je moral malo ukloniti
2.
doseči, da se kdo vda, podredi:
z ničimer ga ni mogoče ukloniti
;
ukloniti nasprotnika
;
z nasiljem, zvijačo ukloniti koga
/
nobena sila ga ne ukloni
;
ukloniti koga svoji volji
/
ekspr.
ukloniti komu duha, ponos, voljo
●
ekspr.
glave, tilnika, vratu ni nikoli uklonil
nikoli se ni uklonil, vdal
;
knjiž.
s pesmijo ukloniti srca ljudi
pridobiti njihovo čustveno naklonjenost
;
vznes.
vsi boste morali ukloniti vrat smrti
boste morali umreti
ukloníti se
1.
prenehati vztrajati pri svojem mnenju, stališču in sprejeti voljo,
zahteve drugega:
pregovarjali so ga, a se ni uklonil
;
ukloniti se gospodarju
/
ukloniti se resnici
;
ukloniti se sodbi, ukazu
/
ukloniti se premoči
;
ukloniti se prošnji, želji
sprejeti jo, uslišati jo
/
ukloniti se modi
/
duh, razum se je uklonil
2.
zastar.
prikloniti se, pokloniti se:
nizko se uklonijo in odidejo
;
ukloniti se v pozdrav
3.
zastar.
umakniti se, izogniti se:
ker jih je že od daleč zagledal, se jim je še utegnil ukloniti
/
ukloniti se komu s pota
/
neprijetnostim se bo težko ukloniti
♦
fiz.
svetloba, zvok se ukloni
v bližini izvirov in ovir se preneha širiti premo
uklónjen
-a -o:
uklonjen človek
●
zastar.
vinogradi, uklonjeni pred burjo
varni, zavarovani
uklonljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da ukloniti:
uklonljiv človek
;
biti uklonljiv
/
ekspr.
uklonljiva volja
uklonljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost uklonljivega človeka:
od njega je pričakoval upornost, ne pa uklonljivost
/
ekspr.
uklonljivost volje
uklónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na uklon 2, 3:
uklonska obremenitev
;
uklonska trdnost
/
uklonska dolžina
statična dolžina stebra, ki jo določa njegov položaj v
konstrukciji
;
uklonska mrež(ic)a
množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za
merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja
;
uklonska slika
slika, nastala zaradi uklona in interference valovanja
ukóčiti se
-im se
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
zastar.
otrdeti
,
otrpniti
:
ukočiti se od strahu
ukóčen
-a -o:
obstal je kot ukočen
ukončáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
pokončati
,
uničiti
:
ukončati sovražnike
/
ogenj je ukončal hišo
ukòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
strog opomin zaradi negativnega ravnanja, vedenja:
za svojo malomarnost zasluži ukor
;
njegove besede je razumel kot očitek in ukor, ne pa kot pohvalo
/
zaradi tega prekrška so ji že večkrat izrekli ukor
//
šol.
vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjene obveznosti:
dati, dobiti ukor
;
kaznovati z ukorom
/
ukor učiteljskega zbora
;
ukor pred izključitvijo
zadnja kazen pred izključitvijo učenca
ukoreníčiti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
star.
ukoreniniti se:
v vlažni zemlji se potaknjenci hitro ukoreničijo
;
ta rastlina se zlahka ukoreniči
ukoreníčen
-a -o:
ukoreničena trta
ukoreníniti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
1.
pognati korenine v zemljo:
potaknjenec se je že ukoreninil
;
presajena rastlina se najlažje ukorenini spomladi
;
stoji tukaj, kot da se je ukoreninil
dolgo časa; vztrajno
2.
ekspr.
postati notranje, čustveno tesno povezan s čim:
nikjer se ni mogel ukoreniniti
;
v novem okolju se je ukoreninil
vživel, počutil doma
/
težko je odpraviti napake, predsodke, ki se ukoreninijo v ljudeh
;
v njem se je ukoreninilo nezaupanje
/
to prepričanje se mu je ukoreninilo v zavest
ukoreníniti
narediti, povzročiti, da kaj požene korenine v zemljo:
ukoreniniti nageljnove vršičke
ukorenínjen
-a -o:
ukoreninjeni potaknjenec
;
biti ukoreninjen v svoji domovini
;
ukoreninjene navade, vraže
;
to je bilo že ukoreninjeno v njegovem značaju
ukorenínjati se
-am se
nedov.
(
í
)
1.
poganjati korenine v zemljo:
posajeno drevesce se dobro ukoreninja
2.
ekspr.
postajati notranje, čustveno tesno povezan s čim:
počasi se ukoreninja v sosesko
/
v njem se ukoreninja nova ljubezen
/
to prepričanje se mu je vedno trdneje ukoreninjalo v zavest
●
ekspr.
nova vera se je hitro ukoreninjala
širila, utrjevala
ukorenínjati
delati, povzročati, da kaj požene korenine v zemljo:
ukoreninjati vršičke lončnic
ukorenínjenec
-nca
m
(
ȋ
)
ukoreninjena rastlina:
ukoreninjenci dobro rastejo
ukorenínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ukoreniniti se:
za ukoreninjenje potaknjencev sta potrebni vlaga in toplota
ukorenínjenost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje ukoreninjenega:
vlaga omogoča dobro ukoreninjenost
/
ekspr.
pisateljeva dela kažejo njegovo močno ukoreninjenost v domači
zemlji
ukorístiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
star.
izkoristiti
:
dobro ukoristiti prihranjeni denar
/
ukoristiti priložnost, trenutni položaj
ukorístiti se
okoristiti se:
iskal je priložnost, da bi se ukoristil
ukoríščati
-am
nedov.
(
í
)
star.
izkoriščati
:
dobro ukoriščati stroje
/
ukoriščati svoj položaj
●
star.
vsi so z veseljem ukoriščali novo knjižnico
uporabljali, si izposojali knjige v njej
ukoríščati se
okoriščati se:
ukoriščal se je z delom drugih
ukoríti
-ím
dov.
, ukóril
(
ī í
)
knjiž.
strogo opomniti zaradi negativnega dejanja, vedenja:
krivce so kaznovali, njega pa samo ukorili
;
ukoriti s pogledom
ukosíti
-ím
dov.
, ukósil
(
ī í
)
pri košenju raniti, poškodovati:
ukositi žival
;
ukositi koga v nogo
;
pazi, da se ne ukosiš
ukoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
zastar.
veda o poučevanju;
didaktika
:
načela ukoslovja
/
obče ukoslovje
splošna didaktika
ukovína
-e
ž
(
í
)
zastar.
učnina
:
ukovina za tečaj
/
starši so obrtniku plačali ukovino
ukovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
poučen
1
:
ukovite in zabavne knjige
ukrajinístika
-e
ž
(
í
)
veda o ukrajinskem jeziku in književnosti:
inštitut za ukrajinistiko
ukrajínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Ukrajince ali Ukrajino:
ukrajinski jezik
;
ukrajinski narod
/
ukrajinske ljudske pesmi
/
ukrajinske stepe
ukrajínščina
-e
ž
(
ȋ
)
ukrajinski jezik:
učiti se ukrajinščine
;
prevajalec iz ukrajinščine
;
ruščina, beloruščina in ukrajinščina
ukràs
-ása
m
(
ȁ á
)
knjiž.
okras
:
veselost je otrokov najlepši ukras
/
ukras v obliki cvetja
/
uporabiti kaj za ukras
ukrásen
-sna -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
okrasen
:
ukrasni predmeti
/
narediti ukrasno vijugo
♦
lit.
ukrasni pridevek
ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo
ukrásti
ukrádem
dov.
,
stil.
ukràl ukrála
(
á ȃ
)
1.
vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in
vednosti lastnika:
ukrasti denarnico, potni list
;
jabolka je ukradel na sosedovem vrtu
;
ekspr.
ukradla je vse, kar je mogla
/
pes je ukradel klobaso
//
povzročiti, da kdo izgubi zlasti določene moralne kvalitete:
ukrasti komu čast, dobro ime
;
iz zavisti mu je hotel ukrasti slavo
//
ekspr.
povzročiti, da kdo izgubi kaj sploh:
pohlep po denarju mu je ukradel ljubezen do zemlje
/
ukradla ji je fanta
prevzela
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
narediti, da se kljub oviram dobi, doseže, kar izraža samostalnik:
ukrasti življenju kanček sreče
/
po celodnevnem garanju si je le ukradel nekaj ur počitka, spanja
/
če me boš potreboval, pokliči. Si bom že ukradel toliko časa in
prišel
/
ukrasti dekletu poljub
●
ekspr.
ukrasti komu čas
zmotiti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari
;
ekspr.
ukrasti komu prepričanje, slog
prevzeti ga od koga in ga razglašati za svojega
;
ekspr.
ukrasti komu srce
pridobiti si njegovo naklonjenost, ljubezen
ukrásti se
ekspr.
na skrivaj, neopazno oditi:
ukrasti se iz hiše
/
ponoči se je ukradel iz vasi
/
ukrasti se zasledovalcem
//
prikrasti se:
preoblečen se je ukradel v dvorano
/
skozi listje so se ukradli sončni žarki
ukráden
-a -o:
ukraden avtomobil, denar
;
ukraden poljub
;
zadovoljiti se z redkimi trenutki ukradene sreče
;
sam.:
skriti, vrniti ukradeno
ukrátiti
-im
dov.
,
tudi
ukratíte;
tudi
ukratíla
(
á ā
)
star.
prikratiti
:
teh pravic, ugodnosti jim ne smejo ukratiti
/
ukratiti otrokom veselje
ukŕčiti
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
zastar.
izkrčiti
:
ukrčiti pot
ukŕčiti se
-im se
dov.
(
ŕ ȓ
)
star.
skrčiti se:
ves se je ukrčil, da ga ni zeblo
/
zaradi sušenja se les ukrči
ukrenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
star.
ukrep
:
te ukrenitve niso nič zalegle
/
skrbstvene ukrenitve
ukreníti
ukrénem
dov.
(
ī ẹ́
)
narediti kaj v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in
načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego
zastavljenega cilja:
v takem primeru je treba kaj ukreniti
;
proti taki odločitvi se ne da nič ukreniti
;
čeprav je stanje vsak dan slabše, nič ne ukrene
;
ukreniti vse potrebno za varen prevoz tovora
;
hitro, takoj so ukrenili vse, da se bolezen ne bi razširila
/
zanimalo ga je, ali bodo kaj ukrenili zoper njega, proti njemu
ali ga bodo kaznovali
//
star.
skleniti
,
odločiti
:
ukrenili so prodati hišo
;
ukrenili so, da tujec lahko ostane
/
jutri odidemo, je ukrenil oče
ukrénjen
-a -o:
kaj je bilo ukrenjeno, da bi se delo lahko nadaljevalo
ukrèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
kar se naredi v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev
in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego
zastavljenega cilja:
ukrep je bil premalo premišljen
;
predlagani ukrepi naj bi prispevali k utrditvi gospodarstva
;
poostriti ukrepe proti prekupčevalcem
;
publ.
podvzeti vse potrebne ukrepe za nemoteno delo
ukreniti vse potrebno
;
za ta ukrep so se odločili iz več razlogov
;
nujen, učinkovit ukrep
;
ukrepi za varstvo pri delu, za vzdrževanje reda
;
posledice, učinkovitost ukrepov
/
administrativni, carinski, davčni, ekonomski ukrepi
;
disciplinski, vzgojni ukrep
;
higienski, sanitarni, zdravstveni ukrepi
;
varčevalni ukrepi
;
varnostni, zaščitni ukrep
;
varstveni ukrep
/
izredni ukrep
zaradi izrednega stanja sprejet ukrep, s katerim se skuša
normalizirati stanje, pri čemer se povečajo pristojnosti državnih
organov
//
sklep, odločitev za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede
na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja:
ukrepi začnejo veljati naslednji mesec
;
izdati ukrepe za zaustavitev inflacije
;
potrditi predlagane ukrepe
;
izvajanje, uvedba ukrepov
●
star.
dolgo je premišljeval in tak je bil njegov ukrep
sklep, odločitev
♦
pravn.
represivni ukrepi
ki temeljijo na zastraševanju, omejevanju, prisili
;
začasni ukrepi družbenega varstva
do 1989
začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo
združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene
lastnine
ukrépanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od ukrepati:
kljub takojšnjemu ukrepanju ponesrečencu niso mogli več pomagati
;
hitro, odločno, premišljeno ukrepanje
/
ukrepanje proti komu
ukrépati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
delati kaj v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in
načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego
zastavljenega cilja:
položaj je resen, začnite ukrepati
;
hitro, odločno, pametno ukrepati
;
treba je takoj ukrepati, sicer bo prepozno
;
ukrepati v skladu s predpisi
;
ker ni dobil nobenih navodil, je začel ukrepati po svoje
//
v zvezi s
proti, zoper
delati, povzročati komu kaj neugodnega zaradi njegovega
nepravilnega, nezakonitega ravnanja:
do nekaterih so popustljivi, proti drugim pa takoj ukrepajo
;
zoper kršilce bo ukrepala inšpekcija
/
proti pobeglim ujetnikom so ostro ukrepali
so jih kaznovali
//
star.
sklepati
1
,
odločati
:
vsak mesec so zborovali in ukrepali pomembne stvari
;
ukrepati o novih dajatvah
ukrepajóč
-a -e:
človek je svobodno ukrepajoče bitje
ukresáti
ukréšem
dov.
, ukrêši ukrešíte; ukrêsal
(
á ẹ́
)
v zvezi z
ogenj, iskra
s tolčenjem, udarjanjem s čim ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja,
iskre:
ukresati iskro
;
ukresati ogenj s kresilom in kresalom
;
pod kopitom se je ukresala iskra
/
ekspr.
ukresati vžigalico
s potegom prižgati
/
konj se je spustil v dir, da so se ukresale iskre
;
pren.
ukresati iskro upanja, vere v kom
●
ekspr.
te besede so ukresale ogenj v njem
ga čustveno zelo vznemirile, razgibale
;
ekspr.
ukresati dovtip, šalo
reči, povedati
;
ekspr.
pazi nanj, ta bo ukresal še kako neumnost
naredil
;
pog.,
ekspr.
ukresal jo je za njim kar po bližnjici
odšel
ukresáti se
močno se zasvetiti:
iz oblakov so se ukresale strele
/
ekspr.
sredi žitnega polja so se ukresali plameni rdečega maka
●
ekspr.
v njenih očeh se je ukresal plamen jeze
je bilo videti, da se je razjezila
//
ekspr.
nenadoma nastati, pojaviti se:
v njegovi glavi so se ukresale nove misli, zamisli
;
v srcih se jim je ukresalo upanje
ukrêsniti
-em,
tudi
ukresníti
in
ukrésniti -em
dov.
(
é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
ukresati
:
ukresniti iskro, ogenj
/
ukresnila se mu je odlična zamisel
ukŕhniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
zastar.
odkrhniti
:
ukrhniti drobec skale
;
suha veja se je ukrhnila
ukrivína
-e
ž
(
í
)
kar nastane z ukrivljenjem:
izravnati ukrivino
ukrivíti
-ím
dov.
, ukrívil
(
ī í
)
1.
dati čemu krivo obliko:
ukriviti cev, žico
;
zaradi teže knjig so se police ukrivile
;
paziti, da se žebelj pri zabijanju ne ukrivi
/
ukriviti železno palico v kavelj
/
po otrokovem prvem letu se hrbtenica počasi ukrivi v značilno
dvojno esasto obliko
//
dati čemu nenaravno, nepravilno obliko:
mačka je ukrivila hrbet
;
zaradi jahanja so se mu noge ukrivile
;
njegove ustnice so se skoraj ob vsaki besedi čudno ukrivile
/
ukriviti usta v nasmeh, posmeh
/
težko delo ga je počasi ukrivilo
2.
ekspr.
povzročiti, da se kdo ukloni, vda:
ukriviti upornike
;
ukriviti koga z davki, s silo
;
tega človeka se zlepa ne da ukriviti
●
ekspr.
spet je moral ukriviti hrbet pred njim
ga ubogati; mu biti poslušen, pokoren
;
knjiž.,
ekspr.
ker se je počutil tujca, se je še bolj ukrivil vase
je postal še bolj nedostopen, nepriljuden
ukrívljen
-a -o:
ptice z ukrivljenim kljunom
;
bil je bolan in ukrivljen od teže let
;
navzdol, navzgor, vstran ukrivljen
;
ukrivljena cev, palica
;
nož z ukrivljenim rezilom
ukrívljati
-am
nedov.
(
í
)
dajati čemu krivo obliko:
ukrivljati železne palice
;
knjižne police so se začele ukrivljati
kriviti
//
dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko:
ustnice je ukrivljal v prisiljen nasmeh
/
težko delo mu je začelo ukrivljati hrbet
●
ekspr.
upiralo se jim je neprestano ukrivljati hrbtenico
ubogati koga; biti komu poslušen, pokoren
ukrívljenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ukriviti:
ukrivljenje železne palice
ukrívljenost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost ukrivljenega:
meriti ukrivljenost ploskve
/
bolezenska ukrivljenost hrbtenice
ukročênost
-i
ž
(
é
)
stanje ukročenega:
ukročenost zveri
/
ekspr.
ukročenost nagonov
ukrojênost
-i
ž
(
é
)
značilnost ukrojenega:
ukrojenost hlač, obleke
ukrojíti
-ím
dov.
, ukrójil
(
ī í
)
1.
dati obliko sestavnim delom obleke ali obutve:
ukrojiti hlače, krilo, obleko
;
lepo, slabo ukrojiti rokave
;
ukrojiti in sešiti
//
narediti
,
izdelati
:
obleko si je ukrojila sama
;
tako pokrivalo se lahko ukroji tudi iz tanjšega blaga
2.
ekspr.
dati čemu bistvene značilnosti, obliko:
po svoje ukrojiti poročilo
/
njegovo življenje je ukrojila vojna
//
izoblikovati
,
ustvariti
:
samovoljno ukrojiti pravico, zakone
;
ukrojiti si poseben slog
ukrojèn
-êna -o:
dobro, elegantno ukrojen plašč
;
poročila so strankarsko ukrojena
ukrotítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ukrotiti:
ukrotitev bika
/
ukrotitev nasilneža
/
ukrotitev ognja
ukrotíti
-ím
dov.
, ukrótil
(
ī í
)
1.
s svojim ravnanjem doseči, da se žival vede mirno, ubogljivo:
ukrotiti podivjanega žrebca
;
psa je lahko ukrotil le s palico
/
ukrotiti leva, tigra
/
ekspr.
ukrotiti otroka, nagajivca
//
nav. ekspr.
s svojim ravnanjem doseči, da se zmanjša
a)
stopnja, silovitost pojavljanja:
ukrotiti divjanje vode
;
ogenj, požar se jim je posrečilo ukrotiti šele proti jutru
/
reko, ki je večkrat poplavljala, so ukrotili z nasipi
/
ukrotiti inflacijo
zaustaviti
b)
nasprotovanje koga:
ukrotiti nasprotnika
;
z grožnjami, s tepežem, z zaporom ukrotiti
/
ukrotiti industrijske mogotce
2.
nav. ekspr.
obvladati
,
zadržati
:
ukrotiti jezo, nemir, strast
;
ukrotiti svoje želje
/
ukrotiti srce
;
tokrat se ni mogel ukrotiti
/
komaj je ukrotila smeh
/
ukrotiti položaj
●
ekspr.
plezalec je ukrotil nevarno steno v nekaj urah
preplezal
;
ekspr.
ta učenec bo enačbo hitro ukrotil
rešil
ukrotívši
star.
:
ukrotivši razburjenost, je nadaljeval svoj govor
ukročèn
-êna -o:
ukročen lev, žrebec
;
ukročena strast
;
z nasipi ukročena reka
ukrotljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da ukrotiti:
lahko, težko ukrotljiv konj
/
ekspr.
hitro ukrotljiva jeza
ukúhati se
-am se
dov.
(
ú ȗ
)
zmanjšati svojo prostornino zaradi kuhanja:
špinača, zelje se ukuha
;
nakuhati se in ukuhati se
ukuléla
-e
ž
(
ẹ̑
)
glasb.
manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti
na Havajih;
havajska kitara
:
igrati na ukulelo
;
peti ob spremljavi ukulel
ukupíti
in
ukúpiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
nar. primorsko
kupiti
:
ukupila si je nov plašč
2.
zastar.
odkupiti
:
hišo in kmetijo je ukupila teta
/
ukupiti se pri kom z delom
UKV
--
in
-ja
[
ukavé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
rad.,
krat.
ultrakratki valovi:
naprava za proizvajanje UKV
/
poslušati oddajo na UKV
;
prvi del zloženk:
UKV-oddajnik
;
UKV-sprejemnik
;
UKV-postaja
ukvárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ukvarjati se:
ukvarjanje z bolniki, ranjenci
/
zaradi pretiranega ukvarjanja z lastnimi problemi je zanemarjal
svojo okolico
/
ukvarjanje s slikarstvom
/
spodbujati koga k ukvarjanju z literaturo
/
ukvarjanje s politiko, športom
ukvárjati se
-am se
nedov.
(
á
)
1.
delati kaj v zvezi s tem, kar izraža določilo:
ukvarjati se s pripravami na potovanje
;
ukvarjati se s popravilom ure
popravljati jo
/
babica se je ukvarjala z dojenčkom
;
ukvarjati se z bolniki, ranjenci
negovati jih, skrbeti zanje
;
zdravnik se je dolgo ukvarjal s ponesrečencem
;
ukvarjati se sam s seboj
/
ukvarjati se z delom, nalogo
;
s to risbo se ukvarja že več tednov
jo izdeluje, dokončuje
/
ukvarjati se z mislijo na koga
misliti na koga
;
ukvarjati se z načrtom za beg
;
zadnje mesece se zelo ukvarja s svojo usodo
razmišlja o njej
2.
imeti kaj za predmet svojega poklicnega, strokovnega dela:
ukvarjati se s popravljanjem dežnikov
;
ukvarjati se z zdravljenjem
/
ukvarjati se z obrtjo, s trgovino
;
prebivalci teh krajev se ukvarjajo z živinorejo
/
ukvarjati se z ročnim delom
;
ukvarjati se z zajci
gojiti zajce
/
poklicno, strokovno se ukvarjati s čim
//
imeti kaj za predmet svojega dela sploh:
ukvarjati se z domačimi opravili
;
ukvarjati se s pisanjem pesmi
;
s kuho se ukvarja mati
kuha
;
v prostem času se ukvarja s slikanjem
slika
;
ukvarjati se z vrtnarjenjem
vrtnariti
/
s tem primerom se ukvarja policija
ga rešuje
;
s to temo se ukvarjajo vsi časopisi
pišejo o njej
3.
imeti kaj za predmet proučevanja:
ukvarjati se z zgodovino slovenskega jezika
/
z vremenoslovjem se ukvarja kot amater
/
medicina se ukvarja z boleznimi
;
s temi vprašanji se ukvarja sociologija
/
ukvarjati se z barvami, s kamni
;
sistematično se ukvarjati z žuželkami
4.
biti dejaven v tem, kar izraža določilo:
v teh krajih se s kulturo ukvarja zlasti učiteljstvo
;
ukvarjati se s politiko, športom
5.
biti na razpolago komu zaradi urejanja kakih stvari:
uslužbenka se je z vsako stranko ukvarjala približno deset minut
;
prodajalka se je dolgo ukvarjala z njim
/
nimam časa, da bi se ukvarjal s takimi malenkostmi
//
biti v dejavnem stiku s kom:
ukvarjati se z družino
;
z otroki se noče ukvarjati
;
veliko se ukvarja z bolnim očetom
/
učitelj se ukvarja z vsakim učencem posebej
ukvartírati
-am
dov.
(
ȋ
)
zastar.
nastaniti
:
ukvartirati vojake
uláčniti
-im
dov.
(
á ȃ
)
povzročiti občutek potrebe po jedi:
svež zrak jih je ulačnil
uláčniti se
postati lačen:
z delom, veslanjem se je zelo ulačnil
ulákotiti
-im
tudi
ulakotíti -ím
dov.
, ulákotil
tudi
ulakótil
(
á ā; ī í
)
povzročiti občutek potrebe po jedi:
telovadba, dolga vožnja jih je ulakotila
;
studenčnica ga je dodobra ulakotila
ulákotiti se
,
tudi
ulakotíti se
postati lačen:
na svežem zraku se otroci hitro ulakotijo
ulán
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj,
zlasti v poljskem okolju
vojak konjeniške enote v značilnem kratkem plašču in štirioglati kapi,
oborožen navadno s kopjem:
četa ulanov
ulánec
-nca
m
(
ȃ
)
nekdaj,
zlasti v poljskem okolju
vojak konjeniške enote v značilnem kratkem plašču in štirioglati kapi,
oborožen navadno s kopjem:
na čelu konjenice so bili ulanci
ulánka
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj,
zlasti v poljskem okolju
kratek plašč, navadno modre barve, z dvema vrstama gumbov, značilen za
ulane:
bil je oblečen v ulanko
ulánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ulane:
ulanski polk
/
ulanska kapa, suknja
ulcerózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
med.
razjeden
1
,
čirav
:
ulcerozno tkivo
/
ulcerozno vnetje črevesne sluznice
ulkusno
uléči se
uléžem se
dov.
, ulézi se ulézite se; ulégel se ulêgla se;
nam.
uléč se
in
ulèč se
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj:
razgrnil je odejo po tleh in se ulegel
;
zaspi takoj, ko se uleže
;
uleči se na posteljo, v travo
;
uleči se na bok, hrbet, trebuh
/
konj se je ulegel vznak
//
namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka:
ulegel se je k popoldanskemu počitku
;
po kosilu se navadno uleže za kako uro
;
brez skrbi se ulezi, te bom že pravočasno zbudila
2.
s prislovnim določilom
namestiti se, razprostreti se na površini;
leči
1
:
prah se je ulegel na pohištvo
/
gošča se je ulegla na dno
usedla
/
mrak se je zgodaj ulegel na polja
/
ta misel se mu je kot mora ulegla na dušo
3.
zaradi lastne teže postati nižji, gostejši:
kupi listja, sena so se ulegli
;
sneg se je že toliko ulegel, da je primeren za smuko
4.
postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega:
matica, prečka se je lepo ulegla v vdolbino
●
čevlji se uležejo po nogi
po obliki, velikosti prilagodijo nogi
;
ekspr.
starost se je ulegla nanj
postaral se je, ostarel je
;
vznes.
ulegel se je k večnemu počitku
umrl je
;
ekspr.
prijazen fant se mu je takoj ulegel v srce
mu je postal všeč, se mu je priljubil
ulégati se
-am se
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj:
ne ulegaj se na vlažna tla
/
živina se je ulegala k počitku
//
večkrat leči:
v takem hlevu se živali lahko ulegajo
;
ulegati se in vstajati
2.
s prislovnim določilom
nameščati se, razprostirati se na površini;
legati
:
prah se ulega na pohištvo
/
noč se je počasi ulegala na mesto
/
žalost se ji je ulegala na obraz
3.
zaradi lastne teže postajati nižji, gostejši:
sneg se že ulega
4.
biti nameščen tako, da se dobro, trdno prilega:
os se dobro ulega v ležaj
uleknína
-e
ž
(
ī
)
geogr.
navadno manjša vdolbina v zemeljskem površju s položnimi nagibi:
pot se je spuščala v prostrano uleknino
ulékniti se
-em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ukriviti se, upogniti se navznoter v ledvenem delu:
mačka se je uleknila in zlezla pod ograjo
;
krava se ulekne, če jo pogladiš po hrbtu
/
konj se je v diru uleknil
/
njeno telo se je uleknilo zaradi nenadne ostre bolečine
/
ulekniti hrbet
//
dobiti navzdol, navznoter rahlo ukrivljeno obliko:
vrbova šiba se lepo ulekne
/
zaradi prevelike obremenitve se je deska uleknila
rahlo upognila
;
vrv za perilo se je precej uleknila
povesila
●
ekspr.
hrib se je uleknil v položno dolino
polagoma, v rahlem loku prešel
uléknjen
-a -o:
mačka z uleknjenim hrbtom
;
pot je speljana po uleknjenem žlebu
;
uleknjena drža
;
sedela je pokonci, uleknjena v križu
;
uleknjeno telo
●
ekspr.
žimnica je bila precej uleknjena
ugreznjena
;
ekspr.
solze so mu tekle po uleknjenih licih
udrtih
uléknjenost
-i
ž
(
ẹ̄
)
značilnost uleknjenega:
pri tej vaji je pomembna uleknjenost telesa
úlema
tudi
uléma -a
in
-e
m
(
ȗ; ẹ̑
)
v muslimanskem okolju
teolog in razlagalec prava:
poslušati ulema
;
ulemi in imami
uleníti
-ím
dov.
,
tudi
uléni; ulénil
(
ī í
)
star.
poleniti
:
brezdelje ga je še bolj ulenilo
;
zadnje čase se je zelo ulenil
/
potok se v dolini uleni
uletéti se
-ím se
dov.
, ulêtel se
(
ẹ́ í
)
star.
1.
upehati se, utruditi se:
kar naj hiti in dela, se bo že uletel
/
konj se je po nekaj vožnjah uletel
2.
unesti se:
mlad in zaletav je še, pa se bo že uletel
/
čakali so v zavetju, da se je nevihta uletela
polegla
;
jeza, slaba volja se uleti
uležájiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
teh.
dati, namestiti v ležaj:
uležajiti gred
uležájen
-a -o:
ročica je na obeh koncih uležajena
uležánost
-i
ž
(
á
)
lastnost uležanega:
uležanost vina
/
uležanost gnoja
●
knjiž.
kritiki so pohvalili uležanost igralčevega glasu
sproščenost, obvladanost
uležáti se
-ím se
dov.
(
á í
)
z ležanjem, neuporabo doseči potrebno, ustrezno kakovost:
meso se mora uležati
;
jabolka so se že uležala
;
pivo, vino se je dobro uležalo
/
gnojijo le z gnojem, ki se je uležal
;
njive letos niso obdelali, da bi se zemlja uležala
/
pred tiskom se mora papir dobro uležati
●
ekspr.
vtisi za umetniško obdelavo se morajo uležati
se urediti; se časovno odmakniti
uležáti
knjiž.
z ležanjem potlačiti, pomečkati;
poležati
:
uležati posteljo
;
izletniki so uležali travo
uležán
-a -o:
dobro uležan gnoj
;
uležana jabolka
●
hoditi po uležanem snegu
sprijetem, zgoščenem
♦
les.
uležani les
osušen les, ki ob različnih vplivih, zlasti spremembi vlažnosti,
ohranja svojo obliko
úlica
-e
ž
(
ú
)
1.
načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili, znotraj kakega
naselja, navadno s pločnikom ob straneh:
ulica drži, pelje na grad
;
ulice se križajo
;
prečkati ulico
;
razsvetliti ulice
;
na ulicah je veliko ljudi
;
ob vseh ulicah v naselju so zelenice
;
hoditi, peljati se, sprehajati se po ulici
;
asfaltirana, makadamska, tlakovana ulica
;
dolga, ozka, široka ulica
;
glavna, stranska ulica
;
mestne ulice
;
mirna, samotna,
ekspr.
živahna ulica
;
ime ulice
;
stati na vogalu ulice
/
enosmerna ulica
po kateri poteka promet samo v eni smeri
;
slepa ulica
ki ima izhod samo na enem koncu
/
mn.,
star.
stanoval je na Florjanskih ulicah
na Florjanski ulici
//
taka pot in prostor na obeh straneh te poti, na katerem so navadno
hiše:
vsi smo iz iste ulice
;
imeti delavnico v majhni, zakotni ulici
/
poslovna, stanovanjska, trgovska ulica
/
skrbeti za urejenost pločnikov in zelenic na ulici
/
stanuje v Čopovi ulici številka 5
//
stanovalci, prebivalci hiš ob ulici:
naša ulica je prva priskočila na pomoč
;
ekspr.:
vsa ulica se je zgražala nad njim
;
ne zganjajte takega hrupa, saj boste zbudili celo ulico
2.
ed.,
slabš.
neosveščeni, nekulturni ljudje:
v drami je dobro prikazal ulico in salon
;
jezik, nasilje ulice
3.
ekspr.,
v zvezi
slepa ulica
zelo neprijeten, zapleten položaj:
spraviti kaj, koga iz slepe ulice
;
zabresti v slepo ulico
;
pogajanja med velesilama so zašla v slepo ulico
v položaj, iz katerega na videz ni izhoda
4.
mn.,
star.
ograjena pot, steza, po kateri hodi živina na pašo:
srečala sta se na ulicah
●
slabš.
otroka je vzgajala ulica
prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja
;
publ.
študenti so šli na ulice
so demonstrirali
;
ekspr.
mladina veliko časa preživi na ulici
na javnih mestih, v javnih lokalih, na ulici sploh
úličen
-čna -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na ulico:
ulični rob, vogal
;
ulično ime
/
medla svetloba ulične svetilke
;
ulični lokal
manjši gostinski lokal tik ob ulici
;
ulični nasad
nasad ob straneh ulice, navadno na zelenici
/
ulični prodajalec časopisov
kdor prodaja časopise po ulicah
;
ulični sestanek
sestanek prebivalcev, stanovalcev kake ulice
●
ekspr.
ulična popevka
poulična
úličica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od ulica:
zavila sta v ozko uličico
;
blatne trške uličice
;
s kockami tlakovane uličice stare mestne četrti
/
trgovske uličice z majhnimi prodajalnami
úlička
-e
ž
(
ú
)
uličica
:
rad se je sprehajal po starinski ulički
ulíkati se
-am se
dov.
(
ȋ
)
pri likanju se skrčiti:
zaradi previsoke temperature se je blago ulikalo
ulítek
-tka
m
(
ȋ
)
izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme:
obdelovati, ulivati ulitke
;
aluminijasti, bronasti, jekleni ulitki
;
ulitki iz barvnih kovin
;
zvišati odpornost ulitkov
♦
teh.
surovi ulitek
katerega površina še ni dokončno obdelana
úliti
1
úlim
nedov.
(
ú
)
nav. 3. os.,
nar.
tuliti
,
zavijati
:
v peči je ulil ogenj
;
veter uli okrog oglov
ulíti
2
ulíjem
dov.
(
í
)
izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po
originalu:
uliti kip
/
uliti v bron, mavec
//
izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme:
uliti svečo, zvon
;
nosilce morajo še uliti
/
uliti črke iz medi, svinca
ulíti se
1.
začeti teči silovito in v velikih količinah:
voda se je ulila čez jez
;
blato se je ulilo po bregu
/
ekspr.:
iz nosu, rane se je ulila kri
;
solze so se ji ulile iz oči, po licih
//
ekspr.
pojaviti se v velikih količinah:
besede navdušenja so se kar ulile iz njenih ust
/
skozi okno se je ulila mesečina
2.
brezoseb.
začeti zelo, močno deževati:
preden so prišli do doma, se je ulilo
;
ulilo se je kot iz škafa
zelo
/
v osebni rabi:
iz temnih oblakov se je ulil dež
;
nenadoma se ulije ploha
3.
knjiž.,
ekspr.
(hitro) množično se premakniti:
otroci so se ulili iz šole
;
množica se je ulila na cesto
●
pog.,
ekspr.
zvečer so jo ulili proti gozdu in niso jih več izsledili
so ušli, pobegnili
;
pog.,
ekspr.
z vso močjo ga je ulil po obrazu
udaril
ulít
-a -o:
iz brona, v bron uliti zvonovi
;
ulita cev
;
biti ulit iz enega kosa, v enem kosu
●
čevlji so kot uliti na noge
se popolnoma prilegajo
;
obleka je na njej kakor ulita
krojena kot po njenih merah; ji zelo lepo pristaja
;
ekspr.
dan je bil kakor iz srebra ulit
zelo lep, jasen
;
podkve so se prilegale kakor ulite
zelo dobro
;
ekspr.
figura v romanu je kakor ulita iz enega kosa
skladna, harmonična
ulítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od uliti:
po ulitju izdelek še obdelajo
/
preprečiti ulitje krvi
ulítost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje ulitega:
kip učinkuje tako celovito prav zaradi ulitosti
/
ekspr.
kritiki so pohvalili ulitost celotne igre
skladnost, harmoničnost
uliválec
-lca
[
ulivau̯ca
tudi
ulivalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj uliva:
ulivalec črk, zvonov
uliválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ulivanje:
izboljšati ulivalni postopek
;
sodobni ulivalni stroji
♦
tisk.
ulivalno kolo
del ulivalnika, s katerim se določata širina in debelina ulite
vrste
uliválnik
-a
m
(
ȃ
)
tisk.
naprava za taljenje svinca in ulivanje vrst, črk:
ulívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od ulivati:
ulivanje črk, orodja, zvonov
;
stroj za ulivanje
;
ulivanje in kovanje
♦
etn.
ulivanje svinca, voska
igra, pri kateri se napoveduje prihodnost po oblikah svinca,
voska, strjenega v mrzli vodi
ulívati
-am
nedov.
,
tudi
ulivájte;
tudi
ulivála
(
í
)
izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po
originalu:
ulivati kipe
/
ulivati v bron, mavec
//
izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme:
ulivati sveče, zvonove
/
ulivati črke iz svinca
ulívati se
1.
teči, odtekati silovito in v velikih količinah:
voda se je ulivala po pobočju
/
ekspr.:
pot se mu je kar ulival po hrbtu
;
iz oči so se ji ulivale solze
//
knjiž.,
ekspr.
usipati se, padati:
razpleteni lasje so se ji ulivali po ramenih
//
knjiž.,
ekspr.
prihajati v velikih količinah:
skozi okno se uliva mesečina
;
močna svetloba žarometov se je ulivala proti gozdu
//
ekspr.
pojavljati se v velikih količinah:
besede jeze, ogorčenosti so se kar ulivale iz njega
2.
brezoseb.
zelo, močno deževati:
ves dan se je ulivalo
/
v osebni rabi
v presledkih se je ulival dež
ulivajóč
-a -e:
hudournik je, ulivajoč se po bregu, odnašal kamenje in vejevje
ulívek
-vka
m
(
ȋ
)
tisk.
ulita plošča, narejena po matrici, navadno svinčena;
stereotip
ulíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
metal.
nanašajoč se na ulivanje:
ulivni kanal
/
ulivni sistem
úlj
-a
m
(
ȗ
)
star.
1.
(čebelji) panj:
vsi ulji so polni medu
;
čebelnjak s pisanimi ulji
;
v sobi je šumelo kakor v ulju
/
sedeti pred uljem
čebelnjakom
2.
votel panj:
cepiti hrastove ulje
;
dati ulj na ogenj, v peč
uljé
-ésa
s
(
ẹ̑
)
nar.
gnojna razjeda (na koži):
iz uljesa je tekel gnoj
;
ulje na kolenu, vratu
uljnják
-a
m
(
á
)
star.
čebelnjak
:
na koncu vrta stoji uljnjak
;
sedeti pri uljnjaku
;
v razredu je šumelo kakor v uljnjaku
úlkus
-a
m
(
ȗ
)
med.
razjeda
,
čir
:
imeti ulkus na goleni, vratu
/
dieta za bolnike z želodčnim ulkusom
;
ulkus na dvanajstniku
/
perforirani ulkus
úlkusen
-sna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na ulkus:
ulkusna rana
/
ulkusna dieta
úlna
-e
ž
(
ū
)
anat.
podlahtnica
ulòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od ulomiti:
s podporo je preprečil ulom veje
/
nevaren ulom kosti
ulómčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
mat.
ulomkov
:
ulomčna črta
ulómek
-mka
m
(
ọ̑
)
1.
mat.
število, izraženo z dvema številoma kot kvocient teh dveh števil:
izraziti razmerje dveh števil z ulomkom
;
računati z ulomki
;
števec in imenovalec ulomka
;
cela števila in ulomki
/
krajšati, razširiti ulomke
;
odpraviti ulomke v enačbi
;
dvojni ulomek
pri katerem je v števcu ali imenovalcu ali v obeh ulomek
;
nepravi
pri katerem je števec večji od imenovalca
, pravi ulomek
pri katerem je števec manjši od imenovalca
/
zapisati kaj v obliki ulomka
2.
star.
delček
,
delec
:
zlepiti ulomke v celoto
/
to je le majhen ulomek njegovega bogastva
/
skalni ulomki
odlomljeni delci, kosi
ulomíti
ulómim
dov.
(
ī ọ́
)
star.
1.
odlomiti
:
ulomiti vejo
;
od skale se je ulomil drobec
/
ulomila je kos kruha
2.
zlomiti
,
prelomiti
:
ulomiti palico na dva dela
;
pri padcu si je ulomil nogo
/
vihar je ulomil precej dreves
;
led na jezeru se je ulomil
udrl
●
star.
na vrhu klanca se pot ulomi na levo
zavije v ostrem loku na levo
;
star.
komedija se v drugem dejanju ulomi v satiro
nenadoma preide
ulómljen
-a -o
1.
deležnik od ulomiti:
zamenjati ulomljene kline na lestvi z novimi
;
pobirati ulomljene veje
2.
mat.,
v povedni rabi
izraža, da sta imenovani števili zapisani v obliki števca in
imenovalca:
deset ulomljeno s pet je dve
;
pet ulomljeno s sedem [5/7]
//
v zvezi
ulomljeno število
število, izraženo z dvema številoma kot kvocient teh dveh števil;
ulomek
:
decimalna in ulomljena števila
♦
tisk.
ulomljena pola, stran
pola, stran z že urejenimi, razvrščenimi stolpci stavka
ulómkov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ulomek:
ulomkova vrednost
/
ulomkova črta
vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec
ulônčiti
-im
dov.
(
ō ȏ
)
vrtn.
dati, vsaditi v lonec:
ulončiti grmovnice
ulônčen
-a -o:
ulončena rastlina
ulòv
-ôva
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od uloviti:
čakati na ulov
;
možnosti ulova
2.
kar se ulovi:
pobirati ulov
;
prodati ves ulov
;
obilen ulov rib
ulôvek
-vka
m
(
ȏ
)
zastar.
ulov
:
velik ulovek rib
;
prodati ves ulovek
ulovítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od uloviti:
preprečiti ulovitev
/
takojšnja ulovitev vlomilca
ulovíti
-ím
dov.
, ulôvil
(
ī í
)
1.
z iskanjem, zasledovanjem priti do divjadi in jo ustreliti:
uloviti medveda, zajca
/
uloviti srno v past, s pastjo
//
z iskanjem, zasledovanjem priti do živali zaradi koristi:
uloviti kita
;
ulovil je veliko polhov
//
z iskanjem, zasledovanjem priti do živali sploh:
uloviti bolho, metulja
/
mačka je ulovila miš
2.
ujeti
:
uloviti bežečega
/
uloviti mačka za rep
/
uloviti kozarec, tik preden bi padel na tla
/
uloviti žogo
/
uloviti deževnico v sod
/
filter ulovi večino nesnage
prestreže, zaustavi
/
uloviti in ustaviti gugalnico
/
uloviti košček mesa v juhi
/
policija je ulovila tatu
/
učitelj ga je ulovil pri prepisovanju
/
uloviti koga na laži
/
komaj je še ulovil vlak
/
uloviti profesorja za podpis
/
uloviti dobro službo
/
trudi se, da bi ulovila bogatega ženina
/
uloviti snop svetlobe v ogledalo
/
uloviti prijazen nasmeh
/
hodi okrog prijateljic, da ulovi kako novico
/
uloviti klic na pomoč
/
uloviti korak z drugimi
/
težko ulovi kako uro počitka
ulovljèn
-êna -o:
ulovljeni metulji
;
velika količina ulovljenih rib
ulovljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da uloviti:
lahko ulovljiva žival
/
njegove težko ulovljive misli
úlster
-tra
m
(
ú
)
tekst.
kosmatena, težka volnena tkanina, tkana navadno v keprovi vezavi:
plašč iz ulstra
//
obl.
dolg, ohlapen plašč s pasom, navadno iz te tkanine:
obleči ulster
ultimát
-a
m
(
ȃ
)
1.
zadnji, svarilni poziv za izpolnitev česa v določenem roku:
dati, postaviti komu ultimat
;
biti postavljen pred ultimat
2.
pravn.
zadnji, končni poziv vlade ene države vladi druge države, naj reši
sporno vprašanje, sicer bodo sledili nasprotni ukrepi, navadno vojna
napoved:
groziti z ultimatom
//
akt s tako zahtevo:
izročiti, poslati ultimat
ultimatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ultimat:
ultimativna grožnja, zahteva
/
ultimativni datum
/
ultimativna nota
●
knjiž.
ni se strinjal s tako ultimativnimi načini reševanja problemov
ostrimi, izključujočimi različne možnosti
ultimatívno
prisl.
:
ultimativno zahtevati kaj
último
-a
m
(
ȗ
)
igr.,
pri taroku
igra, pri kateri se mora napovedana karta izigrati v zadnjem vzetku:
igrati, napovedati ultimo
/
izgubiti ultimo
/
kralj, pagat ultimo
●
knjiž.
njegov odstop je bila zanj ultimo rešitev
zadnja
♦
fin.
ultimo menica
menica, ki zapade zadnji dan v mesecu
últra
--
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
ki v zelo visoki stopnji presega navadne, običajne lastnosti česa,
skrajen:
kritika je slikarja označila za ultra modernista
;
njegovi nazori so se mu zdeli preveč ultra
ultra...
ali
últra...
predpona v sestavljenkah
(
ȗ
)
za izražanje
a)
stanja nad običajno mejo, mero:
ultraakustičen, ultrafilter, ultrakratek, ultramikroskop,
ultravijoličen, ultrazvok, ultražarki
b)
zelo visoke, skrajne stopnje:
ultralevičar, ultramoderen, ultrareakcionar
últracentrifúga
-e
ž
(
ȗ-ȗ
)
teh.
centrifuga z zelo velikim številom vrtljajev, ki se uporablja za
ločevanje koloidnih delcev in makromolekulskih snovi od tekočine:
določanje molekulske mase beljakovin z ultracentrifugo
últradesníčarski
-a -o
prid.
(
ȗ-ȋ
)
polit.
nanašajoč se na skrajno konservativno stranko ali tako skupino v
stranki:
ultradesničarska ideologija
últrafílter
-tra
m
(
ȗ-í
)
teh.
naprava za filtracijo, navadno pod zvišanim tlakom, ki se uporablja za
ločevanje koloidnih delcev in makromolekulskih snovi od tekočine:
ultracentrifuga in ultrafilter
últrakrátek
-tka -o
prid.
(
ȗ-á
)
rad.,
v zvezi
ultrakratki valovi
radijski valovi z valovno dolžino od 1 do 10 m:
premočrtno širjenje ultrakratkih valov
últrakratkovalôven
-vna -o
prid.
(
ȗ-ȏ
)
nanašajoč se na ultrakratke valove:
ultrakratkovalovna svetloba
/
ultrakratkovalovno območje
//
ki deluje na ultrakratkih valovih:
ultrakratkovalovni oddajnik
/
antena za ultrakratkovalovno telefonijo
♦
med.
ultrakratkovalovna terapija
terapija z ultrakratkimi valovi
últraláhek
-a -o
prid.
(
ȗ-á
)
ki je narejen tako, da ima zelo majhno težo:
ultralahek prenosni računalnik
;
plezalci nosijo ultralahka oblačila
/
ultralahko letalo
;
ultralahko plovilo
últralévi
-a -o
prid.
(
ȗ-ẹ́
)
skrajno politično liberalen:
ultraleva skupina
/
ultraleva smer v stranki
últralevíčarski
-a -o
prid.
(
ȗ-ȋ
)
polit.
nanašajoč se na skrajno radikalno smer ali skupino v liberalni
stranki:
ultralevičarska socialna gesla
/
ultralevičarska skupina
últramáraton
-a
m
(
ȗ-ȃ
)
šport.
tek na razdaljo, daljšo od 42,195 km:
priprave na ultramaraton po Avstraliji
;
svetovni prvak v ultramaratonu
/
teči ultramaraton
//
s prilastkom
tekmovanje na zelo dolgih progah:
udeležil se je kolesarskega ultramaratona za rekreativce
últramáratonec
tudi
últramaratónec -nca
m
(
ȗ-ȃ; ȗ-ọ̑
)
šport.
športnik, ki se ukvarja z ultramaratonom:
ultramaratonec je skrbno načrtoval prehranjevanje med preizkušnjami
;
vzdržljivi ultramaratonci
/
kolesarski, plavalni ultramaratonec
/
rekreativni ultramaratonec
últramáratonski
tudi
últramaratónski -a -o
prid.
(
ȗ-ȃ; ȗ-ọ̑
)
nanašajoč se na ultramaraton:
ultramaratonski tek
;
ultramaratonska preizkušnja
/
ultramaratonski kolesar, plavalec
ultramarín
-a
m
(
ȋ
)
1.
navadno temno moder poldrag kamen z medeno rumenimi lisami:
prstan z ultramarinom
/
ogrlica z vijoličastim, zelenim ultramarinom
;
ultramarin in lazurit
♦
min.
rudnina natrijev kalijev aluminijev silikat s primesmi
2.
temno modra barva:
na sliki prevladuje ultramarin
;
pobarvati z ultramarinom
;
v prid. rabi:
ultramarin barva
;
prisl.:
ultramarin modra barva
ultramarínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ultramarin:
ultramarinski nakit
/
ultramarinska modrina
/
ultramarinski odtenek modre barve
ultramarínsko
prisl.
:
ultramarinsko moder
últramikroskóp
tudi
últramikroskòp -ópa
m
(
ȗ-ọ̑; ȗ-ȍ ȗ-ọ́
)
fiz.
mikroskop, ki uporablja uklonjeno svetlobo:
analizo je opravil z ultramikroskopom
últramodêren
-rna -o
prid.
(
ȗ-ē
)
ekspr.
zelo, skrajno moderen:
ultramoderna bolnišnica
/
skladba v ultramodernem slogu
;
ultramoderno slikarstvo
ultramontánec
-nca
m
(
ȃ
)
pristaš ultramontanizma:
vnet ultramontanec
ultramontanízem
-zma
m
(
ī
)
od 15. do 19. stoletja
smer v katolištvu, ki popolnoma priznava cerkvene dogme, papeževo
oblast:
galikanizem in ultramontanizem
ultramontánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ultramontance ali ultramontanstvo:
ultramontanski nazori
/
ultramontanski klerikalizem
ultramontánstvo
-a
s
(
ȃ
)
od 15. do 19. stoletja
popolno priznavanje cerkvenih dogem, papeževe oblasti:
odpor jožefincev do ultramontanstva
últranacionalístičen
-čna -o
prid.
(
ȗ-í
)
skrajno nacionalističen:
preprečevati ultranacionalistične izgrede
/
ultranacionalistična politika
ultrapás
in
últrapas -a
m
(
ȃ; ȗ
)
obloga iz trde umetne snovi, odporna proti vodi in topilom:
obložiti, prekriti mizo, police z ultrapasom
;
v prid. rabi:
ultrapas plošča
últrardèč
-éča -e
prid.
(
ȗ-ȅ ȗ-ẹ́
)
fiz.
ki ima tako veliko valovno dolžino, da z vidom ni zaznaven;
infrardeč
:
ultrardeča svetloba
;
toplotni učinki ultrardečega sevanja
últrarevolucionár
-ja
m
(
ȗ-á
)
kdor zagovarja skrajno revolucionarne nazore, stališča:
zahteve ultrarevolucionarjev
ultráš
-a
m
(
á
)
pripadnik ekstremistične skupine, stranke;
skrajnež
:
levi in desni ultraši v stranki
ultráški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na ultraše:
ultraške metode
/
ultraška teroristična organizacija
últravijóličast
-a -o
prid.
(
ȗ-ọ̑
)
fiz.
ultravijoličen
:
ultravijoličasta svetloba
/
nastajanje vitamina D pod vplivom ultravijoličastih žarkov
ultravijolične svetlobe
/
ultravijoličasti teleskop
últravijóličen
-čna -o
prid.
(
ȗ-ọ̑
)
fiz.
ki ima tako majhno valovno dolžino, da z vidom ni zaznaven:
ultravijolična svetloba
;
kemični učinki ultravijoličnega sevanja
/
ultravijolični žarki
ultravijolična svetloba
//
teh.
ki deluje na osnovi ultravijolične svetlobe:
ultravijolična fotografija
/
ultravijolična svetilka
♦
fiz.,
teh.
ultravijolična spektroskopija
spektroskopija ultravijolične svetlobe
últravioléten
-tna -o
prid.
(
ȗ-ẹ̑
)
fiz.
ultravijoličen
:
ultravioletna svetloba
;
ultravioletno sevanje Sonca
/
ultravioletni žarki
ultravijolična svetloba
últrazvóčen
-čna -o
prid.
(
ȗ-ọ̑
)
1.
fiz.
ki ima tako visoko frekvenco, da s sluhom ni zaznaven:
ultrazvočni klici netopirjev
/
ultrazvočna frekvenca
;
ultrazvočno območje, valovanje
//
teh.
ki deluje na osnovi ultrazvoka:
ultrazvočni detektorji za odkrivanje ribjih jat
♦
navt.
ultrazvočni globinomer
elektronska priprava za merjenje globine z ultrazvokom
2.
nanašajoč se na ultrazvok 2:
ultrazvočna diagnostika
/
ultrazvočni aparat
/
ultrazvočna preiskava
últrazvók
-a
m
(
ȗ-ọ̑
)
1.
fiz.
zvok, ki ima tako visoko frekvenco, da s človeškim sluhom ni zaznaven:
oddajati ultrazvok
;
uporaba ultrazvoka v medicini, tehniki
;
infrazvok in ultrazvok
2.
naprava za pregled telesnih organov, tkiv s pomočjo takega zvoka:
prenosni ultrazvok
;
nakup novega ultrazvoka
;
pregled, preiskava z ultrazvokom
/
terapija, zdravljenje z ultrazvokom
/
uporaba ultrazvoka pri diagnostiki
//
zdravniški pregled s tako napravo:
opraviti ultrazvok
;
poslati pacienta na ultrazvok
;
aparat, naprava za ultrazvok
;
ultrazvok in mamografija
/
ginekološki ultrazvok
;
ultrazvok dojk, srca, trebuha
úm
-a
m
,
v drugem pomenu mn. stil.
umôvi
(
ȗ
)
1.
sposobnost mišljenja, spoznavanja:
ponesrečenčev um je prizadet
;
otrokov um se razvija
;
bistriti mladini um
;
meje človeškega uma
;
um in razum
/
spoznati s srcem, ne z umom
/
knjiž.
um se mu je omračil
postal je duševno bolan
;
imeti bister, pronicljiv um
;
star.
bolan na umu
duševno bolan
//
zavest, duh glede na to sposobnost:
um marsičesa ne zna razložiti
;
razum razčlenjuje, povezuje, um pa ustvarja ideje
;
dejavnost uma
2.
navadno s prilastkom
človek glede na to sposobnost:
iščoč, kritičen, ustvarjalen um
;
največji umi človeštva
/
biti velik politični um
●
star.
ni mu šlo do uma
ni doumel
;
ekspr.
od razburjenja, strahu biti čisto iz uma
nerazsoden, zmeden
;
star.
to mi ne gre iz uma, z uma
tega ne morem pozabiti
;
ekspr.
to bi ga spravilo iz uma
naredilo nerazsodnega, zmedenega; naredilo duševno bolnega
;
star.
to mi ni padlo, prišlo na um
tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil
;
star.
to mi ne gre v um
v glavo
;
imeti na umu
star.
kaj je imel na umu, je težko reči
kaj je mislil, nameraval
;
star.
vse to morate imeti na umu, če hočete biti pravični
vse to morate upoštevati
;
zastar.
najti pot po umih
po občutku
;
zastar.
po mojih umih jim še veliko manjka
po moji presoji, oceni
;
star.
uma svetli meč
razum, pamet
;
ekspr.
delati, kričati kakor iz uma
zelo
♦
filoz.
čisti um
bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje
;
praktični um
po Kantu
človekova moralna dejavnost
umaknítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od umakniti:
umaknitev znamk iz uporabe
/
umaknitev okupacijskih čet
/
umaknitev obtožbe
umakníti
in
umákniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja
a)
da ni več v napoto:
umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize
;
umakni se, zaslanjaš mi svetlobo
b)
v večjo oddaljenost od česa:
umakniti čoln od obale
;
umakniti se od okna
//
s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem
položaju ni več:
umakniti roko
;
pravočasno je umaknil glavo
2.
narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo:
umakniti star denar iz prometa
;
umakniti letalo zaradi dotrajanosti
/
vlada je umaknila svoje diplomate
/
umakniti predstavo z gledališkega sporeda
3.
narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa
neprijetnega, hudega:
umakniti otroka s prepiha
;
zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila
;
pred dežjem se umakniti pod streho
//
narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh:
sklenili so umakniti svoje čete
4.
narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve,
pravnih posledic:
umakniti obtožbo, prijavo
;
umakniti predlog za spremembo zakona
/
umakniti povabilo za obisk
/
umakniti kandidaturo, odstop
●
ekspr.
ni umaknil oči, pogleda z nje
ni je prenehal gledati
umakníti se
in
umákniti se
1.
premakniti se, oditi z določenega mesta, položaja
a)
da se kdo lahko neovirano premika:
stal je pred vrati in se ni hotel umakniti
;
umakniti se s ceste na pločnik, v jarek
;
umakniti se k steni, v kot
/
umakniti se za dva koraka
b)
da lahko kdo drug pride nanj:
vljudno se mu je umaknil
;
umakniti se starejšemu
;
malo se umakni, da bo še on sedel
/
umakniti se drvečemu avtomobilu
c)
da ne pride do srečanja, stika s kom:
ko ga je zagledal, se je umaknil
;
temu človeku se vedno umaknem
;
pred očetom se je raje umaknil
//
iti, oditi z določenim namenom sploh:
umaknil se je na svoj prostor, v svojo sobo
;
vojska se je umaknila v vojašnice
/
umakniti se iz družbe
/
umakniti se v ilegalo
začeti delovati ilegalno
;
ekspr.
umakniti se v svoj svet sanj
2.
s spremembo mesta, položaja doseči, da osebek ni deležen česa
neprijetnega, hudega:
umakniti se udarcu
;
če se ne bi umaknil, bi ga zadela krogla
/
umakniti se vsem odgovornostim
3.
prenehati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo:
ker se ni hotel sam umakniti, so ga odstavili
/
umakniti se s položaja šefa države
//
prenehati biti dejaven na kakem področju:
umakniti se iz aktivnega športa, javnega življenja
/
umakniti se v privatno življenje
4.
prenehati biti, nahajati se na kaki površini:
tu je bilo nekoč morje, pa se je umaknilo
;
voda se je umaknila v svojo strugo
//
prenehati se pojavljati, da se pojavi, nastopi kaj drugega:
jeza se je umaknila prijaznosti
;
svetloba se umakne temi
/
laneno olje se je umaknilo petroleju
namesto lanenega olja so začeli uporabljati petrolej
;
ekspr.
zima se je hitro umaknila
je hitro minila
umáknjen
-a -o
1.
deležnik od umakniti:
iz prometa umaknjene ladje
;
umaknjena miza
;
umaknjena odpoved
;
umaknjen v svoj svet
2.
ekspr.
zelo oddaljen, težko dostopen:
umaknjeni kraji
3.
ekspr.
neživljenjski
,
nestvaren
:
vase umaknjen svet umetnikov
;
prisl.:
vse življenje je živel umaknjeno
umáknjenost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost umaknjenega:
umaknjenost hiše v breg
/
ekspr.
pesnikova umaknjenost v notranji svet
/
ekspr.
živeti v umaknjenosti svojega doma
umánjkanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od umanjkati:
popolno umanjkanje idej
;
umanjkanje etičnih norm
;
umanjkanje kritične distance, razmisleka
;
posledice umanjkanja
/
umanjkanje proračunskih sredstev
umánjkati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
nar.
ne izpolniti, kar je bilo obljubljeno, rečeno:
dogovorila sta se za ceno, pa je umanjkal
;
ne zaupam mu, ker rad umanjka
●
star.
umanjkati besedo, obljubo
ne izpolniti besede, obljube
//
ne izpolniti pričakovanj:
ko se je treba izkazati, umanjka
2.
star.
izostati
:
umanjkal je za nekaj dni
/
ni hotel umanjkati pri pogovoru
/
uspeh ni umanjkal
umánjšati
-am
dov.
(
ȃ
)
star.
zmanjšati
:
umanjšati nevarnost okužbe
umazanaríja
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
umazanija
:
umazanarija v vodi
umázanček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
umazan otrok:
umiti umazančka
umazanè
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
umazanec
:
kakšen umazane pa si
umázanec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
umazan človek:
umiti malega umazanca
;
razcapanci in umazanci
//
malopriden, malovreden človek:
pravi umazanec je
;
imeli so ga za umazanca
/
kot psovka
kako pa govoriš, umazanec umazani
umazaníja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zelo drobni delci navadno prijete, sprijete snovi na čem, kjer ni
potrebno, zaželeno:
na tleh, po kotih se nabira umazanija
;
izmiti, odstraniti, počistiti umazanijo
;
biti pokrit z umazanijo
;
posode se drži debela plast umazanije
/
s čevlji nositi umazanijo v hišo
/
ekspr.
živeti v umazaniji
v umazanem okolju, prostoru
2.
ekspr.
grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje:
odkrili so njegovo umazanijo
;
počenjati umazanije
/
govoriti umazanije
umázanka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
umazana ženska:
umiti umazanko
//
malopridna, malovredna ženska:
zmerjali so jo z umazanko
umázanost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost umazanega:
umazanost rok, stanovanja
/
v sebi čuti umazanost
;
spoznal je umazanost vsakdanjega življenja
/
kolo je prekrila umazanost
umazanija, prah
//
ekspr.
grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje:
te umazanosti mu ni odpustila
/
pripovedovati umazanosti
umázati
umážem
dov.
, umázala
in
umazála
(
á ȃ
)
1.
narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake
nepotrebne, nezaželene snovi:
umazati obleko, posodo, tla
;
umazati čevlje z blatom
;
otrok se je umazal pri igri
;
umazati si roke
2.
ekspr.
vzeti komu ugled, osramotiti:
umazati komu ime
;
umazal se je v sodelovanju z okupatorji
●
ekspr.
s tem si nočem umazati rok
nočem storiti tega nečastnega, negativnega dejanja
//
povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti:
umazati ljubezen, prijateljstvo
;
z neprimernimi pripombami je umazal razpoloženje
/
noče umazati svojih sanj
umázan
-a -o
1.
deležnik od umazati:
umazani čevlji
;
umazan otrok
;
umazana barva las
neizrazita, nedoločljiva
;
pomiti umazano posodo
;
umazana voda
;
umazano stanovanje
;
umazan od apna, dima
2.
onesnažen
:
dihati umazan zrak
;
umazane reke
;
boj proti umazanemu okolju
/
umazana tehnologija
tehnologija, ki povzroča, da je okolje onesnaženo
3.
ekspr.
ki ima negativne lastnosti v etičnem, zlasti moralnem pogledu:
on je umazan človek
;
umazan značaj
/
umazana misel
;
umazano življenje
/
vodili so ga umazani nameni
;
to so umazani posli
/
umazani prizori
●
opravljati najbolj umazana dela
dela, pri katerih se najbolj umaže
;
ekspr.
prati umazano perilo
obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih
;
star.
pri plačilu je bil umazan
skop, skopuški
;
prisl.:
umazano govoriti, ravnati
;
umazano lisasta preproga
/
umazano bela srajca
;
umazano zelena voda
/
v povedni rabi
na dvorišču je bilo umazano
;
sam.:
nekaj umazanega je ležalo na tleh
úmbra
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
naravni pigment rjave barve:
slikar je rad uporabljal umbro in sieno
♦
um.
naravna
svetlo rjav
, žgana umbra
temno rjav pigment
;
zelena umbra
rjavkasto zelen pigment
umécati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
zastar.
omehčati
:
končno so ga le umecali
umečíti
-ím
in
uméčiti -im
dov.
, uméči
tudi
umêči; uméčil
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
star.
omehčati
:
dolgo je trajalo, da jih je umečila
umedíti
-ím
dov.
, umédil
(
ī í
)
1.
povzročiti, da postane kaj medno, mehko:
umediti sadje
;
te hruške se hitro umedijo
2.
ekspr.
povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se
želi, zahteva:
poskušala je umediti očeta
umedíti se
ekspr.
postati manj strog, bolj mil:
glas se mu je umedil
umehčáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
star.
omehčati
:
umehčati kožo
/
s prigovarjanjem ga je umehčala
/
umehčati glas
/
končno se je le umehčal
úmen
úmna -o
prid.
, úmnejši
(
ú ū
)
1.
nanašajoč se na um:
človek je umno bitje
/
knjiž.
umni in čustveni razlogi
razumski
/
trdil je, da je svet umen
z umom spoznaven, doumljiv
2.
star.
pameten
,
inteligenten
:
potrebni so nam umni mladi ljudje
/
biti umne glave
bister, nadarjen
3.
star.
preudaren
,
pameten
:
umen človek ne bi ravnal tako
;
umen kmet
/
imeti umne pogovore
/
pospeševati umno čebelarstvo, gospodarstvo
4.
star.
razumljiv
,
umljiv
:
vsem umna razlaga
úmno
prisl.
:
umno govoriti, kmetovati
;
sam.:
umni si zna pomagati
umênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od umeti:
to je za pravilno umenje predpisov zelo pomembno
/
ponašati se s svojim umenjem
umériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
določiti in označiti merilne enote na merilnih pripravah:
umeriti termometer
/
umeriti temperaturno lestvico
//
preveriti in uravnati točnost delovanja merilne priprave:
umeriti barometer, tehtnico
2.
ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo
česa:
krojač mu je umeril hlače
/
umeriti les za ostrešje
/
dal sem si umeriti nov suknjič
sešiti
//
star.
ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost;
pomeriti
:
umerila je več bluz, pa ji nobena ni bila prav
3.
zastar.
odmeriti
,
določiti
:
umeriti zemljišče
/
umeriti davek
/
usoda jim je umerila veliko zla
4.
star.
narediti po čem, prilagoditi čemu:
igro je umeril po znani veseloigri
/
umeril je svoj korak z njenim
//
narediti
,
oblikovati
:
mizo je umeril za dvanajst ljudi
/
umeriti kaj po svojem okusu
●
šalj.
pes mu je umeril hlače
mu je raztrgal hlače
;
šalj.
umeriti komu hlače
natepsti ga
;
star.
umeriti pot proti domu
oditi
umériti se
zmotiti se v meri, pri merjenju:
meri natančno, da se ne boš preveč umeril
umérjen
-a -o
1.
deležnik od umeriti:
umerjen višinomer
;
umerjena obleka
;
lestvica je umerjena v odstotkih relativne vlažnosti
;
natančno umerjen
2.
knjiž.
obvladan
,
zadržan
:
umerjen človek
/
umerjen nastop
;
ima umerjen značaj
;
umerjene kretnje
//
zmeren
:
začel je padati umerjen dež
/
umerjeno podnebje
/
umerjena politika
;
prisl.:
umerjeno hoditi
;
umerjeno zaigran
umérjanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od umerjati:
umerjanje merilnih naprav
umérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
določevati in označevati merilne enote na merilnih pripravah:
umerjati instrumente
//
preverjati in uravnavati točnost delovanja merilne priprave:
umerjati barometre, višinomere
2.
star.
ugotavljati, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost;
pomerjati
:
umerjati hlače, obleko
umérjenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost umerjenega:
natančna umerjenost instrumenta
/
knjiž.
čustvena umerjenost
obvladanost, zadržanost
/
knjiž.
umerjenost v razsojanju
zmernost
umesíti
in
umésiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
povzročiti, narediti, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta
enotna (nova) snov:
umesiti testo
;
umesiti z rokami
/
umesiti kruh
;
umesiti z mlekom
uméšen
tudi
umésen -a -o:
hlebec umešenega kruha
;
dobro umešeno testo
umésten
-tna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki ustreza danemu položaju, danim okoliščinam:
umestna izjava, pripomba
;
ta medklic ni bil umesten
;
njegovo vprašanje je bilo v tem trenutku popolnoma umestno
/
jeza kupcev je bila umestna
upravičena
uméstno
prisl.
:
umestno pisati, razpravljati
/
v povedni rabi
umestno bi bilo, da se zdaj umaknete
umésti
umédem
in
umétem
in
umêsti umêdem
in
umêtem
dov.
,
stil.
umèl uméla
in
umêla
(
ẹ́; é
)
narediti, da se iz smetane izloči maslo:
umesti v pinji
/
umesti smetano
/
umesti maslo
umestítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od umestiti:
slovesna umestitev novega rektorja
/
po umestitvi v hotelu je šel na sprehod
umestíti
-ím
tudi
uméstiti -im
dov.
, umésti; uméstil
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
1.
uradno postaviti, uvesti na službeno mesto:
umestiti dekana, škofa
;
rektorja so slovesno umestili
/
umestiti novi upravni odbor
2.
knjiž.
namestiti
,
postaviti
:
umestiti kip na podstavek
/
otroka je udobno umestil na sedež
/
umestiti se na svoj prostor
/
umestil se je pri svojem bratu
nastanil
umeščèn
-êna -o
in
uméščen -a -o:
novo umeščeni župan, župnik
;
okno je umeščeno visoko pod streho
umestítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na umestitev:
umestitveni obred
/
umestitveni simboli
/
umestitvena seja odbora, nove vlade
uméstnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost umestnega:
utemeljevati umestnost gradnje
;
umestnost pripombe
uméšanje
tudi
umešánje -a
s
(
ẹ́; ȃ
)
1.
glagolnik od umešati:
umešanje rumenjaka v mleko
2.
kar se umeša:
dodati umešanje iz margarine, jajc in sladkorja
uméšati
tudi
umešáti -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
z mešanjem, med mešanjem dodati kaki snovi še kaj:
umešati kvas v moko
;
surovo maslo umešati s sladkorjem
;
vse sestavine gladko umešamo
/
umešati testo
uméšan
-a -o:
jed iz umešanega testa
uméščanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od umeščati:
obred umeščanja vojvod
/
umeščanje v prostoru
uméščati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
uradno postavljati, uvajati na službeno mesto:
umeščati rektorje, škofe
2.
knjiž.
nameščati
,
postavljati
:
vojaka sta umeščala orožje
uméščenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od umestiti:
obred slovesnega umeščenja
umétati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
delati, da se iz smetane izloči maslo:
umetati v pinji
/
umetati maslo
umetélen
tudi
umételen -lna -o
prid.
(
ẹ̑; ẹ̑
)
1.
narejen z veliko oblikovalno spretnostjo, sposobnostjo in občutkom za
lepoto:
umetelne rezbarije, vezenine
/
umetelna oblika pesnitve
;
zgradba stavka je umetelna
2.
ustvarjalno, oblikovalno spreten, sposoben:
umetelen steklar
;
ta urar je zelo umetelen
/
človek umetelnih rok
3.
zastar.
izveden
,
izkušen
:
ženska je umetelna, ozdravila ga bo
4.
zastar.
umeten
,
nenaraven
:
narediti umetelni ogenj
/
umetelno oko
umetélno
tudi
umételno
prisl.
:
umetelno izrezljati, okrasiti
;
umetelno izveden
umetélnik
tudi
umételnik -a
m
(
ẹ̑; ẹ̑
)
1.
star.
strokovnjak
,
mojster
:
orgle je izdelal domači umetelnik
;
krojaški umetelnik
2.
zastar.
umetnik
:
slike znanega umetelnika
umetélnost
tudi
umételnost -i
ž
(
ẹ̑; ẹ̑
)
1.
lastnost, značilnost umetelnega:
umetelnost vezenin
/
mojstrska umetelnost oblike
2.
ustvarjalna, oblikovalna spretnost, sposobnost:
za struženje takih figur je potrebna precejšnja umetelnost
/
obrtna umetelnost
;
umetelnost rok
//
dejavnost, dejanje, ki zahteva tako spretnost, sposobnost:
obvladovati kako umetelnost
/
mojster kuharske umetelnosti
3.
zastar.
umetnost
:
poezija, glasba in druge umetelnosti
uméten
-tna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same:
umetni dež, led, sneg
;
umetni potresi
;
umetna svetloba
;
umetna snov
;
rože niso prave, ampak umetne
;
naravna in umetna vlakna
;
to jezero je umetno
/
umetni diamant
;
umetni satelit
;
umetna hrana
hranilna raztopina, ki se daje bolniku naravnost v kri
;
umetna masa
umetno dobljena organska snov iz makromolekul
;
umetna oploditev
oploditev z vnašanjem semena v rodila brez spolnega dejanja
;
umetne pijače
pijače z dodatkom umetnih snovi, ki jim dajejo okus, barvo ali
vonj
;
umetna radioaktivnost
;
umetna smola
smoli podobna umetna snov
;
umetna svila
;
umetno drsališče
drsališče z umetno vzdrževanim ledom
;
umetno gnojilo
;
umetno usnje
/
umetno življenje
življenje, ustvarjeno s pomočjo tehnoloških metod
//
narejen tako, da je po videzu, funkciji podoben pravemu, naravnemu:
umetni lasje
;
umetna noga
;
umetno oko
;
umetno zobovje
2.
nanašajoč se na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov:
umetni kovač, mizar
/
umetna obrt
3.
katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja
določenega avtorja:
umetne in ljudske pesmi
;
umetne pripovedke
;
Andersenove pravljice so umetne
//
ki ustvarja taka dela:
umetni in ljudski pesniki
4.
star.
zahtevno, zapleteno oblikovan:
pesem je zelo umetna, vendar bralca ne prevzame
;
preprost in umeten
5.
ekspr.
nepristen
,
narejen
:
umeten smehljaj
;
umetna skromnost
;
vse je bilo umetno, navidezno
/
umetno življenje
6.
ki nima stvarne podlage:
taki problemi so umetni
;
razlaga temelji na zelo umetnih povezavah
/
umetno podpihovanje sovraštva
7.
zastar.
izurjen
,
spreten
:
biti umeten v vsaki reči
/
poklicati umetnega zdravnika
izvedenega, šolanega zdravnika
8.
v zvezi
umetno sonce
svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča
ultravijolične žarke,
elektr.
kremenova svetilka
:
●
star.
prireditev z umetnim ognjem
z ognjemetom
♦
aer.
umetni horizont
priprava, ki kaže lego letala glede na vodoravno ravnino
;
agr.
umetna koklja
priprava za umetno ogrevanje piščancev
;
biol.
umetni izbor
odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj
ustrezajo rejčevim željam, potrebam
;
elektr.
umetna inteligenca
sposobnost stroja, računalnika, da rešuje umske probleme
;
jezikosl.
umetni jezik
načrtno sestavljen jezik, namenjen zlasti za mednarodno
sporazumevanje; sistem znakov, simbolov za uporabo v znanosti,
računalništvu
;
med.
umetni splav
;
umetna ledvica
naprava, ki opravlja funkcije ledvice zunaj telesa
;
umetno dihanje
umetno dovajanje zraka v pljuča
;
metal.
umetno staranje
pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva
;
rib.
umetna muha
vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko
;
šport.
umetno drsanje
umetnostno drsanje
;
teh.
umetni vlek
vlek, povzročen s kako pripravo, ventilatorjem
;
voj.
umetna megla
s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje
umétno
prisl.
:
umetno hraniti bolnika
;
umetno izzvati, pridobiti
;
zelo umetno ponarediti
;
umetno uspavati
;
umetno kovani izdelki
♦
les.
umetno sušen les
;
sam.:
nadomeščanje naravnega z umetnim
uméti
úmem
stil.
umêjem
dov. in nedov.
,
tudi
úmel; úmljen
(
ẹ́ ú, ȇ
)
star.
1.
razumeti
,
dojeti
:
umeti besede, poglede koga
;
mislim, da umeš, kaj hočem
/
francosko ume, govori pa ne
/
nisem ga umel, ker je govoril nemško
//
razumeti koga, biti naklonjen komu:
malokdo ume reveža
/
umem tvojo bolečino, jezo
//
razumeti se na kaj, spoznati se na kaj:
dobro ume svoj posel
/
umeti se na glasbo
2.
z nedoločnikom
znati, biti sposoben:
ume brati in pisati
;
še tega ne ume narediti
/
ume se lepo vesti
uméti se
razumeti se:
dokler se ni poročil, so se dobro umeli
/
da so bili tega veseli, se ume samo ob sebi, samo po sebi
umétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska, ki ustvarja, oblikuje dela estetske vrednosti:
postati umetnica
;
razstava del znane umetnice
/
gledališka, likovna umetnica
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
ženska, ki zna kaj zelo lepo, spretno narediti:
kuharska umetnica
;
umetnica ličenja
/
umetnica v vzgajanju otrok
umetníčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od umetničiti:
preprosto izražanje in umetničenje
/
razložiti kaj brez umetničenja
/
umetničenje oblike
umetníčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
slabš.
izražati se oblikovno zapleteno, nenaravno:
ta glasbenik, pesnik rad umetniči
/
umetničiti v melodiji
//
delati kaj oblikovno zapleteno, nenaravno:
umetničiti govor
umetníja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
dejanje, za katero je potrebna velika spretnost:
naučiti se umetnij
;
akrobatske, čarovniške umetnije
/
zlesti skozi tako odprtino, ni nobena umetnija
2.
ekspr.
dejanje, lastnost, s katero se skuša koga spretno prevarati,
preslepiti:
uporabila je vse ženske umetnije, da bi ga pridobila
/
odvetniške umetnije
/
poznati umetnije reklame
umétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor ustvarja, oblikuje dela estetske vrednosti:
postati umetnik
;
slaven, velik umetnik
;
glasbeniki, pisatelji, slikarji in drugi umetniki
/
besedni umetnik
pisatelj, pesnik; dober govornik
;
filmski, likovni umetnik
;
ljudski umetnik
častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje
;
poklicni umetnik
;
poustvarjalni umetnik
;
ekspr.
umetnik taktirke
dirigent
/
portretiral ga je znani umetnik
slikar, likovni umetnik
/
ekspr.
v fantu je nekaj umetnika
umetniških sposobnosti, lastnosti
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kdor zna kaj zelo lepo, spretno narediti:
cirkuški, steklarski umetnik
;
ta nogometaš je pravi umetnik z žogo
/
biti velik umetnik v izmišljevanju
;
umetnik življenja
umétnikov
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na umetnika:
umetnikov portret
/
umetnikovo delo, življenje
umetnikovánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
umetniško delovanje:
od umetnikovanja ni mogel živeti
/
večletno umetnikovanje v Parizu
umetnína
-e
ž
(
ī
)
1.
umetniško delo:
gledati, napisati, poslušati umetnino
;
dragocena, velika umetnina
;
umetnina iz kamna, lesa
;
katalog umetnin
;
trgovina z umetninami
/
besedna, filmska, gledališka umetnina
2.
ekspr.
zelo lepo oblikovan, okrašen izdelek:
posoda, preproga je prava, resnična umetnina
umetnínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na umetnino:
umetninski katalog
●
zastar.
umetninski slog
umetniški
umétniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na umetnike ali umetnost:
a)
umetniški izraz, slog
;
umetniška dela
;
umetniško ustvarjanje
/
umetniški čut, dar
;
umetniška moč
/
tudi njegovi filozofski spisi so umetniški
;
slika velike umetniške vrednosti
/
umetniško ime igralke, slikarja
/
umetniške smeri
;
umetniška ustanova
;
kulturno-umetniško društvo
/
umetniška družba
/
umetniški svet
svet, ki soodloča o usmeritvi in repertoarju umetniške ustanove
;
umetniški vodja gledališča
kdor pripravlja predloge za izbor umetniških del kakega gledališča
;
večer umetniške besede
prireditev, na kateri se berejo, recitirajo leposlovna dela,
dramski odlomki
b)
umetniška galerija
;
umetniška razstava
/
umetniška razglednica
razglednica z reprodukcijo umetniškega dela
●
ekspr.
on je umetniška duša
zelo čustven človek z veliko domišljijo, sposobnostjo vživljanja
umétniško
prisl.
:
umetniško opisati
;
umetniško nadarjen
;
sam.:
ocenjevanje umetniškega
umétniškoizpôveden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑-ȏ
)
nanašajoč se na umetniško izpoved:
umetniškoizpovedno dejanje
umétniškost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost umetniškega:
umetniškost besedila, dela
/
umetniškost režiserja
umétništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
dejavnost umetnikov:
umetništvo daje smisel njegovemu življenju
/
pravljica je oblika ljudskega umetništva
/
tridesetletnica umetništva znanega režiserja in igralca
umetniškega ustvarjanja
2.
dejstvo, da je kdo umetnik:
z novim delom potrditi svoje umetništvo
umetnjákar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
umetnik
:
dolgolasi, ekstravagantni umetnjakar
/
cirkuški umetnjakarji
umetnjákarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
slabš.
umetniški
:
umetnjakarska družba
/
biti umetnjakarske narave
umetnjákarstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
umetniška dejavnost:
opustiti svoje umetnjakarstvo
//
umetnost
:
razvrednotiti ekspresionizem kot umetnjakarstvo
umétnoobŕten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑-ȓ
)
nanašajoč se na umetno obrt:
umetnoobrtni izdelki
/
umetnoobrtna razstava
umétnost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske
vrednosti:
vpliv filozofije, revolucije na umetnost
;
stilne smeri umetnosti
;
umetnost in znanost
/
dela antične, renesančne, sodobne umetnosti
;
italijanska, slovenska umetnost
;
umetnost zaradi umetnosti
nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
/
računalniška umetnost
ki izrablja možnosti, ki jih daje računalnik
/
Slovenska akademija znanosti in umetnosti
2.
s prilastkom
ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko:
mojster filmske, gledališke umetnosti
;
akademija za likovno, upodabljajočo umetnost
;
slikarstvo, glasba in druge umetnosti
/
uporabna umetnost
katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih
predmetov
3.
likovna umetnost:
zanimata ga zlasti umetnost in glasba
;
muzej moderne umetnosti
/
študirati umetnost
//
dela te umetnosti:
razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti
/
izdati zgodovino umetnosti v slikah
4.
ed.
umetniško ustvarjanje:
v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi
/
dober poznavalec Cankarjeve umetnosti
Cankarjevih del
/
ekspr.
godci so razkazovali svojo umetnost
5.
nav. ekspr.,
navadno s prilastkom
dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža
prilastek:
razvoj tiskarske umetnosti
;
posredovati komu umetnost izdelovanja papirja
//
spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost:
njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana
;
sloveti po veliki govorniški umetnosti
//
velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo:
vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja
;
ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega
ljudstva
;
umetnost aranžiranja, oblačenja
;
umetnost branja in pisanja kitajskih znakov
;
vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju
//
ed.,
v povedni rabi
kar zahteva veliko spretnost, znanje:
obvladovanje samega sebe je umetnost
;
zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost
;
živeti s tako majhno plačo je velika umetnost
;
to narediti ni nobena umetnost
ni težko
6.
lastnost, značilnost umetniškega:
poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve
/
star.
skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti
v zahtevni, zapleteni oblikovanosti
●
publ.
črna umetnost
tiskarstvo, tisk
;
publ.
sedma umetnost
filmska umetnost, film
;
sedem svobodnih umetnosti
v srednjem veku
sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole
♦
lit.
besedna umetnost
ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik
;
um.
figuralna umetnost
ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja
;
naivna umetnost
ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva
realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami
umétnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na umetnost:
umetnostne smeri
;
umetnostna dela
/
umetnostni čut, nazor
/
umetnostna vzgoja
/
umetnostni spomeniki
;
umetnostna galerija
;
umetnostna kritika, zgodovina
♦
šport.
umetnostno drsanje
drsanje, pri katerem se ocenjuje umetnostna in tehnična vrednost
likov
;
um.
umetnostna geografija
ugotavljanje značilnosti umetnin določenega ozemlja ali geografske
razširjenosti umetnostnih pojavov
;
umetnostna topografija
opisovanje umetnostnih spomenikov na določenem ozemlju
umétnostnogeográfski
-a -o
prid.
(
ẹ́-ȃ
)
nanašajoč se na umetnostno geografijo:
umetnostnogeografska področja
/
umetnostnogeografske značilnosti
umétnostnokrítičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́-í
)
nanašajoč se na umetnostno kritiko:
umetnostnokritična merila
/
umetnostnokritično delo
umétnostnozgodovínski
-a -o
prid.
(
ẹ́-ȋ
)
nanašajoč se na umetnostno zgodovino:
umetnostnozgodovinska razprava
/
umetnostnozgodovinska znanost
umétnosvílen
-lna -o
prid.
(
ẹ́-ȋ
)
nanašajoč se na umetno svilo:
umetnosvilna preja
/
umetnosvilna tkanina
umévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od umevati:
umevanje zapletenih reči
;
zgodovina nas uči globljega umevanja sodobnosti
/
učiti se brez umevanja
/
umevanje umetnosti se spreminja
/
za naš predlog ni umevanja
umévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
star.
razumevati
,
dojemati
:
težko umeva zapletene stvari
;
počasi umevam, kaj to pomeni
/
mi umevamo svobodo drugače
pojmujemo
/
umevati reveže
biti jim naklonjen
umevajóč
-a -e:
umevajoč pravice vsak po svoje, so se sprli
;
umevajoče občinstvo
umévan
-a -o:
dolgo časa ni bil umevan
;
pravilno umevana vloga
uméven
-vna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki se da razumeti, dojeti:
umevna razlaga
;
navodila morajo biti vsem umevna
;
glede na razmere je tako ravnanje umevno
/
težko umeven jezik
razumljiv
/
to je samo po sebi umevno
umévno
prisl.
:
umevno razlagati zapletene reči
/
v povedni rabi
umevno je, da smo bili nagrade vsi veseli
umíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
voj.
pot, primerna za umik:
varovati umičnico
umík
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od umakniti:
umik ovir s poti
/
umik glave pred udarcem
/
umik nekaterih bankovcev iz prometa
/
kriti umik čete
;
preprečiti, ukazati, voditi umik
;
prisiliti k umiku
;
načrten umik
/
umik kandidature
/
njegov umik iz družbe jo je presenetil
/
odločili so se za umik v ilegalo
/
umik v neresničnost
♦
voj.
strateški umik
umik sil na položaje, s katerih bi bilo mogoče nasprotniku zadati
odločilne udarce
;
taktični umik
načrten umik enote na nov položaj
umikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nanašajoč se na umikanje:
umikalna pot
/
umikalni pogum
umíkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od umikati:
umikanje predmetov, da niso v napoto
/
umikanje pred sovražnikom
/
človekovo umikanje v svet sanj
umíkati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja
a)
da ni več v napoto:
umikati mize, stole
;
umikali so polomljene veje, da so lahko hodili
b)
v večjo oddaljenost od česa:
umikati omare od sten
;
počasi se je umikal od mize
;
umikati se korak za korakom
//
s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju
ni več:
umikati roko
;
spretno je umikal glavo pred udarci
2.
delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo:
začeli so umikati manjše bankovce iz prometa
/
umikati svoje diplomate
/
umikati neprimerne predstave s sporeda
3.
delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa
neprijetnega, hudega:
umikati ranjence na varno
;
umikati stvari pred poplavo
;
umikati se pred napadalci
//
delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh:
po dogovoru že umikajo svoje čete
4.
delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih
posledic:
umikati obtožbo
;
umikati vprašanje
/
umikati besedo
●
ekspr.
umikal je oči, pogled
ni gledal (naravnost) v oči
umíkati se
1.
premikati se, odhajati z določenega mesta, položaja
a)
da se kdo lahko neovirano premika:
ves čas se je umikal mimoidočim
;
umikati se k steni, v kot
b)
da lahko kdo pride nanj:
umikati se s stola na stol
;
umikati se starejšim v avtobusu
/
priklonil se je in se začel umikati skozi vrata
;
skupina se umika proti severu
c)
da ne prihaja do srečanj, stikov s kom:
sin se je umikal očetu
;
umikala se je družbi vrstnikov
;
umikal se mu je s poti
//
odhajati z določenim namenom sploh:
najraje se umika v svojo sobo
/
ekspr.
rad se umika v svoj svet
2.
s spreminjanjem mesta, položaja dosegati, da osebek ni deležen česa
neprijetnega, hudega:
umikati se kroglam
;
spretno se umikati udarcem
/
umikati se vsem odgovornostim
3.
prenehavati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo:
drug za drugim so se umikali s položajev
//
prenehavati biti dejaven na kakem področju:
začel se je umikati iz javnega življenja
/
umikati se v privatnost
4.
prenehavati biti, nahajati se na kaki površini:
ledenik se umika
;
s tega območja se morje počasi umika
;
voda se je začela umikati
//
prenehavati pojavljati se, da se pojavi, nastopi kaj drugega:
žalost se umika veselju
/
beseda se umika iz splošne rabe
se rabi vse manj pogosto
/
ekspr.
zima se hitro umika
umikajóč
-a -e:
umikajoč pohištvo, je razbil šipo
;
umikajoča se vojska
;
sam.:
umikajoči se so bili tarča sovražnika
umíliti
1
-im
dov.
(
ī
)
1.
narediti kaj bolj milo, blago:
zavesa umili svetlobo
/
umiliti glas
//
narediti kaj manj ostro, negativno:
umiliti sodbo
2.
narediti, da se kaj pojavlja v manj izraziti obliki:
umiliti pomanjkanje mesa z uvozom
umíliti se
ekspr.
postati manj strog, bolj mil:
z leti se je umilila
umíliti
2
-im
dov.
(
í ȋ
)
kem.
narediti iz maščob milo:
umíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od umirati:
obsojen je bil na počasno umiranje
;
umiranje od lakote
/
umiranje sonca na obzorju
/
umiranje antičnega sveta
;
umiranje morja in onesnaženih rek
/
ekspr.
veliko umiranj je videl
umírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov:
pri tej hiši so umirali mladi
;
umirati od lakote,
zastar.
lakote
;
ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine
;
umiral je v velikih bolečinah
;
umirati za rakom, tuberkulozo
;
umirati za ranami
za posledicami ran
/
umirati za domovino
/
ljudje se rojevajo in umirajo
//
ekspr.
prenehavati obstajati:
njuna ljubezen umira
;
prijateljstvo je počasi umiralo
/
dan že umira
se že mrači
;
poletje umira
se končuje
/
sonce je umiralo za gorami
zahajalo
;
glasovi so umirali v daljavi
se izgubljali
//
ekspr.
propadati
:
gozdovi umirajo zaradi onesnaženja
;
vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati
2.
ekspr.,
v zvezi s
po, za
zelo hrepeneti:
umirati po gorah, lepoti
;
vsa dekleta so umirala za njim
3.
ekspr.,
v zvezi z
od
izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo:
umiral je od ljubezni do dekleta
;
umirati od radovednosti, skrbi, sramu
;
umirati od smeha
umiráje
:
umiraje jim je še govoril
umirajóč
-a -e:
umirajoč bolnik
;
umirajoč dan, ogenj
;
umirajoče jezero
;
sam.:
želje umirajočih po življenju
;
zbrali so se ob postelji umirajočega
umirítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od umiriti:
umiritev otrok
/
zdravila za umiritev kašlja
/
umiritev rečnih tokov
/
umiritev cen
/
želja po umiritvi
umiríti
-ím
dov.
, umíril
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika:
umiriti gugalnico, nihalo
//
narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj:
umiriti tek kolesa
/
umiriti dihanje
2.
s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren:
znala ga je umiriti
/
umiriti splašeno žival
/
umiriti množico
;
umiriti razigrane otroke
/
umiriti svojo jezo
;
umiriti si vest
3.
s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več
odklonilnega odnosa do koga;
pomiriti
:
umiriti sprte sosede
/
umiriti nasprotnike
4.
povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti:
branje ga umiri
;
njen smeh ga je umiril
;
ekspr.
pesem ji je umirila srce
//
povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:
zdravila, ki umirijo kašelj
;
krč se je umiril
/
po obkladku se je bolečina umirila
umiríti se
1.
prenehati se gibati, premikati:
veja se zamaje in spet umiri
;
voda se je počasi umirila
/
razburkano morje se je umirilo
;
po nevihti se je ozračje umirilo
/
ekspr.
mlinsko kolo se je umirilo
je obstalo, se ustavilo
;
nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo
začelo normalno biti
//
ekspr.
prenehati se hitro, zelo spreminjati:
cene so se končno umirile
2.
postati miren:
otrok se je umiril in zaspal
;
dolgo časa se ni mogel umiriti
/
z leti se je umiril
/
njihovo družinsko življenje se je umirilo
/
proti jutru se kavarna umiri
/
položaj na fronti se še ni umiril
3.
postati manj intenziven, manj izrazit:
hrup se je umiril
/
nagon se mu je že umiril
/
spori med njimi so se umirili
prenehali
umírjen
-a -o
1.
deležnik od umiriti:
umirjeni koraki
;
umirjeno dihanje
;
umirjeno morje
2.
ki svojih čustev ne izraža silovito:
umirjen človek
;
bila je umirjena ženska
3.
ki nima (dosti) raznovrstnih elementov:
umirjena skladba
/
umirjene oblike
4.
ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo:
umirjene barve
/
umirjena lepota
;
prisl.:
umirjeno hoditi
;
na starost je živel zelo umirjeno
umírjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od umirjati:
umirjanje dihanja
/
človekovo čustveno umirjanje
/
umirjanje mednarodne napetosti
umírjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delati, povzročati, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika:
umirjati gugalnico
//
delati, povzročati, da kaj poteka brez motenj:
umirjati tek kolesa
/
umirjati dihanje
2.
povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti:
hlad ga je začel umirjati
/
lepa pesem nas umirja
umírjati se
1.
prenehavati se gibati, premikati:
majajoča se veja se je začela umirjati
/
razburkano morje se umirja
/
utrip je postajal počasnejši, srce se je umirjalo
2.
postajati miren:
otrok se je počasi umirjal
;
na silo se umirjati
/
človek se z leti umirja
/
življenje se jima umirja
/
lokal se je že umirjal
/
stanje v državi se umirja
3.
postajati manj intenziven, manj izrazit:
hrup v razredu se je umirjal
;
veter se že umirja
/
njena razburjenost se je umirjala
umírjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od umiriti:
umirjenje nihala
/
umirjenje vode v strugi
/
čustveno umirjenje
umírjenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost umirjenega:
presenetil jih je s svojo umirjenostjo
/
umirjenost skladbe
/
umirjenost barv, kretenj
/
v njenih očeh je bila milina in umirjenost
umirjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je za umirjanje:
umirjevalni kolut
/
umirjevalne besede
pomirjevalne
umirjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
umirjati
:
umirjevati čoln
/
voda se počasi umirjuje
/
mednarodni položaj se umirjuje
umirôviti
-im
dov.
(
ō ȏ
)
zastar.
upokojiti
:
umiroviti delavce s polno delovno dobo
umirôvljen
-a -o:
umirovljen uradnik
umíslek
-a
[
umislək
]
m
(
ȋ
)
star.
domislek
,
zamisel
:
ta umislek je bil poguben za vse
;
njihovi čudaški, veseli umisleki
umísliti si
-im si
dov.
(
í ȋ
)
1.
v mislih izoblikovati, ustvariti
a)
kar v resničnosti ne obstaja:
umisliti si črto, krog
;
umislil si je svoj svet
/
dekle si je umislilo, da je Sneguljčica
b)
kar ne ustreza resnici:
ker se mu ni dalo delati, si je umislil bolezen
;
umisliti si sovražnika
/
napad so si umislili oni
2.
z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti:
kdaj so si umislili ta običaj
;
umislil si je nekaj čudnega
/
umisliti si pameten izgovor
3.
star.
kupiti si, priskrbeti si:
umislil si je novo orodje in nekaj živine
●
star.
kaj če si umisli in me spodi
če se spomni; če se odloči
umíšljen
-a -o:
umišljen dogodek
;
ustvaril si je svoj umišljeni svet
;
umišljena bolezen
;
umišljena črta
;
pogovarjal se je z umišljeno osebo
;
sam.:
povest je umišljeno združila z resničnim
umíšljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od umišljati si:
resnično življenje in pripovedovalčevo umišljanje
/
umišljanje vedno novih stvari
umíšljati si
-am si
nedov.
(
í
)
1.
v mislih oblikovati, ustvarjati
a)
kar v resničnosti ne obstaja:
umišljati si strahove
/
umišlja si, da je kralj
b)
kar ne ustreza resnici:
umišljati si bolezen
/
začel si je umišljati, da je sosed kriv njegove nesreče
2.
z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati:
vsak dan si umišlja kaj novega
/
umišljati si izgovore
3.
imeti pretirano dobro mnenje o sebi:
kaj si ta fant umišlja o sebi
/
umišlja si, da je dober kritik
4.
star.
misliti si, predstavljati si:
nihče si ni umišljal, da bo vsega tako hitro konec
;
ni si umišljal, kako ga bodo sprejeli
●
star.
ne umišljaj si nemogočih stvari
izmišljaj
umišljáva
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
domišljija
:
bujna umišljava ga je skoraj pogubila
/
vdajati se praznim umišljavam
sanjarijam, predstavam
umišljenína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
umišljena stvar:
dejanski podatki in umišljenine
umíšljenost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
kar je izoblikovano, sestavljeno v mislih in v resničnosti ne obstaja:
nasprotje med resničnostjo in umišljenostjo
2.
lastnost, značilnost umišljenega:
umišljenost bolezni
umišljíja
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
domišljija
:
v umišljiji zagledati kaj
umíti
umíjem
dov.
, umìl
(
í ȋ
)
1.
očistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom:
umiti glavo, noge, roke
;
umiti bolniku obraz
;
umiti otroka
;
umiti koga po hrbtu
;
temeljito se umiti
;
lase si umije enkrat na teden
;
umiti si zobe
/
umiti se z milom
;
umiti se z mrzlo, toplo vodo
;
umiti se kakor mačka
z zelo malo vode, po majhni površini; površno
;
pren.,
ekspr.
pomladanski dež je umil nebo
2.
pomiti
:
umiti posodo, tla
/
umiti avtomobil
oprati
●
ekspr.
oče mu je umil glavo
zelo ga je oštel
;
roka roko umije
človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno
pomoč s podobno pomočjo
;
umiti si roke (kot Pilat)
ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil
ne popolnoma prostovoljno
umít
-a -o:
umit obraz
;
jutro, nebo je bilo kot umito
umiválec
-lca
[
umivau̯ca
tudi
umivalca
]
m
(
ȃ
)
kdor se (poklicno) ukvarja z umivanjem:
umivalec trupel
umiválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za umivanje:
umivalna rokavica, vrečka
;
umivalna skleda
/
obložiti umivalni kot s keramičnimi ploščicami
;
umivalna miza
umiválnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
prostor za umivanje:
umivalnice in pralnice so v kletnih prostorih
/
umivalnica za avtomobile
pralnica
2.
star.
umivalnik, umivalna skleda:
naliti vodo v umivalnico
umiválnik
-a
m
(
ȃ
)
večja plitva posoda za umivanje:
umivalnik se je razbil
;
pomiti umivalnik
;
umivati se v umivalniku
;
plastičen, pločevinast, porcelanast umivalnik
;
umivalnik, bide in kopalna kad
/
prinesla je umivalnik tople vode
umívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od umivati:
umivanje otroka
;
posoda za umivanje
;
umivanje in kopanje
/
suho umivanje
pri katerem se ne uporablja tekočina
♦
rel.
obredno umivanje
del obreda na veliki četrtek, v spomin na Kristusovo umivanje nog
učencem
umívati
-am
nedov.
,
tudi
umivála
(
í
)
1.
čistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom:
umivati bolnika
;
umivati otroku glavo, roke
;
umivati se z milom
;
navadno se umiva z mrzlo vodo
;
pogosto, temeljito se umivati
;
lase si umiva enkrat na teden
;
noče si umivati zob
/
ekspr.:
droben dež mu umiva obraz
mu pada po obrazu
;
roža se umiva v rosi
jo pokriva rosa
;
umivati se s solzami
jokati; žalovati
●
roka roko umiva
človek vrača zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno
pomoč s podobno pomočjo
;
umivati si roke (kot Pilat)
ne sprejemati odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo
storil ne popolnoma prostovoljno
2.
pomivati
:
umivati okna in vrata
/
umivati sadje
prati
umljív
-a -o
prid.
, umljívejši
(
ī í
)
knjiž.
razumljiv
,
jasen
:
umljiva razlaga
;
vse besede so mi umljive
;
zapleten, težko umljiv
/
sama po sebi umljiva stvar
//
razumljiv
,
logičen
:
taka reakcija je umljiva
umljívo
prisl.
:
zelo umljivo razlagati
/
v povedni rabi:
umljivo je, da nekaterih ni
;
zdaj mi je vse umljivo
/
elipt.
uspeha so bili veseli, umljivo
umljívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
razumljivost
,
jasnost
:
težka umljivost besedila
úmnež
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
pameten človek:
tako bi ravnali umneži
úmnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost umnega:
bistvena značilnost človeka je njegova umnost
/
presenetiti koga s svojo umnostjo
;
voditi delo z veliko umnostjo
umobólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
duševno bolan:
biti umobolen
;
umobolna ženska
;
sam.:
zdravljenje umobolnih
umobólnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
bolnišnica za duševne bolezni:
zdraviti se v umobolnici
umobólnost
-i
ž
(
ọ̄
)
knjiž.
stanje umobolnega:
njegova umobolnost je očitna
umôlkniti
-em
[
umou̯kniti
]
dov.
,
tudi
umolkníte;
tudi
umolkníla
(
ó ȏ
)
prenehati govoriti:
otroci so umolknili
;
dal ji je znamenje, naj umolkne
;
za trenutek umolkniti
//
ekspr.
prenehati oddajati glasove, šume:
ptice so umolknile
;
radio, telefon je nenadoma umolknil
/
koraki so umolknili
//
ekspr.
prenehati objavljati literarna dela:
pesnik je umolknil
●
evfem.
za vedno je umolknil
umrl je
umòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od umoriti 1:
umor se je zgodil v gozdu
;
storiti, zagrešiti umor
;
obsoditi zaradi umora
;
zahrbten umor
;
poročilo o umoru
/
ritualni umor
v nekaterih religijah
za pridobitev skrivnostnih božanskih moči
♦
pravn.
(naklepni) umor
naklepna povzročitev smrti človeka
;
justični
ali
sodni umor
zmotna sodba, s katero se izreče smrtna kazen in je ta tudi
izvršena
;
politični umor
;
roparski umor
iz koristoljubja
umoríti
-ím
dov.
, umóril
(
ī í
)
1.
povzročiti smrt človeka, zlasti namerno:
hotela ga je umoriti
;
popotnika so oropali in umorili
;
umoriti koga z nožem, s strupom
;
otroka je umorila že ob rojstvu
;
skrivaj, zahrbtno umoriti
/
ekspr.
bolezen je umorila precej ljudi
2.
ekspr.
povzročiti izgubo česa duševnega:
vse veselje, voljo ji je umoril
●
ekspr.
žalostna novica bi jo umorila
zelo prizadela
umorjèn
-êna -o:
ponoči je bil nekdo umorjen
umorjênec
-nca
m
(
é
)
kdor je umorjen:
pokopati umorjenca
umorjênka
-e
ž
(
é
)
ženska, ki je umorjena:
najti umorjenko
umotvòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
tvorba uma:
jezik je morda najpomembnejši umotvor
/
tehnični umotvori
//
umetniško delo:
ustvariti čudovit umotvor
;
glasbeni, leposlovni umotvor
umotvórček
tudi
umotvôrček -čka
m
(
ọ̑; ō
)
ekspr.
manjšalnica od umotvor:
njegove uganke v verzih so pravi umotvorčki
umoválec
-lca
[
umovau̯ca
in
umovalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor premišljuje, razmišlja, zlasti teoretično:
hladen, trezen umovalec
umoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na umovanje:
umovalna sposobnost
/
umovalna metoda
spekulativna
umovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od umovati:
s takim umovanjem ni mogoče uspeti
;
umovanje o življenju in smrti
/
prazno, zanimivo umovanje
umováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
premišljevati, razmišljati, zlasti teoretično:
umoval je takole: čuti so varljivi, torej ne morejo biti zanesljivi
glede resničnosti
;
umovati o smrti
/
začeli so umovati, kako naj stvar uresničijo
premišljevati, razpravljati
umujóč
-a -e:
umujoč človek
umŕčkati
-am
dov.
(
ȓ
)
otr.
umreti
:
otrok je spraševal, zakaj je dedek umrčkal
umréti
umrèm
tudi
umŕjem
stil.
umrjèm
dov.
, umŕl
(
ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ
)
prenehati živeti:
bolnik je umrl kmalu po operaciji
;
umrl je mlad
;
starši so mu umrli pred enim letom
;
umreti na potovanju, v prometni nesreči
;
umreti pod ruševinami
;
umreti doma, v bolnišnici
;
umreti v hudih bolečinah
;
umreti od lakote, mraza, starosti, strahu
;
umreti za kapjo, tuberkulozo
;
umreti zaradi pljučnice, raka
;
lahko, mirno umreti
/
umreti v bedi, samoti
;
v vojni je umrlo veliko ljudi
/
umreti junaške, naravne smrti
/
umreti za domovino
/
zaradi mraza so vse čebele umrle
//
ekspr.
prenehati obstajati:
ljubezen med njima je umrla
;
njuno prijateljstvo je umrlo
/
vsako upanje mi je umrlo
prenehal sem upati
;
spomini v njej še niso umrli
še se spominja
/
pesem je umrla nekje v daljavi
zamrla
●
oče je umrl brez oporoke
ne da bi naredil oporoko
;
ekspr.
zaradi onesnaženosti je reka umrla
je prenehalo življenje v njej
;
ekspr.
skoraj umrla je od smeha
zelo se je smejala
;
če hujšega ne bo, še umreti ne bo treba
umŕl
-a -o:
poklonili so se umrlemu prijatelju
;
umrli spomini
;
umrla ljubezen
umrjóč
tudi
umrjòč -óča -e
prid.
(
ọ̄ ọ́; ȍ ọ́
)
zastar.
umrljiv
:
umrjoči ljudje
;
umrjoča duša
umŕli
-ega
m
(
ŕ
)
kdor je umrl:
umrli ni naredil oporoke
;
žalovati za umrlim
;
matična knjiga umrlih
umrlína
-e
ž
(
ī
)
zgod.,
v fevdalizmu
dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine:
plačati umrlino
umrljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki umre:
vsak človek je umrljiv
/
umrljivo telo
umrljívost
-i
ž
(
í
)
1.
lastnost, značilnost umrljivega:
zavedati se svoje umrljivosti
2.
število, ki pove, koliko ljudi umre v letu na tisoč prebivalcev:
umrljivost pada, raste
;
krivulja umrljivosti
;
umrljivost in rodnost
3.
med.
število, ki pove, koliko ljudi umre od sto obolelih za isto boleznijo:
umrljivost pri tej bolezni je velika
;
umrljivost pri kugi, tuberkulozi
umŕtje
-a
s
(
ȓ
)
knjiž.
glagolnik od umreti:
strah pred umrtjem
umrtvênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od umrtviti:
umrtvenje rok od mraza
/
umrtvenje kolena pred operacijo
omrtvičenje
umrtvíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
omrtvičiti
:
umrtvičiti živec
/
hoteli so umrtvičiti svobodoljubni duh naroda
umrtvíti
-ím
dov.
, umŕtvil
(
ī í
)
1.
narediti kaj neobčutljivo, brezčutno:
mraz ji je umrtvil nos
/
zdravila so mu umrtvila bolečine v nogah
2.
knjiž.
povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti:
spori so umrtvili delo v tovarni
umrzlíti se
-ím se
dov.
, umŕzlil se
(
ī í
)
knjiž.
shladiti se:
jutra so se zelo umrzlila
úmski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na um:
za to je potreben velik umski napor
;
umski razvoj otroka
;
umske dejavnosti, sposobnosti
;
umske razlike med učenci
;
telesen in umski
/
umska nerazvitost
;
umska zmedenost
/
čustvene in umske prvine v pesmi
/
umski delavci
;
prevajanje, računanje je umsko delo
♦
psih.
umska starost
mentalna starost
úmsko
prisl.
:
umsko dojeti, utemeljiti
;
umsko nadpovprečen
úmskost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost umskega:
umskost in telesnost človeka
úmstven
-a -o
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
umski
:
umstvena dejavnost, sposobnost
/
čustvene in umstvene sestavine pesmi
;
duhovna in umstvena zmeda
miselna, idejna
/
umstvena elita naroda
úmstveno
prisl.
:
umstveno se razvijati
úmstvenost
-i
ž
(
ȗ
)
knjiž.
umskost
:
zvestoba čistemu razumu je zakon človekove umstvenosti
/
odklanjati umstvenost v umetnosti
umstvovánje
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
premišljevanje
,
razmišljanje
:
meje, zakoni človekovega umstvovanja
umstvováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
premišljevati
,
razmišljati
:
umstvovati o pesništvu
UMTS
in
umts --
in
UMTS
in
umts -a
[
uemtẹès
in
uemteès
]
m
(
ȅ ȇ
)
krat.
sistem mobilnih telekomunikacij, ki omogoča hitrejši in kakovostnejši
prenos podatkov:
koncesija, licenca, razpis za UMTS
;
pokritost z UMTS
;
GSM in UMTS
;
prvi del zloženk:
UMTS-aparat
;
UMTS-mobilnik
;
UMTS-telefon
;
UMTS-storitev
;
UMTS-tehnologija
;
UMTS-omrežje
unanimízem
-zma
m
(
ī
)
lit.
francoska literarna smer v začetku 20. stoletja, ki prikazuje
posamezne človeške usode, vpletene v družbeno in duševno življenje
množice, kolektiva:
unášati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
postajati manj intenziven, manj izrazit:
dež, veter se unaša
/
boji so se začeli unašati
/
govorice so se počasi unašale
unciála
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zgod.
grška in latinska pisava z enako visokimi zaokroženimi vélikimi
črkami, ki se je uporabljala od 4. do 8. stoletja:
rokopis je napisan v unciali
2.
knjiž.
vélika začetna črka, prevzeta iz te pisave:
unciala na začetku vrstice
unciálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uncialo:
uncialni črkopis
/
uncialna pisava
únča
-e
ž
(
ȗ
)
angleška in ameriška utežna enota, približno 28,35 g:
unča masla
♦
obrt.
angleška in ameriška utežna mera za zlato, drage kamne, 31,10 g
//
nekdaj
utežna mera, približno 35 g:
dobil je tri unče kruha na dan
undécima
-e
ž
(
ẹ̑
)
glasb.
interval v obsegu enajstih diatoničnih stopenj:
zaigrati undecimo
//
enajsta diatonična stopnja glede na dani ton:
oktava in undecima
underground
-a
[
ándərgráu̯nd-
]
m
(
ȃ-ā
)
gibanje med mlajšo generacijo, zlasti na področju kulture, ki se kaže
v odklanjanju ustaljenih estetskih vrednot:
pojav, razvoj undergrounda
;
v prid. rabi:
ameriški underground film
;
underground glasba
undína
-e
ž
(
ȋ
)
mitol.
ženski podobno bitje, ki živi v vodi in s svojo lepoto in petjem vabi,
mami ribiče in mornarje:
rusalke in undine
unejevóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
vznejevoljiti
:
te besede so ga unejevoljile
uneresníčiti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
knjiž.
narediti neresnično:
pisatelj je zlemu bogu vzel lastno voljo in ga uneresničil
unések
-ska
m
(
ẹ̑
)
zmanjšanje teže, prostornine ali kvalitete, ki nastane pri blagu med
prevozom, predelavo, skladiščenjem;
kalo
:
prevelik unesek
/
blagovni, prevozni, skladiščni unesek
unêsti se
unêsem se
dov.
, unésel se unêsla se
(
é
)
ekspr.
1.
izgubiti prvotno moč, vnemo:
končno se je le unesel
;
v novem okolju se je popolnoma unesel
;
na stara leta se je unesel
/
naj se jezi in razburja, se bo že unesel
//
postati krotek, miren:
junec je bil divji, pa se je unesel
2.
postati manj intenziven, manj izrazit:
dež, veter se je unesel
;
ogenj se je počasi unesel
;
počakaj, da se vreme unese
ustali, izboljša
/
sovražnikov napad se ni hotel unesti
;
cene so se unesle
ustalile
/
bolezen, lakota se je unesla
;
njen nemir se je nekoliko unesel
;
prvo veselje se je že uneslo
unêsti
1.
star.
vzeti brez plačila:
unesti kožuh
/
unesti zapitek
ne plačati ga
2.
pog.,
ekspr.,
v zvezi z
jo
uiti
:
unesel jo je čez ograjo
/
mogoče jo pa le unesem brez kazni
//
ostati živ, rešiti se:
srečno sva jo unesla pred nevihto
;
če hočeš, da jo živ uneseš, govori resnico
●
zastar.
povodenj je unesla most
odnesla
;
nar.
mislil sem, da bom delo končal, pa me je, mi je uneslo
sem se uštel
unesèn
tudi
unešèn -êna -o:
mirni, uneseni ljudje
;
unesena ljubezen
unevóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
knjiž.
vznejevoljiti
:
njegove besede so jo zelo unevoljile
uniát
-a
m
(
ȃ
)
rel.
katoličan vzhodnega obreda:
po veri je uniat
uniátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uniate:
uniatski duhovnik
/
Uniatska cerkev
únicefovec
-vca
m
(
ȗ
)
član Unicefa:
mladi unicefovci
;
zagnanost unicefovcev
uníčenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od uničiti:
uničenje plevela
/
načrtno uničenje dokumentov
/
uničenje nasprotnikovih letal
/
gospodarsko uničenje kmeta
/
obvarovati rudnik pred uničenjem
/
strah pred atomskim uničenjem
uníčenost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje uničenega:
uničenost cest
/
duševna, telesna uničenost
uničeválec
-lca
[
uničevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor uničuje:
uničevalec škodljivcev
/
ogenj je velik uničevalec gozdov
/
ekspr.
ti si pravi uničevalec vsega lepega
uničeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uničevanje:
uničevalna sredstva za vrtne škodljivce
/
pošiljati vojsko na uničevalne pohode
;
uničevalna vojna
/
uničevalni nameni
;
uničevalna moč potresa
/
ekspr.
prevzel ga je uničevalen bes
uničeválno
prisl.
:
uničevalno delovati
uničeválka
-e
[
uničevau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
kar uničuje:
uničevalka vrtnih škodljivcev
/
rja je huda uničevalka železa
/
knjiž.,
ekspr.
večna uničevalka
smrt
uničeválnik
-a
m
(
ȃ
)
priprava za razrezovanje, uničevanje dokumentov, papirja:
vstavljati papir v uničevalnik
;
proizvajalci uničevalnikov
;
zmogljivost uničevalnika
/
uničevalnik dokumentov
;
rezanje z uničevalnikom
uničeválnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost uničevalnega:
človekova pohlepnost in uničevalnost
/
upreti se vojni uničevalnosti
uničeválski
-a -o
[
uničevau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uničevalce:
uničevalska strast
;
uničevalsko izživljanje
/
uničevalsko delovanje naravnih sil
uničevalno
uničevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uničevati:
uničevanje plevela
/
preprečevati uničevanje gozdov
/
uničevanje kulturnih dobrin
uničeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, povzročati, da kaj preneha obstajati:
uničevati plevel, škodljivce
;
toplota uničuje vitamine
/
pisma sproti uničuje
/
ogenj je uničeval hiše
2.
škoditi čemu tako, da propade:
mraz uničuje drevje
;
plesen uničuje povrtnino
;
les se na dežju uničuje
/
z nepravilno nego si uničevati kožo, lase
3.
delati, povzročati, da kaj postane neuporabno
a)
z nepravilnim, malomarnim ravnanjem:
z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje
b)
s svojim delovanjem, učinkovanjem na to:
molji uničujejo volnene izdelke
;
pogosti nalivi uničujejo cesto
;
vlaga uničuje pohištvo
c)
s strelnim orožjem, razstrelivom:
uničevati mostove in proge
;
uničevati nasprotnikove tanke
4.
delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje:
neprimerna svetloba uničuje oči
;
hrup uničuje živce
/
slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje
/
bolezen, skrb ga uničuje
;
s pijačo se vse bolj uničuje
5.
z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more
več opravljati svojega dela, dejavnosti:
uničevati nasprotnike
;
s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali
/
konkurenca uničuje podjetja
//
povzročati, da kdo več ne obstaja, živi:
epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi
;
plemena se še vedno uničujejo med seboj
6.
s prislovnim določilom
delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede
tega, kar izraža določilo:
finančno uničevati koga
;
moralno se uničevati
//
delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh:
s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino
7.
navadno z dajalnikom
s svojim delovanjem povzročati
a)
da kdo česa ne doseže, ne izpolni:
uničevati komu kariero
/
uničevati otrokom mladost
;
uničevati si življenje
b)
da kaj pri kom preneha obstajati, trajati:
uničevati komu upanje, veselje
;
ne uničuj nam dobre volje
uničujóč
-a -e
1.
deležnik od uničevati:
uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili
;
živce uničujoč hrup
;
uničujoče delovanje vlage
2.
ki povzroči veliko razdejanje, škodo:
uničujoč potres
;
uničujoča vojna
//
ekspr.
zelo hud, velik:
doživeti uničujoč poraz
/
uničujoča kritika
zelo negativna, odklonilna
●
ekspr.
pogledati z uničujočim pogledom
s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos
;
prisl.:
uničujoče gledati
uníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati:
uničiti mrčes, plevel
;
uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi
;
toplota uniči vitamine
;
z razkuževanjem se bacili uničijo
/
uničiti dokumente
;
v jezi je uničila njegova pisma
/
ogenj je uničil gospodarsko poslopje
;
mesto je uničil potres
/
uničiti zalogo orožja
2.
poškodovati kaj tako, da propade:
plesen je uničila krompir, trte
;
slana je uničila ajdo
;
suša, toča je uničila ves pridelek
;
voluhar je uničil sadno drevje
;
z nepravilnim zalivanjem je uničila rože
/
s preparati si je uničila lase
3.
narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno
a)
z nepravilnim, malomarnim ravnanjem:
kolo, stroj je kmalu uničil
;
delno, popolnoma uničiti
;
s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile
/
ekspr.
kar prime v roko, uniči
/
čevlje uniči v eni sezoni
ponosi, izrabi
b)
s svojim delovanjem, učinkovanjem na to:
kislina mu je uničila obleko
;
molji so ji uničili plašč
;
neurje je uničilo del ceste
;
vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo
c)
s strelnim orožjem, razstrelivom:
sovražnik je uničil most
;
uničiti nasprotnikove tanke
;
sovražno letalo so uničili
sestrelili, razstrelili
//
narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi
napake:
uničil je že dva čeka
4.
narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje:
branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči
;
hrup ji je uničil živce
/
prenaporno delo ji je uničilo zdravje
/
bolezen, skrb ga je zelo uničila
5.
z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more
več opravljati svojega dela, dejavnosti:
uničiti ilegalce
;
kmeta so s temi ukrepi uničili
;
tako bo uničil samega sebe
/
davki jih bodo uničili
;
uničiti organizacijo
;
konkurenca je uničila podjetje
/
uničiti sovražni bataljon
//
povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi:
to pleme je uničila epidemija
;
človeštvo se bo uničilo samo
6.
s prislovnim določilom
narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede
tega, kar izraža določilo:
finančno, gospodarsko uničiti koga
;
to ga bo uničilo telesno in duševno
;
moralno se je popolnoma uničil
//
narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh:
s pijančevanjem je uničil svojo družino
7.
navadno z dajalnikom
s svojim delovanjem povzročiti
a)
da kdo česa ne doseže, ne izpolni:
uničiti komu kariero
;
uničil ji je mladost
/
ekspr.
ne uniči ji življenja
b)
da kaj pri kom preneha obstajati, trajati:
uničiti komu upanje, veselje
;
uničiti dobro voljo
;
uničiti si delovne zmožnosti
●
ekspr.
ti trije dnevi so ga uničili
zelo izčrpali, utrudili
;
ekspr.
življenje jo je uničilo
ni bila kos življenjskim težavam, problemom
;
šalj.
uničila sta že dva litra vina
popila, spila
;
šalj.
uničil je osem omlet
pojedel
uníčen
-a -o:
zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen
;
čevlji so že uničeni
;
vsi njegovi upi so uničeni
;
stal je ves bled in uničen
;
živce ima popolnoma uničene
uničljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da uničiti:
uničljive stvari
unificíranje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
poenotenje
,
izenačenje
:
zavzemati se za unificiranje zakonov
unificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
poenotiti
,
izenačiti
:
unificirati predpise
;
na silo unificirati knjižni jezik
♦
pravn.
unificirati zakonodajo
narediti zakonodajo enotno za vso državo
unificíran
-a -o:
unificirana država
unifikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
poenotenje
,
izenačenje
:
doseči večjo unifikacijo opreme
;
ekonomska, jezikovna unifikacija
;
unifikacija učnih načrtov
unifórma
-e
ž
(
ọ̑
)
oblačilo, po blagu, kroju in barvi enotno za vse pripadnike določene
vojske, člane določenega društva, delavce določenega poklica:
vsak član dobi novo uniformo
;
nositi, obleči uniformo
;
modra, siva, zelena uniforma
;
ponošena, zlikana uniforma
;
uniforma z zlatimi našitki
/
gasilska, lovska, policijska, vojaška, železničarska uniforma
;
sprejeli so jih v paradnih uniformah
●
ekspr.
srečeval je same uniforme
vojake v uniformah
;
ekspr.
sleči uniformo
nehati biti vojak
;
publ.
možje v uniformah so jo obvestili o nesreči
policisti
unifórmen
-mna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na uniformo:
uniformni jopič
/
uniformni našitki
/
uniformni kroj
2.
knjiž.
ki kaže enolično, poenoteno podobo česa:
uniformni odnosi v družbi
;
uniformne ideje
;
uniformno mišljenje
uniformíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor nosi uniformo:
uniformiranci so spravljali ljudi na vlak
;
oboroženi uniformiranci
uniformíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od uniformirati:
uniformiranje hotelskega osebja
/
težnje po uniformiranju življenja
uniformíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost uniformiranega:
uniformiranost hotelskega osebja
/
uniformiranost misli
;
nastopati proti uniformiranosti življenja
/
uniformiranost v kulturi
uniformírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
obleči v uniformo:
uniformirati čuvaje, šoferje
2.
narediti kaj enolično, poenoteno:
uniformirati stanovanjske soseske
/
uniformirati mišljenje
;
na silo uniformirati način življenja
uniformíran
-a -o:
uniformiran uradnik
;
uniformirane gledališke predstave
;
uniformirano oblačenje
uniformízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
težnja po enoličnosti, poenotenosti:
uniformizem v kulturi, politiki
unifórmnost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost uniformnega:
uniformnost zakonov
;
otopelost in uniformnost življenja
/
upreti se uniformnosti
unifórmski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na uniformo:
uniformske hlače
/
uniformski kroj
uníja
tudi
únija -e
ž
(
ȋ; ū
)
knjiž.
zveza
,
združenje
,
skupnost
:
unija je usmerjala programe posameznih držav
;
včlaniti se v unijo
/
delavska unija
;
mednarodna unija
;
unija planinskih organizacij
♦
ekon.
carinska unija
sporazum držav o ustanovitvi skupnega carinskega območja
;
mat.
unija množic
množica, ki ima natančno tiste elemente, ki so elementi vsaj ene
od danih množic
;
polit.
Interparlamentarna unija
mednarodna organizacija za sodelovanje med parlamenti posameznih
držav in za posredovanje v mednarodnih sporih
;
Evropska unija [EU]
zveza evropskih držav, ustanovljena leta 1992 v nizozemskem mestu
Maastricht
;
pravn.
personalna unija
v monarhističnih državah
zveza dveh ali več samostojnih držav s skupnim vladarjem
;
realna unija
v monarhističnih državah
zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi
organi
unikát
-a
m
(
ȃ
)
edina, navadno originalna listina ali predmet, enojnik:
razstavljene obleke so unikati
;
knjižnica hrani veliko unikatov
unikáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na unikat:
unikaten izdelek
;
unikatna oblačila
/
unikatni primerek knjige
únikum
-a
m
,
mn.
únika
s tudi
úniki
m
(
ū
)
knjiž.
kar je nekaj posebnega, nenavadnega, izjemnega:
nova izdaja pesmi je unikum
únilaterálen
-lna -o
prid.
(
ȗ-ȃ
)
enostranski
1
:
unilateralna obveznost, pogodba
únimog
-a
m
(
ȗ
)
terensko vozilo, ki se uporablja v različne namene:
pripeljal je unimog z motorno brizgalno
;
tovornjak, traktor in unimog
unioníst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš unionizma:
unionisti in separatisti
unionístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na unioniste ali unionizem:
unionistično gibanje
/
unionistična vlada
unionízem
-zma
m
(
ī
)
težnja po zedinjenju, združitvi:
zagovornik unionizma
♦
zgod.
unionizem
na Hrvaškem,
od 1861 do 1918
težnja po tesnejši povezavi Hrvaške z Ogrsko
únionski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na ljubljanski hotel Union:
unionska kavarna, klet
/
unionska postrežba
únipoláren
-rna -o
prid.
(
ȗ-ȃ
)
elektr.
ki ima en pol, enopolen:
unipolarni tranzistor
úniséks
--
prid.
(
ȗ-ẹ̑
)
enak za oba spola:
ta obleka je uniseks
;
uniseks oblačilo
/
uniseks moda
únisóno
prisl.
(
ȗ-ọ̑
)
glasb.
enoglasno
:
igrati, peti unisono
;
pren.,
knjiž.
te trditve unisono ponavlja ves zahodni tisk
únisóno
-a
m
enoglasna igra ali petje, združeno iz dveh ali več glasov:
menjajoči se, učinkoviti unisoni
unitárec
-rca
m
(
ȃ
)
1.
rel.
pripadnik katerekoli verske ločine, ki je proti dogmi o sv. Trojici:
kvekerji in unitarci
2.
knjiž.
unitarist
unitáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
enoten
,
združevalen
:
unitarna književnost
;
unitarno gospodarstvo
2.
unitarističen
:
unitarna država
unitaríst
-a
m
(
ȋ
)
1.
pristaš unitarizma:
federalisti in unitaristi
2.
knjiž.
unitarec
:
angleški unitaristi
unitarístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na unitariste ali unitarizem:
unitaristična miselnost
/
unitaristična država, politika
unitarízem
-zma
m
(
ī
)
težnja po uveljavljanju centralistične oblasti in omejevanju
samostojnosti sestavnih delov države:
uvajati unitarizem
;
obsoditi koga zaradi unitarizma
;
centralizem, federalizem, unitarizem
unitárski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na unitarce:
angleška unitarska cerkev
/
unitarski pastor
univerbizácija
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
nastanek enobesednega poimenovanja iz večbesednega, poenobesedenje:
univêrza
-e
ž
(
ȇ
)
najvišja izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska
ustanova:
hoditi, vpisati se na univerzo
;
študirati na univerzi
;
fakultete ljubljanske univerze
;
rektor univerze
;
profesor na univerzi
//
izobraževalni proces v tej ustanovi:
končati univerzo
//
poslopje te ustanove:
študenti so se zbrali pred univerzo
●
pog.
sin ima univerzo
visoko, visokošolsko izobrazbo
;
delavska univerza
ljudska univerza
;
ljudska univerza
ustanova za dodatno splošno in strokovno izobraževanje odraslih
;
univerza za tretje življenjsko obdobje
ustanova za izobraževanje starejših, upokojenih
univerzálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno:
vrednote imajo univerzalen pomen
;
univerzalna veljavnost zakonov
splošna
/
univerzalne lastnosti
;
univerzalna resnica
2.
ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam:
univerzalna kultura, znanost
;
imeti univerzalno znanje
/
univerzalna organizacija
/
univerzalno doživljanje umetnosti
3.
ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski:
les je univerzalna surovina
;
univerzalno lepilo
;
univerzalna čistilna sredstva
;
univerzalno zdravilo
/
univerzalni ključi, stroji
;
punčka je za deklice univerzalna igrača
/
univerzalni leksikon
;
univerzalne vžigalice
vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev
/
kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
//
ki velja za več različnih stvari:
univerzalno pravilo
4.
ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti:
postal je univerzalen poznavalec literature
;
ekspr.
ta človek je pa res univerzalen
♦
filoz.
univerzalno načelo
načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim,
posebnim
;
mat.
univerzalna množica
množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale
;
pravn.
univerzalno nasledstvo
nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali
dolžnosti, vesoljno nasledstvo
univerzálno
prisl.
:
univerzalno razgledan in izobražen človek
univerzálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
filoz.
splošni pojmi:
razumeti univerzalije
;
prostor, čas, materija in druge univerzalije
univerzalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na univerzalizem:
univerzalistični nazor
;
univerzalistične ideje
/
univerzalistični izraz poezije
univerzalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od univerzalizirati:
univerzalizacija ekoloških pogledov
/
proces integracije in univerzalizacije sveta
univerzalízem
-zma
m
(
ī
)
1.
filoz.
nazor, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim:
zagovarjati univerzalizem
;
pristaš univerzalizma
/
etični, znanstveni univerzalizem
2.
knjiž.
vsestranskost, vsebinska polnost:
kulturni univerzalizem v poeziji
;
univerzalizem povednosti v romanu
//
vseobsežnost
,
vesoljnost
:
univerzalizem človeške kulture, misli
♦
rel.
teološki nauk, ki poudarja enakost vseh ljudi
univerzalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti, da postane kaj univerzalno, splošno:
pisatelj problem univerzalizira
univerzálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost univerzalnega:
prizadevati si za univerzalnost organizacije
;
stremljenje moderne literature k univerzalnosti
/
univerzalnost izdelkov
/
univerzalnost renesančnih umetnikov
univêrzen
-zna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na univerzo:
univerzno poslopje
//
univerziteten
:
univerzni učbeniki
/
univerzna knjižnica
/
univerzno mesto
/
univerzni profesor
univerzijáda
tudi
univerziáda -e
ž
(
ȃ
)
šport.
mednarodne športne prireditve študentov, organizirane vsaki dve leti:
sodelovati na univerzijadi
/
zimska univerzijada
univerzitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na univerzo:
univerzitetno poslopje
/
univerzitetni študij
/
univerzitetna knjižnica
/
univerzitetno mesto
/
univerzitetni predavatelj, profesor
univerzitétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor ima visokošolsko izobrazbo:
zbrali so se sami univerzitetniki
univêrzum
-a
m
(
ȇ
)
knjiž.
(neizmeren) prostor kot urejena celota;
vesoljni prostor
,
vesolje
:
raziskovati univerzum
;
neskončni univerzum
;
pren.
duhovni, sanjski univerzum
unôvčenje
-a
s
(
ȏ
)
glagolnik od unovčiti:
unovčenje čeka
;
rok za unovčenje srečk je potekel
/
organizirati unovčenje izdelkov
unovčevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od unovčevati:
unovčevanje vrednostnih papirjev
unovčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
ekon.
spreminjati v denarna sredstva:
unovčevati čeke
2.
ekspr.
prodajati
:
svoje izdelke so dobro unovčevali v vseh trgovinah
//
izkoriščati
:
začeli so unovčevati v praksi pridobljeno znanje
unôvčiti
-im
dov.
(
ō ȏ
)
1.
ekon.
spremeniti v denarna sredstva:
unovčiti ček, menico
;
unovčiti premoženje
2.
ekspr.
prodati
:
unovčiti pridelke
;
sadje unovčijo ali predelajo
//
izkoristiti
:
stranka je hotela unovčiti uspeh na volitvah
;
pobudo so unovčili šele v zadnjem trenutku
unovčljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ekon.
ki se da spremeniti v denarna sredstva:
unovčljivo premoženje
unovčljívost
-i
ž
(
í
)
ekon.
lastnost, značilnost unovčljivega:
unovčljivost vrednostnih papirjev
unplugged
--
[
amplákt
]
v prid. rabi
(
ȃ
)
ki se izvaja brez električnih, samo z akustičnimi glasbenimi
instrumenti;
izštekan
:
unplugged koncert, nastop
;
skladbe v unplugged različici
/
unplugged album
unplugged
prisl.
:
s spremljavo kitare je že nekajkrat prepeval unplugged
únprofórjevec
-vca
m
(
ȗ-ọ̑
)
na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini od 1992 do 1995
pripadnik mednarodnih mirovnih sil UNPROFOR:
unproforjevci so skrbeli za varovano območje
únra
in
Unrra -e
[
únra
]
ž
(
ȗ
)
od 1943 do 1949
Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo:
ustanovitev unre
;
v prid. rabi:
unra paket
uobičájiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
narediti, da kaj postane običaj:
svoje popoldanske sprehode je že uobičajil
uobičájen
-a -o:
uobičajena praznovanja
uoblíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
star.
izoblikovati
:
uobličiti svoje mnenje o umetnosti
uobráziti
-im
dov.
, uobrážen
(
ā ȃ
)
zastar.
izoblikovati
:
uobraziti oči na kipu
uokvíriti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
1.
dati, vstaviti v okvir:
uokviriti sliko
/
uokviriti oglas v časopisu
2.
knjiž.
obdati
,
obkrožiti
:
uokviriti vrt z živo mejo
/
na starost so ji gube uokvirile oči
3.
knjiž.
omejiti
,
določiti
:
uokviriti dramsko dogajanje
/
uokviriti pogoje
uokvírjen
-a -o:
uokvirjeni članki v časopisu
;
z zlatim okvirjem uokvirjeno ogledalo
uokvírjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
dajati, vstavljati v okvir:
uokvirjati slike
/
uokvirjati mreže z lesenimi okviri
2.
knjiž.
obdajati
,
obkrožati
:
skupine dreves uokvirjajo grad
/
obraz so ji uokvirjali kodri svetlih las
3.
knjiž.
omejevati
,
določati
:
njihovi pogoji so uokvirjali naše obveznosti
;
pren.
pesnikovo doživetje uokvirjajo morski pejsaži
uokvírjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od uokviriti:
uokvirjenje slike
úp
-a
m
(
ȗ
)
1.
kar se upa:
njegov up je bil beg
;
upi so se izpolnili, uresničili
;
ekspr.
up se izjalovi, podre, razblini
;
mladostni upi so bili uničeni,
ekspr.
pokopani
;
zavreči nekdanje, vse upe
;
ekspr.
slepiti se s praznimi upi
;
varljivi upi
;
upi za prihodnost
/
knjiž.:
gojiti upe
upati
;
vdajala se je upom, da je ne bodo zaprli
2.
duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja;
upanje
:
poznati up in strah
;
vzbujati potrtim ljudem up
;
poln upa je čakal zdravnika
/
ekspr.
up se jim sveti v očeh
//
duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo:
ta zmaga je narode navdala z upom, da se bliža konec vojne
;
boriti se brez upa na zmago,
star.
zmage
/
zaspal je v upu, da bo naslednji dan boljše
3.
v povedni rabi
izraža možnost uresničitve česa;
upanje
:
malo upa je, da bo ozdravel
;
ni (več) upa, da jih kdo reši
4.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar lahko pomaga:
njegov up so najnovejša zdravila
;
razvoj kmetijstva je up stradajočega človeštva
/
zadnji up so mu bili stari prijatelji
//
kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen:
igralec je bil največji up na prvenstvu
;
bil je up gledališča
5.
v prislovni rabi,
v zvezi
na up
na upanje:
dajati, kupovati, prodajati na up
●
ni si delal upov, da bodo popustili
ni mislil, da je mogoče
;
nima nobenega upa več, da bi ga našli živega
ne upa več
;
publ.
nimajo resnejših upov za napredek, dokler ne odpravijo napak
možnosti
;
ekspr.
izgubil je vsak, zadnji up, da ga bodo rešili
ne upa več, ne zdi se mu več mogoče
;
star.
vse svoje upe staviti na koga, v koga
upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi
;
mladi igralec vzbuja veliko upov
o njem se meni, da bo glede na sposobnosti uspešen
upàd
-áda
m
(
ȁ á
)
glagolnik od upasti:
upad vode
/
upad gospodarstva
/
upad izvoza, porabe nafte
/
upad moči, morale
●
publ.
prodaja izdelkov je v upadu
se manjša
♦
med.
atrofija
upádanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od upadati:
upadanje reke
/
upadanje lic, trebuha
/
upadanje poguma
/
upadanje telesnih moči
/
upadanje narodne kulture, umetnosti
/
upadanje proizvodnje
/
upadanje števila prebivalcev
/
upadanje zanimanja za film
●
publ.
nataliteta je v upadanju
se manjša
upádati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
dobivati nižjo gladino:
jezero upada
/
voda je začela upadati
//
zaradi izgube zraka, vode postajati nižji, gostejši:
sneg že upada
;
kopice trave so počasi upadale
/
videl je, kako balon upada
2.
postajati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti:
lica mu upadajo
;
trebuh mu je začel upadati
/
opazoval je, kako je zadnja leta upadala
hujšala, propadala
3.
prehajati na nižjo stopnjo
a)
glede na intenzivnost, jakost:
glasnost upada
;
njeno zdihovanje je naraščalo in upadalo
/
delovna disciplina upada
;
pogum mu je začel upadati
/
telesne moči mu hitro upadajo
b)
glede na obseg dejavnosti, kvaliteto:
industrija upada
;
trgovina z živim srebrom je začela upadati
/
umetnost je v tem času upadala
c)
glede na količino:
izvoz, proizvodnja upada
;
naročila upadajo
/
število prebivalcev je začelo upadati
/
zanimanje za film upada
č)
glede na možni razpon:
avtoriteta, moč, morala upada
upadajóč
-a -e:
upadajoča voda
;
upadajoče zanimanje
upádek
-dka
m
(
ȃ
)
1.
zmanjšanje teže ali prostornine snovi pri prevozu, predelavi:
upadek pri lesu
;
upadek pri mletju žita
●
pazil je, da ni šlo nič v upadek
da se je vse koristno porabilo
//
razlika med izhodiščno višjo stopnjo, količino in doseženo nižjo:
izračunati upadek
2.
upad
:
ugotoviti upadek gospodarstva
/
upadek izvoza
/
upadek volje
upalíti
in
upáliti -im,
in
upáliti -im
dov.
(
ī á; á
)
zastar.
prižgati
:
upaliti cigareto
●
zastar.
njegova beseda je upalila
vžgala
úpanje
-a
s
(
ȗ
)
1.
duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja:
upanje nastane, se okrepi, utrdi
;
ekspr.
upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi
;
ekspr.
v njem je vstalo, zraslo novo upanje
;
umirati brez upanja
;
biti poln upanja
;
ekspr.
iskra, plamen, žarek upanja
/
ekspr.
upanje se jim sveti v očeh
//
duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo:
vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili
;
srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih
poskusov
;
dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen
;
močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje
;
upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše
/
živi v upanju, da se bo sin vrnil
/
ob koncu pisma
v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam
2.
kar se upa:
upanje se izpolni, uresniči,
ekspr.
splava po vodi
;
zavreči,
ekspr.
pokopati upanje
;
bolezen mu je uničila vsa upanja
;
slepiti se z upanjem na njihovo privolitev
;
majhno, veliko, skrito, tiho upanje
3.
v povedni rabi
izraža možnost uresničitve česa:
ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli
;
le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto
;
v tem položaju ni upanja na rešitev
4.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar lahko pomaga:
to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike
/
sin je bil njeno edino upanje
//
kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen:
bil je največje upanje gledališča
;
ti pesniki so upanje naše književnosti
5.
v prislovni rabi,
v zvezi
na upanje
brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo:
ni jim hotel dati pijače na upanje
;
dobiti, kupiti kaj na upanje
●
zanj ni več upanja
njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo
;
dajati upanje
dekle mu ni dajalo upanja
ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju
;
v težavah jim je dajal upanje
jih je spodbujal
;
zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel
meni, da je malo možnosti
;
novo zdravilo daje upanje v ozdravitev
zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča
;
imeti upanje
še ima upanje, da bo prišla pomoč
še upa
;
publ.
nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto
možnosti
;
publ.
akcija nima upanja na uspeh
ne kaže, da bo uspela
;
ekspr.
izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel
ne upa več, ne zdi se mu več mogoče
;
izrazil je upanje, da se bodo še videli
rekel je, da upa
;
star.
staviti upanje na koga, v koga
upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi
;
z upanjem gledati v prihodnost
meniti, da bo prihodnost boljša
;
ekspr.
dežela upanja
dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
♦
mat.
matematično upanje
število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke
;
rel.
vera, upanje, ljubezen
úpapôln
-a -o
[
upapou̯n
]
prid.
(
ȗ-ȏ ȗ-ó
)
knjiž.
poln upanja:
upapolna ljubezen
;
upapolna mladost
upáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
z dovajanjem toplote pri vrelišču povzročiti, da snov preide iz
tekočega stanja v plinasto:
upariti raztopino, vodo, živo srebro
upáriti se
preiti iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču:
voda pada na ogrete plošče in se upari
uparjálnik
-a
m
(
ȃ
)
strojn.
naprava za spreminjanje tekočine v paro:
kondenzatorji in uparjalniki
upárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od uparjati:
uparjanje vode
upárjati
-am
nedov.
(
á
)
z dovajanjem toplote pri vrelišču povzročati, da snov prehaja iz
tekočega stanja v plinasto:
uparjati vodo
upárjati se
prehajati iz tekočega stanja v plinasto pri vrelišču:
olje se v vročih ceveh uparja
upásti
upádem
dov.
,
stil.
upàl upála
(
á ā
)
1.
dobiti nižjo gladino:
reka je upadla
/
po nevihti je voda kmalu upadla
//
zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši:
sneg je čez dan upadel
;
pazi, da testo ne upade
se sesede
;
oteklina mu je nekoliko upadla
uplahnila
/
pri kuhanju jagodičje upade
2.
postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti:
lica so mu upadla
;
trebuh mu je upadel
/
oči so jim upadle od lakote
so se jim udrle
3.
priti na nižjo stopnjo
a)
glede na intenzivnost, jakost:
glas mu je upadel
/
fantu je upadel pogum
;
sla po jedi jim je upadla
;
začetna vnema je kmalu upadla
b)
glede na obseg dejavnosti, kvaliteto:
trgovina je v takih razmerah upadla
/
umetnost v tem času upade
c)
glede na količino:
izvoz je upadel
/
število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo
/
povpraševanje po leposlovju je upadlo
č)
glede na možni razpon:
moč orkana je upadla
●
ekspr.
ob njegovem pogledu mu je beseda upadla
ni imel več poguma govoriti
;
ekspr.
srce vam ne sme upasti
ostati morate pogumni
upádel
-dla -o:
bledi in upadli obrazi jetnikov
;
upadla reka
;
upadla lica
upáden
-a -o
zastar.
upadel
:
bled in upaden mladenič
úpati
-am
nedov.
(
ȗ
)
1.
biti v duševnem stanju, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega
položaja:
dolgo časa je upal, nazadnje je obupal
;
dokler bo upal, bo vzdržal
//
biti v duševnem stanju, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo:
upal je, da se bo vrnil
;
niso več upali, da ga bodo našli živega
/
upati na dobro plačilo, na boljše stanovanje
;
upati na pomoč, uspeh,
star.
pomoči, uspeha
;
upati v srečen potek česa, v rešitev
/
star.
upal je doživeti, da jih bo videl
/
od prihodnosti je malo upal
pričakoval
2.
z odvisnim ali glavnim stavkom
izraža nepopolno prepričanost o čem zaželenem:
stanje se izboljšuje, tako da upam na ozdravljenje
;
upam, da bomo še prišli na vlak
;
upamo, da bodo opomini zalegli
;
upajmo, da tega še ne ve
;
on je, upamo, že na varnem
//
izraža zaželenost uresničitve:
upam, da si boste premislili
;
upamo, da bo sezona uspešna
/
kot vljudnostna fraza
upam, da ne boste preveč hudi, če vas malo zmotim
;
upamo, da vas z obiskom ne nadlegujemo
//
ekspr.
izraža nujnost uresničitve česa glede na okoliščine:
upam, da si stvar premislil
;
vi ste, upamo, to že preštudirali, saj imate knjigo že dolgo
3.
v členkovni rabi
izraža pritrditev s pridržkom:
bodo prišli? Upamo
;
bo ostal? Upam da
/
to ve vsak otrok. Upam
4.
star.
dati na upanje:
rajši mu ga je podaril, kot da bi mu ga upal
;
krčmar mu ni hotel več upati
●
star.
temu človeku ni upati
zaupati
;
ni upati na izboljšanje vremena
izboljšanja vremena skoraj gotovo ne bo
;
upati na koga, v koga
zanašati se na njegovo pomoč
;
dokler živimo, upamo
úpati si
in
úpati se
tudi
úpati
z nedoločnikom
1.
biti dovolj pogumen za kako dejanje:
ni si upal plavati čez zaliv
;
upa si odpoditi žival
;
upa si mu odgovarjati
;
elipt.
ni si upal v sobo
upal iti
/
kot podkrepitev
upam si trditi, da se motite
;
kot grožnja
pridi gor, če si upaš
2.
izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali
nevarnosti:
ne upamo si vas motiti pri počitku
;
ekspr.:
kdo bi si upal dvomiti o tem
;
kako si upate ponavljati moje besede
●
ta otrok je predrzen, pri nas si vse upa
stori dosti neprimernega
3.
izraža možnost uresničitve dejanja glede na zmožnost, sposobnost:
lepe in bogate si ni upal dobiti
;
ni si upal tekmovati z njim
;
ekspr.
to ni nič, upam si nesti dvakrat toliko
upáje
zastar.
:
čakali so, upaje na tujo pomoč
upajóč
-a -e:
klical je, upajoč, da ga bodo slišali
;
upajoč na pomoč, so se hrabro borili
;
upajoče ženske
upêči se
upêčem se
dov.
,
tudi
upekó se; upêci se upecíte se; upékel se upêkla se
(
é
)
zmanjšati svojo prostornino zaradi pečenja:
jabolka se upečejo
upéhanec
-nca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor je upehan:
pripraviti okrepčilo za upehance
upéhanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje upehanega:
upehanost konja
/
od upehanosti ni mogel spregovoriti
upéhati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
s priganjanjem k teku, hitri hoji povzročiti pri kom težko dihanje,
občutek utrujenosti:
upehati konja
/
pot ga je upehala
upéhati se
zaradi teka, hitre hoje težko dihati, občutiti utrujenost:
tekel je za njim, dokler se ni upehal
;
upehati se po stopnicah
/
ekspr.
duševno se upehati
●
ekspr.
boben se je upehal
bobnanje je postalo počasnejše, tišje
upéhan
-a -o:
ves upehan se je zgrudil na stol
;
upehan od hitrega plesa, teka
;
upehana žival
;
sam.:
pomagati upehanim
upehováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
večkrat se upehati:
pri hoji od hiše do hiše se je upehoval
upéniti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
spremeniti se v peno:
umetna snov se zaradi kemijske reakcije upeni
●
zastar.
konj se je upenil
spenil
upénjati se
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
nar.
opravljati kako delo z veliko truda, napora;
napenjati se
:
sam se je upenjal s hlodi
;
upenja se čez mero
upepelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od upepeliti:
upepelitev lesa
/
pokojnik bo ležal do upepelitve na ljubljanskih Žalah
;
upepelitev trupla
upepelíti
-ím
dov.
, upepélil
(
ī í
)
1.
z ognjem, visoko temperaturo spremeniti v pepel:
upepeliti les
;
snov se upepeli
/
dati pokojnika upepeliti
;
upepeliti truplo
;
pren.,
ekspr.
njuna ljubezen se je upepelila
2.
ekspr.
povzročiti, da kaj zgori, pogori:
požar je upepelil gozd
;
strela je upepelila kozolec
/
sovražnik je upepelil mesto
požgal
upepeljèn
-êna -o:
upepeljena domačija
;
upepeljena trupla
upepelítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na upepelitev:
upepelitveni postopek
/
upepelitvena peč
upepeljeválnica
-e
ž
(
ȃ
)
stavba, prostor, kjer se sežigajo mrliči;
krematorij
:
upepeljevalnica na Žalah
upepeljeválnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
sežigalna naprava:
upepeljevalnik za smeti
upepeljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od upepeljevati:
upepeljevanje trupel
upepeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z ognjem, visoko temperaturo spreminjati v pepel:
upepeljevati trupla
2.
ekspr.
povzročati, da kaj zgori, pogori:
požari upepeljujejo gozdove
upériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
obrniti orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti:
uperiti puško, strojnico v koga
;
uperil je meč v njegov trebuh
2.
knjiž.
naravnati
,
usmeriti
:
uperiti daljnogled proti goram
/
uperiti vse svoje sile v kaj
/
uperiti svojo politiko proti vojni
/
z oslabljenim pomenom:
uperiti pogled v koga
;
ekspr.:
uperiti protest proti krivici
protestirati
;
uperiti kritiko zoper to metodo
kritizirati jo
3.
obrt.
opremiti z naperami:
uperiti kolo
upérjen
-a -o:
na jetnike uperjene puške
;
njegova dejavnost je uperjena proti sodelavcem
upérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
obračati orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti:
uperjati orožje v demonstrante
2.
knjiž.
naravnavati
,
usmerjati
:
uperjati daljnogled proti stolpu
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
uperjati kritiko proti napakam
kritizirati jih
upesnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od upesniti:
upesnitev dogodka
;
upesnitve vreden junak
upésniti
-im
dov.
(
ẹ̑
)
izraziti, prikazati v pesmi:
upesniti kako snov
;
upesniti trpljenje svojega naroda
upésnjen
-a -o:
večkrat upesnjen motiv
upesnjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od upesnjevati:
upesnjevanje ljubezni, trpljenja
upesnjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
izražati, prikazovati v pesmi:
upesnjevati vojne dogodke, kmečko življenje
upetáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
uiti
,
oditi
:
huda bi mu predla, da ni upetal
upéti se
upôjem se
dov.
, upój se upójte se
tudi
upôj se upôjte se; upél se
(
ẹ́ ó
)
1.
z vajami, petjem pripraviti si, razgibati si ustrezne organe pred
petjem:
pevci so se pred nastopom upeli
/
po prvi pesmi so se upeli
so začeli ubrano peti
/
čeprav je bilo še zgodaj, se je divji petelin že upel
2.
izpopolniti se v petju:
mladi pevec se je že upel
//
s petjem postati skladna, ubrana celota:
pevski zbor se je v štirih letih delovanja dobro, lepo upel
upévati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
z vajami, petjem pripravljati si, razgibavati si ustrezne organe pred
petjem:
upevati se pred nastopom
upíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
nar.
pičiti
:
čebela, kača ga je upičila
upíhati
-am
dov.
,
tudi
upihájte;
tudi
upihála
(
í
)
s pihanjem narediti, da zagori:
razgrebel je žerjavico in upihal ogenj
/
upihati trsko na žerjavici
●
star.
srečno jo je upihal
odšel, zbežal
;
star.
upihati komu kašo
ukaniti koga; povzročiti, da kdo pride v neprijeten, zapleten
položaj
upihávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s pihom, pihanjem ugašati;
upihovati
:
upihavati sveče
2.
s pihanjem delati, da zagori:
upihavati ogenj iz žerjavice
upíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s pihom, pihanjem ugasniti:
upihniti luč, svečo
/
z ventilom za dotok nafte upihniti plamen
ugasniti
2.
pog.,
ekspr.
ustreliti
,
ubiti
:
nekoga je upihnil, zato so ga zaprli
;
upihnil je marsikaterega zajca
upihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s pihom, pihanjem ugašati:
upihovati sveče
/
veter je upihoval lučke na grobovih
upijániti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo
pijan:
upijanil je sopotnika in ga oropal
;
upijaniti z vinom, žganjem
;
močno, popolnoma upijaniti koga
//
povzročiti pijanost, omotico:
vino ga je upijanilo
/
vonj šmarnic ga je upijanil
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne
ravna več razsodno, preudarno:
upijanila ga je s pogledom
/
čustvo svobode ga je upijanilo
upijániti se
s pitjem alkoholne pijače postati pijan:
pil je malo, da se ne bi upijanil
/
zaprl se je v zidanico in se upijanil
opil
/
ekspr.
vse mesto se je upijanilo in plesalo po cestah
●
ekspr.
upijaniti se od lepote in barv
postati popolnoma prevzet
upijánjen
-a -o:
upijanjeni stražarji
;
upijanjena množica
upijánjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo
pijan:
upijanjati goste
;
upijanjati z vinom
//
povzročati pijanost, omotico:
žgane pijače upijanjajo
/
močne dišave so jih upijanjale
2.
ekspr.
delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna
več razsodno, preudarno:
navdušeno vzklikanje ga je upijanjalo
upijánjati se
s pitjem alkoholne pijače postajati pijan:
niso mu dali več vina, ker se je hitro upijanjal
upijanjajóč
-a -e:
upijanjajoč zrak
upijanljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki upijani, upijanja:
upijanljiva pijača
upíkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
nar.
pičiti
:
kača ga je upiknila
upíliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
s pilo raniti:
pri piljenju žage ga je upilil v prst
;
upiliti se v roko
2.
ekspr.
udariti
:
upiliti koga s polenom
/
kot grožnja
če ne boš tiho, te bom upilil
3.
ekspr.
ogoljufati (pri plačilu):
upiliti koga pri kupčiji
;
upilil ga je za tisočak
upíliti se
pog.
zmotiti se:
pri nalogi, računanju se upiliti
upíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od upirati:
krčevito upiranje nog v tla
/
ovca se je dala brez upiranja odpeljati
/
dolgotrajno upiranje obkoljenih
/
upiranje je preraslo v vstajo
/
sinovo upiranje očetu
upírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem
mestu, v določenem položaju:
upirati podpore v tla in strop
/
sedel je in upiral komolce v kolena
;
upirati roke v boke
//
imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj:
upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj
/
upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
2.
usmerjati
,
namerjati
:
upirati revolver v koga
/
upirati komu luč v obraz
svetiti mu
●
ekspr.
upiral je svoje oči, poglede vanj
gledal ga je
;
publ.
vse oči se upirajo na Bližnji vzhod
vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu
;
publ.
okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom
pričakovale pomoči od njih
upírati se
1.
imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče
ostati na določenem mestu, v določenem položaju:
konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli
spraviti čez prag
;
pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno
/
s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
//
biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj:
z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili
;
z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila
/
veter se je upiral v jadra
pihal tako, da so ga prestrezala
2.
z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati:
hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral
;
aretirani se ni upiral
;
upirati se roparju
;
upiral se je s pestmi, z rokami in nogami
/
pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale
;
obkoljeni so se uspešno upirali
branili
/
upirati se nasprotniku v igri
//
kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa:
upirati se izbiri novega predsednika
;
upirati se operaciji
;
upirati se sinovi ženitvi
;
ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
//
kazati voljo ne podleči čemu:
upirati se bolezni, malodušju
;
upirati se skušnjavi, tujim vplivom
/
rastline se upirajo suši
/
upiral se je spanju
prizadeval si je, da ne bi zaspal
;
upiral se je njihovim prošnjam
ni jih hotel uslišati
3.
s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga:
kmetje so se v zgodovini večkrat upirali
;
upirati se oblastnikom, okupatorjem
/
osvojene dežele so se upirale
//
z besedami, ravnanjem izražati voljo
a)
ne ubogati koga:
otroci so se staršem vedno bolj upirali
;
molčal je, ni se upal upirati
;
upirati se vodstvu
b)
ne prenašati, narediti, izpolniti česa:
upirati se nasilju, pritisku
/
upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga
;
ni se upiral, da bi mu pomagal
/
upirati se dajatvam
;
upirati se odredbi, povelju, zahtevi
//
izražati nesoglasje s čim:
upirati se ideji
;
tej ugotovitvi se ni mogel upirati
4.
nav. 3. os.
vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju:
mastna hrana se mu upira
;
vino se mu je začelo upirati
//
vzbujati občutek zoprnosti sploh:
njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira
;
krivične obtožbe se mu upirajo
;
brezoseb.:
upira se mi, da bi ga sprejel
;
upira se mu govoriti o tem
5.
neovirano, močno sijati:
pomladansko sonce se upira skozi šipe
/
sonce se jim je upiralo v hrbet
6.
prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa:
upirati se vodnemu toku
;
s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti
/
jez se je upiral narasli vodi
/
snov se upira pritisku
//
ovirati pri napredovanju:
zrak se upira premikajočim se telesom
7.
star.
truditi se, prizadevati si:
upiral se je, da bi osvobodil roko
;
upira se in gara za družino
●
ekspr.
noge se mu upirajo
težko hodi
;
ekspr.
poštevanka se mu upira
težko se je uči; ne mara je
;
ekspr.
zima se še upira
mraz še ne popusti
;
ekspr.
želodec se mu je začel upirati
ima težave z želodcem
;
to se upira zdravemu razumu
tega razumsko ni mogoče razložiti
upiráje
:
stala je, upiraje roke v boke
upirajóč
-a -e:
upirajoči se narodi
;
v tla upirajoče se oči
upirávec
-vca
m
(
ȃ
)
zool.
majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro
streber:
gojiti upiravce v akvariju
;
upiravec in čep
uplàh
-áha
m
(
ȁ á
)
uplahnitev
:
uplah oteklin
uplahnélost
-i
ž
(
ẹ́
)
značilnost uplahnjenega:
uplahnelost lic
;
uplahnelost in nabreklost
uplahnéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati po obsegu manjši:
oteklina je uplahnela
;
pren.,
ekspr.
sredstva za raziskovalno delo so uplahnela
uplahnèl
in
uplahnél -éla -o:
uplahnelo telo
uplahnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od uplahniti:
uplahnitev trebuha
/
uplahnitev življenjske moči
uplahníti
in
upláhniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
postati po obsegu manjši:
bula je uplahnila
;
ovci je vime uplahnilo
/
ekspr.
ko je veter ponehal, so jadra uplahnila
se povesila
/
od bolezni so mu lica uplahnila
upadla
;
val uplahne
2.
ekspr.
priti na nižjo stopnjo glede na intenzivnost, jakost;
upasti
:
njegova bojevitost, samozavest je z leti uplahnila
;
pogum mu je uplahnil
;
sovraštvo, zanimanje uplahne
;
življenjska moč mu dolgo ni uplahnila
/
burja je uplahnila
se je polegla
;
hrup v dolini je uplahnil
3.
ekspr.
izgubiti moč, pogum:
ko ga je zagledal, je kar uplahnil
●
knjiž.
rdečica ji je uplahnila z obraza
izginila
;
ekspr.
reka je uplahnila
upadla
upláhnjen
-a -o:
uplahnjen balon
;
uplahnjeno telo
uplahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
plahneti
:
oteklo vime je počasi uplahovalo
/
jeza mu že uplahuje
uplašíti
in
uplášiti -im,
in
uplašíti -ím
dov.
, uplášil
(
ī á ā; ī í
)
1.
splašiti
:
uplašiti srno
2.
oplašiti
:
z ničimer ga niso uplašili
uplašíti se
in
uplášiti se,
in
uplašíti se
prestrašiti se:
uplašil se je svojega glasu
;
ob pogledu nanj se je uplašila
uplenítelj
-a
m
(
ȋ
)
lov.
kdor upleni divjad:
uplenitelj gamsa, srne
uplenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od upleniti:
preprečiti uplenitev mestnih dragocenosti
/
proslavljati uplenitev medveda
;
uplenitev s pastjo
upleníti
in
upléniti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
nasilno vzeti materialne dobrine:
vojaki so uplenili veliko dragocenosti
;
upleniti orožje sovražniku
2.
uloviti in ubiti drugo žival za hrano:
lovec je zalotil kormorana, ko je ta ravno uplenil ribo
;
trop volkov je uplenil srno
;
množica mravelj lahko upleni tudi precej večje živali
/
volk občasno upleni tudi ovco
//
lov.
z orožjem, pastjo priti do divjadi:
upleniti divjega petelina, srno
uplénjen
-a -o:
uplenjene bombe
;
uplenjena lisica
uplésati se
in
uplesáti se upléšem se
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
z vajami, plesanjem pripraviti se, razgibati se pred plesom:
uplesati se pred nastopom
2.
izpopolniti se v plesanju:
plesalec se je do konca sezone dobro uplesal
//
s plesanjem postati skladna, ubrana celota:
mlada folklorna skupina se še ni uplesala
uplíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
spremeniti iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto:
upliniti premog, snov
;
bencin se uplini in pomeša z zrakom
uplinjáč
-a
m
(
á
)
strojn.
priprava pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v kateri se meša
hlapljivo gorivo z zračnim tokom:
pravilno nastaviti uplinjač
;
čiščenje, delovanje uplinjača
;
deli uplinjača
uplínjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od uplinjati:
uplinjanje premoga
;
postopek uplinjanja
uplínjati
-am
nedov.
(
í
)
spreminjati iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto:
uplinjati lignit
;
bencin se uplinja
uplínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od upliniti:
uplinjenje snovi
;
postopek uplinjenja
uplinjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uplinjevati:
podzemeljsko uplinjevanje premoga
uplinjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
spreminjati iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto:
uplinjevati lignit
uplinljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da upliniti:
uplinljiva snov
úpnica
-e
ž
(
ȗ
)
ženska ali država, ustanova, ki se ji mora vrniti dolg, poravnati
obveznost:
upnica zahteva vrnitev dolga
/
terjatve države upnice
;
banka upnica
úpnik
-a
m
(
ȗ
)
komur se mora vrniti dolg, poravnati obveznost:
upniki terjajo,
ekspr.
nadlegujejo dolžnika
;
upnik zahteva vrnitev dolga
;
izplačati upnika
;
oškodovati, sklicati upnike
♦
pravn.
solidarni upnik
ki ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne
obveznosti, s tem pa obveznost preneha tudi nasproti drugim
upnikom
;
zastavni upnik
kateremu da zastavitelj zastavno pravico
úpniški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na upnike:
upniška pravica, terjatev
♦
pravn.
upniško razmerje
upočásiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
upočasniti
:
upočasiti vožnjo
/
upočasiti kretnje
upočasnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od upočasniti:
upočasnitev vožnje
/
upočasnitev gospodarske rasti
/
upočasnitev refleksov
upočásniti
-im
in
upočasníti -ím
dov.
, upočásnil
(
ā; ī í
)
narediti (bolj) počasno:
upočasniti hojo, tek, vožnjo
/
upočasniti korak
/
upočasniti proces, razvoj
/
upočasniti naraščanje proizvodnje
/
utrujenost upočasni odzive
/
upočasniti ritem, udarce
;
dihanje se je upočasnilo
upočásnjen
-a -o
in
upočasnjèn -êna -o:
upočasnjeno gibanje
upočasnjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od upočasnjevati:
upočasnjevanje vožnje
/
upočasnjevanje razvoja
upočasnjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati (bolj) počasno:
upočasnjevati vožnjo
/
upočasnjevati proces
/
alkohol upočasnjuje reflekse
/
upočasnjevati ritem
upodabljálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na upodabljanje:
upodabljalna tehnika
/
igralčeva upodabljalna moč, sposobnost
upodábljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od upodabljati:
upodabljanje lovskih prizorov
;
upodabljanje na stene, v kamen
/
likovno upodabljanje
/
klišejsko upodabljanje oseb v romanih
/
upodabljanje geometrijskih tvorb
upodábljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
predstavljati, izražati kaj z likovnimi, grafičnimi sredstvi:
upodabljati bogove
;
upodabljati pravico kot žensko s tehtnico
/
upodabljati z barvami, s črtami
/
reliefi upodabljajo živali
na reliefih so upodobljene
♦
geom.
upodabljati geometrijske tvorbe
predstavljati jih z grafičnimi sredstvi po načelih opisne
geometrije
2.
predstavljati, izražati kaj z besedami ali drugimi izraznimi sredstvi
sploh:
pisatelj upodablja življenje
;
upodabljati v knjigi preproste ljudi
/
upodabljati boj s kretnjami, z mimiko
;
filmsko, igralsko upodabljati
/
knjiž.
glavnega junaka je na premieri upodabljal gost
igral
upodabljajóč
-a -e:
kipi, upodabljajoči grške junake
;
upodabljajoči umetnik
umetnik, ki ustvarja umetniška dela z likovnimi sredstvi
;
upodabljajoča umetnost
slikarstvo, kiparstvo, grafika
upodábljan
-a -o:
realistično upodabljani kmetje
upodabljávec
-vca
in
upodabljálec -lca
[
upodabljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor upodablja:
upodabljavec narave in ljudi
/
likovni upodabljavec
/
upodabljavec zahtevnih vlog
upodobítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od upodobiti:
upodobitev otroških glavic v marmorju
;
prepričljiva upodobitev naravnih lepot
;
upodobitev žalosti na obrazu
/
leposlovna upodobitev vstaje
/
igralska upodobitev dramskih likov
predstavitev
;
upodobitev človeških usod v romanu
prikaz
2.
kar je upodobljeno:
reliefne upodobitve na vazi
;
upodobitve bitk na steni
/
uspela filmska upodobitev novele
upodóbiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
1.
predstaviti, izraziti kaj z likovnimi, grafičnimi sredstvi:
z nekaj črtami upodobiti zamisel
/
upodobiti žalosten izraz oči
;
upodobiti jezdeca, sončni zahod
;
upodobiti na platno, v kamen
♦
geom.
upodobiti geometrijsko tvorbo
predstaviti jo z grafičnimi sredstvi po načelih opisne geometrije
2.
predstaviti, izraziti kaj z besedami ali drugimi izraznimi sredstvi
sploh:
v romanu je upodobil posebno vrsto žensk
;
filmsko upodobiti koga
/
knjiž.
glavno junakinjo je igralka upodobila s pravo mero čustva
odigrala, zaigrala
upodóbljen
-a -o:
na slikah so upodobljeni dogodki iz vojne
;
upodobljena figura
;
realistično upodobljen človek
upodobítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na upodobitev:
upodobitveni poskusi v slikarstvu
/
upodobitvena raven komedije
upodóbljenčev
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od upodobljenec:
izraz upodobljenčevega obraza
;
prodreti v upodobljenčevo duševnost
upodóbljenec
-nca
m
(
ọ̑
)
kdor je upodobljen:
prepoznati upodobljence
;
upodobljenci na sliki, znamkah
upodóbljenka
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki je upodobljena:
upodobljenke nosijo različna pokrivala
;
neznana upodobljenka
upodobljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da upodobiti:
upodobljiva zamisel
/
odrsko težko upodobljivo delo
upogíb
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od upogniti:
veja se je pri upogibu zlomila
/
upogib kolena, roke
//
fiz.,
teh.
sprememba oblike telesa pri istočasnem prečnem delovanju nasprotnih
sil, ki ne ležijo na isti premici:
beton je občutljiv na upogib
;
odpornost na upogib
/
obremenitev na upogib
upogibna obremenitev
2.
mesto, kjer je kaj upognjeno:
zravnati upogib
/
v upogibu lakti
upogibálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.,
v zvezi
upogibalni stroj
stroj za upogibanje pločevine, cevi:
upogibalni in robilni stroj
upogibálka
-e
[
tudi
upogibau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
anat.
mišica, ki upogiba del okončine:
palčna upogibalka
;
upogibalke in iztegovalke
upogibálo
-a
s
(
á
)
teh.
orodje za upogibanje zlasti pločevine, cevi:
upogíbanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od upogibati:
upogibanje deske, palice
/
upogibanje noge v kolenu
;
upogibanje in iztegovanje podlakti
upogíbati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ī
)
delati, povzročati, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo
obliko:
upogibati in razpirati veje
;
veter upogiba vrhove dreves
;
plamen zaradi prepiha migota in se upogiba
/
upogibati pločevino
/
jeklena palica se upogiba
se da upogibati
/
upogibati in vzravnavati telo
;
hrbet se mu je zmeraj bolj upogibal
krivil
/
upogibali so hrbte k tlom
pripogibali so se
●
ekspr.
upogibati hrbet, koleno pred kom
uklanjati se, podrejati se
//
spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot:
po operaciji ni mogel upogibati kolena
;
upogibati in iztegovati prst
;
upogibati roko v zapestju
upogibajóč
-a -e:
plazil se je skozi grmovje, upogibajoč šibje
;
pod težo let se upogibajoči ljudje
upogíben
-bna -o
prid.
(
í ī
)
1.
nanašajoč se na upogib ali upogibanje:
upogibna prožnost
/
upogibna stran komolca
stran, na kateri se mišice ob upogibu krčijo
♦
teh.
upogibna obremenitev
obremenitev, pri kateri sili delujeta prečno v nasprotni smeri in
ne ležita na isti premici
2.
upogljiv
:
upogibna palica
;
rezilo ni upogibno
upogibljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da upogibati:
upogibljivo steblo
upogíbnica
-e
ž
(
ȋ
)
anat.
upogibalka
:
poškodovana upogibnica
upogíbnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost upogibnega:
upogibnost stebla
upogljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da upogniti:
upogljiv jeklen trak
;
upogljiva cev, veja
2.
ekspr.
uklonljiv
:
upogljiv človek
/
upogljiv značaj
upogljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
uklonljiv človek:
upogljivci v stranki
upogljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost upogljivega:
upogljivost kartona, lesa
/
ekspr.
upogljivost in spravljivost človeka
uklonljivost
upogníti
upógnem
tudi
upôgnem
dov.
(
ī ọ́, ó
)
1.
narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo
obliko:
upogniti gumijasto cev
;
upogniti karton, palico
;
upogniti veje navzdol, navzgor
;
stebelca so se od težkih cvetov upognila
;
tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve
/
jekleni trak se upogne
se da upogniti
/
upogniti glavo
skloniti
;
hrbet se mu je od napornega dela upognil
sključil
;
ramena so se mu upognila
povesila
//
spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot:
upogniti komolec
;
upogniti nogo v kolenu
2.
ekspr.
ukloniti
2
:
fant se ni dal upogniti
;
upognil jih je z grožnjami
/
upognil je sosednje dežele
si jih podredil
/
upognil je njeno šibko naravo
;
upogniti komu voljo
zlomiti
●
ekspr.
upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom
ukloniti se, vdati se; podrediti se
;
ekspr.
upognil je koleno in prosil odpuščanja
pokleknil je
;
ekspr.
drevo se upogne, dokler je mlado
mladega človeka je mogoče vzgojiti
upogníti se
zastar.
pripogniti se, skloniti se:
upognil se je in pobral kamen
upógnjen
tudi
upôgnjen -a -o:
od vetra upognjena drevesa
;
upognjen nos
kriv
;
upognjen starec
sključen
;
upognjena hrbtenica
kriva
♦
les.
pohištvo iz upognjenega lesa
omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi
;
upognjeno pohištvo
upógnjenec
tudi
upôgnjenec -nca
m
(
ọ́; ó
)
upognjeno drevo:
posekati upognjence in drevesa z odlomljenimi vrhovi
♦
gastr.
janeževi upognjenci
pecivo v obliki upognjenih okroglih ploščic, posutih z janežem
upógnjenost
tudi
upôgnjenost -i
ž
(
ọ́; ó
)
značilnost upognjenega:
upognjenost cevi
/
upognjenost hrbtenice
upokojênec
in
upokójenec -nca
m
(
é; ọ́
)
kdor je upokojen:
biti, postati upokojenec
;
društvo upokojencev
/
dom upokojencev
♦
pravn.
družinski
kdor dobiva pokojnino kot član družine umrlega zavarovanca ali
upokojenca
, osebni
kdor dobiva pokojnino iz lastnega zavarovanja
, starostni upokojenec
kdor dobiva pokojnino iz lastnega zavarovanja po izpolnitvi
določene starosti in delovne dobe
upokojênka
in
upokójenka -e
ž
(
é; ọ́
)
ženska, ki je upokojena:
iskati za varstvo otroka mlajšo upokojenko
upokojênski
in
upokójenski -a -o
prid.
(
é; ọ́
)
nanašajoč se na upokojence:
upokojensko življenje
/
upokojensko društvo
upokojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen:
upokojevati delavce
;
delavke iz tekstilne industrije se zgodaj upokojujejo
2.
knjiž.
miriti
,
pomirjati
:
upokojevati razburjene ljudi
upokojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od upokojiti:
prositi za upokojitev
;
iskati si zaslužek po upokojitvi
;
odločba o upokojitvi
/
predčasna upokojitev
upokojíti
-ím
dov.
, upokójil
(
ī í
)
1.
narediti, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen:
upokojiti delavca
;
pri šestdesetih letih se je upokojila
/
invalidsko upokojiti
♦
pravn.
predčasno upokojiti
upokojiti pred določeno starostjo ali pred potekom določenega časa
zaposlenosti
2.
knjiž.
umiriti
,
pomiriti
:
prijazne besede so ga upokojile
/
upokojiti strasti
upokojíti se
knjiž.
umiriti se:
pri tej starosti bi se že lahko malo upokojil
/
ulica, vas se je upokojila
/
želje so se upokojile
upokojèn
-êna -o:
upokojena učiteljica
upokojítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na upokojitev:
upokojitveni postopek
/
upokojitvena odločba
upokônčiti
-im
dov.
(
ó ȏ
)
star.
postaviti pokonci:
upokončiti jambor
upokônčiti se
vzravnati se:
vojak se je upokončil in pozdravil
/
nisem kar tako, se je upokončil in se udaril po prsih
upokoríti
-ím
dov.
, upokóril
(
ī í
)
star.
pokoriti
1
,
podrediti
:
upokoriti sosednje države
;
upokoriti uporno mesto
/
napadalca je upokoril s pištolo
ugnal, ukrotil
upòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
glagolnik od upreti se, upirati se:
zlomiti otrokov upor
/
ekspr.
v njem se je porodil upor
2.
dejavnost, s katero se kdo upre, upira:
upor izbruhne, se izjalovi, zajame vso deželo
;
organizirati, streti, voditi upor
;
knjiž.
netiti upor
;
ekspr.
potlačiti, zadušiti, zasejati upor
;
pozivati,
ekspr.
zapeljevati k uporu
;
sodelovati v uporu
;
krajevni upori
;
vojaški upor
;
upor proti okupatorju
;
upor na ladji
;
žarišče upora
/
dvigniti se v upor
♦
zgod.
kmečki upori
do odprave tlačanstva
upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih
dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva
3.
kar mora premagovati telo pri premikanju v tekočini, plinu ali
tekočina, plin pri premikanju v ceveh:
upor se poveča, zmanjša
;
izračunati upor
;
premagovati vodni, zračni upor
;
upor plina
4.
fiz.,
teh.,
navadno v zvezi
električni upor
lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka:
izmeriti električni upor tuljave
;
žica z velikim uporom
;
enota električnega upora
/
ohmski upor
zaradi katerega električna priprava, naprava oddaja toploto
5.
elektr.
predmet, pri katerem se izkorišča predvsem njegova električna
upornost:
izdelovati upore
;
vstaviti upor
;
vezava uporov
;
upori in tuljave
/
drsni upor
z drsnikom za spreminjanje električne upornosti
;
grelni upor
ki pri prehodu električnega toka oddaja toploto za gretje
;
odvodni upor
med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike
;
plastni upor
katerega upornost tvori tanka plast prevodne snovi na izolirnem
materialu
;
spremenljivi upor
uporába
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od uporabljati ali uporabiti:
a)
prepovedati uporabo poti
;
z zakonom urejati uporabo zemljišča
;
dati komu avtomobil v uporabo
;
posodo po uporabi pomijemo in posušimo
;
prekuhati zamaške pred uporabo
;
dobiti dovoljenje za uporabo stavbe
;
vrečke za enkratno uporabo
/
enostavna uporaba stroja
;
dati navodila za uporabo
b)
omejiti uporabo naravnih bogastev
/
uporaba družbenih sredstev
/
uporaba znanstvenih dognanj
;
praktična uporaba kake teorije
c)
uporaba tankov v napadu
;
uporaba ustnika pri kajenju
/
uporaba zaščitnih sredstev v kmetijstvu
;
pospeševati uporabo računalnikov na različnih področjih
č)
uporaba sile, zakona za dosego pravic
d)
uporaba ljudskih izrazov v besedilu
e)
uporaba mleka za sir
f)
uporaba bencina za čiščenje
;
uporaba vode za namakanje
♦
pravn.
analogna uporaba zakona
uporaba zakona pri vsebinsko podobnem primeru, ki ga ta zakon
ureja
uporáben
-bna -o
prid.
, uporábnejši
(
á ā
)
1.
ki se da koristno uporabiti, porabiti:
uporabni kosi tkanine
;
spravljati uporabne odpadke
;
uporabne vrste lesa
/
rezultati morajo biti uporabni
;
uporabne ideje
//
ki ima potrebne lastnosti za kak namen:
vsestransko uporaben aparat
;
novi tip avtomobila je zelo uporaben
/
fant za fizično delo ni uporaben
primeren
;
za šolo uporabne knjige
//
ki se da izkoriščati:
uporaben padec vode
;
uporabni viri energije
;
uporabne zaloge premoga
/
kmetijsko uporabna zemlja
obdelovalna zemlja
2.
ki je v takem stanju, da se lahko uporablja:
v spopadu so bili uničeni zadnji še uporabni tanki
;
stavba po potresu ni več uporabna
3.
ki se uporablja za zadovoljevanje vsakdanjih potreb:
izdelovati uporabne predmete
;
uporabne in okrasne rastline
/
uporabno raziskovanje
/
uporabna umetnost
umetnost, katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje
uporabnih predmetov
//
katerega ugotovitve se lahko uporabijo neposredno v praksi:
uporabna biologija, geologija
;
uporabna znanost
4.
nanašajoč se neposredno na uporabo:
uporabne lastnosti izdelka
;
biti v uporabnem stanju
♦
ekon.
uporabna vrednost
vrednost, ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb;
lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe
;
ped.
uporabno znanje
znanje, ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah
;
pravn.
uporabno dovoljenje
dovoljenje, da se stavba, objekt sme uporabljati za določen namen
;
psih.
uporabna psihologija
psihologija, ki uporablja psihološka spoznanja v praksi
;
šol.
uporabna naloga
besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi
katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva
;
sam.:
najti v trgovini kaj uporabnega
uporabíti
in
uporábiti -im
dov.
(
ī á
)
1.
narediti, da kaj opravi določeno delo, nalogo in s tem zadovolji
potrebe koga:
papirnato embalažo lahko uporabite le enkrat
;
če ste kupljeni predmet uporabili, ga v trgovini ne sprejmejo nazaj
/
v zadnji vojni so dvakrat uporabili atomsko bombo
jo vrgli
;
policija je uporabila orožje
streljala
;
smem uporabiti vaš telefon
sporočiti kaj po vašem telefonu
;
uporabiti pravilo
ravnati se po njem
;
tega zakona v praksi še niso uporabili
//
narediti, da kaj prinese koristi, da rezultate:
koristno uporabiti odpadke
;
narediti načrt, kako uporabiti odpadno vročo vodo
;
naloženi denar je treba uporabiti
/
uporabiti tuje izkušnje, znanje
2.
narediti, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti:
pri vlomu je uporabil različno orodje
;
uporabil je palico, da bi dosegel okno
//
narediti, da je kaj sredstvo za dosego česa:
uporabil je prijazen nasmešek, da bi jo pridobil
;
uporabil je svoj vpliv za njegovo izvolitev
/
uporabiti proti kršitelju z zakonom določene ukrepe
/
uporabil je vsako priliko, da ga je obiskal
izrabil, porabil
;
uporabil je njegovo slabost
izkoristil, zlorabil
/
uporabiti kaj v korist, škodo koga
3.
narediti, da kaj nastopi v sporočilu:
v pogovoru je večkrat uporabil kako narečno besedo
;
uporabiti citat
/
uporabiti ločilo
4.
v zvezi z
za
narediti, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa:
uporabiti kamenje za skalnjak
;
uporabiti moko za kruh
//
z glagolskim samostalnikom
izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik:
uporabiti konja za jahanje
;
uporabiti letališče za pristajanje športnih letal
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
za, kot
izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik:
uporabil ga je za kurirja, kot odposlanca
;
vsako malenkost uporabi za izgovor
;
uporabiti kaj kot dokaz
●
publ.
uporabiti prave prijeme pri kom
pravilno ravnati s kom
;
ekspr.
uporabiti otroka proti očetu
pridobiti ga, da je njemu nasproten
;
ekspr.
uporabiti zakonito pot za dosego pravice
zakonito si prizadevati zanjo
;
ekspr.
uporabiti koga za ščit
s kom zavarovati sebe
uporábljen
-a -o:
uporabljeni predmeti
;
seznam uporabljene literature
;
večkrat uporabljeno olje
uporábljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od uporabljati:
zagotoviti si pravico do uporabljanja poti
/
uporabljanje kemičnih sredstev
/
uporabljanje atomske energije za pridobivanje elektrike
/
uporabljanje znanja
uporábljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje
potrebe koga:
starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel
;
kopalnico uporabljajo gostje in domači
;
razkužiti predmete, ki so jih uporabljali bolniki
;
orodje, ki se dosti uporablja, se obrabi
;
imeti pravico uporabljati kaj
/
te čevlje uporablja le v dežju
nosi
;
prosil ga je, če sme uporabljati njegovo kolo
se voziti z njim
;
to pot uporabljajo vsi
vsi hodijo, se vozijo po njej
;
ti predpisi se redko uporabljajo
po njih se redko ravna
;
če ne boš roke uporabljal, bo oslabela
delal, gibal z njo
;
napisati navodila, kako se stroj uporablja
se ravna z njim
//
delati, da kaj prinaša koristi, daje rezultate:
uporabljati naravna bogastva
;
uporabljati zbrani denar
/
uporabljati izkušnje, znanje
2.
delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti:
pri pomivanju uporablja krtače in krpe
;
uporabljati pri jedi pribor
;
pri prevajanju uporablja slovar
;
navedel je vire, ki jih je uporabljal pri pisanju knjige
/
v stanovanju uporabljajo copate
hodijo v njih
/
pri zasliševanju so uporabljali različne metode
/
v kmetijstvu uporabljajo umetna gnojila
;
taki vagončki se uporabljajo v rudniku
jih imajo za prevoz
/
tedaj so uporabljali samo orodje iz kamna
imeli, poznali
/
ličil ne uporablja
;
uporablja le preizkušena zdravila
//
delati, da je kaj sredstvo za dosego česa:
uporabljal je tudi silo, da bi ga prepričal
/
uporabljati izjave v svojo korist
;
uporabljati dokaze proti nasprotniku
/
uporabljati kaj za kak namen
3.
delati, da kaj nastopa v sporočilu:
uporabljati v govoru narečne besede
;
uporabljati uveljavljene strokovne izraze
/
uporabljati materni jezik
sporazumevati se v njem
4.
v zvezi z
za
delati, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa:
uporabljati kuhano govedino za polpete
;
uporabljati pšenico za krušno moko
;
debelejše blago se uporablja za plašče
//
z glagolskim samostalnikom
izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik:
uporabljati kamenje za nasipanje
;
uporabljati plin za kuhanje
;
ta snov se uporablja za razkuževanje
s to snovjo se razkužuje
/
to posodo uporabljajo za vodo
za hranjenje vode
/
uporabljati zakon za varstvo zakonitosti
//
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
za, kot
izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik:
uporabljati denar kot menjalno sredstvo
;
bil mu je spremljevalec, uporabljal pa ga je tudi za tajnika
;
uporabljati hrastov panj kot tnalo
;
to olje se uporablja kot topilo
●
ekspr.
spretno uporablja jezik
govori
;
ekspr.
še ne zna uporabljati pameti
samostojno misliti
;
ekspr.
pogosto je uporabljal palico
jih je tepel
uporabljajóč
-a -e:
uporabljajoč različne metode, sta dobila isti rezultat
;
dolbsti deblo, uporabljajoč ogenj
uporábljan
-a -o:
pogosto uporabljan izraz
;
dosti uporabljana bližnjica
uporabljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da koristno uporabiti, porabiti;
uporaben
:
uporabljivi odpadki
/
uporabljiva ideja
;
uporabljiva gesla
//
ki ima potrebne lastnosti za kak namen:
praktično uporabljiv stroj
;
uporabljiva embalaža
/
knjiž.
bil je aktiven in zelo uporabljiv
primeren za opravljanje različnih del, funkcij
/
knjiž.
tak pouk je za prizadete otroke malo uporabljiv
primeren
//
ki se da izkoriščati:
uporabljive zaloge premoga
uporabljívost
-i
ž
(
í
)
uporabnost
:
uporabljivost odpadkov
/
velika uporabljivost novih stiskalnic
uporábnica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj uporablja glede na namenskost:
dolgotrajna, redna uporabnica
;
uporabnica prostorov
/
uporabnica evra
uporábnik
-a
m
(
ȃ
)
kdor kaj uporablja glede na namenskost:
obvestiti uporabnike cest o snežnih razmerah
;
uporabniki in lastniki kmetijskih zemljišč
/
približati slovar uporabnikom
;
uporabniki in oblikovalci strojev
/
uporabniki jezika
/
uporabniki plina, vode
porabniki
;
uporabniki posojil
jemalci
♦
pravn.
uporabnik stanovanja
nosilec stanovanjske pravice in člani gospodinjstva, ki z njim
stanujejo
uporábnikov
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od uporabnik:
uporabnikove pravice
uporabnína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se plača za uporabo česa:
plačati, zaračunati uporabnino za instrumente, knjige
uporábniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uporabnike:
uporabniške zahteve glede kakovosti izdelkov
♦
rač.
uporabniški program
uporábnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost uporabnega:
pomen kakovosti in uporabnosti izdelkov za uveljavitev na tržišču
;
praktična uporabnost znanja
;
velika, vsestranska uporabnost usnja
;
uporabnost elektronike v medicini
/
uporabnost manjših kosov lesa
/
uporabnost stavbe po potresu
;
rok uporabnosti živila
uporábnosten
-tna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na uporabnost, uporabo:
lepotni in uporabnostni elementi izdelka
/
uporabnostne raziskave
/
razdeliti surovine v uporabnostne skupine
♦
lov.
uporabnostni pes
pes, ki je šolan glede na uporabo in ima izpit ustrezne stopnje
;
vsestranska uporabnostna tekma
tekma glede na uporabnost, izurjenost psov za lov
upóren
-rna -o
prid.
, upórnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki se (rad) upira:
pokoriti uporne meščane
/
uporen otrok
/
uporen konj
;
uporna čreda
/
uporen značaj
//
ki izraža, kaže upornost:
uporne misli, pesmi
/
uporen pogled
/
uporen izraz obraza
2.
ekspr.
ki se težko oblikuje:
uporni lasje
;
uporna snov
3.
publ.
nepopustljiv
,
vztrajen
:
uporna vera v lepoto
;
uporno zanikanje resničnosti
upórnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
uporen človek, zlasti otrok:
ugnati uporneža
;
mali uporneži
upórnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ženska, ki sodeluje v uporu:
upornico so obsodili
;
upornice in revolucionarke
2.
nav. ekspr.
ženska, ki se upre, upira:
pregovoriti malo upornico
/
upornice proti moški nadvladi
upórnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kdor sodeluje v uporu:
uporniki nadzorujejo del ozemlja
;
pošiljati upornikom orožje
;
kaznovati, pobiti, zajeti upornike
;
podpirati upornike
;
uporniki na ladji
/
kmečki uporniki
v kmečkih uporih
2.
nav. ekspr.
kdor se upre, upira:
skušal je pomiriti malega upornika
/
Cankarjevi uporniki in iskalci
/
uporniki proti družbenim normam
upórniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na upornike ali uporništvo:
uporniška vojska
;
uporniško gibanje
/
uporniška pesem
;
uporniške zahteve
/
uporniški mladostniki
upórništvo
-a
s
(
ọ̑
)
uporniška dejavnost:
dokazati komu uporništvo
;
uporništvo med delavci
/
uporništvo proti meščanskim idealom
upiranje
upórnost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
lastnost, značilnost upornega človeka:
krepiti,
knjiž.
brzdati,
ekspr.
zlomiti upornost koga
;
otrokova upornost
/
knjiž.
pojavi upornosti na Tolminskem
kmečkih uporov
2.
publ.
nepopustljivost
,
vztrajnost
:
upornost in doslednost pri delu
3.
elektr.,
navadno v zvezi
električna upornost
lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka:
izmeriti električno upornost bakra
;
enota električne upornosti
/
upornost mikrofona, tuljave
/
induktivna
ki je odvisna od induktivnosti in frekvence izmeničnega toka
, kapacitivna upornost
ki je odvisna od kapacitivnosti in frekvence izmeničnega toka
;
ohmska upornost
zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto
upóroven
in
upôroven -vna -o
prid.
(
ọ̄; ō
)
nanašajoč se na električni upor:
uporovne grelne naprave
/
uporovna žica
žica z veliko ohmsko upornostjo za izdelovanje uporov
♦
teh.
uporovni termometer
termometer, ki meri temperaturo s spreminjanjem električne
upornosti električnega vodnika
;
uporovna peč
peč, ki se segreva z grelnimi upori
;
uporovno varjenje
varjenje, pri katerem se izkorišča toplota, nastala zaradi
električne upornosti
upostavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
vzpostavitev
:
upostavitev miru, reda
/
upostavitev diplomatskih odnosov
/
upostavitev domače vojske
ustanovitev
upostáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
vzpostaviti
:
upostaviti disciplino
;
upostaviti v deželi red in mir
/
upostaviti diplomatske odnose med državama
/
upostaviti vohunsko organizacijo
ustanoviti
upostáviti se
nar. gorenjsko
samozavestno se postaviti:
upostavil se je in dejal: Ne grem
upostávljen
-a -o:
hitro upostavljena zveza
upostávljanje
-a
s
(
á
)
knjiž.
vzpostavljanje
:
upostavljanje prijateljstva med narodi
/
upostavljanje telefonske zveze
upostávljati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
vzpostavljati
:
upostavljati ravnotežje sil
/
upostavljati dobre medsebojne odnose
/
upostavljati občine
ustanavljati
upoštéti
-štêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
knjiž.
upoštevati
:
upošteti okoliščine, razmere
/
upošteti predloge
upoštét
-a -o:
poslano gradivo v zbirki še ni upošteto
upoštévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od upoštevati:
upoštevanje javnega mnenja
;
upoštevanje razmer na podeželju
/
upoštevanje zakonov
/
premajhno upoštevanje pesnikov v berilih
/
upoštevanje slovenščine pri pouku tujih jezikov
;
izobraževati otroke za poklic z upoštevanjem prakse
●
ob upoštevanju, pri upoštevanju vseh podatkov bi bili zaključki
drugačni
če bi upoštevali vse podatke
;
publ.
izid je sprejemljiv ob upoštevanju mladosti tekmovalcev
glede na mladost
;
publ.
upoštevanja vreden nasprotnik
pomemben, nevaren
;
publ.
upoštevanja vredna investicija
velika, pomembna
upoštévati
-am
nedov. in dov.
(
ẹ́
)
1.
delati, da kaj vpliva na ravnanje, odločitev, zaključke:
sodnik je upošteval izpovedi prič
;
upoštevati okoliščine nesreče
;
pri načrtovanju upoštevati potrebe prebivalstva
/
družbeni plan upošteva gospodarska gibanja v preteklem letu
/
premalo je upošteval sostanovalce
se jim je prilagajal
//
ravnati v skladu s čim:
upoštevati predpis, zakon
;
voznik ni upošteval prometnega znaka
/
upoštevati nasvet, predlog
/
upošteval je njegovo pobudo
;
upoštevati reklamacijo
;
strogo upoštevati rok
se ga držati
;
vse njegove želje so upoštevali
izpolnili
//
imeti kaj za dejstvo:
sporazum mora upoštevati dejansko stanje
;
upoštevati obstoječe politične tvorbe
2.
delati, da je kaj kje vključeno, udeleženo, obravnavano:
v knjigi je upošteval le pomembnejše avtorje
;
pri proučevanju dežele so upoštevali zlasti gospodarske in politične
razmere
/
pri delitvi pomoči ga niso upoštevali
;
slovenščine v javnosti niso upoštevali
uporabljali
3.
prisojati komu pomembnost:
zaradi slabotnosti ga tovariši niso upoštevali
;
na poveljstvu ga zelo upoštevajo
/
delo gospodinje družba premalo upošteva
;
šolska izobrazba se ne upošteva dovolj
●
pomen tega dela se pokaže, če upoštevamo podobna dela
v primerjavi s podobnimi deli
;
če se upošteva njegova mladost, so dosežki izredni
glede na njegovo mladost
upošteváje
:
upoštevaje okoliščine, so mu zmanjšali kazen
upoštevajóč
-a -e:
oblikovati mesto, upoštevajoč prirastek prebivalstva
;
upoštevajoč razmere, bi to trajalo več let
upoštévan
-a -o:
manj pomembni izdelki v seznamu niso upoštevani
;
razlike med bogatimi in revnimi so premalo upoštevane
●
bil je v tistem času precej upoštevan pisatelj
cenjen, priljubljen
;
bučno olje je v teh krajih zelo upoštevano
se veliko uporablja
upoštéven
-vna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
ki se da upoštevati:
pravno upošteven dogovor
;
za invalidsko zavarovanje upoštevna okvara
/
upoštevna osebnost
pomembna
upoštévnost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
značilnost upoštevnega:
upoštevnost dogovora
/
upoštevnost njegovega gledališkega prizadevanja
pomembnost
upotíti
in
upótiti -im,
tudi
upotíti -ím
tudi
upótiti -im
dov.
, upóti; upótil
(
ī ọ́; ī í; ọ̑
)
knjiž.
napotiti
:
upotil ga je v vas
/
upotili so se na jug
odšli, se odpravili
upotrébiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
zastar.
uporabiti
:
upotrebiti ugotovitve raziskav
/
upotrebiti tujo besedo
upotrébljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
uporabljati
:
pisatelj je upotrebljal podatke iz kronike
/
upotrebljati domači jezik
upovéditi
-im
dov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
izoblikovati v jezikovno sporočilo:
upovediti misel
;
sanjski motiv je pisatelj spretno upovedil
upovéden
-a -o:
upovedeni doživljaji
●
knjiž.
v romanu upovedene osebe
prikazane, opisane
upovedoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na upovedovanje:
upovedovalni postopek
/
upovedovalna sposobnost
upovedovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od upovedovati:
upovedovanje dogodkov, ugotovitev
;
načini upovedovanja
upovedováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
oblikovati v jezikovno sporočilo:
upovedovati misli, predmetnost
uprásniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
1.
s potegom po čem prižgati:
zaradi vlage ni mogel uprasniti vžigalice
/
uprasniti vžigalnik
/
uprasniti luč
prižgati z vžigalico
2.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
iti
,
oditi
:
uprasnil jo je iz hiše
;
uprasniti jo za živino
upraševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od upraševati:
upraševanje premoga
upraševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
spreminjati v prah:
upraševati premog
/
upraševati jajca, mleko
uprašíti
-ím
dov.
, uprášil
(
ī í
)
1.
spremeniti v prah:
uprašiti kamnino
;
ob atomski eksploziji se je morsko dno uprašilo
/
uprašiti jajca, mleko
2.
zastar.
zaprašiti
:
pri hoji je uprašil čevlje
;
obleka se je uprašila
uprašèn
-êna -o:
uprašena kreda
;
fino uprašena snov
uprašljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da uprašiti:
uprašljiva kamnina
upráti
upêrem
dov.
, uprál
(
á é
)
s pranjem, pri pranju poškodovati:
uprati zavese
;
blago se je upralo in skrčilo
upráva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki
družbeni skupnosti:
modernizirati upravo
;
urediti upravo, sodstvo in zakonodajo
;
zaposliti se v upravi
;
vodilna mesta v upravi
/
civilna, vojaška uprava
//
organi, ki opravljajo to dejavnost:
organizirati upravo
;
državna, javna, občinska uprava
;
struktura deželne uprave
/
strokovno neustrezna uprava
upravni delavci
//
s prilastkom
osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega
pomena:
carinska, davčna uprava
;
geodetska uprava
;
pravosodna uprava
2.
organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju
temeljnih nalog v tej skupnosti:
poslati dopis upravi podjetja
;
fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava
;
pritožiti se na upravo pristanišča
;
prostori uprave
/
taboriščna uprava
/
biti v službi na upravi
/
delavci so se zbrali pred upravo
upravno stavbo, upravnimi prostori
3.
upravljanje
:
prevzeti upravo nad določenim ozemljem
;
priti pod državno upravo
/
zaupati komisiji upravo gledališča
/
slaba uprava stavb
●
pog.,
šalj.
lahko se pritožiš na sončno upravo
nikamor se ne moreš pritožiti
;
pog.,
šalj.
zaposlen je pri sončni upravi
nikjer; sploh ni zaposlen
♦
vojaška uprava
začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju
;
uprava državne varnosti
do 1967
organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje
zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve
;
uprava za notranje zadeve
območni organi Ministrstva za notranje zadeve za opravljanje
določenih nalog s področja notranjih zadev
;
zgod.
mandatna uprava
med obema vojnama
upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti
mednarodna organizacija
upráven
-vna -o
prid.
(
á ā
)
nanašajoč se na upravo ali upravljanje:
a)
upravna razdelitev države
;
upravne reforme
;
dobiti upravno samostojnost
/
upravni okoliš
;
upravna enota
;
upravne meje
;
upravno središče otoka
/
upravni delavec
;
upravni predpis
;
upravne in druge javne službe
;
upravne zadeve
/
upravni aparat
upravni organi kake skupnosti
;
upravni odbor društva
;
upravni organ
organ, ki opravlja upravne zadeve
;
upravna odločba
odločba, ki jo izda upravni organ
;
upravna taksa
taksa, ki se plača v upravnem postopku
b)
upravna hierarhija
/
upravne stavbe v središču mesta
c)
določiti upravne naloge v delovni organizaciji
;
upravna opravila
/
upravni prostori
/
upravni odbor
organ upravljanja v podjetju
/
srednja upravno-administrativna šola
;
višja upravna šola
♦
adm.
upravni postopek
postopek, po katerem poslujejo upravni organi
;
upravna enota
državni organ, ki na določenem območju izvaja naloge javne uprave,
zlasti pri odločanju o zahtevkih, vlogah državljanov in
organizacij
;
pravn.
upravni spor
spor, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončne odločbe v
upravni zadevi
;
upravna izvršba
izvršba, pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ
;
upravno pravo
predpisi, ki urejajo organizacijo in delovanje upravnih organov
;
upravno sodišče
sodišče, pristojno za upravne spore
;
ptt
upravno pismo
pismo v ovitku s povratnico, ki ga pošilja državni organ fizični
ali pravni osebi
;
šol.
višji upravni delavec
naslov za diplomanta višje upravne šole
;
upravni tehnik
naslov za diplomanta srednje upravno-administrativne šole
uprávno
prisl.
:
upravno kaznovati
;
upravno razdeliti deželo
upravíčenec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor ima pravico do česa:
poravnati zahtevek upravičencem
;
volilni upravičenec
;
upravičenec do pokojnine, zavarovalnine
;
biti na seznamu upravičencev
♦
pravn.
čekovni upravičenec
kdor ima pravico unovčiti ček
;
služnostni upravičenec
upravíčenka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska ali ustanova, ki ima pravico do česa:
upravičenka do porodniškega dopusta
/
denacionalizacijska upravičenka
upravíčenost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost upravičenega:
upravičenost boja proti okupatorju
;
moralna upravičenost dejanja
;
upravičenost kritike
/
upravičenost društva, šole
/
dokazati upravičenost do otroškega dodatka
pravico
upravičeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
imeti, navajati zadostne razloge za kaj:
upravičevati svojo odločitev
//
biti zadosten razlog za kaj:
dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen
;
nič ne upravičuje njegovega strahu
2.
publ.
dajati pravico do česa:
vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja
upravíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
imeti, navesti zadostne razloge za kaj:
upravičiti ustanovitev podjetja
;
upravičiti zahteve
2.
z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa:
upravičil je svoj položaj
/
kinoteka je upravičila svoj obstoj
/
upravičil je zaupanje volivcev
upravíčen
-a -o
1.
deležnik od upravičiti:
s temi dejstvi je stvar upravičena
2.
za katerega obstajajo zadostni razlogi:
upravičen odpor proti potujčevanju
;
upravičeni pomisleki
;
upravičen sum
;
upravičena domneva
3.
ki ima pravico do česa:
upravičen dedič
;
biti upravičen do otroškega dodatka
;
prisl.:
upravičeno pohvaliti, zavrniti kaj
;
upravičeno se pritoževati
upravítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj upravlja:
postati upravitelj
;
imenovati upravitelja
;
upravitelj zgradbe
/
upravitelj premoženja, sklada
/
šolski upravitelj
šolski ravnatelj
;
upravitelj pošte
upravnik pošte
;
upravitelj v Judeji
pri starih Rimljanih
cesarjev namestnik v provinci
/
upravitelj (računalniškega) omrežja
♦
navt.
upravitelj stroja
pomorski strojnik, ki upravlja ladijske stroje
;
pravn.
stečajni upravitelj
kdor med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga zastopa
;
rel.
župnijski upravitelj
duhovnik, ki začasno upravlja župnijo
;
zgod.
deželni upravitelj
do srede 18. stoletja
zastopnik deželnega glavarja v času njegove odsotnosti in
predsednik deželnega sodišča
;
dvorni upravitelj
v nekaterih državah
vodja dvornega urada; dvorni maršal
upraviteljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
biti upravitelj:
upraviteljevati posestvo
/
učiteljevati in upraviteljevati
biti ravnatelj
upravíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki kaj upravlja:
upraviteljica sklada
;
upraviteljica prisilne poravnave
/
šolska upraviteljica
šolska ravnateljica
♦
pravn.
stečajna upraviteljica
ženska, ki med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga
zastopa
upravíteljstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
služba upravitelja:
sprejeti upraviteljstvo posestva
/
izkušnje s stečajnim upraviteljstvom
2.
urad upravitelja:
oddati prošnjo v upraviteljstvu
/
gozdarsko upraviteljstvo
upravljáč
-a
m
(
á
)
upravljavec
:
upravljač gradbenega stroja
upravljálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na upravljanje:
nadzorna in upravljalna praksa v holdingu
/
upravljalna naprava
♦
rač.
upravljalna enota
enota za krmiljenje in usmerjanje delovanja računalnika pri
procesiranju, pomnjenju in prenašanju podatkov
upravljálnik
-a
m
(
ȃ
)
elektronska priprava za krmiljenje in usmerjanje delovanja
elektronskih naprav:
univerzalni upravljalnik
/
daljinski upravljalnik
elektronska priprava za avtomatsko krmiljenje elektronskih naprav,
zlasti televizorja
uprávljanje
-a
s
(
á
)
1.
glagolnik od upravljati:
nadzorovati upravljanje
;
upravljanje države
/
prevzeti podjetje v upravljanje
;
upravljanje gledališča, šole
/
upravljanje posestva
/
upravljanje premoženja
;
nepravilnosti pri upravljanju s skladom
sklada
/
upravljanje strojev, naprav
/
avtomatično, daljinsko, ročno upravljanje
/
upravljanje tovornjaka
/
upravljanje tehnoloških procesov
♦
ekon.
administrativno upravljanje gospodarstva
pri katerem odločajo o urejanju, usmerjanju gospodarstva državni
organi
2.
dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki
družbeni skupnosti:
družba prevzema od države upravljanje
;
sodelovanje državljanov pri upravljanju države
;
ločiti funkcijo vodenja od funkcije upravljanja
;
organi upravljanja
;
sodstvo in upravljanje
//
dejavnost, ki se ukvarja z odločanjem o življenju, opravljanju
temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti:
organizacija dela in upravljanja v podjetju
/
družbeno upravljanje
odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe
uprávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
urejati, usmerjati življenje v kaki družbeni skupnosti:
upravljati državo, občino
;
centralistično upravljati
;
občani neposredno upravljajo
/
upravljati zasedeno ozemlje
/
deželo je upravljal vladarjev namestnik
je vladal v njej
//
odločati o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni
skupnosti:
delavci sami upravljajo
;
upravljati podjetje, rudnik, šolo
2.
odločati o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa:
upravljati gozdove
;
upravljati hišo
/
upravljati premoženje, zapuščino
;
upravljati s skladom
sklad
3.
s širokim pomenskim obsegom
s posebnimi pripravami uravnavati delovanje česa:
upravljati kotle in turbine z enega mesta
;
upravljati stroj
;
upravljati televizijsko kamero
voditi, usmerjati
/
avtomatično, daljinsko, ročno upravljati
/
upravljati krmilo
usmerjati
;
upravljati zavoro z nogo
pritiskati nanjo
;
publ.
uči se upravljati z orožjem
ravnati
//
publ.
usmerjati, uravnavati premikanje česa:
upravljati motorno kolo
;
upravljati ladjo
krmariti
;
upravljati letalo
pilotirati
;
upravljati tovornjak
voziti
//
publ.
usmerjati, uravnavati sploh:
upravljati polet rakete
;
upravljati proces v plavžu
/
upravljati lokalne zadeve
urejati
upravljajóč
-a -e:
upravljajoči signali
;
upravljajoče osebe
uprávljan
-a -o:
iz daljave upravljan stroj
;
federativno upravljana država
;
moderno upravljano podjetje
;
sam.:
upravljavci in upravljani
upravljávec
-vca
in
upravljálec -lca
[
uprau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor odloča o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa:
družba je upravljavec bencinskih servisov
2.
kdor odloča o življenju in delu v kaki družbeni, delovni skupnosti:
izvoliti nove upravljavce
;
delavci so postali upravljavci tovarn
3.
kdor (poklicno) upravlja stroj, napravo:
upravljavec buldožerja, stružnice, žičnice
upravljávka
in
upravljálka -e
[
uprau̯ljau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska ali država, ustanova, ki odloča o uporabi, izkoriščanju,
vzdrževanju česa:
agencija je upravljavka javne železniške infrastrukture
2.
ženska, ki odloča o življenju in delu v kaki družbeni, delovni
skupnosti:
vloga ženske kot proizvajalke in upravljavke
3.
ženska, ki (poklicno) upravlja stroj, napravo:
upravljavka strojev in naprav
upravljávski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na upravljavce ali upravljanje:
upravljavska samovolja
;
imeti upravljavske sposobnosti
/
upravljavska dejavnost
uprávnica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj upravlja:
nastaviti novo upravnico
;
upravnica pošte
uprávnik
-a
m
(
ȃ
)
kdor kaj upravlja:
izvoliti, zamenjati upravnika
;
upravnik gledališča, inštituta, pošte, vrtca
/
upravnik posestva
/
upravnik (računalniškega) sistema
/
upravnik stanovanjskega bloka
uprávniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na upravnike:
dobiti upravniško mesto
/
upravniške naloge
uprávništvo
-a
s
(
ȃ
)
služba upravnika:
prevzeti upravništvo v inštitutu
●
poslati prošnjo na upravništvo
upravo
uprávno...
prvi del zloženk
(
á
)
nanašajoč se na upraven:
upravnokazenski, upravnozgodovinski
uprávnopolítičen
-čna -o
prid.
(
á-í
)
nanašajoč se na upravo s stališča politike:
upravnopolitična vprašanja
uprávnopráven
-vna -o
prid.
(
á-ā
)
nanašajoč se na upravno pravo:
upravnopravne zadeve
/
upravnopravni predpisi
upredmétenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od upredmetiti:
upredmetenje ideje
upredmétiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način:
upredmetiti idejo
;
upredmetiti pozitivno in negativno v življenju
upredméten
-a -o:
upredmetena zamisel
♦
ekon.
upredmeteno delo
v proizvod vloženo delo
upréti
uprèm
dov.
, upŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem
mestu, v določenem položaju:
upreti kol ob skalo
/
upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža
;
upreti roke v boke
//
dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj:
uprl je drog v čoln in ga odrinil
/
upreti hrbet v tram in ga privzdigniti
;
z vso silo je uprl nogo v vrata
2.
usmeriti
,
nameriti
:
upreti topovske cevi proti trdnjavi
/
upreti obraz v sonce
●
ekspr.
upreti oči, pogled v koga
začeti ga gledati
upréti se
1.
namestiti se z delom telesa tako, da je pri delovanju kake sile
mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju:
konj se je uprl s prednjima nogama v tla in se ni dal premakniti
;
upreti se z nogami in rokami ob podboj
/
upreti se s koleni ob mizo
//
postaviti se v tak položaj, da se močno pritiska na kaj:
uprl se je ob mizo in jo premaknil
;
uprl se je z ramo ob vrata in jih odrinil
;
uprli so se z rokami v voz in ga porinili
/
veter se je uprl v jadro
/
upreti se v vesla
začeti veslati
2.
z dejanji izraziti voljo ne pustiti se obvladati:
hotel ga je zvezati, pa se mu je uprl
//
pokazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa:
upreti se izbiri novega predsednika
;
upreti se operaciji
//
pokazati voljo ne podleči čemu:
upreti se tujim vplivom,
ekspr.
skušnjavi
;
uprl se je želji, da bi jih videl
3.
s silo, z orožjem izraziti voljo do odstranitve oblasti koga:
posadka na ladji se je uprla
;
upreti se okupatorju
/
delavci v tovarni so se uprli
//
z besedami, ravnanjem izraziti voljo
a)
ne ubogati koga:
upreti se staršem, vodstvu
/
uprl se je in ni hotel iti
b)
ne prenašati, storiti, izpolniti česa:
upreti se nasilju, potujčevanju, ropanju
;
upreti se ukazu, zahtevi
/
upreti se revščini
//
izraziti nesoglasje s čim:
uprl se je njegovi oceni
;
upreti se predlogu
4.
nav. 3. os.
povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati:
mleko se mu je uprlo
;
kljub bolezni se mu tobak še ni uprl
//
vzbuditi občutek zoprnosti, odpor:
igranje se mu je uprlo
;
uprlo se mu je, kako se prilizujejo drug drugemu
5.
neovirano, močno posijati:
sonce se je uprlo v hišo
●
ekspr.
ta gora se mu je uprla
ni mogel priti nanjo
;
ob njihovih zločinih se je v njem vse uprlo
je začutil velik odpor, ogorčenje
upŕt
-a -o
1.
deležnik od upreti:
ob skalo uprt drog
;
v daljavo uprt pogled
;
v boke uprte roke
2.
knjiž.
oster
,
predirljiv
:
uprt pogled
;
prisl.:
uprto gledati, opazovati
uprežáti
-ím
dov.
, uprêži
in
upréži; uprêžal
in
upréžal
(
á í
)
knjiž.
prežeč opaziti, zagledati:
mačka je uprežala miš
/
uprežal je trenutek, ko ni bilo nikogar doma
prežeč dočakal, pričakal
upŕhniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
prhniti
,
odprhniti
:
ptica je uprhnila iz kletke
uprizárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od uprizarjati:
podpirati uprizarjanje domačih del
;
prepovedati nadaljnje uprizarjanje drame
/
uprizarjanje prepirov
uprizárjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
poustvarjati dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi:
uprizarjati Cankarjeve Hlapce
/
uprizarjati drame s sodobno problematiko
;
na ljudskih odrih so pogosto uprizarjali Finžgarjeva dela
2.
ekspr.
izvajati naprej pripravljen javen dogodek:
uprizarjati gonjo, kampanjo proti komu
;
uprizarjati nerede, stavke
/
uprizarjati slavnostna kosila
pripravljati, organizirati
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
uprizarjala sta prepire, pretepe
●
ekspr.
žena mu uprizarja scene
javno kaže nejevoljo nad njim, se netaktno vede
uprizárjan
-a -o:
pogosto uprizarjano delo
uprizorítelj
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor pripravi, izvede uprizoritev odrskega dela:
uprizoritelj posega v besedilo
;
uprizoritelj drame
2.
ekspr.
kdor izvede naprej pripravljen javen dogodek:
uprizoritelj sodnega procesa
uprizorítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
poustvaritev dramskega besedila z gledališkimi sredstvi:
dovoliti, prepovedati uprizoritev
;
pozitivno oceniti uprizoritev komedije
;
pripraviti kostume, sceno za uprizoritev opere
;
sodelovati pri uprizoritvi
;
ljubljanska uprizoritev Strniševe drame
/
ekspr.
krstna uprizoritev
prva uprizoritev
2.
ekspr.
izvedba naprej pripravljenega javnega dogodka:
uprizoritev demonstracij, sodnega procesa
uprizoríti
-ím
dov.
, uprizóril
(
ī í
)
1.
poustvariti dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi:
prizadeval si je, da bi dramo uprizorili
/
uprizoriti v osrednjem gledališču
2.
ekspr.
izvesti naprej pripravljen javen dogodek:
uprizoriti demonstracije
;
uprizoriti gonjo proti političnim nasprotnikom
;
uprizoriti sodni proces
/
uprizorili so mu podoknico
zapeli
;
uprizoriti škandal
narediti
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
uprizoriti zasledovanje
;
uprizoriti silovit napad
silovito napasti
uprizorjèn
-êna -o:
drama ob nastanku ni mogla biti uprizorjena
;
domiselno uprizorjeno delo
uprizorítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na uprizoritev 1:
uprizoritveni načrt
;
uprizoritvena zamisel
/
uprizoritvene težave
/
uprizoritveni čas
/
uprizoritvena dejavnost
uprizorljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da uprizoriti:
ta opera je uprizorljiva le na velikih odrih
;
lahko uprizorljiva komedija
uprizorljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost uprizorljivega:
težka uprizorljivost Grumove drame
/
zaradi uprizorljivosti svojih tragedij je bolj znan kot drugi
dramatiki
lahke uprizorljivosti
upropástiti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
uničiti
:
manj zdravega človeka bi taki napori upropastili
/
dolgovi so ga upropastili
/
s pijančevanjem je upropastil svojo družino
●
knjiž.
to stališče je njegov načrt upropastilo
onemogočilo njegovo izvedbo, uresničitev
upropáščen
-a -o:
upropaščen kmet
upropáščanje
-a
s
(
á
)
knjiž.
uničevanje
:
moralno upropaščanje mladine
upropáščati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
uničevati
:
z nesposobnostjo je upropaščal podjetje
/
materialno upropaščati koga
upropaščajóč
-a -e:
upropaščajoča razvada
upŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost uprtega:
trdna uprtost v tla
/
knjiž.
uprtost pogleda
úps
in
ùps
medm.
(
ȗ; ȕ
)
1.
izraža neprijetno presenečenje:
ups, spet me je zaneslo
2.
izraža ironičen odnos do popravka k povedanemu:
to funkcijo opravlja od lanskega dneva zmage, ups, dneva Evrope
úra
1
-e
ž
(
ū;
v pomenu
naprava
ȗ
)
1.
enota za merjenje časa, šestdeset minut:
minila je ura, pa še ni prišel
;
dan ima štiriindvajset ur
;
hoditi dobro, slabo,
ekspr.
celo, debelo uro
;
ekspr.
niti ure nisem spal
;
predstava traja približno dve uri
;
vrniti se čez pol ure, v pol ure
;
iti za pol ure na sprehod
;
javiti se v štiriindvajsetih urah
;
ekspr.
nimam niti ure miru
;
vlak ima uro zamude
;
ni uro od tega, kar je prišel
;
molčati ure dolgo
;
uro pozneje
/
voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]
;
biti plačan na uro
;
ure in ure se pogovarjati
;
iz ure v uro je slabše
;
uro za uro pričakovati
/
navadno s števnikom,
pri označevanju krajevne oddaljenosti:
dve uri hoda od tukaj
;
do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom
;
elipt.:
do tja je dve uri
;
poznajo ga pet ur daleč
//
navadno s števnikom
ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči
ali poldneva:
druga popoldanska ura je minila
;
star.
priti domov enajsto uro ponoči
med deseto in enajsto (uro)
//
začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa,
navadno od polnoči ali poldneva:
cerkvena ura bije ure in četrti
;
sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut
;
začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri]
20
h
;
vstajati pred šesto (uro)
/
popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro)
med petnajsto in šestnajsto (uro)
/
avtobusi vozijo ob uri
ob vsakem začetku te enote
2.
s prilastkom
ta enota glede na trajanje česa:
delovne, obratovalne, parkirne,
pog.
režijske ure
;
strojna ura
ko stroj dela
;
ura letenja, vožnje
/
redne ure in nadure
3.
časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut:
danes imamo pet ur
;
učitelj sprašuje, razlaga celo uro
;
zadnja ura odpade
;
pri uri, med uro zgodovine
/
glasbena, jezikovna ura
;
voj. žarg.
politična ura
namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega
izobraževanja vojakov
/
šolska, učna ura
/
pog.:
dajati ure iz klavirja
poučevati klavir zunaj šole
;
imeti ure iz klavirja
učiti se klavir zunaj šole
;
hoditi k uram, na ure tujega jezika
4.
mn.,
s prilastkom
omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto
šestdesetih minut:
zgodilo se je v jutranjih urah
;
kaj delaš v prostih urah
/
delati po urah
po končanem delovnem času
;
uradne ure od 8
h
do 12
h
/
ekspr.
uživati ure mladosti
5.
ekspr.,
navadno z rodilnikom
omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek:
prišla je ura odločitve, slovesa, zmage
;
ob uri kosila
/
ure obupa, sreče
/
komaj čakam ure, ko se bova spet srečala
6.
čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od
polnoči:
koliko je ura
;
ura je štiri in tri minute [4.03
ali
16.03]
;
ura je poldne
;
bila je že pozna ura
;
ura se bliža šesti
;
ura gre na polnoč
kmalu bo polnoč
;
ugotoviti uro po soncu
;
lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči
ob katerikoli uri
;
izvedeti uro odhoda
/
delati čez uro
čez čas, ko se končajo delovne ure
7.
naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici:
ura bije, tiktaka, zvoni
;
ura gre, stoji
;
ura kaže tri četrt na enajst
;
njegova ura prehiteva,
pog.
gre naprej
;
moja ura zaostaja,
pog.
je zadaj
;
naravnati uro
;
pogledati na uro
;
po moji uri je točno tri
;
švicarska ura
;
zlata ura
/
naviti uro
;
kazalca ure
;
kolesje, vzmet ure
;
pašček za uro
/
električna ura
;
kuhinjska, namizna ura
;
kvarčna ura
ki deluje na osnovi kremenovih kristalov
;
moška ura
;
ročna
ali
zapestna ura
;
stenska, stolpna, žepna ura
;
ura na uteži
/
sončna ura
ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico
;
šahovska ura
z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za
merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze
;
vodna ura
nekdaj
posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno
odprtino
//
navadno s prilastkom
naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom:
sprožiti uro
;
kontrolna ura
ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem
;
vreči kovanec v parkirno uro
za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje
časovno omejeno
;
ura peklenskega stroja
;
ura na (električnem) štedilniku
s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni
tok
8.
pog.
merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem:
montirati uro
/
ura za pritisk pare v kotlu
manometer
;
meriti porabo vode z uro
z vodnim števcem
●
šalj.
pohitite, ura bo noč
kmalu bo noč
;
ekspr.
takoj je vedel, koliko je ura
kakšen je položaj, kako je v resnici
;
ekspr.
ure so mu štete
kmalu bo umrl
;
ekspr.
človek ne ve ne ure ne dneva
ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo
;
mestni čuvaj je klical ure
nekdaj
vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura
;
ekspr.
naviti komu uro
kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja
;
pog.,
ekspr.
v mesto sem šel samo na uro pogledat
nisem opravil, kar sem se bil namenil
;
otrok še ne pozna na uro
še ne zna razbrati časa z ure
;
ekspr.
dvanajsta ura jim bije
skrajni čas je, da kaj storijo
;
huda ura
neurje
;
ekspr.
doma bo spet huda ura
kričanje, prepiranje, pretepanje
;
nar.
mrtvaška ura
trdoglav, kukec
;
vznes.
zdaj bije naša ura
zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na
vrsti, da kaj storimo
;
star.
prišla je njena ura
čas poroda
;
publ.
policijska ura
določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje
prebivalstva na javnih prostorih prepovedano
;
policijska ura
nekdaj
določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in
zabavišča ne smejo biti odprta
;
ekspr.
odbila mu je poslednja, zadnja ura
umrl je
;
ekspr.
poslednja, zadnja ura je prišla
čas smrti
;
ekspr.
priznati kaj v svoji slabi uri
v času večje popustljivosti, odkritosti
;
iron.
pa še zlato uro, ali ne
izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga
;
ura strahov
po ljudskem verovanju
čas od polnoči do ene
;
vrteti se v smeri kazalcev na uri
od leve proti desni
;
dela kot ura
hitro, natančno; brez prekinitev
;
biti natančen kot ura
zelo
;
drži se kot huda ura
jezno
;
ekspr.
ura teče, nič ne reče
čas hitro in neopazno mineva
;
ura zamujena ne vrne se nobena
;
preg.
rana ura – zlata ura
če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦
biol.
biološka ura
fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih
pojavov pri živih organizmih
;
elektr.
programska ura
s katero se naravna časovni potek programa
;
stikalna ura
priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov
;
etn.
peščena ura
priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se
droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela
skozi ozko grlo v spodnji del
;
fiz.
atomska ura
naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega
valovanja, ki ga oddaja curek atomov
;
digitalna ura
ki kaže čas s številkami, ne kazalci
;
kilovatna ura
delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]
;
rad.
radijska (šolska) ura
radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku
;
šol.
govorilna ura
čas, določen za učiteljeve razgovore s starši, študenti
;
neopravičena ura
izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti
;
teh.
ura nič
čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja
urá
2
medm.
(
ȃ
)
izraža spodbudo pri napadu, navdušenje nad uspehom;
hura
:
ura, v napad
;
ura, tako je
;
sam.:
sprejeli so jih s trikratnim ura
uračúnati se
-am se
dov.
(
ȗ
)
1.
zmotiti se pri računanju:
uračunati se za sto evrov
2.
računajoč na kaj se zmotiti:
računali so, da bodo ljudje doma, pa so se uračunali
;
uračunati se glede česa, v čem
uràd
-áda
m
(
ȁ á
)
1.
organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje
določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili:
urad izdaja dovoljenja, potrdila
;
poslati pritožbo, prošnjo uradu
;
voditi urad
;
biti v službi na uradu, v uradu
;
dopis, žig urada
;
načelnik, predstojnik urada
;
oddelek, odsek, referat urada
;
pisarne, sedež urada
/
carinski urad
carinarnica
;
v nekaterih državah
cenzurni, cesarski, dvorni urad
;
davčni urad
;
krajevni urad
upravni organ upravne enote zunaj njenega sedeža
;
matični urad
oddelek občinske skupščine za matične zadeve
;
okrožni urad
v stari Avstriji
organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja
;
patentni urad
;
tiskovni urad
organ vlade ali institucije za stike z javnostjo
//
navadno s prilastkom
organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti
funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih
nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili:
informacijski, sprejemni, vpisni urad
/
škofijski, župnijski urad
;
v nekaterih državah
urad kanclerja, komisarja
;
pri judih
urad rabina
/
urad direktorja
direktorjeva pisarna
//
knjiž.,
navadno s prilastkom
enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih
nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili:
brzojavni, telegrafski urad
;
poštni urad
pošta
2.
navadno s prilastkom
vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje
določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s
pisarniškimi opravili:
združenje bo ustanovilo poseben urad
/
mednarodni urad za mere in uteži
3.
navadno s prilastkom
podjetje, ki opravlja posredniške posle;
agencija
:
potovalni, turistični urad
/
obveščevalni, poročevalski urad
ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo
posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja
4.
prostor, poslopje tega organa, službe, enote:
urad je še zaprt
;
čakati pred uradom
;
vstopiti v urad
;
preurediti prostor v urad
;
trg pred uradom
/
urad je razmetan
oprema tega prostora
●
ekspr.
iti na matični urad
poročiti se
;
urad za najdene predmete
oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki
hrani, vrača najdene predmete
;
urad za posredovanje
ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju
zakonskih zvez, zaposlovanju
♦
polit.
urad za narodnosti
nekdaj
služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje
dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov
na dvojezičnih območjih Slovenije
;
žel.
prometni urad
oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz
katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški
postaji
uráden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na urad ali uradovanje:
uradni prostor
;
uradno poslopje
/
uradni dan
dan, določen za uradovanje s strankami
;
uradni sluga
nekdaj
sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila
;
uradne ure
čas, določen za uradovanje s strankami
/
uradni stil
2.
nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti:
uradni popis prebivalstva
/
uradni list
list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi
in objave
;
uradne mere
/
uradni pogovori
;
uradni sprejem
;
uradni stiki
;
uradno spremstvo
/
publ.
uradna Francija na te trditve še ni odgovorila
/
uradni organ
//
nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh:
uradni dopis
;
uradna listina
;
uradno vabilo
/
uradna pošta
pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ,
pristojna oseba
/
uradni popravek
;
uradno dejanje
/
uradni znak, žig
/
uradni naslov, naziv
/
imeti uradne opravke
/
sklep, odločitev ima uradno veljavo
/
uradni trening
trening, ki ga organizira, vodi organizator
;
publ.
zmagati v uradni konkurenci
v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje
;
uradna skrivnost
3.
ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali
posameznika:
uradni predstavnik, zastopnik
;
uradna oseba
/
uradni krogi
/
uradni govornik
4.
ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije:
uradni nauk
;
uradna ideologija, zgodovina
/
uradna veroizpoved
5.
določen z veljavnimi predpisi:
uradni postopek
;
urediti kaj po uradni poti
;
uraden in privaten
/
uradni sedež podjetja
;
uradna oblika imena
/
ravnati po uradni dolžnosti
6.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa:
postati uraden
;
ne bodi tako uraden
//
ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos:
reči z uradnim glasom
/
njegov odnos je bil zelo uraden
♦
fin.
uradni tečaj evra, dolarja
;
pravn.
uradni jezik
jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje
;
uradni obisk
obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega
državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih
stikov
;
šport.
uradni rezultat
rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga
uradna oseba
urádno
prisl.
:
danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu
;
govoriti uradno
;
uradno potrditi, prepovedati
;
uradno napovedan obisk
;
sam.:
izvedeti kaj uradnega
urádnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
v javni, državni službi zaposlena ženska, ki opravlja uradne, zlasti
pisarniške posle:
uradnica je pritisnila žig
/
davčna, poštna uradnica
//
v podjetju, ustanovi zaposlena ženska, ki opravlja uradne, zlasti
pisarniške posle:
bančna uradnica
2.
zastar.
urad
,
pisarna
:
vstopiti v uradnico
urádniček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od uradnik:
postal je uradniček
;
nepomemben, vesten uradniček
/
bančni, sodni uradniček
uradníja
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
urad
:
uradnija je prošnjo ugodno rešila
;
v uradnijah so uporabljali nemščino
urádnik
-a
m
(
ȃ
)
kdor je zaposlen v javni, državni službi in opravlja uradne, zlasti
pisarniške posle:
uradnik mu je izdal potrdilo
;
imenovati, premestiti, upokojiti uradnika
/
davčni, občinski, poštni, sodni, železniški uradnik
;
nižji, višji uradnik
/
državni uradnik
//
kdor je zaposlen v podjetju, ustanovi in opravlja uradne, zlasti
pisarniške posle:
bančni uradnik
;
uradnik v odvetniški pisarni
uradnikovánje
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
opravljanje dolžnosti, opravil uradnika:
brezosebno, dolgočasno uradnikovanje
/
uradnikovanje v banki
urádniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uradnike:
uradniške plače
/
uradniška družina
/
uradniški aparat
/
uradniška miselnost
urádništvo
-a
s
(
ȃ
)
uradniki
:
nameščati uradništvo
;
uradništvo in delavstvo
/
nižje, višje uradništvo
urádnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
lastnost, značilnost uradnega:
uradnost prostorov
/
sodnikova hladna, stroga uradnost
;
odgovor je bil naraven, brez sledu uradnosti ali naklonjenosti
2.
knjiž.
kar se mora opraviti glede na uradne predpise:
opraviti potrebne uradnosti
urádoma
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
uradno
:
uradoma ugotoviti
/
uradoma biti dolžen sprožiti postopek
po uradni dolžnosti
uradovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uradovati:
slovensko uradovanje
;
uradovanje na matičnem uradu
uradováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
opravljati uradne dolžnosti, uradna opravila:
uradovati na matičnem uradu
;
uradovati v slovenščini
;
uradovati slovensko
/
v banki je uradoval trideset let
uragán
-a
m
(
ȃ
)
izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki;
orkan
:
divjanje, pustošenje uragana
;
pren.,
ekspr.
revolucionarni uragan
uragánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uragan:
uraganski alarm
/
širiti se z uragansko hitrostjo
urájmati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
slučajno kje dobiti, najti:
urajmati kaj zelo poceni
/
urajmati koga doma
urájmati se
1.
nav. 3. os.
slučajno se zgoditi, se pripetiti:
pogosto se urajma, da iskanega človeka ni doma
/
taka priložnost se redko urajma
je redka
2.
s smiselnim osebkom v dajalniku
slučajno se posrečiti:
če se mu urajma, da jih ujame, bom vesel
;
tokrat se ti je urajmalo
urálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Ural:
uralska rudna nahajališča
♦
zool.
uralska sova
velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami, Strix
uralensis
urán
-a
m
(
ȃ
)
kem.
težka radioaktivna kovina sive barve, element U:
rudnik urana
;
uporaba urana za gorivo jedrskih elektrarn
/
naravni uran
;
osiromašeni uran
ki nastaja zlasti kot stranski produkt pri izdelavi obogatenega
urana in vsebuje manj v nuklearne namene uporabnega izotopa kot
naravni uran
♦
fiz.
uran 235
izotop urana z atomsko maso 235
;
metal.
obogateni uran
ki vsebuje okoli 90 odstotkov v nuklearne namene uporabnega
izotopa
uraninít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina uranov dioksid:
kopati uraninit
uránov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uran:
uranova ruda
/
uranovi izotopi
/
uranovo jedro
/
uranova atomska bomba
uránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uran:
uranske jedrske elektrarne
/
uransko jedro
uranovo
urár
-ja
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem, izdelovanjem ur:
nesti uro k urarju
;
izučiti se za urarja
urárka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki se poklicno ukvarja s popravljanjem, izdelovanjem ur:
izučiti se za urarko
urárna
-e
ž
(
ȃ
)
urarska delavnica, prodajalna ur:
vstopiti v urarno
;
urarna in zlatarna
urárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na urarje ali urarstvo:
urarska delavnica
/
urarska industrija, obrt
/
urarski izvijač
;
urarske klešče
urárstvo
-a
s
(
ȃ
)
urarska obrt, industrija:
razvoj urarstva v Švici
/
v sosednji ulici je urarstvo
urarska delavnica
urásti
urástem
in
urásem
dov.
, urásel
in
urástel
(
á
)
z rastjo postati za mere česa prevelik:
da otrok hlačam, hlač ne bi prehitro urastel, so mu kupili nekoliko
večje
;
urasti otroško posteljico
;
urasti suknjič za nekaj centimetrov
●
ekspr.
sčasoma otrok take potrebe, želje uraste
jim odraste, postane prevelik zanje
uráščati
-am
nedov.
(
á
)
z rastjo postajati za mere česa prevelik:
otrok je svojim oblekam, svoje obleke hitro uraščal
uravnálec
-lca
[
urau̯nalca
in
urau̯nau̯ca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
1.
kdor kaj uravna:
uravnalec je zlomljeno kost slabo uravnal
/
človek postaja zavesten uravnalec medčloveških odnosov
uravnavalec
2.
regulator
,
ravnalo
:
zamenjati uravnalec
/
avtomatični uravnalec
uravnálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uravnavo ali uravnavanje:
uravnalni postopek
/
uravnalna naprava
/
uravnalne sile
uravnánost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
naravnanost
,
usmerjenost
:
idejna, notranja uravnanost
uravnáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, da pride kaj v ravno vrsto:
uravnati zidake s pomočjo napete vrvice
//
izravnati
,
poravnati
:
voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto
/
uravnati steljo po vozu
2.
narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj:
uravnati papir v pisalnem stroju
/
z roko uravnati ruto
;
uravnati si razmršene lase
/
z vijakom uravnati lego, nagib priprave
//
narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj:
uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost
3.
urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode;
regulirati
:
uravnati hudournik
/
uravnati strugo
4.
narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje:
uravnati radijski aparat, uro
/
uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto
5.
narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji:
uravnati dotok vode
;
uravnati temperaturo
/
pravilno uravnati prehrano
6.
knjiž.
naravnati
,
usmeriti
:
uravnati vse nitke v isto smer
/
uravnati topove na mesto
/
uravnati misli na kaj drugega
7.
star.
napotiti
,
usmeriti
:
uravnati begunce proti mestu
;
uravnati koga na glavno cesto
8.
v zvezi s
po
narediti, da se kaj ravna po čem:
uravnati svoj korak po njegovem
/
uravnati smer ladje po zvezdah
9.
star.
uskladiti
:
uravnati delo posameznikov
/
uravnati cene
10.
zastar.
urediti
:
uravnati komu dom
/
pred odhodom je še uravnal, kar je moral
●
star.
uravnati komu glavo, možgane
narediti, da misli pametno, prav
;
zastar.
vstal je in uravnal otrple ude
naravnal, pretegnil
uravnáti se
knjiž.,
v zvezi s
po
začeti se ravnati po čem:
uravnati se po kakšnem načelu
/
ni se mogel uravnati po novih časih
se jim prilagoditi
●
zastar.
uravnaj se in hitro pojdi
obleci se, opravi se
;
zastar.
uravnati se z nosačem za plačilo
pogoditi se, sporazumeti se
;
zastar.
ko so se udobno uravnali, je ugasnil luč
namestili
;
zastar.
uravnati se s sosedom zaradi meje
pomiriti se
uravnán
-a -o:
uravnan potok
;
s tem je stvar uravnana
;
natančno, pravilno uravnan
uravnáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od uravnati:
uravnava zidakov
/
uravnava izpahnjene, zlomljene roke
/
uravnava naprave
;
uravnava očesa na bližino
prilagoditev
/
uravnava hudournika
/
uravnava šolstva
ureditev
2.
geogr.
zaradi erozije, preperevanja uravnano površje:
za območje apnenca so značilne široke uravnave
uravnaválec
-lca
[
urau̯nalca
in
urau̯nau̯ca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor kaj uravnava:
človek postaja zavesten uravnavalec medčloveških odnosov
/
trg je uravnavalec proizvodnje
uravnaválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se kaj uravnava:
uravnavalna naprava
uravnávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uravnavati:
uravnavanje zlomljenih kosti
;
aparat za uravnavanje zob
/
uravnavanje temperature, vlage
/
uravnavanje količine denarja v obtoku
/
uravnavanje rojstev
uravnávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da prihaja kaj v ravno vrsto:
uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice
//
izravnavati
,
poravnavati
:
uravnavati tla
/
počasi uravnavati hrbtenico
vzravnavati, zravnavati
/
uravnavati gube
ravnati, gladiti
/
uravnavati seno po vozu
2.
delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj:
uravnavati napenjalne vrvi
/
z roko uravnavati kravato
;
uravnavati si lase
/
uravnavati lego, nagib priprave
/
uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino
naravnavati
//
delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj:
uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo
3.
urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode;
regulirati
:
uravnavati hudournike, potoke
4.
delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji:
naprava uravnava hitrost, temperaturo
/
ta snov uravnava količino sladkorja v krvi
/
z davki uravnavati porabo
/
uravnavati cene
♦
med.
uravnavati rojstva
5.
knjiž.
naravnavati
,
usmerjati
:
uravnavati topove na cilj
/
uravnavati tok razprave
//
odločilno določati, oblikovati:
življenje v družini je uravnavala mati
/
uravnavati komu življenjsko pot
6.
v zvezi s
po
delati, da se kaj ravna po čem:
uravnavati svoj korak po njihovem
/
uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah
7.
star.
usklajevati
:
to živčno središče uravnava vse gibe
;
toplota in vlaga se morata uravnavati
8.
zastar.
urejati
:
uravnavati posle, zadeve
/
uravnavati s predpisi, z zakoni
●
star.
uravnavati krivice, spore
poravnavati, odpravljati
;
star.
uravnavati se v vrsto
postavljati se v ravno vrsto
uravnavajóč
-a -e:
uravnavajoča naprava
;
prisl.:
uravnavajoče delovati
uravnávan
-a -o:
uravnavano delovanje
uravnílovka
-e
ž
(
ȋ
)
publ.
izenačevanje osebnih dohodkov ne glede na količino, kakovost dela:
zavračati uravnilovko
;
sistem uravnilovke
;
uravnilovka in nagrajevanje po delu
;
pren.
ideološka uravnilovka umetnosti
uravnílovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na uravnilovko:
uravnilovske težnje
/
uravnilovski družbeni sistem
uravnotéženje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od uravnotežiti:
uravnoteženje ladje
/
uravnoteženje proizvodnje in prodaje
/
uravnoteženje vrtečih se delov stroja
/
dinamično, statično uravnoteženje
/
uravnoteženje javnih financ
ureditev stanja državnih financ, ki dolgoročno omogoča izvajanje
proračuna brez večjega zadolževanja
uravnotéženost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost uravnoteženega:
uravnoteženost čolna, ladje
/
uravnoteženost menjave
/
uravnoteženost kompozicije
/
duševna, vedenjska uravnoteženost
uravnovešenost
uravnoteževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh
enaka:
uravnoteževati skodelici tehtnice
2.
spravljati v stanje, v katerem so
a)
nasprotujoče si sile enako velike, močne:
uravnoteževati svetovne vojaške sile
b)
nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:
uravnoteževati proizvodnjo in prodajo, proizvodnjo s prodajo
//
spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti;
uravnovešati
:
to čustvo ga je uravnoteževalo
3.
teh.
nameščati, oblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju,
delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji:
uravnoteževati kolesa, motor
uravnotéžiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh
enaka:
uravnotežiti skodelici tehtnice
;
ko se je presedel, se je čoln uravnotežil
♦
navt.
uravnotežiti ladjo
razmestiti tovor, gorivo, zaloge na ladji tako, da je stabilna
2.
spraviti v stanje, v katerem so
a)
nasprotujoče si sile enako velike, močne:
uravnotežiti vojaške sile v svetu
b)
nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:
uravnotežiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki
/
uravnotežiti kompozicijo
//
spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti;
uravnovesiti
:
doživetje ga je duševno spet uravnotežilo
;
čustveno se uravnotežiti
3.
teh.
namestiti, izoblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju,
delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji:
uravnotežiti kolesa avtomobila
;
uravnotežiti krila letala
;
uravnotežiti motor, stroj
/
dinamično, statično uravnotežiti
uravnotéžen
-a -o:
pameten, uravnotežen človek
;
izdatki so uravnoteženi z dohodki
;
prisl.:
gospodarstvo se razvija uravnoteženo
uravnovésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh
enaka:
uravnovesiti tehtnico
;
prečka se je uravnovesila
/
zamahnil je z roko, da bi se uravnovesil
2.
spraviti v stanje, v katerem so
a)
nasprotujoče si sile enako velike, močne:
uravnovesiti vojaške sile v svetu
b)
nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:
uravnovesiti cene
;
uravnovesiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki
/
uravnovesiti kompozicijo slike
//
spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti:
to spoznanje jo je uravnovesilo
;
čustveno, duševno se uravnovesiti
uravnovéšen
-a -o:
uravnovešen človek
;
tehtnica je uravnovešena
uravnovéšanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od uravnovešati:
uravnovešanje čolna
/
uravnovešanje izdatkov z dohodki
/
čustveno, duševno uravnovešanje
uravnovéšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh
enaka:
uravnovešati zibajoči se čoln
;
tehtnica se uravnoveša
2.
spravljati v stanje, v katerem so
a)
nasprotujoče si sile enako velike, močne:
narava uravnoveša vse, kar se v njej dogaja
b)
nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:
uravnovešati izdatke in dohodke
3.
spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti:
taka spoznanja so ga uravnovešala
;
duševno se uravnovešati
uravnovéšenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od uravnovesiti:
uravnovešenje čolna
/
uravnovešenje cen
;
uravnovešenje izvoza in uvoza
/
duševno, notranje uravnovešenje
♦
teh.
uravnovešenje avtomobilskih koles
uravnoteženje
uravnovéšenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost uravnovešenega:
uravnovešenost skodelic tehtnice
/
uravnovešenost dohodkov in izdatkov
/
duševna uravnovešenost
/
knjiž.
vse se je spet vrnilo v uravnovešenost
uravnovešeno stanje
urbálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
mesten, mestno urejen:
urbalno prebivalstvo
urbàn
1
-ána
m
(
ȁ á
)
nar. dolenjsko
steklenica, ki drži štiri ali pet litrov:
izprazniti urban
urbán
2
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
mesten, mestno urejen:
tudi okolica mesta je že urbana
;
urbana naselja, središča
/
urbani prebivalci
;
industrijska družba postaja vse bolj urbana
♦
soc.
urbana sociologija
sociologija, ki proučuje družbene odnose v mestnem okolju
;
vet.
urbana steklina
steklina pri živalih v naseljih, mestna steklina
urbána
-e
ž
(
ȃ
)
pametna kartica z imenom Urbana za brezgotovinsko plačevanje določenih
mestnih storitev v Ljubljani, zlasti prevoza z mestnim potniškim
prometom:
kupiti, napolniti urbano
;
terminska, vrednostna urbana
;
plačevanje z urbano
/
kartica Urbana
urbáničen
-čna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
mesten, mestno urejen:
urbanična naselja
urbaníst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za urbanizem:
urbanisti so predlagali več rešitev
/
arhitekt urbanist
urbanístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na urbanizem:
urbanistični strokovnjak
;
urbanistični zavod
/
urbanistični razvoj mesta
;
urbanistične enote
/
urbanistično načrtovanje, urejanje
♦
pravn.
urbanistična zakonodaja
;
urb.
urbanistični načrt
načrt, ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine
večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo
urbanístika
-e
ž
(
í
)
knjiž.
urbanizem
:
načela sodobne urbanistike
urbanizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od urbanizirati:
hitra, obsežna urbanizacija
;
urbanizacija naselij, vasi
/
urbanizacija kmečkih hiš
;
urbanizacija pokrajine
/
urbanizacija prebivalstva
;
urbanizacija življenja
/
stopnja urbanizacije
stopnja naseljenosti, določena z deležem mestnega prebivalstva
urbanízem
-zma
m
(
ī
)
dejavnost, ki se ukvarja z načrtovanjem, urejanjem naselij:
problemi s področja urbanizma
;
svet, zavod za urbanizem
;
napake, uspehi v urbanizmu
/
trgovinski, turistični urbanizem
//
veda o tej dejavnosti:
študirati urbanizem
;
katedra za urbanizem
●
knjiž.
občudovati moderni urbanizem glavne ulice
urejenost
urbanizíranost
-i
ž
(
ȋ
)
urb.
značilnost urbaniziranega:
urbaniziranost naselja
/
stopnja urbaniziranosti
stopnja naseljenosti, določena z deležem mestnega prebivalstva
urbanizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
urb.
delati, povzročati, da postaja kaj mestno, mestno urejeno:
urbanizirati naselje, vas
/
urbanizirati družbo
urbanizírati se
postajati mesten, mestno urejen:
okolica mesta se hitro urbanizira
urbanizíran
-a -o:
urbanizirana družba
;
naselje je urbanizirano
urbanológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za urbanologijo:
znani urbanolog je svoje ugotovitve objavil v več knjigah
;
arhitekt in urbanolog
urbanologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda, ki se ukvarja s proučevanjem urbanih naselij z vidika njihovega
načrtovanja, arhitekture, sociologije:
interdisciplinarna urbanologija
;
urbanizacija in urbanologija
urbanomát
-a
m
(
ȃ
)
avtomat za nakup, polnjenje kartice Urbana in preverjanje stanja na
njej:
urbanomat denarja ne vrača
;
napolniti Urbano na urbanomatu
;
uvedba urbanomatov
urbánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
mesten, mestno urejen:
urbanska naselja
/
urbanski način življenja
urbár
-ja
m
(
á
)
zgod.
knjiga s seznamom dohodkov zemljiškega gospoda od podložnikov:
v urbarju zapisane dajatve
;
urbarji kočevskega zemljiškega gospostva
/
sestaviti urbar
/
prenovljeni
ali
reformirani urbarji
sestavljeni na osnovi temeljnih urbarjev z vpisanimi spremembami
;
rektificirani urbarji
sredi 18. stoletja popravljeni in uradno potrjeni urbarji
;
temeljni urbarji
uporabljani daljše časovno obdobje
urbariálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
urbarski
:
urbarialne dajatve
/
urbarialni patent
v fevdalizmu
patent, s katerim je Jožef II. leta 1789 omejil podložniška
bremena na denarno dajatev, odmerjeno po donosu kmetije
urbarizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
zgod.,
v fevdalizmu
pridobivati neuporabna tla za poljedelsko obdelovanje:
krčiti gozdove, izsuševati močvirja in na druge načine urbarizirati
zemljišča
urbárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na urbar:
urbarske dajatve
/
urbarski viri za zgodovino
urbárščina
-e
ž
(
ā
)
zgod.
z urbarjem določena dajatev zemljiškemu gospodu:
plačati dva goldinarja urbarščine
úrbas
-a
m
(
ū
)
obrt.
sprednji del zgornjega dela obuvala;
prednjik
:
urbas se trga od podplata
;
platneni, usnjeni urbasi
/
obuvalo na urbas
obuvalo, pri katerem je sprednji del zgornjega dela našit na
zadnji del zgornjega dela
úrbi et órbi
prisl.
(
ȗ, ọ̑
)
knjiž.
povsod
:
sporočiti novico urbi et orbi
/
rel.
papežev blagoslov urbi et orbi
blagoslov mestu (Rimu) in svetu
úrdu
-ja
m
(
ȗ
)
uradni jezik Pakistana:
govoriti urdu
;
urdu in hindi
;
v prid. rabi:
urdu jezik
urêči
urêčem
dov.
, urêci urecíte; urékel urêkla
(
é
)
1.
po ljudskem verovanju
navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro,
naravno lastnost, sposobnost:
fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava
;
ureči sosedu konja, svinje
/
vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel
/
ureči komu smrt
z besedo, pogledom povzročiti, določiti
;
ureči točo
z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo
/
ureči z besedo, s pogledom
//
z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega:
ureči koga v gos, skalo
2.
ekspr.
s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo,
sposobnost kritičnega presojanja:
lepa soseda ga je urekla
/
strast jo je urekla
/
ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom
/
ta ženska mi je urekla oči, pamet
//
navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane
negiben, tog:
gledal je zveri v oči, da bi jo urekel
●
zastar.
zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla
zarekla, zagovorila
urečèn
-êna -o
1.
deležnik od ureči:
urečen človek
;
krava je urečena
2.
zastar.
dogovorjen
,
domenjen
:
urečeni dan sta se res srečala
;
prisl.:
urečeno govoriti, se vesti
urédba
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi
ustave ali zakona:
izdati, objaviti, podpisati uredbo
;
sprejeti, dopolniti, izvajati uredbo
;
biti določen, opredeljen, zapisan v uredbi
;
nove evropske, vladne uredbe
;
besedilo, osnutek uredbe o lokacijskem načrtu
;
spremembe uredbe o povračilu stroškov
;
pravilniki, zakoni in uredbe
/
uredba je v nasprotju, skladu z ustavo
;
kršiti sporno, veljavno uredbo o ureditvi trga z mlekom, vinom,
žitom
/
v socializmu
izvršni svet je izdal uredbo
;
uredba o deviznem poslovanju
;
izvršilna, pooblastilna uredba
;
uredba z zakonsko močjo
ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna)
skupščina potrditi ali zavrniti
2.
star.
urejevalna pravila, načela:
podedovane moralne uredbe
3.
star.
ureditev
:
nova uredba prostorov
/
uredba knjige
/
federativna, politična uredba
urédben
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na uredba 1:
uredbeni del uradnega lista
/
uredbeni predpisi
;
uredbene določbe
uredítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od urediti:
končati ureditev
;
ureditev gradiva
;
ureditev po abecedi
/
ureditev pričeske
;
ureditev okolice novih blokov bo veliko stala
/
ureditev cest, zemljišč
/
ureditev hudournika
/
prostorska, urbanistična ureditev naselja
/
ureditev dostopa, elektrike, vode
/
ureditev stanovanja na podstrešju
/
miroljubna ureditev spora
/
tehnična ureditev knjige
♦
pravn.
ureditev meje
določitev nejasne ali sporne meje zemljišča v nepravdnem postopku
2.
navadno s prilastkom
kar je določeno s predpisi, pravili o tem, kakšno stanje, ravnanje je
pravilno, obvezno:
gospodarska, politična ureditev
/
sprememba ustavne ureditve
/
notranja ureditev je zadeva države same
//
kar je določeno z enotami, ki kaj sestavljajo, in odnosi med njimi:
organizacijska, upravna ureditev
/
federativna, regionalna ureditev države
3.
navadno s prilastkom
kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v
družbeni skupnosti:
patriarhalna, rodovna ureditev je razpadla
/
kapitalistična, socialistična družbena ureditev
uredíti
-ím
dov.
, urédil
(
ī í
)
1.
narediti, da pride kaj v določen red:
urediti gradivo, znamke
;
urediti glede na vrednost
;
urediti po abecedi, velikosti
/
urediti arhiv
♦
mat.
urediti enačbo
narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu
//
v zvezi z
v
narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža
dopolnilo:
urediti besede v stavke, pesmi v zbirko
/
urediti ljudi v vrste
;
urediti se v kolone
/
urediti cvetje v šopek
2.
narediti, da pride kaj v stanje
a)
ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam:
urediti grobove
;
urediti zanemarjen park
;
urediti si lase, obleko
;
zgodaj je vstal, se uredil in odšel
;
elegantno se urediti
/
urediti sobo po lastnem okusu
b)
ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe:
urediti zemljišče za gradnjo
/
urediti hudournik, da ne poplavlja
/
urediti dotekanje in odtekanje vode
c)
ki ustreza potrebam, predpisom:
urediti uradne knjige, sezname
3.
narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo:
v naši ulici so uredili novo trgovino
;
urediti si stanovanje na podstrešju
/
urediti nekdanji hlev v delavnico
preurediti
4.
narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko,
razporeditev:
urediti poročilo, spis
/
urediti knjigo, revijo, zbornik
/
jezikovno, tehnično urediti
5.
narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami:
urediti gospodarstvo, družbene razmere
/
urediti medsebojne odnose
//
z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red:
urediti koledar
;
urediti pisavo, pravopis
6.
narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili:
urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine
/
urediti s predpisom, z zakonom
7.
ekspr.
narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu:
urediti svoja čustva, misli
;
vtisov s potovanja si še nisem uredil
8.
narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti:
stvar, zadevo je treba urediti
;
urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem
/
urediti medsebojne obveznosti,
ekspr.
račune
;
urediti spor, vprašanje
rešiti, odpraviti
/
glede plačila uredi z blagajnikom
;
koliko sem dolžen? Bova že uredila
bova že poravnala, boš že plačal
/
urediti formalnosti
opraviti
//
narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža
dopolnilo:
uredi, da se bova lahko mirno pogovorila
/
urediti vse za beg, poroko
uredíti se
priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami:
razmere v državi, gospodarstvu so se uredile
/
njihovi medsebojni odnosi so se uredili
//
priti v stanje, kot se želi, mora biti:
zadeva se je uredila
/
nesoglasja so se uredila
;
vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo
●
vreme se je uredilo
izboljšalo in ustalilo
;
ekspr.
rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju
rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili
;
knjiž.
v stari hiši sta se kar udobno uredila
namestila
urejèn
-êna -o
1.
deležnik od urediti:
lepo urejen park
;
živeti v skromnih, a urejenih razmerah
;
ne skrbi, stvar je urejena
;
abecedno, časovno urejen
;
urbanistično urejen kraj
●
vojaščino imam urejeno
v zvezi z njo nimam obveznosti
♦
mat.
urejena množica
2.
ki se drži določenega reda, pravil:
urejen človek
;
idejno, moralno urejen
;
prisl.:
urejeno izgledati
uredítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ureditev:
ureditveno načelo
/
ureditvena dela
/
ureditveno območje naselja
♦
gozd.
ureditveni načrt
načrt za gospodarjenje z določenimi gozdovi v določenem času
;
urb.
ureditveni načrt
načrt, ki podrobneje določa ureditev, prenovo naselja ali dela
naselja
uredníca
tudi
urédnica -e
ž
(
í; ẹ̑
)
ženska, ki dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo
ustrezno obliko, razporeditev:
urednica časopisa, radijske oddaje, spletnih strani
/
odgovorna urednica
ki je ob pogojih zakona odgovorna za objavljene informacije
;
tehnična urednica
ki objavi namenjena besedila, gradivo tehnično ureja
;
urednica fotografije pri reviji
;
urednica založbe
♦
jezikosl.
ženska, ki v pisni obliki pomensko, oblikovno, stilno razčleni
geslo za objavo v slovarju
uredník
tudi
urédnik -a
m
(
í; ẹ̑
)
kdor dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno
obliko, razporeditev:
postati urednik na radiu, pri časopisu
;
urednik televizijske oddaje, knjižne zbirke
/
dežurni, glavni urednik
;
glasbeni, športni urednik
;
odgovorni urednik
ki je ob pogojih zakona odgovoren za objavljene informacije
;
tehnični urednik
ki objavi namenjena besedila, gradivo tehnično ureja
;
urednik fotografije
♦
jezikosl.
kdor v pisni obliki pomensko, oblikovno, stilno razčleni geslo za
objavo v slovarju
uredníkov
tudi
urédnikov -a -o
prid.
(
í; ẹ̑
)
nanašajoč se na urednika:
urednikova soba
/
uvodni članek je urednikov
;
urednikovo delo
●
ekspr.
roman je obležal v urednikovem predalu
ni bil objavljen
urednikovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od urednikovati:
dolgoletno, uspešno urednikovanje
;
urednikovanje pri časopisu
/
urednikovanje revije, zbornika
urejanje
urednikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
biti urednik, delati kot urednik:
več let urednikovati pri reviji
uredníški
tudi
urédniški -a -o
prid.
(
ȋ; ẹ̑
)
nanašajoč se na urednike:
uredniško delo
/
uredniški kolektiv
;
glavni uredniški odbor
/
uredniška soba
uredníštvo
tudi
urédništvo -a
s
(
ȋ; ẹ̑
)
1.
opravljanje uredniških del:
prevzeti, sprejeti uredništvo
;
v času njegovega uredništva je bil časopis zelo dober
/
delo je izšlo pod njegovim uredništvom
/
glavno, tehnično uredništvo
2.
skupina ljudi, ki opravlja uredniška dela:
uredništvo je odklonilo objavo
;
izvoliti novo uredništvo
;
seja uredništva
/
listnica uredništva
rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem
3.
oddelek, organizacijska enota, ki opravlja uredniška dela:
iti na uredništvo
/
kulturno, športno uredništvo
;
uredništvo glasbenih oddaj, radijskih poročil
//
prostor, prostori tega oddelka, te enote:
stopiti v uredništvo
;
vrata uredništva so zaklenjena
uredováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
urejati
:
uredovati zaprašene knjige
/
uredovati časopis, revijo
/
stvari so se začele uredovati
urêja
in
uréa -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
kem.
brezbarvna kristalna snov, ki je v seču;
sečnina
:
ugotavljati količino ureje v krvi
/
industrijska proizvodnja ureje za gnojila, plastične mase
urêjanje
-a
s
(
é
)
glagolnik od urejati:
urejanje znamk
;
urejanje po abecedi
/
urejanje okolja
/
urejanje hudournikov
;
komunalno urejanje stavbnega zemljišča
/
urejanje stanovanja na podstrešju
/
urejanje oddaje, revije, rubrike
/
odločno, uspešno urejanje gospodarskih, političnih razmer
/
urejanje sporov
♦
gozd.
urejanje gozdov
ugotavljanje količine lesa, prirastka po drevesnih vrstah, na
osnovi katerega se načrtuje vsestransko gospodarjenje z gozdovi
;
rač.
urejanje podatkov
spravljanje podatkov v določen red z ukazi
urêjati
-am
nedov.
(
é
)
1.
delati, da prihaja kaj v določen red:
urejati gradivo, znamke
;
urejati po abecedi, času nastanka
/
urejati knjižnico, zbirko
/
urejati razmetane stole
//
v zvezi z
v
delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža
dopolnilo:
urejati pesmi v zbirko
/
urejati ljudi, vozove v vrsto
;
urejati se v kroge, vrste
/
urejati rože v šopke
2.
delati, da prihaja kaj v stanje
a)
ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam:
urejati grobove, parke
;
urejati si nohte, obleko, pričesko
;
urejati se pred ogledalom
/
urejati stanovanje po lastnem okusu
b)
ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe:
urejati dimnik, motor
;
urejati si posteljo
/
komunalno urejati zemljišče
/
urejati hudournike
c)
ki ustreza potrebam, predpisom:
urejati poslovne knjige, račune
3.
delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo:
na podstrešju urejajo stanovanje
;
urejati si novo delavnico
4.
delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko,
razporeditev:
urejati članke, rokopis
/
urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko
/
jezikovno, tehnično urejati
5.
delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami:
urejati gospodarstvo, politične razmere
/
urejati medsebojne odnose
6.
delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili:
policist, semafor ureja promet
/
cene ureja država, trg
/
urejati s predpisi, z zakoni
7.
delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti:
urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve
;
vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija
/
ta referent mi ureja pokojnino
/
urejati kaj na sodišču
;
urejati po mirni, uradni poti
/
uspešno urejati probleme, spore, težave
reševati, odpravljati
●
delo, življenje si urejam sam
sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje
urêjati se
prihajati v stanje, skladno s pravili, zahtevami:
odnosi med državama se urejajo
;
razmere v podjetju se urejajo
urejajóč
-a -e:
urejajoča moč
;
urejajoča načela
urêjan
-a -o:
dobro urejana revija
urejênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost urejenega:
urejenost gradiva, kartoteke
/
urejenost naselja
/
občudovati njeno elegantno urejenost
/
tehnična urejenost knjige
urejeválec
-lca
[
urejevau̯ca
tudi
urejevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj ureja:
urejevalec kartoteke, podatkov
/
urejevalci pravopisa
/
ekspr.
filozofi, politiki in drugi urejevalci sveta
/
ekspr.
glavni urejevalec trga je bila država
2.
knjiž.
regulator
:
urejevalec vlažnosti se je pokvaril
/
tudi koža je urejevalec telesne temperature
urejeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na urejevanje:
urejevalna načela
/
končati urejevalna dela
urejeválka
-e
[
urejevau̯ka
tudi
urejevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj ureja:
urejevalka kartoteke
/
država kot urejevalka družbenega dogajanja
urejeválnik
-a
m
(
ȃ
)
rač.
računalniški program za postavljanje, oblikovanje in popravljanje
datotek pred njihovo dokončno uporabo:
grafični urejevalnik
;
urejevalnik besedil
urejevánje
-a
s
(
ȃ
)
urejanje
:
urejevanje podatkov
/
urejevanje izložb
/
urejevanje cest
/
urejevanje rokopisa
/
urejevanje časopisa, oddaje
/
urejevanje problemov, težav
urejeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
urejati
:
urejevati po abecedi, velikosti
/
urejevati lase
;
urejevati se pred ogledalom
/
urejevati okolje
/
urejevati poslovne knjige
/
urejevati poti
/
urejevati rokopis
/
urejevati časopis, knjižno zbirko
/
urejevati neprijetno, zapleteno stvar
urejeván
-a -o:
dobro urejevan časopis
urékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
po ljudskem verovanju
navadno z besedo, s pogledom povzročati, da kdo izgubi kako dobro,
naravno lastnost, sposobnost:
urekati živino
/
urekati strupene kače
2.
ekspr.
s svojimi lastnostmi, vplivom povzročati, da kdo izgubi lastno voljo,
sposobnost kritičnega presojanja:
taki nazori naših ljudi ne urekajo več
urémičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na uremijo:
bolnik je uremičen
;
uremična žival
/
uremični znaki
uremíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.,
vet.
zastrupitev krvi s sečem, sečekrvnost:
zaradi obolenja ledvic je prišlo do uremije
úren
1
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na uro:
urni mehanizem
;
urna verižica
/
vrteti se v smeri urnega kazalca
od leve proti desni
;
urni stolp
stolp z uro
;
urni žepek telovnika
žepek za žepno uro
/
urna zmogljivost stroja
zmogljivost stroja na uro
♦
ekon.
urna postavka
;
rel.
urna maša
maša za odvrnitev hude ure
;
teh.
urno steklo
okrogla, izbočena steklena ploščica, ki se v laboratoriju
uporablja za pokrivanje posodic
;
voj.
urni vžigalnik
vžigalnik, ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom
úren
2
-rna -o
prid.
, úrnejši
(
ú ū
)
ki zaradi gibčnosti, spretnosti lahko opravi kako pot ali delo v
kratkem času:
uren natakar
;
brat je urnejši od mene
;
res si uren, da si že nazaj
;
biti uren pri delu
;
uren kot blisk, podlasica
/
bodi uren, toda ne površen
/
imeti urne prste
/
star.
uren potok
hitro tekoč
//
ki ima veliko hitrost;
hiter
:
urna hoja
/
iti z urnimi koraki
/
udarci so postajali vse urnejši
pogostejši
●
ekspr.
biti urnih nog, imeti urne noge
hitro hoditi; znati hitro hoditi
;
star.
biti urne pameti, imeti urno pamet
biti bister, domiseln
;
ekspr.
rešile so ga urne pete
s hitrim tekom, begom se je rešil
;
ekspr.
pri tem delu bi potrebovali urne roke
pridne, spretne delavce
úrno
1.
prislov od uren:
urno hoditi, se obračati
;
le urno, do tja je še daleč
2.
izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času;
hitro
:
urno odgovoriti, oditi
;
zaklical je: urno vsi ven
uresníčenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od uresničiti:
hitro uresničenje načrtov
/
prizadevanja za uresničenje pravične družbe
uresničeválec
-lca
[
uresničevau̯ca
tudi
uresničevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj uresničuje:
uresničevalec načrta, zamisli
/
knjiž.
delovne množice so odločilni uresničevalec teh ciljev
uresničeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uresničevanje:
uresničevalna sposobnost
/
uresničevalne možnosti
uresničeválka
-e
[
uresničevau̯ka
in
uresničevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj uresničuje:
mlada, sposobna uresničevalka načrta
/
uresničevalka kjotskih določil
uresničevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uresničevati:
uresničevanje načrtov, zamisli
/
uresničevanje družbene vloge gledališča
/
uresničevanje načel, zakonov v praksi
uresničeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost:
uresničevati načrte, zamisli
;
ekspr.
njihove sanje so se začele uresničevati
/
človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami
//
izpolnjevati
:
uresničevati grožnje, obljube
;
te besede se že uresničujejo
//
uveljavljati
:
uresničevati svoje pravice, zahteve
//
knjiž.
ustvarjati
:
uresničevati pravično družbo
2.
knjiž.
delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna,
zgodovinska resničnost:
uresničevati samega sebe
;
uresničevati se v dejanjih, z dejanji
;
uresničevati se kot Slovenec, voditelj
/
delo se uresničuje v izdelku
postaja zaznavno, predmetno obstoječe
uresničujóč
-a -e:
uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov
;
uresničujoči se človek
uresničeván
-a -o:
predpis je dosledno uresničevan
;
uresničevana zamisel
uresničítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj uresniči:
uresničitelj načrta, zamisli
/
uresničitelj obljube
uresničítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od uresničiti:
hitra uresničitev načrta, sklepa
/
uresničitev grožnje, zahteve
/
uresničitev samega sebe
//
kar nastane s tem dejanjem:
zgodovinske uresničitve te ideje so različne
●
publ.
ocenjevati najnovejšo uresničitev Cankarjevih Hlapcev
uprizoritev, izvedbo
uresníčiti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
1.
narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost:
uresničiti idejo, načrt
;
kar si zamisli, uresniči
;
ekspr.
sanje so se uresničile
/
uresničiti vzgojne cilje
/
uresničiti svoje bistvo
//
izpolniti
:
uresničiti grožnjo, obljubo, povelje
;
njegove besede, napovedi so se uresničile
/
uresničiti kazen, sodbo
izvršiti
//
uveljaviti
:
uresničiti pravico
/
uresničiti načelo v praksi
//
knjiž.
ustvariti
:
uresničiti pravično družbo
/
delo, roman je uresničil čez dve leti
napisal, izdal
2.
knjiž.
narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna,
zgodovinska resničnost:
uresničiti samega sebe
;
uresničiti se z zmago
;
uresničiti se kot človek
uresníčen
-a -o:
uresničeni načrti
;
naloga je uresničena
;
sam.:
oceniti uresničeno
uresničljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da uresničiti:
uresničljivi načrti
;
to ni uresničljivo
uresničljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost uresničljivega:
uresničljivost načrta
/
uresničljivost napovedi
urésniti se
-im se,
in
uresníti se
in
urésniti se -im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̄
)
star.
zresniti se:
nasmehnil se je, a se je takoj uresnil
uretán
-a
m
(
ȃ
)
kem.
sečnini sorodna spojina, ki se uporablja v farmaciji, kemični
industriji:
zdraviti levkemijo z uretanom
/
gasiti s peno uretana
uréter
-tra
m
(
ẹ̄
)
anat.
cev, ki odvaja seč iz ledvic v sečni mehur;
sečevod
:
vnetje uretra
urétra
-e
ž
(
ẹ̑
)
anat.
cevasti del sečil za izločanje seča iz sečnega mehurja;
sečnica
2
:
zožitev uretre
urèz
-éza
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od urezati:
urez z nožem, s škarjami
2.
rana, poškodba, povzročena z ostrim predmetom, rezilom:
urez se celi
;
imeti ureze na vratu
;
globok, nevaren urez
uréza
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
urez
,
ureznina
:
ureza se celi
;
globoka ureza
urézati
uréžem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
pri rezanju raniti, poškodovati:
malo je manjkalo, pa bi ga urezal
;
urezati v prst
;
pazi, da se ne urežeš
;
urezati se z nožem
;
do krvi se urezati
2.
z rezanjem dobiti, priti do česa:
urezati šibo v grmu
/
urezati (si) palico
//
star.
odrezati
:
urezati kos kruha
;
urezati si mesa
3.
z rezanjem izoblikovati kaj
a)
glede na mero, obliko:
urezati šipo
/
urezati gosje pero za pisanje
/
urezati desko
/
urezati zibelko iz lipovine
b)
navadno po kroju:
urezati čevlje, hlače
/
iz istega kosa urezati pas, žep
/
urezati blago
4.
ekspr.
udariti, navadno hitro, sunkovito:
urezati koga čez hrbet
;
urezati s palico
/
urezati s pestjo po mizi
/
spet je urezala strela
5.
ekspr.
povzročiti rezko, močno bolečino:
beseda jo je urezala
;
brezoseb.
ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu
//
povzročiti rezek občutek pri pitju:
pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu
/
mošt že ureže
je že postal rezen, rezkega okusa
6.
ekspr.
nenadoma zveneče, močno
a)
zaigrati (na glasbilo):
godba ureže koračnico, polko
/
pred vrati je urezala harmonika
b)
zapeti:
urezati borbeno pesem
7.
ekspr.
začeti rezko, močno streljati:
urezati s strojnico po napadalcih
8.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
hitro iti, oditi:
urezati jo proti domu
●
ekspr.
spet je urezala burja
močno zapihala
;
ekspr.
urezati prvo brazdo
izorati
;
ekspr.
urezati ravnodušen, sladek obraz
z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost
urézati se
pog.
zmotiti se:
urezati se pri ocenitvi razdalje
;
urezati se v računu
/
ekspr.
hudo, pošteno se je urezal
urézan
-a -o:
kratek, lepo urezan nos
;
vsi ljudje niso urezani po istem modelu
;
po modi urezana obleka
●
ekspr.
iz hudičevega, pasjega repa urezan človek
zelo hudoben
;
pog.,
ekspr.
ni neumen, pač pa po svoje urezan
svojevrsten, čudaški
;
ekspr.
ona je kakor urezana zanj
ustvarjena zanj
urezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
urezovati
:
urezavati palice
/
urezavati obleke
/
ekspr.
strele so urezavale
hitro, sunkovito udarjale
urézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na urez:
urezna globina
♦
med.
urezna rana
rana, povzročena z ostrim predmetom, rezilom
ureznína
-e
ž
(
í
)
med.
rana, poškodba, povzročena z ostrim predmetom, rezilom:
ureznina se je ognojila
;
globoka ureznina
urezoválec
-lca
[
urezovau̯ca
tudi
urezovalca
]
m
(
ȃ
)
delavec, ki urezuje:
urezovalec usnjene galanterije
urezovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od urezovati:
urezovanje palic
/
urezovanje obleke
;
urezovanje in šivanje
urezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z rezanjem dobivati, prihajati do česa:
urezovati šibe
2.
z rezanjem oblikovati kaj
a)
glede na mero, obliko:
urezovati šipe
b)
navadno po kroju:
urezovati krilo, škornje
/
urezovati blago
3.
ekspr.
udarjati, navadno hitro, sunkovito:
šiba urezuje po golem hrbtu
/
strele so urezovale
4.
ekspr.
zveneče, močno igrati (na glasbilo):
urezovati poskočne polke
urgénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
adm.
opomin, ponovna zahteva, da kdo izpolni obveznost:
po več urgencah so le dobili naročeno blago
;
pisna, telefonska urgenca
/
urgenca za neporavnani račun
/
napisati, odposlati urgenco
●
pog.
poslati bolnika na urgenco
na oddelek za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč
urgénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
nujen
,
neodložljiv
:
urgentna zadeva
/
urgentne potrebe
;
urgentno vprašanje
/
položaj je urgenten
zahteva nujno, takojšnjo rešitev
2.
med.
nanašajoč se na nujno, takojšnjo medicinsko pomoč:
pacient je urgenten primer
/
urgentni blok
skupina ambulant, laboratorijev, bolniških oddelkov s specialisti
za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč
urgéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost urgentnega:
urgentnost zadeve
/
urgentnost položaja
urgírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
adm.
opomniti koga, ponovno zahtevati od koga, da izpolni obveznost:
ker naročenih stvari še niso poslali, je treba urgirati
;
pisno, telefonsko urgirati
/
urgirati plačilo, pošiljko
2.
knjiž.
pritožiti se, opozoriti, da kaj ni pravilno:
urgirati pri šefu, da so računi previsoki
úrh
1
-a
m
(
ȗ
)
zool.
brezrepa dvoživka z rumeno lisastim trebuhom in bradavičasto kožo na
hrbtu, Bombina:
opazovati urhe v mlaki
/
gorski, nižinski urh
/
oglašanje, petje urhov
samcev te dvoživke
úrh
2
in
Úrh -a
m
(
ȗ
)
evfem.,
v zvezi
klicati urha
bruhati
:
ker je preveč pil, je kmalu klical urha
úrica
-e
ž
(
ū;
v pomenu
naprava
ȗ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od ura:
ta urica bo hitro minila
;
prej kot v eni urici bom nazaj
;
hodili so kakšne četrt urice
;
boš že našel urico časa
;
ko bi imel vsaj urico miru
/
živi urico hoda od tukaj
/
uric, namenjenih fiziki, so se zmeraj veselili
/
igre za proste, samotne urice
;
nepozabne urice sreče
/
pogledala je na urico
/
ročna, zlata, ženska urica
●
ekspr.
urice so mu štete
kmalu bo umrl
;
ekspr.
zdaj imaš urice
imaš primeren, ugoden čas
;
ekspr.
naviti otroku urico
kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja
;
ekspr.
odbila mu je zadnja urica
umrl je
urín
1
-a
m
(
ȋ
)
tekočina, ki jo izločajo ledvice:
izločati urin
;
smrdeti, zaudarjati po urinu
;
kalen, svetlo rumen urin
;
preiskava urina
♦
med.
retencija urina
zastoj, zastajanje urina
úrin
2
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na uro:
urina kazalca
/
urino tiktakanje
tiktakanje ure
uriníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od urinirati:
umiti si roke po uriniranju
/
pri uriniranju čuti bolnik bolečine
urinírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
med.
izpraznjevati sečni mehur:
bolnik težko urinira
/
urinirati v posteljo
nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju
//
knjiž.
opravljati malo potrebo, mokriti:
urinirati kar pred vrati
urínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na urin:
urinske snovi
/
urinski zadah
úriti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
z vajo, ponavljanjem usposabljati koga za določeno delo:
uriti četo
;
uriti reševalce
/
uriti korakanje
/
uriti vojake v orožju
;
uriti se v francoščini
/
uriti psa
/
uriti čute
;
uriti si možgane, spomin
●
star.
uriti na klavir
vaditi igranje na klavir
úrjen
-a -o:
dobro urjeni vojaki
úrjenje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od uriti:
urjenje telovadcev, vojakov
/
urjenje branja, skakanja
/
telesno, vojaško urjenje
/
urjenje psov
/
urjenje spomina
úrlavb
-a
m
(
ȗ
)
nižje pog.
dopust, zlasti vojaški:
vojak je dobil urlavb
;
iti na urlavb
úrna
-e
ž
(
ū
)
knjiž.
vrč
,
lonec
:
najti urno, polno zlatnikov
/
daritvena urna
//
posoda za shranjevanje pepela mrličev;
žara
:
urna s pepelom pokojnega
/
pokopavati v urne
úrnebésen
-sna -o
prid.
(
ȗ-ẹ̑
)
zastar.
zelo glasen, bučen:
urnebesni klici navdušenja
/
urnebesen trušč
/
urnebesna tišina
zelo velika
úrnik
-a
m
(
ȗ
)
1.
po učnih urah vnaprej določen vrstni red učnih predmetov v delovnem
dnevu, tednu:
sestaviti urnik
;
po urniku je v torek prvo uro biologija
;
sprememba urnika, v urniku
/
šolski urnik
/
urnik predavanj, tečajev
//
list s takim vrstnim redom:
na vratih razreda visi urnik
2.
navadno s prilastkom
vnaprej časovno določen potek česa:
štab je določil urnik ofenzive, umikanja
;
urnik zdravljenja
/
njegov vsakdanji urnik je tak: vstaja ob šestih, dela od pol osmih
do treh, kosilo ima uro pozneje
/
tudi čebele imajo svoj urnik
//
časovno glede na začetek in konec vnaprej določen red česa:
urnik predstav
/
delovni urnik
;
urnik plovbe
●
zastar.
peščeni urnik
peščena ura
urnína
-e
ž
(
ī
)
star.
plačilo za delo ene ure:
povišati učiteljem urnino
úrnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost urnega:
urnost delavca, igralca
/
ročna, telesna urnost
/
urnost veverice
/
delati, premikati se z urnostjo
hitro
uróčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki uroči
a)
po ljudskem verovanju:
bati se uročne ženske
/
uročne besede
/
uročna moč
b)
ekspr.:
dolgi, uročni poljubi
;
njene črne oči so zanj uročne
uróčno
prisl.
:
uročno gledati
uročênost
-i
ž
(
é
)
po ljudskem verovanju
stanje uročenega:
uročenost človeka, živali
/
ekspr.:
ideološka uročenost
;
uročenost žrtve
uročíti
-ím
dov.
, uróčil
(
ī í
)
1.
po ljudskem verovanju
navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro,
naravno lastnost, sposobnost:
uročiti kravo, da ne daje mleka
;
uročiti otroka
/
uročiti sosedovim konjem neubogljivost
z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost
/
uročiti s hvalo, pogledom
2.
ekspr.
s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo,
sposobnost kritičnega presojanja:
dekle ga je uročilo
;
govornik je čisto uročil poslušalce
/
njena lepota ga je uročila
/
ta ženska mu je uročila pamet
//
navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane
negiben, tog:
ostro ga je gledal, da bi ga uročil
/
uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom
uročèn
-êna -o:
uročenega človeka rada boli glava
;
biti uročen od njene lepote
;
gledati, poslušati kakor uročen
;
prisl.:
uročeno poslušati, strmeti
uročljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
po ljudskem verovanju
1.
ki se da uročiti:
uročljiv človek
;
njegova živina je zelo uročljiva
2.
ki koga uroči:
čarovnik z uročljivim pogledom
uročník
-a
m
(
í
)
po ljudskem verovanju
kdor ima uročno moč:
uročniki dobijo svojo moč od volkodlakov
♦
bot.
rastlina z raznobarvnimi cveti v koških; hudoletnica; travniška
rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi
metuljastimi cveti v socvetju; ranjak
úrogenitálen
-lna -o
prid.
(
ȗ-ȃ
)
anat.
nanašajoč se na mokrila in spolovila:
urogenitalna okužba
/
urogenitalni sistem
uròk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
po ljudskem verovanju
1.
kar koga uroči, zlasti beseda, pogled:
če pljuneš trikrat čez ramo, izgubijo uroki svojo moč
/
delati uroke, da poginja živina
;
izreči uroke
/
zdraviti z uroki
/
ljubezenski urok
;
jamske podobe so morda lovski urok
2.
bolezen, nezaželena lastnost, ki je posledica takih besed, pogledov:
dobiti, imeti uroke
;
preganjati, zdraviti uroke
;
urok od hudega pogleda
;
zagovor zoper urok
urológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za urologijo:
poslati bolnika k urologu
urologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o mokrilih pri moških in ženskah in o spolovilih pri moških ter o
njihovem zdravljenju:
razvoj urologije
;
klinika, oddelek za urologijo
;
urologija in ginekologija
/
ginekološka urologija
;
rekonstruktivna urologija
urolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na urologe ali urologijo:
urološki kongres
/
urološki oddelek bolnišnice
urópati
-am
dov.
(
ọ̑
)
nasilno vzeti materialne dobrine:
uropati komu denar
/
uropati kmetom zemljo
/
vojska je uropala, kar je mogla
//
nasilno vzeti kaj sploh:
uropati komu prestol
/
ekspr.
uropati komu srečo, veselje
/
ekspr.
uropati naravi velik del bogastva
negospodarno ga izkoristiti
●
ekspr.
kragulj je uropal piščanca
odnesel
;
ekspr.
smrt jim je uropala očeta
umrl jim je oče
urópan
-a -o:
uropan zaklad
úrša
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
nekoliko nerodna, nespametna ženska:
ta urša je vse pozabila
/
kot nagovor
ti urša uršasta
●
nar.
rezilni stol
uršulínka
-e
ž
(
ȋ
)
članica reda, imenovanega po sv. Uršuli, ki se ukvarja zlasti s
poučevanjem ženske mladine:
postala je uršulinka
/
šolati se pri uršulinkah
uršulínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na uršulinke:
uršulinski samostan
/
uršulinska šola
urtikárija
-e
ž
(
á
)
med.
kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni
izpuščaji;
koprivnica
:
jedel je jagode, ribe in dobil urtikarijo
;
zdravljenje urtikarije
usàd
-áda
m
(
ȁ á
)
1.
vdolbina, jama na strmem pobočju, kjer se odtrga zemlja in zdrsne
navzdol:
ustavili so se nad usadom
2.
odtrganje in zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju:
naselje se ruši zaradi usadov in udorov
;
usadi prsti in kamenja
/
zemeljski usad
//
gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in
zdrsne navzdol:
železniške zveze so bile pretrgane zaradi usadov
;
odstranjevanje usada
usáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na usad:
nastajanje usadnih območij
/
odstraniti usadno gmoto
usadína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne
navzdol;
usad
:
hiša stoji na usadini
usáhel
-hla -o
[
usahəu̯
]
prid.
(
á
)
1.
ki je suh, brez vode:
usahle mlake
;
rečna korita so usahla
/
usahli studenci
/
usahla sluznica
;
pren.,
ekspr.
usahla delovna vnema
●
ekspr.
stiskala je otroka na usahle prsi
prsi, v katerih ni več mleka
;
ekspr.
bolnikovo telo je bilo usahlo
shujšano, shirano
2.
ki je zaradi suše prenehal rasti, odmrl:
usahlo cvetje, listje;
prim.
usahniti
usáhlost
-i
ž
(
á
)
značilnost usahlega:
usahlost studencev
usahnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od usahniti:
usahnitev studenca
/
usahnitev materialnih virov
usahníti
in
usáhniti -em
dov.
(
ī á
)
1.
postati suh, brez vode:
jezero vsako leto enkrat usahne
;
mlake so usahnile
/
ta studenec nikoli ne usahne
;
pren.,
ekspr.
naravni dotok prebivalcev je usahnil
;
vir dohodkov mu je usahnil
//
izginiti, zlasti zaradi suše:
voda v potoku je usahnila
2.
zaradi suše prenehati rasti, odmreti:
drevo je usahnilo
;
od vročine je trava usahnila
3.
ekspr.
izginiti, izgubiti se:
misel na to ni nikoli usahnila
;
njegovo znanje je hitro usahnilo
/
glas je usahnil v bučanju vetra
;
beseda mu je usahnila v grlu
nenadoma je umolknil
//
miniti
,
prenehati
:
njena ljubezen je usahnila
;
prijateljstvo do smrti ni usahnilo
/
bolečina je usahnila
/
družabno življenje v kraju je usahnilo
●
ekspr.
dekle je od žalosti usahnilo
oslabelo, shiralo
;
ekspr.
mleko ji je usahnilo
nima več mleka
;
ekspr.
z njegovo smrtjo je njihov rod usahnil
izumrl
;
ekspr.
solze so ji usahnile
prenehala je jokati;
prim.
usahel
usahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
usihati
:
jezero usahuje
/
voda v potoku že usahuje
/
rastline usahujejo, ker suša že predolgo traja
usájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od usajati se:
sinovo usajanje jo je dražilo
;
glasno usajanje nad kom
usájati se
-am se
nedov.
(
á
)
ekspr.
jeziti se, hudovati se:
gospodar se je usajal, ker so hodili po travi
;
za vsako besedo se usaja
;
usajati se nad kom
;
glasno, po nepotrebnem se usajati
usambárski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
vrtn.,
v zvezi
usambarska vijolica
sobna rastlina z dolgopecljatimi dlakavimi listi in raznobarvnimi
cveti v socvetjih;
sanpavlija
:
gojiti usambarske vijolice
usánjati
-am
dov.
(
á
)
knjiž.
1.
narediti, povzročiti, da kdo začne sanjati:
s pripovedovanjem pravljic je otroka usanjal
2.
ustvariti v sanjah, mislih:
taka je bila ženska, ki jo je usanjal
usánjan
-a -o:
stal je kakor usanjan
;
zbudil se je iz usanjane sreče
usápiti
-im
in
usapíti -ím
dov.
, usápil
(
á ā; ī í
)
star.
upehati
,
zasopsti
:
pot ga je usapila
/
pri plezanju sta se zelo usapila
USB
--
in
-ja
[
uesbé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
rač.,
krat.
vodilo za povezavo različnih zunanjih naprav z računalnikom, namenjeno
predvsem za prenos podatkov:
priključiti v računalnik prek USB
;
podpora za USB
;
računalnik z USB
//
prenosna pomnilniška naprava s takim vodilom:
datoteka je shranjena na USB-ju
;
prvi del zloženk:
USB-ključek
ali
USB-ključ
prenosna pomnilniška naprava s priklopom USB
uscanè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
vulg.
bojazljiv, strahopeten človek:
s takimi uscaneti nočem imeti opravka
uscanè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
vulg.
bojazljiv, strahopeten človek:
kaj bo naredilo to uscane
uscánec
-nca
m
(
á
)
vulg.
deček, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča:
previla je malega uscanca
uscánka
-e
ž
(
á
)
vulg.
deklica, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča:
previjati uscanko
//
deklica sploh:
pričakovali so fanta, rodila pa se je uscanka
uscáti se
uščíjem se
tudi
uščím se
dov.
, uščíj se uščíjte se
tudi
uščì se uščíte se; uscál se
(
á í, í
)
vulg.
izprazniti sečni mehur:
od strahu se je uscal
//
opraviti malo potrebo:
uščije se, kjer je
●
nižje pog.
vsak hip se bo uscalo
začelo (močno) deževati
uséčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
grad.
nanašajoč se na usek, usekan prostor:
usečna stena
uséči
uséčem
dov.
, uséci usecíte; usékel usékla
(
ẹ́
)
star.
usekati
:
usekel jo je v nogo
/
usekla ga je, kamor je padlo
usèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od usesti se:
used tal, zemlje
2.
vdolbina, jama, nastala zaradi usedanja tal:
po usedu je tekel potoček
;
used na barju
uséda
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
used
,
vdolbina
:
široka in globoka useda
usedálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
ki se uporablja za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z usedanjem:
usedalni jarki, žlebovi
;
usedalna naprava
usedálnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
velika posoda ali priprava za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z
usedanjem:
napolniti usedalnike z odplakami
♦
mont.
dolg rov, v katerem se voda očisti trdnih delcev z usedanjem
usédanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od usedati se:
usedanje močvirja
;
usedanje snega, zemlje
/
usedanje prahu na pohištvo
usédati se
-am se
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
zaradi lastne teže
a)
postajati nižji, gostejši:
sneg se je začel usedati
;
krma v silosu se je usedala
;
preorana zemlja se useda
b)
premikati se v smeri navzdol:
gošča se je hitro usedala
/
glina se je usedala v plasteh
/
na pohištvo, po stenah se useda prah
;
snežinke se usedajo na veje
;
pren.,
ekspr.
skrb se useda na njegova pleča
2.
nameščati se, spravljati se v tak položaj, da je teža telesa pretežno
na zadnjici:
ljudje so vstajali in se spet usedali
;
usedati se na klop ob peči
/
nerodno se usedati za mizo
//
nameščati se, spravljati se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z
nogami, s spodnjim delom telesa:
ptice so se usedale na veje
usédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
usedlina
,
gošča
:
usedek je zamašil cev
;
kavni usedek
;
usedek v vinu
usedlína
-e
ž
(
í
)
1.
kar se usede, nabere na dnu, navadno v tekočini:
usedlina v skodelici se je posušila
;
odliti bistro tekočino z usedline
;
kavna usedlina
;
usedlina v vinu
/
krvna, sečna usedlina
;
pren.
čustvene, duhovne, kulturnozgodovinske usedline
;
usedline mladostnih doživetij
2.
geol.
kamnina, nastala iz naplavin odmrlih mikroorganizmov v morju ali
jezeru:
usedline se nabirajo, usedajo
;
ostanke živali so prekrile usedline
;
preiskovati usedline iz ledene dobe
/
jezerske, morske, rečne usedline
;
kemične, organogene usedline
usedlínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na usedlino:
usedlinske plasti
/
usedlinski postopek za analizo
♦
mont.
usedlinski stroj
stroj za ločevanje težjih trdnih delcev z usedanjem
usèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od usekati:
usek s sekiro
2.
utrjen, v skalo, hrib usekan prostor:
cesta je speljana skozi useke in predore
♦
med.
ledveni usek
nenadne ostre bolečine v ledjih ali v križu; lumbago
uséka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
utrjen, v skalo, hrib usekan prostor;
usek
:
peljati se skozi useko
usekanína
-e
ž
(
í
)
med.
rana, povzročena z udarcem z ostrim predmetom:
usekanina se celi
;
globoka usekanina
usékati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
pri sekanju raniti, poškodovati:
malo je manjkalo, da ga ni usekal
;
pazi, da se ne usekaš
;
usekati se v roko
;
usekati se s sekiro
;
zelo se usekati
//
ekspr.
raniti, poškodovati s čim ostrim:
ptič ga je usekal s kljunom
/
modras ga je usekal
pičil
;
pren.
usekati koga z opazko, vprašanjem
2.
s sekanjem narediti:
usekati prehod
3.
star.
odsekati
:
usekati vejo
4.
ekspr.
udariti, navadno hitro, sunkovito:
usekati psa
;
usekati po glavi, za uho
;
usekati s palico, z roko
/
jezno je usekal po vratih
/
konj je divje usekal z nogama
brcnil
/
zobje so usekali v prazno
5.
ekspr.
hitro, silovito (vojaško) napasti;
udariti
:
usekali so iz zasede
;
usekati s strojnicami
/
usekati po sovražniku
6.
ekspr.
ostro, nenadoma se zaslišati:
v tišino so usekali kriki, streli
7.
ekspr.
rezko, odločno reči:
brez uvoda je usekal
;
brezobzirno, naravnost usekati
/
kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj
8.
pog.,
v zvezi z
mimo
ne zadeti bistva:
usekati mimo pri oceni
;
v napovedi, razpravi je usekal mimo
9.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
hitro iti, oditi:
usekati jo proti domu
;
usekal jo je čez gmajno
●
ekspr.
njegove besede so jo usekale
zelo prizadele
;
ekspr.
trobente so usekale budnico
zaigrale
;
ekspr.
strela je usekala v stolp
udarila
usékati se
ekspr.
sporeči se, spreti se:
večkrat se usekata
;
vsak dan se s kom useka
//
spopasti se:
študenti so se usekali s policijo
●
pog.
usekati se pri štetju
zmotiti se
usékan
-a -o
1.
deležnik od usekati:
usekana roka ga boli
2.
pog.,
ekspr.
čudaški
,
neumen
:
lepa je res, vendar usekana
/
vsak je po svoje usekan
3.
pog.,
ekspr.,
navadno v povedni rabi,
v zvezi z
na
ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo:
usekan je na delo, ples
;
biti usekan na meso
/
usekana je nanj
zelo ga ima rada
usekávanje
-a
s
(
ȃ
)
usekovanje
:
po dvorani je bilo slišati smrkanje in usekavanje
usekávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
usekovati
:
usekavati otroka
/
brisal si je oči in se usekaval
usékniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
odstraniti sluz iz nosu:
usekniti otroka
;
useknila in obrisala ga je
/
usekniti si nos
2.
star.
odstraniti ogorek;
otrniti
:
usekniti baklo
/
usekniti svečo
usékniti se
s pihanjem zraka skozi nos odstraniti iz njega sluz:
vzel je robec in se useknil
;
glasno se usekniti
usekovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od usekovati:
zaslišalo se je usekovanje
usekováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
odstranjevati sluz iz nosu:
usekovati otroka
/
usekovati si nos
2.
star.
odstranjevati ogorek;
otrinjati
:
usekovati trsko
/
usekovati svečo
usekováti se
s pihanjem zraka skozi nos odstranjevati iz njega sluz:
ženske so si brisale oči in se usekovale
;
glasno, močno se usekovati
;
usekovati se v robec
usésti se
usédem se
dov.
,
stil.
usèl se uséla se;
nam.
usést se
in
usèst se
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
zaradi lastne teže
a)
postati nižji, gostejši:
sneg se je usedel
;
prekopana zemlja se je hitro usedla
b)
premakniti se v smeri navzdol:
gošča se hitro usede
/
na pohištvo in stene se je usedel prah
/
pusti kavo, da se usede
2.
namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na
zadnjici:
usedi se in se odpočij
;
usesti se na stol, pod drevo
;
s težavo se usede
//
namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z
nogami, s spodnjim delom telesa:
čebela se je usedla na cvet
3.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo:
usesti se h klavirju, k večerji
/
usedel se je na prvi vlak
odpeljal se je s prvim vlakom
4.
postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega:
os prečke se mora usesti v ležaj
;
vijak se je dobro usedel
●
pog.
besedilo se je igralcu že usedlo
ga že dobro obvlada, zna
;
ekspr.
usesti se na mehko
pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda
;
slabš.
usesti se na posestvo
prilastiti si ga, polastiti se ga
;
ekspr.
usesti se komu na vrat, za vrat
dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje
;
ekspr.
to doživetje se ji je usedlo v spomin
si ga je zapomnila
;
ekspr.
fant se ji je usedel v srce
vzljubila ga je
uséden
-a -o:
dvigniti usedeni prah
;
usedena zemlja
usídranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od usidrati:
usidranje ladje
/
usidranje električnega droga
/
kmetovo usidranje na zemlji
usídranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost usidranega:
slaba usidranost čolna
/
ekspr.
filozofska usidranost pesnika
usídrati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
pritrditi, privezati s sidrom:
usidrati ladjo
;
usidrati se blizu obale, na sidrišču
2.
grad.
pritrditi, povezati s sidrom:
usidrati oblogo
usídrati se
ekspr.
trdno se namestiti kje:
plezalec se je usidral na vrhu stene
;
usidral se je na drugem koncu mize
/
sovražne čete so se usidrale ob meji
/
ta načela so se hitro usidrala
//
ustvariti si trden položaj v kaki organizaciji, skupnosti:
usidral se je na fakulteti, v odboru
●
ekspr.
slikar se je motivno usidral v domači zemlji
izbira, uporablja domače motive
usídran
-a -o:
ob bregu usidrana ladja
;
globoko usidrano sovraštvo
usíhanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od usihati:
usihanje jezera
/
usihanje dohodkov
/
usihanje trave
/
usihanje zagnanosti za delo
/
usihanje kulturnega življenja
♦
med.
usihanje hrbtnega mozga
tabes dorsalis
usíhati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
postajati suh, brez vode:
jezero usiha
;
v vročini so mlake začele usihati
/
zaradi suše studenci usihajo
;
pren.,
ekspr.
energetski viri, zaloge usihajo
//
izginjati, zlasti zaradi suše:
voda usiha
2.
zaradi suše prenehavati rasti, odmirati:
drevje, trava usiha
3.
ekspr.
izginjati, izgubljati se:
z oddaljevanjem od potoka šum vode hitro usiha
/
njen ugled, vpliv usiha
/
obrt je v tistem času usihala
//
minevati
,
prenehavati
:
njena ljubezen usiha
;
samozavest ji vse bolj usiha
/
bolečina že usiha
/
družabno življenje v mestu je začelo usihati
●
ekspr.
počasi je usihal
slabel, hiral
;
ekspr.
število članov usiha
se zmanjšuje
♦
med.
koža, mišičje usiha
se manjša zaradi manjšanja celic
usihajóč
-a -e:
usihajoča voda
;
usihajoče upanje
usíniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
posijati
:
skozi okna je usinilo sonce
/
odšli so, še preden je usinilo jutro
se je zdanilo
usíp
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
usipanje
:
usip zrnja iz vreče
usípanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od usipati:
usipanje zrnja iz vreče
/
usipanje ometa s sten
usípati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
spravljati kam kaj sipkega, drobnega:
usipati zrnje iz vreče
;
usipati na tla
/
z obzidja so usipali nanje kamenje
2.
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
povzročati, da prehaja kaj kam v velikih količinah:
oblaki usipajo dež, točo
/
letala so usipala na mesto bombe
/
sonce usipa žarke na travnike
;
z lestenca se usipa močna svetloba
/
iz ust se ji usipajo grde besede
usípati se
1.
zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od nagnjene ali navpične
površine:
s skalne stene se usipa kamenje
/
po pobočju se usipajo plazovi
se prožijo
//
zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od česa sploh:
sneg se usipa z vej
2.
v velikih količinah padati:
na cesto se usipa kamenje
/
roji čebel se usipajo na drevje
/
lasje se ji usipajo čez ramena, po ramenih
3.
ekspr.
(hitro) množično prihajati:
iz šole so se usipali šolarji
●
ekspr.
solze so se mu usipale po licih
zelo je jokal
;
ekspr.
vprašanja so se kar usipala
veliko so spraševali
usipajóč
-a -e:
z vej usipajoči se sneg
usipávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
usipati
:
usipavati žito iz vreče
/
izpod žage se usipava žaganje
/
ljudje so se začeli usipavati iz dvorane
usípčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
star.
sipek
2
:
usipčna zemlja
●
star.
usipčen krompir
krompir, ki se rad razkuha
usíriti
-im
dov.
(
í ȋ
)
navadno v zvezi z
mleko
narediti, da se iz mleka izloči sirnina:
usiriti ovčje mleko
;
mleko se noče usiriti
usírjen
-a -o:
usirjeno mleko
usírjati
-am
nedov.
(
í
)
navadno v zvezi z
mleko
delati, da se iz mleka izloči sirnina:
usirjati mleko
;
mleko se slabo usirja
usírjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od usiriti:
snov za usirjenje mleka
uskladênje
in
uskládenje -a
s
(
é; ȃ
)
glagolnik od uskladiti:
uskladenje dela vodilnih organov
;
uskladenje gospodarskih načrtov
/
uskladenje cen
uskladíščati
-am
nedov.
(
í
)
dajati, spravljati v skladišče:
uskladiščati blago
uskladíščenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od uskladiščiti:
pravilno uskladiščenje lesa, vina
;
spravilo in uskladiščenje pridelkov
uskladiščevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uskladiščevati:
prebiranje in uskladiščevanje krompirja
uskladiščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dajati, spravljati v skladišče:
urejati, sortirati in uskladiščevati
uskladíščiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
dati, spraviti v skladišče:
uskladiščiti krompir, sadje
;
uskladiščiti za daljši čas, pri določeni temperaturi
uskladíščen
-a -o:
uskladiščene knjige
;
pravilno uskladiščen les
uskladítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od uskladiti:
uskladitev delovanja naprav
/
uskladitev pokojnin z življenjskimi stroški
/
rok za uskladitev zakonskih predpisov
uskladíti
-ím
in
uskláditi -im
dov.
, uskládil
(
ī í; á ā
)
narediti, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno:
uskladiti delo posameznikov
;
uskladiti ponudbo in povpraševanje
/
uskladiti programe prireditev
;
uskladiti zakon z ustavo
/
uskladiti čustva in razum
usklajèn
-êna -o
in
usklájen -a -o:
usklajeni gibi
;
pravilnik je usklajen z zakoni
;
igra domačega moštva je bila usklajena
uskladljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da uskladiti:
z življenjem uskladljiva načela
usklájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od usklajati:
usklajanje dela posameznih organov
/
usklajanje stališč
usklájati
-am
nedov.
(
á
)
delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno:
usklajati delo
;
usklajati šolsko in domačo vzgojo
/
usklajati svoje želje s potrebami in zahtevami družbe
usklajênost
in
usklájenost -i
ž
(
é; ȃ
)
lastnost, značilnost usklajenega:
usklajenost ponudbe in povpraševanja
/
usklajenost programov
;
medsebojna usklajenost igralskih vlog
/
usklajenost telesnih oblik
skladnost
usklajeválec
-lca
[
usklajevau̯ca
tudi
usklajevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj usklajuje:
usklajevalec dela v skupini
/
usklajevalec različnih interesov
usklajeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na usklajevanje:
usklajevalna naloga, vloga
/
usklajevalni sestanek
usklajevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od usklajevati:
usklajevanje dela posameznih skupin
/
usklajevanje interesov
usklajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno:
usklajevati delo
;
usklajevati razvoj gospodarstva s potrebami družbe
/
usklajevati različne interese, programe
/
usklajevati cene
uskóčenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od uskočiti se:
uskočenje tkanine po dolžini in širini
uskočíti
uskóčim
dov.
(
ī ọ̑
)
knjiž.
pobegniti
:
posrečilo se mu je uskočiti iz ječe
;
po tem dogodku je uskočil čez mejo
//
prestopiti v drugo skupino, stranko:
uskočiti k sovražniku
;
pozneje je uskočil nazaj na njihovo stran, v njihovo stranko
uskočíti se
uskóčim se
dov.
(
ī ọ̑
)
postati manjši po obsegu:
pri pranju se je blago uskočilo
●
ekspr.
ali se ti je pamet uskočila
zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
uskòk
-óka
in
-ôka
m
(
ȍ ọ́, ó
)
1.
zgod.
begunec izpod turške okupacije v Bosni in Hercegovini, ki s svobodnega
ozemlja napada zlasti turške enote:
hajduki in uskoki
/
žumberški Uskoki
2.
knjiž.
kdor prestopi v drugo skupino, stranko:
imeli so ga za uskoka
uskókinja
in
uskôkinja -e
ž
(
ọ̄; ō
)
zgod.
begunka izpod turške okupacije v Bosni in Hercegovini, ki s svobodnega
ozemlja napada zlasti turške enote:
uskokinje in hajdukinje
uskóški
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na uskoke ali uskoštvo:
uskoški poglavar
/
uskoška ljudska noša
/
uskoško življenje
uskóštvo
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
prestop v drugo skupino, stranko:
grajali so njegovo uskoštvo
;
narodno uskoštvo
usladíti
-ím
dov.
, usládil
(
ī í
)
star.
osladiti
:
sonce in toplota sta usladila grozdje
/
usladiti komu življenje
usledíti
-ím
dov.
, uslédi
in
uslêdi; uslédil
(
ī í
)
star.
izslediti
,
zaslediti
:
pes je usledil zajca
/
prijatelji so ga hitro usledili
uslíšanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od uslišati:
uslišanje prošnje
uslíšati
-im
dov.
(
í ȋ
)
narediti, da kdo dobi, doseže, kar prosi, želi:
prosil je tako dolgo, da so ga uslišali
/
uslišati prošnjo
/
ekspr.
uslišati ljubezen
začeti jo vračati
♦
rel.
uslišati molitev
usliševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da kdo dobi, doseže, kar prosi, želi:
usliševal je vse, ki so ga kaj prosili
/
usliševati prošnje
♦
rel.
Bog uslišuje molitve
uslóčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
dajati čemu lokasto obliko:
mačka je usločala hrbet
uslóčenost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost usločenega:
usločenost ramen
;
opazna usločenost stropa
uslóčiti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
dati čemu lokasto obliko:
usločiti hrbet, ramena
;
mačka se je usločila
;
usločil se je kot pod težkim bremenom
/
prevelika teža je usločila strop
uslóčiti se
ekspr.
pojaviti se v obliki loka:
nad dolino se je usločila mavrica
uslóčen
-a -o:
usločen vrat
;
stena je nekoliko usločena
;
elegantno usločen most
uslováriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
vključiti, umestiti v slovar:
uslovarili so novo besedo
uslovárjati
-am
nedov.
(
á
)
vključevati, umeščati v slovar:
nove besede sproti uslovarjajo
;
uslovarjati leksikalizirane metafore
uslúga
-e
ž
(
ȗ
)
1.
kar se naredi za koga iz prijaznosti, naklonjenosti, ustrežljivosti:
narediti komu uslugo
;
odkloniti, poplačati uslugo
;
prositi koga za uslugo
;
drobna, majhna, prijateljska, velika usluga
/
biti komu na uslugo
pripravljen mu ustreči, pomagati
/
kot vljudnostna fraza
na uslugo (sem vam)
●
ekspr.
narediti komu medvedjo, slabo uslugo
narediti komu kaj, kar mu bolj škoduje, kot koristi
2.
publ.
storitev
:
podjetje opravlja različne usluge
;
plačati, zaračunati usluge
;
davek na usluge
/
gostinske, hotelske, komunalne, obrtne, poštne usluge
;
tehnične usluge
uslúgar
-ja
m
(
ȗ
)
slabš.
kdor dela usluge zaradi koristi:
taki uslugarji ne sprejemajo plačil v denarju
uslúgarstvo
-a
s
(
ȗ
)
slabš.
dejavnost uslugarjev:
z uslugarstvom si pridobiti posebne ugodnosti
uslúgica
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od usluga:
narediti komu uslugico
;
drobne, priložnostne uslugice
uslúžbenec
-nca
m
(
ȗ
)
kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično:
njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka
;
vesten uslužbenec
;
uslužbenec knjižnice
;
uslužbenec v muzeju
//
kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo,
navadno za opravljanje dela, ki ni fizično:
odpustiti, prestaviti uslužbenca
/
bančni, gostinski, železniški uslužbenci
;
davčni uslužbenec
ki odmerja in pobira davek
;
nižji, višji uslužbenec
;
vodilni uslužbenci
;
uslužbenec v javni upravi
♦
pravn.
državni uslužbenec
sodelavec državnih organov
;
javni uslužbenec
oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic
uslúžbenka
-e
ž
(
ȗ
)
ženska, ki je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično:
zaposliti nove uslužbenke
//
ženska, ki je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo,
navadno za opravljanje dela, ki ni fizično:
hotelska, poštna uslužbenka
;
davčna uslužbenka
ki odmerja in pobira davek
♦
pravn.
državna uslužbenka
upravna in strokovna sodelavka državnih organov
;
javna uslužbenka
ženska, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu
javno službo kot svoj redni poklic
uslúžbenski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na uslužbence:
doma je iz uslužbenske družine
/
uslužbenske plače
;
komisija za uslužbenske zadeve
/
dobil je uslužbensko mesto
uslúžbenstvo
-a
s
(
ȗ
)
uslužbenci
:
delavstvo in uslužbenstvo
uslúžbiti se
-im se
dov.
(
ū ȗ
)
knjiž.
zaposliti se:
uslužbiti se v rudniku
●
knjiž.
uslužbil se je vladi
začel pretirano vdano delati zanjo
uslúžben
-a -o:
uslužbena je v lekarni
uslúžen
-žna -o
prid.
(
ú ū
)
ki je pripravljen kaj narediti za koga, mu pomagati:
uslužen natakar
;
vedno je prijazna in uslužna
/
biti pretirano uslužen do koga
//
ekspr.
ki izraža, kaže tako pripravljenost:
uslužen smehljaj
/
človek z uslužnim obrazom
uslužíti
in
uslúžiti -im
dov.
(
ī ú
)
zastar.
narediti uslugo, ustreči:
s to knjigo je matica uslužila svojim članom
uslužíti se
in
uslúžiti se
iti v službo:
uslužiti se pri kmetu za pastirja
/
uslužiti se k notarju
uslúžnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost uslužnega človeka:
njegova uslužnost ji ugaja
;
s pretirano uslužnostjo ga je razvadila
;
velika uslužnost
;
uslužnost do nadrejenih
/
narediti kaj iz uslužnosti
uslúžnosten
-tna -o
prid.
(
ú
)
publ.
storitven
:
organizirati uslužnostne dejavnosti
;
uslužnostna obrt
/
uslužnostne delavnice
/
uslužnostno podjetje
servis
usmájati
-am
nedov.
(
á
)
nar. tolminsko
potikati se, potepati se:
usmajati po svetu
;
kje si usmajal vse dopoldne
usmerítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od usmeriti:
usmeritev svetlobnega curka
/
usmeritev v središče
;
usmeritev dela, igre
/
usmeritev gospodarstva na mednarodna tržišča, v izvoz
2.
navadno s prilastkom
kar vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini:
pesnikova duhovna, filozofska usmeritev
/
miselna, slogovna usmeritev romana
;
idejna usmeritev pouka
/
gospodarska, politična usmeritev države
3.
navadno s prilastkom
področje kake dejavnosti:
proizvodne usmeritve
;
uvesti nove študijske usmeritve
/
maturanti jezikoslovne, matematične, pedagoške usmeritve
usmériti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
narediti, da dobi, ima kaj določeno smer:
usmeriti vodni curek, svetlobni snop
;
usmeriti čoln proti pristanišču
/
usmeriti napad
;
usmeriti promet po obvoznici
/
usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč
;
pren.
njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev
//
narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer:
usmeriti anteno
;
daljnogled je usmeril na vrh hriba
;
žarometi so se usmerili na stolp
/
usmeriti pogled skozi okno
2.
narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino:
izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo
;
usmeriti raziskovanje na družbeno področje
/
usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj
//
določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva:
usmeriti igro
/
usmeriti razvoj
//
narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo:
usmeriti prodajo na tuje trge
;
usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov
;
usmeriti raziskovanje na družbeno področje
;
kmetje so se usmerili v pitanje telet
/
izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo
3.
narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način:
filozofsko, idejno usmeriti koga
4.
povzročiti zanimanje za določeno dejavnost:
usmeriti učenca v študij matematike
;
usmeriti ženske k družbenemu delu
●
tabla usmeri popotnika proti Ojstrici
mu kaže smer
;
vratar ga je usmeril v drugo nadstropje
mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje
;
ekspr.
usmeriti korak proti domu
oditi, odpraviti se domov
usmérjen
-a -o
1.
deležnik od usmeriti:
po obvoznici usmerjen promet
;
žarometi so usmerjeni k palači, na palačo
2.
ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini:
duhovno usmerjen človek
;
potrošniško usmerjena družba
;
politično usmerjeno pisanje
/
njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju
♦
agr.
usmerjena kmetija
kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem
določenih živali
;
geom.
usmerjena daljica
daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja
po njej
;
šol.
usmerjeno izobraževanje
od 1981 do 1987
izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na
določenem področju, v določeni stroki
usmerítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na usmeritev:
usmeritveni tokovi v slovenski znanosti
/
ena takih usmeritvenih poti je športna vzgoja
usmérjanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od usmerjati:
naprava za usmerjanje plinov, svetlobe
/
usmerjanje prometa s semaforji
/
radijsko usmerjanje ladje
/
sistem družbenega usmerjanja
;
usmerjanje gospodarskega razvoja
/
usmerjanje razprave
/
ideološko, politično usmerjanje
/
usmerjanje mladih v študij ekonomije
♦
ped.
poklicno usmerjanje
svetovanje, pomoč pri izbiri poklica
usmérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
delati, da dobi, ima kaj določeno smer:
priprava, ki usmerja tok dima
;
usmerjati vozilo
/
usmerjati promet
/
usmerjati ladjo z lučmi
;
svojo pot je usmerjal po zvezdah
//
delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer:
usmerjati anteno
;
usmerjati luči naravnost
/
usmerjati pogled kam
2.
delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino:
usmerjati gospodarstvo, politiko
;
načrtno usmerjati
/
usmerjati šolski sistem
/
njegovo pozornost je usmerjala proč od otroka
//
določati potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva:
usmerjati delo, igro
;
pogovor je usmerjal, kamor je sam hotel
;
računalniško usmerjati delovni postopek
/
usmerjati razvoj
/
naloge, ki usmerjajo vsakdanje življenje
/
usmerjati mišljenje koga
//
delati, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo:
usmerjati prodajo na tuja tržišča
;
usmerjati se v izvoz
3.
delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način:
to usmerja in sili kmeta, da je stvaren
;
filozofsko, idejno usmerjati koga
/
revijo usmerjajo mladi izobraženci
4.
povzročati zanimanje za določeno dejavnost:
usmerjati ljudi h gojitvi športa
;
usmerjati učence v študij jezikov
/
poklicno usmerjati
usmérjan
-a -o:
strokovno usmerjano zdravstvo
usmérjenje
-a
s
(
ẹ̑
)
usmeritev
:
usmerjenje nadaljnjega dela
usmérjenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost usmerjenega:
usmerjenost zračnega toka
/
usmerjenost žarometov na stolp
/
izvozna, tržna usmerjenost gospodarstva
/
prometna usmerjenost k središču
;
usmerjenost na zunanje tržišče
/
pesnikova duhovna usmerjenost
;
programska, vsebinska usmerjenost revije
/
po svoji življenjski usmerjenosti je optimist
usmerjeválec
-lca
[
usmerjevau̯ca
in
usmerjevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj usmerja:
več let je bil usmerjevalec prometa na križiščih
/
časnikar je usmerjevalec javnega mnenja
/
duhovni, idejni, umetniški usmerjevalec
/
usmerjevalec pogovora
♦
ptt
poštni delavec, ki razvršča poštne pošiljke po poštnih centrih,
naslovnih poštah
2.
kar kaj usmerja:
likovna vzgoja je pomemben usmerjevalec pri oblikovanju človekove
osebnosti
;
ta ideja naj bi bila usmerjevalec kritike
3.
naprava, priprava, ki kaj usmerja:
avtomatski usmerjevalec
;
usmerjevalec niti pri šivalnem stroju
usmerjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na usmerjanje:
usmerjevalni signali
;
usmerjevalne črte na cestišču
;
usmerjevalne naprave
/
članki so bolj ali manj usmerjevalni
;
idejno, pedagoško usmerjevalno delo
usmerjeválno
prisl.
:
usmerjevalno vplivati
usmerjeválka
-e
[
usmerjevau̯ka
in
usmerjevalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki kaj usmerja:
prometna usmerjevalka
/
bila je ocenjevalka in usmerjevalka gledališkega dogajanja
/
stranka je glavna usmerjevalka notranje politike
2.
kar kaj usmerja:
misel je usmerjevalka jezika
3.
elektr.
elektronka za usmerjanje izmeničnega toka:
zamenjati usmerjevalko
/
vakuumska usmerjevalka
usmerjeválnik
-a
m
(
ȃ
)
ptt
naprava za razvrščanje poštnih pošiljk po poštnih centrih:
paketni usmerjevalnik
usmerjevánje
-a
s
(
ȃ
)
usmerjanje
:
usmerjevanje gospodarske politike
/
poklicno usmerjevanje
usmerjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
usmerjati
:
usmerjevati promet
/
usmerjevati razpravo
usmerjeván
-a -o:
usmerjevano gospodarstvo
usmerljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da usmeriti:
usmerljivo zrcalo
usmérnik
-a
m
(
ẹ̑
)
elektr.
naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok:
usmerniki in razsmerniki
/
selenski usmernik
usmernik na osnovi polprevodniških lastnosti selena
usmérniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na usmernik:
usmerniško ohišje
/
usmerniška naprava
večja naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok z
dodatnimi elementi zlasti za regulacijo ali stabilizacijo izhodne
napetosti
usmèv
-éva
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
nasmeh
,
smehljaj
:
všeč mu je njen usmev
;
hudomušen, prijazen, zaničljiv usmev
/
odgovorila mu je z veselim usmevom
usmíliti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
1.
iz sočutja narediti komu kaj dobrega:
usmiliti se pregnancev, ranjencev
;
revežev se je vedno usmilila
jim dala jesti, jih oblekla
;
v stiski se usmiliti koga
//
pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos:
otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili
;
prosil je, naj se ga usmilijo
/
v krščanskem okolju:
Bog se vas usmili
;
Bog se usmili njegove duše
/
usmilite se njihove revščine, samote
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti:
čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil
;
ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti
se poročiti z njim
/
vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal
3.
v medmetni rabi,
navadno v zvezi
bog se usmili
izraža
a)
sočutje, pomilovanje:
kakšen je bil, bog se usmili
;
bog se te usmili
b)
nejevoljo, nestrpnost:
kakšno vreme imamo, bog se usmili
c)
strah, vznemirjenost:
bog se usmili, je zaječala
;
spet bo tepena, bog se usmili
4.
star.
zasmiliti se:
tak je bil, da se je vsem usmilil
/
v srce se mu je usmilila
●
ekspr.
otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili
zelo
;
ekspr.
tam je revščina, da se bog usmili
zelo velika
;
ekspr.
jokala je, da bi se je kamen usmilil
zelo
usmíljen
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki iz sočutja rad naredi komu kaj dobrega:
usmiljen človek
;
bila je dobra in usmiljena
;
do revežev je vedno usmiljen
/
knjiž.
usmiljeni samarijan
//
ki ima do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos:
bil je usmiljen gospodar
;
do žensk je usmiljen, do moških pa trd
;
prosil je, naj bodo usmiljeni z njim
/
v krščanskem okolju:
Bog naj ti bo usmiljen sodnik
;
kot vzklik
usmiljeni Bog!
//
ki izraža, kaže tak odnos:
usmiljen nasmeh, pogled
;
usmiljeno ravnanje
/
ekspr.:
usmiljena roka
;
usmiljeno srce
2.
ekspr.
ki dobro, ugodno deluje:
začel je padati usmiljeni dež
;
z neba so sijale usmiljene zvezde
;
usmiljena tema jih je skrila
♦
rel.
usmiljene sestre
samostanski red, ki se ukvarja s strežbo bolnikov
usmíljeno
prisl.
:
ravnajte z njim usmiljeno
usmíljenje
-a
s
(
ȋ
)
čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga, ki se kaže v
dobrohotnem, prizanesljivem odnosu do prizadetega:
ob pogledu na zapuščenega otroka jo je obšlo usmiljenje
;
pokazati, vzbuditi usmiljenje
;
nepristno, veliko usmiljenje
;
usmiljenje do trpečih ljudi
/
iz usmiljenja narediti kaj
/
čutiti usmiljenje
//
dobrohoten, prizanesljiv odnos do koga:
imeti, izkazovati usmiljenje
;
prositi usmiljenja, za usmiljenje
/
biti usmiljenja vreden
vzbujati usmiljenje
●
ekspr.
on ne pozna usmiljenja
ravna neusmiljeno, kruto
;
ekspr.
izkoriščajo jih brez usmiljenja
zelo
;
ekspr.
brez usmiljenja ga je ošteval
neprizanesljivo
;
ekspr.
našli so ga v usmiljenja vrednem stanju
v zelo slabem, nezadovoljivem
usmíljenka
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
redovnica reda, ki se ukvarja s strežbo bolnikov:
v bolnišnici so stregle usmiljenke
/
sestra usmiljenka
usmíljenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost usmiljenega človeka:
zanašal se je na očetovo usmiljenost
/
ekspr.
v njem ni ne ljubezni ne usmiljenosti
usmodíti
-ím
dov.
, usmódil
(
ī í
)
ekspr.
udariti
:
usmodil ga je čez pleča
;
s šibo usmoditi
♦
vet.
usmoditi kopitno roževino
pri nameščanju podkve vžgati v kopitni podplat njeno obliko, da se
dobro, trdno prilega
usmradíti
-ím
dov.
, usmrádil
(
ī í
)
povzročiti, da je kje razširjen smrad:
mrhovina je usmradila votlino
usmradíti se
zaradi kvarjenja, razpadanja postati smrdljiv:
v toplem vremenu se meso hitro usmradi
;
zaradi mirovanja se je voda usmradila
;
pren.,
ekspr.
njihovo življenje se je usmradilo
usmrajèn
-êna -o:
voda v sodu je usmrajena
;
usmrajeno meso
;
usmrajeno duhovno ozračje
usmrájati
-am
nedov.
(
á
)
povzročati, da je kje razširjen smrad:
tovarniški dim usmraja dolino
usmrájati se
zaradi kvarjenja, razpadanja postajati smrdljiv:
meso, voda se že usmraja
usmrajênost
-i
ž
(
é
)
značilnost usmrajenega:
usmrajenost stoječe vode
/
ekspr.
duhovna usmrajenost
usmŕčati
-am
nedov.
(
ŕ
)
usmrčevati
:
mučil in usmrčal je nemočne žrtve
/
usmrčati zločince
usmrčênec
-nca
m
(
é
)
knjiž.
usmrčen človek:
pokopati usmrčence
usmrčênje
-a
s
(
é
)
knjiž.
usmrtitev
:
dan usmrčenja
usmrčevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od usmrčevati:
usmrčevanje obsojencev
usmrčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
povzročati smrt, navadno človeka:
usmrčevati v duševni zmedenosti
//
izvrševati smrtno kazen:
usmrčevati obsojence
usmrdéti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
usmraditi se:
meso se je hitro usmrdelo
usmŕkniti se
-em se
dov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
usekniti se:
glasno se usmrkniti
usmrtílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki usmrti:
usmrtilni strup
;
usmrtilno orožje
♦
lov.
usmrtilni strel
strel, s katerim se usmrti ranjena, bolna žival
usmrtítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor usmrti človeka:
ujeti usmrtitelja
usmrtítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od usmrtiti:
usmrtitev je bila določena za naslednji dan
;
usmrtitev obsojenca
usmrtíti
-ím
dov.
, usmŕtil
(
ī í
)
povzročiti smrt, navadno človeka:
po nesreči je usmrtil lastnega sina
;
usmrtiti se s strupom
/
knjiž.
telo je lahko usmrtiti, duha pa ne
//
izvršiti smrtno kazen:
usmrtiti obsojence
;
usmrtiti z obešenjem, ustrelitvijo
usmrčèn
-êna -o:
usmrčeni talci
;
bil je usmrčen s strelom
usmrtljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
smrten
:
usmrtljiva količina mamila
usnívati
-am
nedov.
(
í
)
zastar.
uspavati
:
šelestenje listja ga je usnivalo
usnjáča
-e
ž
(
á
)
zool.
velika morska želva z oklepom iz majhnih ploščic, ki so prekrite z
usnjato kožo, Dermochelys coriacea:
orjaška usnjača
/
želva usnjača
usnjár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in prodajanjem usnja:
usnjarji in tekstilci
//
delavec v proizvodnji usnja:
razpisati delovno mesto usnjarja
2.
nekdaj
lastnik usnjarne:
zaposlil se je pri usnjarju
♦
rib.
v ribniku vzrejen krap, ki je brez lusk
usnjaríja
-e
ž
(
ȋ
)
star.
usnjarna
:
dati kože v usnjarijo
/
poleg hiše je stala usnjarija
usnjárna
-e
ž
(
ȃ
)
podjetje za izdelavo usnja:
delati v usnjarni
;
usnjarne in tovarne čevljev
/
obnova usnjarne
usnjárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na usnjarje ali usnjarstvo:
usnjarska šola
/
usnjarska industrija
/
usnjarski inženir, tehnik
/
usnjarski noži, stroji
usnjárstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem usnja:
središče usnjarstva
úsnjast
-a -o
prid.
(
ú
)
usnjat
:
koža je postala usnjasta in pusta
//
star.
usnjen
:
usnjast ovitek
;
usnjasta denarnica
úsnjasto
prisl.
:
usnjasto se svetiti
usnjàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
podoben usnju:
usnjata koža
//
ki je iz usnja;
usnjen
:
usnjati izdelki
;
čevlji z usnjatimi podplati
2.
bot.
ki je trd in težko uvene:
rastline z usnjatimi listi
usnjática
-e
ž
(
ȃ
)
usnj.
plast celic v sredini kože:
usnjatica in mesnatica
úsnje
-a
s
(
ú
)
1.
živalska koža, strojena brez dlake:
usnje se lomi, razpoka
;
barvati, loščiti, mehčati usnje
;
šivati usnje
;
predelati kože v usnje
;
belo, črno, rdeče, svetlo usnje
;
gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje
;
tovarna usnja
;
čevlji, plašč iz usnja
/
galanterijsko, knjigoveško usnje
;
gornje
za vrhnje dele obutve
, spodnje usnje
za spodnje in notranje dele obutve
;
goveje, kozje, ovčje, svinjsko, telečje usnje
2.
šport. žarg.
nogometna žoga:
v zadnjem trenutku je odbil usnje v kot
/
nogometno usnje
♦
obrt.
knjiga je vezana v usnje
hrbet in platnice so prevlečeni z usnjem
;
usnj.
blanširati, lomiti, strojiti usnje
;
jermensko usnje
za pogonske jermene
;
kromovo usnje
strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata
;
oblačilno usnje
tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice
;
podplatno usnje
;
transparent usnje
prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne,
tekstilno industrijo
;
zal.,
kot označba načina vezave
Prešeren, Poezije, usnje [us.]
usnjén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je iz usnja:
usnjen jopič, pas, trak
;
kovač z usnjenim predpasnikom
;
usnjena torbica, žoga
/
usnjena galanterija
;
trgovina z usnjeno konfekcijo
♦
obrt.
usnjena vezava knjige
vezava z usnjenim hrbtom in platnicami
//
ekspr.
podoben usnju;
usnjat
:
mož z usnjenim obrazom
úsnjica
-e
ž
(
ȗ
)
anat.
plast celic v sredini kože:
povrhnjica in usnjica
/
kožna usnjica
♦
vet.
vnetje kopitne usnjice
usnjína
-e
ž
(
ī
)
zastar.
izdelki iz usnja:
krznina in usnjina
usnovíti
-ím
tudi
usnôviti -im
dov.
, usnôvil
(
ī í; ō ȏ
)
knjiž.
uresničiti
,
konkretizirati
:
usnoviti idejo, zamisel
usnôvljen
-a -o
tudi
usnovljèn -êna -o:
usnovljeni načrti
usnúti
usnújem
dov.
(
ú
)
star.
zaspati
:
dolgo ni mogla usnuti
;
globoko, sladko usnuti
●
star.
za večno usnuti
umreti
usnúl
-a -o:
pravljica o usnuli Trnuljčici
usóda
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega življenja
tako, da se nanj ne da vplivati:
tako je odločila usoda
;
ekspr.
usoda ji ni dala, namenila sreče
;
ekspr.
usoda ga preganja, tepe
;
upirati se usodi
;
dobra, neprizanesljiva, neusmiljena, zla usoda
/
ekspr.:
igra usode
;
biti orodje usode
;
nedoumljiva pota usode
/
v nekaterih mitologijah
boginja usode
2.
potek človekovega življenja, na katerega se ne da vplivati:
objokovati, preklinjati usodo
;
vdati se v usodo
;
sprijazniti se z usodo
;
nesrečna, tragična, žalostna usoda
/
ekspr.
usodi ne ubežiš
/
brati, napovedovati, prerokovati usodo iz kart, kave, zvezd, z
dlani
/
ekspr.
morda bo novi film doletela boljša usoda kot njegove predhodnike
//
ekspr.
življenje sploh:
odločati o usodi koga
;
bil je odgovoren za njihovo usodo
/
krojiti komu usodo
●
ekspr.
usoda je hotela, da je tisto noč umrl
moralo se je zgoditi; zgodilo se je
;
knjiž.
usoda jim je naklonila zmago
zmagali so
;
ekspr.
usoda se je poigrala z njim
doživel je nenavadne, nepričakovane stvari
;
ekspr.
izzivati usodo
ravnati predrzno, nepremišljeno
;
ekspr.
prepustiti koga usodi
ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu
;
ekspr.
vzeti usodo v svoje roke
sam odločati o svojem življenju
usóden
1
-dna -o
prid.
, usódnejši
(
ọ́ ọ̄
)
ekspr.
ki ima velik, odločilen pomen za nadaljnji potek česa:
za našo družino usodni dogodki, trenutki
;
priti do usodnega preobrata
;
usodna odločitev
;
usodno doživetje
;
usodno naključje, srečanje
;
usodno spoznanje
/
usodna ženska
ženska, ki zaradi svoje lepote in izredne zapeljivosti odločujoče
vpliva na moške
/
ti dogodki so za državo usodnega pomena
//
ki ima zelo neugoden, negativen vpliv na razvoj česa:
usoden nesporazum
;
padec je bil usoden
;
narediti, zagrešiti usodno napako
nepopravljivo
;
usodna pomota
;
usodne posledice
/
knjiž.
usodna ujetost v čas
usódno
prisl.
:
usodno se maščevati
;
usodno odločilen trenutek
/
v povedni rabi
zanje bi bilo usodno, če jim ne bi pomagali
usóden
2
-dna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od usoda:
proti usodnim silam je človek brez moči
usódepôln
-a -o
[
usodepou̯n
]
prid.
(
ọ̑-ȏ ọ̑-ó
)
knjiž.
usoden
1
:
usodepolni nesporazumi
/
usodepolno srečanje
usodíti
in
usóditi -im
dov.
(
ī ọ́
)
star.
prisoditi
:
kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen
//
nameniti
,
določiti
:
življenje mu je usodilo malo lepih trenutkov
usodíti se
in
usóditi se
upati si, drzniti si:
usodil se jo je prijeti za roko
;
nisem se te usodil prositi, vprašati
usójen
-a -o
1.
deležnik od usoditi:
njemu usojena kazen
2.
ekspr.
ki ga komu določi usoda:
taka smrt mu je bila usojena
;
usojeno mu je bilo kratko življenje
●
ekspr.
ni mu bilo usojeno videti vnuka
umrl je, preden se mu je rodil vnuk
;
ekspr.
nista si bila usojena
nista mogla postati ljubimca, zakonca
usódnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost usodnega:
usodnost napake, nepravilnega ravnanja
/
usodnost nekaterih dogodkov
;
ekspr.
zavedala se je usodnosti svojega koraka
/
ljudje so čutili usodnost časa
usódnosten
-tna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na usodnost:
romantično usodnostne zgodbe
/
usodnostna naključja
usodna
●
knjiž.
usodnostna vprašanja kake skupnosti
vprašanja usode
usódnostno
prisl.
:
vse to je usodnostno vplivalo nanjo
usódovec
-vca
m
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
kdor določa komu usodo:
pisatelj ni usodovec, ampak opisovalec usod
2.
kdor verjame v neizbežnost usode;
fatalist
:
prepričan usodovec
usódovski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od usodovec:
usodovska napoved se je izpolnila
usoglasíti
-ím
in
usoglásiti -im
dov.
, usoglásil
(
ī í; á
)
knjiž.
narediti, da je kaj skladno, ubrano:
usoglasiti vsebino in obliko
usoglášati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
delati, da je kaj skladno, ubrano:
usoglašati vsebino in obliko
usójati
-am
nedov.
(
ọ́
)
star.
prisojati
:
usojal mu je več značajnosti
usójati se
upati si, drzniti si:
usojam se pripomniti, da to ne drži
;
nihče si ne usoja tekmovati z njim
usójenost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
dejstvo, da je komu kaj usojeno, določeno:
verjeti v usojenost smrti, trpljenja
;
zavest usojenosti
/
pesniška usojenost
2.
knjiž.
verovanje v neizbežnost usode, vdanost v usodo;
fatalizem
:
odklanjati usojenost
usolíti
-ím
dov.
, usólil
(
ī í
)
star.
nasoliti
:
usoliti meso
usoljèn
-êna -o:
sveža in usoljena zelenjava
usopíhati
-am
dov.
(
í
)
star.
upehati
,
zasopsti
:
napor, hiter tek ga je usopihal
usopíhan
-a -o:
usopihan je pritekel v sobo
;
usopihana žival
usopíti
-ím
dov.
, usópil
(
ī í
)
star.
upehati
,
zasopsti
:
usopiti konja s hitrim tekom
/
strma pot ga je usopila
/
tako se je usopil, da se je moral prijeti za ograjo
usopljèn
-êna -o:
pritekel je ves usopljen in poten
usôpsti
usôpem
dov.
(
ó
)
knjiž.
upehati
,
zasopsti
:
pot ga je utrudila in usopla
/
po strmih stopnicah se je usopel
usópel
in
usôpel -pla -o:
usopel je prišel do hiše
uspaválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki uspava:
uspavalna pijača, tableta
;
pomirjevalna in uspavalna sredstva
/
njegov glas je enoličen, skoraj uspavalen
uspaválno
prisl.
:
uspavalno učinkovati na koga
uspaválo
-a
s
(
á
)
uspavalno sredstvo:
dati bolniku uspavalo
;
jemati uspavala
;
pomirjevala in uspavala
uspávanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od uspavati:
pravljice za uspavanje otrok
/
uspavanje živali
/
njihov namen je uspavanje javnega mnenja
uspávanka
-e
ž
(
ā
)
preprosta pesem v enakomernem ritmu za uspavanje, zlasti otrok:
mati poje otroku uspavanko
;
ropot koles ga uspava kot uspavanka
;
pren.,
pesn.
ciprese so mu šepetale uspavanko
uspávati
-am
nedov. in dov.
(
ā
)
1.
delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan, zaspi:
uspavati otroka s pesmico, z zibanjem
;
enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo
/
hipnotizer jo je zlahka uspaval
spravil v spanju podobno stanje
;
nežni zvoki so jih uspavali
omamljali
//
dov. in nedov.
začasno omamiti, omrtvičiti, povzročiti nezavest:
uspavati pacienta z etrom, pomirjevali
/
uspavati medveda, slona z uspavalnim nabojem
2.
dov. in nedov.
povzročiti smrt pri navadno bolni, stari živali na neboleč način:
uspavati psa z injekcijo
;
nesti mačka uspavat k veterinarju
/
uspavati obsojenca s plinom, smrtonosno injekcijo
usmrtiti
3.
ekspr.
povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven:
zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali
;
obljube so jih preveč uspavale
;
marsikdo se je s tem uspaval
/
propaganda je hotela uspavati javno mnenje
/
s tem so uspavali pazljivost ljudi
zmanjševali
;
ekspr.
take besede so mu uspavale vest
povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde
uspavajóč
-a -e:
uspavajoč glas, vonj
;
zrak je bil topel, uspavajoč
;
prisl.:
tablete delujejo uspavajoče
;
uspavajoče govoriti
uspávan
-a -o:
uspavan od enakomernega ropota
uspáven
-vna -o
prid.
(
ā
)
zastar.
uspavalen
:
uspavno sredstvo
uspèh
tudi
uspéh -éha
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
1.
dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže, kar želi,
pričakuje:
uspeh ga je opogumil
;
veseliti se uspeha
;
želeti komu uspeh
;
dvomiti o uspehu,
pog.
v uspeh česa
/
truditi se brez uspeha
/
uspeh režiserja
;
uspeh v poklicu
/
uspeh filma, knjige, predstave
/
pri vzgoji nima uspeha
ni uspešen
2.
pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja:
prvi poskus ni prinesel,
ekspr.
rodil uspeha
;
pri svojem delu je dosegel velike, zadovoljive uspehe
;
finančni, gospodarski uspehi
;
uspehi domačih raziskovalcev
//
kar doseže učenec s svojim delom, prizadevanjem v šoli:
dokument o učenčevem uspehu
/
šolski uspeh
●
ekspr.
pri ženskah je imel uspeh
znal si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost
;
vznes.
njegovo delo je bilo kronano z uspehom
se je uspešno končalo
♦
šol.
odlični uspeh
;
nezadostni učni uspeh
uspélost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost uspelega:
uspelost igre
/
uspelost poskusa
uspéšen
-šna -o
prid.
, uspéšnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki daje take rezultate, kot se želi, pričakuje:
uspešno poslovanje
/
uspešno pogajanje
/
finančno uspešen film
ki prinaša dobiček
;
to leto je bilo za nas zelo uspešno
//
ki pri svojem delu dosega take rezultate, kot se želi, pričakuje:
uspešen gospodarstvenik, politik
;
uspešen učenec
/
nogometno moštvo je uspešno
/
pri delu ni uspešen
;
biti uspešen v poklicu
2.
s katerim se dosega, kar se želi, pričakuje:
uspešna metoda zdravljenja
;
uspešno sredstvo, zdravilo
3.
ki poteka tako, kot se želi, pričakuje:
uspešna izstrelitev rakete
;
uspešno zdravljenje
4.
ki dosega ugoden sprejem pri porabnikih, občinstvu:
uspešen izdelek
;
uspešna knjiga, predstava
uspéšno
prisl.
:
uspešno delovati, se uveljavljati
;
uspešno končati šolanje, študij
;
uspešno opraviti nalogo
;
lahko bi uspešneje tekmovali
uspéšnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
uspešen človek:
poslovni uspešneži
uspéšnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
v določenem času najbolj uspela, popularna stvar:
velika filmska, modna, televizijska uspešnica
;
prodajna uspešnica
;
svetovna komercialna, tržna uspešnica
/
najnovejši modeli otroške konfekcije so uspešnica
//
v določenem času najbolj uspelo delo, zlasti literarno, glasbeno:
prebirati uspešnice
;
gledališka, odrska uspešnica
;
avtor uspešnic za odrasle, otroke
;
pevec starih, zimzelenih uspešnic
;
priredba, zbirka uspešnic
/
glasbena, knjižna uspešnica leta
uspéšnik
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
uspešen človek:
biti uspešnik
uspéšnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost uspešnega:
uspešnost poslovanja
/
uspešnost metode
/
uspešnost pri delu, v poklicu
uspéti
uspèm
dov.
(
ẹ́ ȅ
)
1.
s svojim delom, prizadevanjem doseči tak rezultat, kot se želi,
pričakuje:
bil je vesel, da je uspel
;
uspeti v poklicu
/
uspeti pri delu
;
uspeti v prizadevanju urediti kaj
/
podjetje je z novimi izdelki uspelo
;
s komedijo so na gostovanju zelo uspeli
;
finančno, gospodarsko uspeti
2.
uresničiti se tako, kot se želi, pričakuje:
zamenjava stanovanja je uspela
;
stvar je delno, v celoti uspela
/
izlet je uspel
;
od več posnetkov bo eden gotovo uspel
3.
z nedoločnikom
izraža uresničitev hotenega, zaželenega dejanja:
nismo ga uspeli rešiti
;
komaj jo je uspela prepričati
;
hiše še ni uspela pospraviti
/
s smiselnim osebkom v dajalniku
uspelo mu je pobegniti
uspèl
in
uspél -éla -o:
uspel film
;
uspela uprizoritev
;
umetniško uspelo delo
uspévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od uspevati:
uspevanje v poklicu
/
ugodni pogoji za uspevanje gozdov, trte
uspévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
s svojim delom, prizadevanjem dosegati take rezultate, kot se želi,
pričakuje:
na univerzi je uspeval
;
uspevati v poklicu, šoli
;
kot prevajalec uspeva
/
podjetje dobro uspeva
;
gospodarsko uspevati
2.
uresničevati se tako, kot se želi, pričakuje:
posli uspevajo
;
trgovina dobro uspeva
/
posnetki mu uspevajo
3.
z nedoločnikom
izraža uresničevanje hotenega, zaželenega dejanja:
ne uspeva mi vzdrževati reda v hiši
4.
imeti ustrezne pogoje za rast, razvijanje:
v teh krajih pšenica ne uspeva
;
te rastline uspevajo na vlažnih tleh
//
s prislovnim določilom
rasti, razvijati se, kot izraža določilo:
dojenček lepo uspeva
;
postrvi najbolj uspevajo v čisti vodi
uspevajóč
-a -e:
dobro uspevajoč otrok
;
slabo uspevajoče rastline
uspévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
zastar.
uspešen izid, uspeh:
uspevki opazovanja
/
otrokov šolski uspevek
usposábljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od usposabljati:
izobraževanje in usposabljanje na novo sprejetih delavcev
/
poklicno, strokovno usposabljanje
/
usposabljanje športnikov za premagovanje velikih naporov
usposábljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da je kdo sposoben opravljati določeno delo:
usposabljati delavce
;
usposabljati se ob delu
/
usposabljati koga za mehanika
;
poklicno, vojaško usposabljati
//
delati, da je kdo sposoben za kaj sploh:
usposabljati duševno, telesno prizadete za normalno življenje
/
s treniranjem usposabljati konje za premagovanje večjih naporov
2.
publ.
delati, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno:
delavci usposabljajo vodovodno napeljavo
/
usposabljati hišo za bivanje
●
publ.
noge in rep usposabljajo vidro za plavanje
ji omogočajo plavanje
usposabljajóč
-a -e:
za poklic se usposabljajoči učenci
usposobítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od usposobiti:
strokovna usposobitev mladih
/
usposobitev za delo
/
usposobitev stare lokomotive
usposóbiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
1.
narediti, da je kdo sposoben opravljati določeno delo:
usposobiti delavce
;
usposobiti se v tečaju
;
usposobil se je z delom, vajo
;
hitro se usposobiti
/
usposobiti koga za opravljanje poklica
;
usposobiti se za profesorja
;
poklicno, praktično se usposobiti
/
usposobiti psa za lov
//
narediti, da je kdo sposoben za kaj sploh:
usposobiti invalida za vsakdanje življenje
2.
publ.
narediti, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno:
zgradili in usposobili bodo še nekaj objektov
;
usposobiti žičnico
/
usposobiti cesto za promet
;
usposobiti pristanišče za pristajanje večjih ladij
;
s popravilom je usposobil avtomobil za vožnjo
usposóbljen
-a -o:
usposobljeni strokovnjaki
;
usposobljen za delo
;
strokovno usposobljen delavec
usposóbljenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od usposobiti:
skrbeti za usposobljenje delavcev
/
usposobljenje za delo
usposóbljenost
-i
ž
(
ọ̑
)
sposobnost za opravljanje določenega dela:
dokazati, pokazati svojo usposobljenost
;
nezadostna usposobljenost strežnega osebja
/
usposobljenost za poučevanje
;
poklicna, strokovna usposobljenost
usposóbljenosten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
šol.,
navadno v zvezi
usposobljenostni izpit
nekdaj
izpit, s katerim učitelj začetnik dokaže usposobljenost za poučevanje:
opraviti usposobljenostni izpit za poučevanje matematike
usranè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
vulg.
bojazljiv, strahopeten človek:
ta usrane ne bo nič dosegel
/
kot psovka
še tega si ne upaš, usrane
//
nepomemben, ničvreden človek:
hvalisav usrane
usranè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
vulg.
bojazljiv, strahopeten človek:
to usrane si še spregovoriti ni upalo
;
on je navadno usrane
//
nepomemben, ničvreden človek:
tako usrane, pa se repenči
usránec
-nca
m
(
á
)
vulg.
kdor je umazan z blatom, iztrebki:
previti malega usranca
//
bojazljiv, strahopeten človek:
ti usranci ne bodo nič opravili
//
nepomemben, ničvreden človek:
ta usranec se nas upa še žaliti
usránka
-e
ž
(
á
)
vulg.
deklica, umazana z blatom, iztrebki:
previti mora še malo usranko
//
deklica sploh:
spet se jim je rodila usranka
usráti se
usérjem se
dov.
, usêrji se userjíte se
(
á ẹ́
)
vulg.
iztrebiti se:
otrok se je usral
;
usrati se v hlače
;
usrati se od strahu
●
vulg.
userjem se na njegove nasvete
ne cenim jih, ne upoštevam jih
;
vulg.
usrati se pred kom
zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati
usrán
-a -o
1.
deležnik od usrati se:
otrok je bil po nogah ves usran
;
usrane hlače
2.
umazan
,
nečist
1
:
kaj si delala, da imaš tako usrano obleko
;
ne jej z usranimi rokami
/
ne hodi po sobi z usranimi čevlji
blatnimi
;
do kolen usran
/
to je usrano delo
3.
nepomemben
,
ničvreden
:
to je naredil za nekaj usranih fickov
;
zaradi te usrane kupčije se pa res ne bomo prepirali
/
kot psovka
molči, reva usrana
●
vulg.
pa prideš v takle usran hotel
neugleden, slab
;
vulg.
tebe bodo hvalili, jaz bom pa usrana
brez ugleda, osramočena
;
vulg.
danes je pa res usrano vreme
deževno, oblačno
usredíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
osredotočiti
:
vse moči je usredinil v to delo
/
njihovo upanje se je usredinilo na novi zakon
usredínjen
-a -o:
vsa njegova čustva so bila usredinjena nanjo
usredíščiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
teh.
naravnati na skupno središčno os;
centrirati
:
usrediščiti kolo
usréditi
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
osredotočiti
:
vse misli je usredil na to vprašanje
/
vsi pogledi so se usredili v tisto smer
obrnili, uprli
/
utrujen je, ne more se usrediti
se zbrati
ústa
úst
s
mn.
(
ú ū
)
1.
odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za
govorjenje:
odpreti, zapreti usta
;
vzeti cigareto iz ust
;
obrisati se okrog ust
;
nesti kozarec k ustom
;
dati robček, roko na usta
;
nastaviti steklenico, trobento na usta
;
nesti žlico v usta
;
od začudenja imeti odprta usta
;
usta s tankimi ustnicami
;
gube okrog ust
//
odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane:
krokodil lahko zelo odpre usta
;
usta polža, ribe
2.
del obraza okrog te odprtine:
kremžiti, šobiti usta
;
smeh mu je izginil z ust
/
usta so se mu nabrala v nasmešek
/
kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
//
ustnice
:
poljubiti na usta
;
bleda, rdeča usta
/
položiti prst na usta
dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči
;
udariti koga po ustih
3.
votlina za to odprtino:
moleti jezik iz ust
;
iz ust mu zaudarja
;
imeti grižljaj v ustih
/
ne govori s polnimi usti
/
iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi
/
imeti grenka, suha usta
4.
ekspr.
ta odprtina, votlina kot govorilni organ:
slavčka z usti ni mogoče oponašati
;
z usti se smeje, v srcu pa joka
/
to sem slišal iz dedovih ust
od deda, to je rekel ded
;
vznes.
njihova usta govorijo bahavo
oni
;
vznes.
beseda njegovih ust ima veliko veljavo
beseda, ki jo izreče on
;
to so besede iz njegovih ust
to so njegove besede, te besede je izrekel on
5.
ekspr.,
s prilastkom
človek glede na potrebo po hrani:
lačna usta bodo to že jedla
;
pri hiši je veliko ust
6.
ekspr.,
navadno s prilastkom
odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja:
usta blagajne, gašperčka
;
čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev
žrelih
/
usta podzemne železnice
vhod, izhod
/
okrogla usta kitare
zvočnica
●
ekspr.
kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali
zelo so se čudili
;
ekspr.
ves večer ni odprl ust
ni nič (spre)govoril, rekel
;
ekspr.
ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta
toliko (slabega) govoril (o nasprotniku)
;
ekspr.
veselo je raztegnil usta
se zasmejal
;
pog.,
ekspr.
zamašiti komu usta
z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati,
opravljati
;
ekspr.
zapri že enkrat usta
nehaj govoriti, molči
;
ekspr.
učiti se jezika iz ust kmeta
iz govorice, govorjenja
;
te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust
nerad, težko je to povedal
;
ekspr.
besede mu kar vrejo iz ust
veliko in z lahkoto govori
;
ekspr.
besedo mi je vzel iz ust
rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz
;
ekspr.
trobentač ni dal trobente od ust
ni nehal trobentati
;
ekspr.
novica gre od ust do ust
se širi (hitro) med ljudmi
;
ekspr.
steklenica je šla od ust do ust
drug za drugim so pili iz nje
;
ekspr.
od ust si pritrgovati
prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
;
ekspr.
polagati komu odgovore na usta, v usta
spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal,
kar je treba, kar se od njega pričakuje
;
knjiž.
pisatelj govori skozi usta glavnega junaka
izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak
;
ekspr.
nima kaj v usta dati
reven je; strada
;
ekspr.
živeti iz rok v usta
sproti porabiti zasluženo
;
pog.
kje bi dobil kaj za v usta
kaj hrane
;
ekspr.
ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih
ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo
;
ekspr.
ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov
vsi so govorili o njem
;
pog.
danes še nisem imel nič v ustih
še nisem nič jedel, zaužil
;
ekspr.
to meso se vam bo v ustih kar raztopilo
je zelo mehko in okusno
;
ekspr.
v ljudskih ustih se je pesem spremenila
v ljudskem pripovedovanju, petju
;
ekspr.
imeti medena, nesramna usta
pretirano prijazno, nesramno govoriti
;
ekspr.
gledati, poslušati z odprtimi usti
zelo pazljivo; zelo začudeno
;
ekspr.
njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec
veliko govori o svojem junaštvu
;
ekspr.
ljudje imajo tega polna usta
veliko govorijo o tem
;
ekspr.
vsa usta so polna njene lepote
vsi veliko govorijo o njeni lepoti
;
ekspr.
imeti široka usta
(rad) se hvaliti, bahati
;
ekspr.
na vsa usta hvaliti
zelo, navdušeno
;
ekspr.
na vsa usta se smejati
zelo glasno
;
ekspr.
imeti zavezana usta
ne moči, smeti govoriti o čem
;
ekspr.
sama usta so ga
zelo veliko govori; zelo veliko jé
;
ekspr.
misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela
da se ti bo brez truda zelo dobro godilo
;
preg.
česar polno je srce, o tem usta rada govore
človek rad govori o svojih čustvih
;
preg.
dokler prosi, zlata usta nosi
dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
♦
les.
usta
odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča
;
med.
umetno dihanje usta na usta
umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek,
masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak
ustalítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ustaliti:
ustalitev državne meje
/
ustalitev gospodarskega, političnega položaja
/
ustalitev cen
/
ustalitev vremena
ustalíti
-ím
in
ustáliti -im
dov.
, ustálil
(
ī í; á ȃ
)
narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava
a)
glede na položaj, stanje:
ustaliti meje
/
ustaliti notranji položaj države
/
ustaliti gospodarstvo
b)
glede na količino, vrednost:
ustaliti cene
;
ustaliti temperaturo v prostoru
/
ustaliti vrednost denarja
c)
glede na rabo:
ustaliti strokovne izraze
;
ustaliti pisavo
;
poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo
/
tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti
;
ta način se je že ustalil
č)
glede na vsebino, obliko:
ustaliti svoje življenje
;
ustaliti določene oblike vedenja
ustalíti se
in
ustáliti se
1.
prenehati se spreminjati:
njegov značaj se še ni ustalil
/
vreme se je ustalilo
//
postati trajen:
te navade so se ustalile že pred stoletji
2.
knjiž.
(za stalno) se naseliti:
ustalila sta se v dolini
●
ekspr.
fant je priden delavec, ni se pa še ustalil
umiril, uravnovesil
;
star.
v njej se je ustalil nemir
postala je stalno nemirna, vznemirjena
ustaljèn
-êna -o
in
ustáljen -a -o:
ustaljeni izrazi, pojmi
;
dnevni red je ustaljen
;
ustaljena navada
;
ustaljena pravila vedenja
●
ekspr.
življenje je teklo po ustaljenem tiru
vsakdanje, brez večjih sprememb
♦
jezikosl.
ustaljena raba besede
ustáljati
-am
nedov.
(
á
)
ustaljevati
:
ustaljati svoj način dela
/
razmere se ustaljajo
;
njeno življenje se ustalja
/
vreme se ustalja
ustaljênost
in
ustáljenost -i
ž
(
é; ȃ
)
lastnost, značilnost ustaljenega:
ustaljenost državnih mej
/
proučevati ustaljenost izrazov
/
ustaljenost vremena
ustaljeválec
-lca
[
ustaljevau̯ca
tudi
ustaljevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
sredstvo za kemično odstranjevanje za svetlobo občutljive snovi z
neosvetljenih delov filma;
fiksir
:
dati film v ustaljevalec
;
razvijalec in ustaljevalec
ustaljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ustaljevati:
ustaljevanje mednarodnega položaja
/
ustaljevanje strokovnih izrazov
ustaljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da se kaj več ne spreminja, ne menjava
a)
glede na položaj, stanje:
ustaljevati meje
b)
glede na količino, vrednost:
ustaljevati cene
c)
glede na rabo:
ustaljevati strokovna poimenovanja
;
v nižjih razredih se pisava otrok še utrjuje in ustaljuje
č)
glede na vsebino, obliko:
ustaljevati določene oblike vedenja
ustaljeváti se
prenehavati se spreminjati:
razmere se ustaljujejo
/
vreme se ustaljuje
//
postajati trajen:
higienske navade se pri otroku počasi ustaljujejo
ustanávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ustanavljati:
ustanavljanje društva
;
ustanavljanje knjižnic, osnovnih šol
/
ustanavljanje skladov
ustanávljati
-am
nedov.
(
á
)
delati, da kaka skupnost začne obstajati:
ustanavljati društva, zadruge
;
v tistem času so ustanavljali poklicno gledališče v Trstu
/
ustanavljati (si) dom, družino
//
delati, da kaj začne obstajati sploh:
ustanavljati mesta
/
ustanavljati sklade
ustanavljajóč
-a -e:
ustanavljajoče se društvo
ustanôva
-e
ž
(
ȏ
)
1.
javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti:
ta ustanova je finančno samostojna
;
upravljati, voditi ustanovo
;
dobrodelna, gospodarska, kulturna, znanstvena ustanova
;
zdravstvena ustanova
;
ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok
2.
pravn.
z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi:
demokracija naj bi kot ustanova pomenila svobodo
;
družina in zakon sta pomembni družbeni ustanovi
3.
nekdaj
premoženje, ki se upravlja, uporablja po volji tistega, ki ga daje na
razpolago:
dobiti štipendijo iz ustanove
;
ustanova za podpiranje vdov in sirot
/
Knafljeva ustanova
●
zastar.
razpisati dijaške ustanove
štipendije
4.
zastar.
ustanovitev
:
ustanova države
♦
pravn.
javna ustanova
organizacija javne uprave in družbene službe
;
pravna ustanova
skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali
dejanj
ustanôven
-vna -o
prid.
(
ō ȏ
)
nanašajoč se na ustanovitev:
ustanovni govor
/
ustanovni kongres
;
ustanovni občni zbor društva
/
ustanovni član
kdor plača ustanovnino
♦
ekon.
ustanovna glavnica
glavnica, s katero se gospodarska organizacija ustanovi
;
polit.
ustanovna listina Organizacije združenih narodov
temeljna določila o ciljih, načelih, ustroju in delovanju
Organizacije združenih narodov
;
rel.
ustanovna maša
nekdaj
maša, za katero prejme duhovnik štipendij iz prispevkov ustanov
ustanovítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj ustanovi:
ustanovitelj društva, šole
/
dolžnosti ustanovitelja revije
ustanovíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj ustanovi:
ustanoviteljica revije
/
občine so ustanoviteljice javnih vrtcev
ustanovíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ustanovitelje:
ustanoviteljske pravice in dolžnosti
/
ustanoviteljski odbor
ustanovíteljstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejstvo, da je kdo ustanovitelj:
pripisovali so mu ustanoviteljstvo olimpijskih iger
;
priznati komu ustanoviteljstvo šole
ustanovítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ustanoviti:
ustanovitev društva
;
obletnica ustanovitve Mohorjeve družbe
/
ustanovitev prve proletarske brigade
/
ustanovitev pravnega razmerja
ustanovíti
-ím
dov.
, ustanôvil
(
ī í
)
1.
narediti, da kaka skupnost začne obstajati:
ustanoviti društvo, šolo, zadrugo
;
ustanoviti državo, stranko
/
ustanoviti odbor
/
ustanoviti brigado
/
ustanoviti (si) dom, družino
♦
pravn.
ustanoviti pravno osebo
//
narediti, da kaj začne obstajati sploh:
mesto so ustanovili v 12. stoletju
/
ustanoviti cerkveno službo
/
ustanoviti sklad za štipendije
/
Luter je ustanovil novo vero
2.
star.
ustvariti
:
z delom je družini ustanovil veliko premoženje
;
ustanoviti si položaj v družbi
/
bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam
3.
zastar.
ustaviti
:
ustanoviti voz
;
bežeči se je ustanovil šele v gozdu
●
zastar.
v hipu je ustanovil red
naredil, vzpostavil
;
zastar.
ustanovili so, da je stvar zelo zapletena
ugotovili
ustanovíti se
star.
1.
ustaliti se:
položaj se je razjasnil in ustanovil
/
vreme se je ustanovilo
/
vino se še ni ustanovilo
izčistilo
2.
(za stalno) se naseliti:
oženil se je in se ustanovil v dolini
/
ustanovila se je v veliki sobi
namestila, nastanila
ustanovljèn
-êna -o:
ustanovljen je bil poseben odbor
;
sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji
;
društvo je bilo ustanovljeno leta 1955
●
zastar.
že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit
odločeno, sklenjeno
ustanovítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ustanovitev:
ustanovitveni akt
;
ustanovitvena pogodba
/
ustanovitvena listina
ustanovna listina
ustanôvnica
in
ustanovníca -e
ž
(
ȏ; í
)
star.
ustanoviteljica
:
ustanovnica društva
ustanôvnik
in
ustanovník -a
m
(
ȏ; í
)
star.
ustanovitelj
:
bil je ustanovnik in prvi urednik revije
;
ustanovnik knjižnice
/
ustanovniki in redni člani
ustanovni člani
ustanovnína
-e
ž
(
ī
)
denarni prispevek ob ustanovitvi česa:
plačati ustanovnino
ustárati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
zastar.
postarati se:
hitro se je ustaral
ustáš
-a
m
(
á
)
pripadnik hrvaške organizacije, ki je aprila 1941 prevzela oblast v
Neodvisni državi Hrvaški:
ustaši in četniki
/
hrvaški ustaši
ustáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na ustaše ali ustaštvo:
ustaški oddelki
/
bil je v ustaški uniformi
/
ustaško gibanje
ustáštvo
-a
s
(
ȃ
)
delovanje ali gibanje ustašev:
simboli ustaštva
;
nacizem in ustaštvo
/
obujanje, poveličevanje ustaštva
ustáti se
ustojím se
dov.
, ustój se ustójte se; ustál se;
nam.
ustàt se
in
ustát se
(
á í
)
nar.
izčistiti se, zbistriti se:
ko se lug ustoji, ga precedijo
/
počakaj, da se kava ustoji
da se gošča usede na dno posode
ustàv
-áva
m
(
ȁ á
)
zastar.
ustanova
,
zavod
:
bil je gojenec jezuitskega ustava
;
muzeji in drugi ustavi
ustáva
1
-e
ž
(
ȃ
)
temeljni zakon države:
izdati, razglasiti, spremeniti ustavo
;
členi ustave
;
dopolnila k ustavi
;
skladnost zakonov z ustavo
/
evropska ustava
;
pren.
ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve
♦
pravn.
ustava
najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike
družbene, politične in gospodarske ureditve države
;
zgod.
oktroirana ustava
ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander
;
vidovdanska ustava
prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28.
junija 1921
ustáva
2
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
ustavitev
:
začasna ustava prodaje avtomobilov
ustáven
-vna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na ustavo, zakon:
ustavne spremembe
;
ustavno dopolnilo
/
ustavne pravice
;
ustavna ureditev
/
ustavna država
/
ustavni spor
spor med najvišjimi državnimi organi o njihovih ustavnih pravicah
;
ustavni zakon
zakon, ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena
;
ustavna monarhija
monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava
;
ustavno pravo
pravo, nanašajoče se na ustavo
;
ustavno sodišče
sodišče, ki ugotavlja skladnost pravnih predpisov z ustavo
ustavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ustaviti:
ustavitev voza
/
ustavitev krvi
/
protestna ustavitev dela
;
ustavitev jedrskih poskusov
/
ustavitev prometa
/
ustavitev oboroženega spopada
;
ustavitev postopka, preiskave
ustáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati:
ustaviti avtomobil, ladjo
;
ustaviti konja
/
policist je ustavil avtobus
;
z roko, znakom ustaviti vozilo
;
elipt.
voznik je ustavil pred hišo
/
avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil
/
ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal
//
narediti, povzročiti, da kaj preneha teči:
ustaviti ranjencu kri
/
ekspr.
ustaviti solze
2.
narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati:
predica je ustavila kolovrat
;
ustaviti motor, stroj
/
ustaviti obrat, tovarno
3.
narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo:
komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili
;
če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi
ji nihče ne prepreči
/
ustaviti govornika
/
ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev
4.
narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo,
preneha:
zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo
;
ustaviti dobavo, pomoč, prodajo
;
ustaviti poskuse
/
ustaviti izpadanje las
;
ustaviti krvavitev
/
ustaviti promet
;
razvoja ni mogoče ustaviti
/
elipt.:
ustaviti časopis
prenehati ga izdajati
;
ustaviti kredit, pokojnino
prenehati dajati, izplačevati
;
ustaviti ogenj
preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga
/
ekspr.
ustaviti korak
ustaviti se
♦
avt.
znak ustavi
znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti
;
pravn.
ustaviti kazenski, sodni postopek
;
ustaviti preiskavo
;
voj.
ustaviti ogenj, oborožen spopad
ustáviti se
1.
prenehati se gibati, premikati:
avtomobil, dvigalo se ustavi
;
vlak se na tej postaji ne ustavi
;
ustaviti se sredi ceste, pred hišo
;
hodi težko, zato se večkrat ustavi
;
nepričakovano, sunkovito se ustaviti
/
ko se avtobus ustavi, izstopijo
/
kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih
/
ekspr.
koraki se ustavijo pred vrati
//
prenehati teči:
kri se mu ni hotela ustaviti
/
ekspr.
solze so se ji ustavile
2.
prenehati delati, delovati:
motor, stroj se nenadoma ustavi
;
ura se mi je ustavila, naviti jo je treba
/
če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila
bo prenehala obratovati
/
ekspr.
sredi stavka se mu pero ustavi
neha pisati
//
prenehati delati kaj sploh:
ustaviti se sredi dela
3.
prenehati potekati, se razvijati:
delo, napredovanje se je ustavilo
;
z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo
/
na tej stopnji se je razvoj ustavil
/
dolžina kril se je ustavila pod kolenom
se ni naprej krajšala
4.
s prislovnim določilom
prekiniti pot in se določen čas zadržati kje:
mimogrede se ustavi pri stricu
;
za en teden se je ustavil pri prijatelju
/
v tem hotelu se večkrat ustavim
5.
s širokim pomenskim obsegom
zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri
čem:
ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih
;
ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu
/
razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju
je zajela tudi to vprašanje
;
misel se mu je ustavila pri očetu
spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu
6.
nav. 3. os.
povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati:
meso se mu je ustavilo
;
že po nekaj žlicah se mi je ustavilo
/
najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo
7.
star.
upreti se:
ustaviti se obsodbi, predlogu
/
ustaviti se komu v obraz
●
ekspr.
zdelo se ji je, da se je čas ustavil
da mineva zelo počasi
;
ekspr.
v tej deželi se je čas ustavil
ni nikakršnega napredka
;
ekspr.
kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod
kadar ne more, ne zna več delati naprej
;
ekspr.
pogled se mu ustavi na neznancu
začne gledati neznanca
;
ekspr.
srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala
zelo se je prestrašila
ustavívši
zastar.
:
ustavivši kolovrat, reče
ustávljen
-a -o:
ustavljen promet
;
preiskava je ustavljena
ustavítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ustavitev:
ustavitveni razlogi
♦
pravn.
ustavitveni predlog
predlog za ustavitev kazenskega postopka, izvršitve sodne ali
upravne odločbe
;
ustavitveni sklep
sklep sodišča, s katerim se ustavi kazenski postopek, izvršitev
sodne ali tudi upravne odločbe
ustavljáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor koga ali kaj ustavlja:
nasilni, predrzni ustavljači avtomobilov na cestah
2.
priprava za ustavljanje česa premikajočega se v določeni legi:
namestiti ustavljač
;
ustavljač koluta
/
okenski ustavljač
;
ustavljač za vrata
♦
lov.
ustavljač
lovski pes, ki bežečo, zlasti ranjeno divjad ustavlja, ustavi
;
mont.
voziček z ustavljačem
z mačkom
ustávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ustavljati:
ustavljanje tovornjakov, voz
/
ustavljanje vlakov na postaji
/
ustavljanje krvi
/
ustavljanje prodaje, proizvodnje
/
voziti brez ustavljanja
;
tu je ustavljanje prepovedano
/
ustavljanje po gostilnah, v hotelih
♦
avt.
črta za ustavljanje
neprekinjena prečna črta, pred katero mora voznik vozilo ustaviti
;
pot ustavljanja
pot od trenutka, ko voznik zazna določen signal, nevarnost, do
trenutka, ko se vozilo ustavi
ustávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati:
ustavljati avtomobil, konja
/
policisti so ustavljali vsa vozila
;
z roko ustavljati
;
elipt.
ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi
/
ustavljati mimoidoče
//
delati, povzročati, da kaj preneha teči:
ustavljati ranjencu kri
/
ekspr.
s šalami ustavljati solze
2.
delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati:
ustavljati motor, stroj
/
zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne
3.
delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo:
ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali
/
ljudje so govornika pogosto ustavljali
/
ekspr.
ponos mu je ustavljal korak
4.
delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža
dopolnilo, počasnejše ali da preneha:
tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo
/
ustavljati krvavitev
/
policisti so ustavljali promet
/
elipt.:
ustavljati kredite, pokojnine
prenehavati jih dajati, izplačevati
;
ustavljati ogenj
preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga
ustávljati se
1.
prenehavati se gibati, premikati:
na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali
/
na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki
/
ustavljati se s pogledom na kom
//
prenehavati teči:
kri se ranjencu že ustavlja
2.
prenehavati delati, delovati:
kolovrat, stroj se ustavlja
/
ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju
/
mlini, žage se ustavljajo
prenehavajo obratovati
//
prenehavati delati kaj sploh:
pripovedovalec se je večkrat ustavljal
;
ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt
/
taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom
3.
prenehavati potekati, se razvijati:
bolezen se že ustavlja
;
napredovanje, odseljevanje se ustavlja
4.
s prislovnim določilom
prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje:
turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo
/
v tej gostilni se redko ustavljam
5.
s širokim pomenskim obsegom
zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem:
razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih
/
misel se mu ustavlja tudi pri znancih
6.
povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati:
enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati
;
pijača, žganje se mu ustavlja
7.
star.
upirati se:
ustavljati se napadalcu, oblasti
;
ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem
;
odločno, uspešno se ustavljati komu
/
hrast se ustavlja vsem neurjem
kljubuje
●
ekspr.
televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah
snema obraze, roke
;
ekspr.
ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet
teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti
;
ekspr.
kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij
kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej
ustavljáje
:
ustavljaje voz se spotakniti
;
ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh
ustavljajóč
-a -e:
stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile
ustavljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da ustaviti:
komaj ustavljivo krvavenje
ustávnopráven
-vna -o
prid.
(
á-ā
)
nanašajoč se na ustavno pravo:
ustavnopravni akti
;
ustavnopravna teorija
/
ustavnopravna osnova zakona
ustávnost
-i
ž
(
á
)
1.
skladnost z ustavo:
presojati ustavnost predpisa, zakona
♦
pravn.
načelo ustavnosti
načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti
vseh, tudi najvišjih organov oblasti
2.
ustavna ureditev:
uvesti, zaščititi ustavnost
;
zagovornik ustavnosti
ustavodájen
-jna -o
prid.
(
á ā
)
nanašajoč se na sprejem, spremembo ustave:
ustavodajni organ, postopek
;
ustavodajni referendum
;
ustavodajna skupščina
♦
pravn.
ustavodajna oblast
pravica izdati ustavo
ustavotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
ustavodajen
:
ustavotvorna skupščina
ustavovérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
zastar.
pristaš ustave:
ustavovéren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zastar.
zvest ustavi:
ustavoveren politik
;
ustavoverna stranka
ústeca
ústec
[
ustəca
]
s
mn.
(
ū
)
manjšalnica od usta:
otrok je radovedno odprl usteca
;
ušesca in usteca
/
usteca so ji drgetala od smeha
ustnice
;
rdeča usteca
ustekleníčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od ustekleničiti:
ustekleničenje vina
ustekleničevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ustekleničevati:
ustekleničevanje soka, vina
ustekleničeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dajati, spravljati v steklenice:
ustekleničevati sok, vino
/
knjiž.
ustekleničevati kumarice
vlagati
ustekleníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
dati, spraviti v steklenice:
ustekleničiti pivo, vino
/
knjiž.
ustekleničiti sadje
vložiti
ustekleníčen
-a -o
deležnik od ustekleničiti:
sok je že ustekleničen
//
ki se prodaja v steklenicah:
odprta in ustekleničena vina
ústen
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na usta:
ustna kotička
;
ustne in obrazne mišice
/
ustna odprtina, votlina
/
ustne bolezni
;
ustna higiena
/
ustna voda
tekočina za izpiranje ust
//
ki je izrečen, nenapisan:
ustni odgovor, ukaz
;
ustna anketa, izjava, ponudba
;
ustno in pisno izražanje
;
ustno poročilo
/
ustni izpit
izpit, pri katerem so odgovori ustni
;
ustno računanje
računanje na pamet
;
ustno izročilo
●
ustni časopis
prireditev, sestanek, na katerem se razpravlja o določenih
vprašanjih
♦
jezikosl.
ustni glas
;
med.
ustne gobice
glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele
pike v ustih
ústno
prisl.
:
povedati ustno
;
vse mu bo ustno razložil
;
elipt.
več pa ustno
ústenje
-a
s
(
ū
)
ekspr.
hvaljenje
,
bahanje
:
to je golo ustenje
;
ne prenese njegovega ustenja in hvalisanja
ústež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
kdor se (rad) hvali, baha:
temu ustežu nič ne verjame
;
imajo ga za lažnivca in usteža
ústiti se
-im se
nedov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
hvaliti se, bahati se:
ustila se je s svojimi izkušnjami
;
ne verjemi mu vsega, rad se usti
/
ustila se je, da ga ne bi nikoli marala
prevzetno je govorila
ústje
-a
s
(
ū
)
1.
kraj, kjer se reka izliva v drugo reko, morje:
pripluti do ustja
;
lijakasto, široko ustje
/
ustje reke
2.
začetni ali končni del česa votlega, podolgovatega:
ustje cevi, posode, steklenice
;
ustje dimnika, predora
;
ustje peči
/
ustje vulkanskega žrela
//
začetni del česa podolgovatega sploh:
ustje ceste, doline
♦
anat.
maternično ustje
;
teh.
škarjasto ustje
ustje silokombajna z dvema sestavoma dovajalnih verig
ústka
ústk
s
mn.
(
ú ū
)
manjšalnica od usta:
deklica je odprla ustka
/
našobiti ustka
ustnice
ústmen
-a -o
prid.
(
ȗ
)
star.
usten
:
ustmeno poročilo
/
ustmeni in pismeni izpit
ústmeno
prisl.
:
odgovorila mu je ustmeno
ústna
-e
ž
(
ū
)
knjiž.
ustnica
:
ustna se ji je povesila
;
v zadregi si je grizla ustne
;
stisnil je ustni in molčal
;
spodnja, zgornja ustna
/
odšla sta s pesmijo na ustnah
pojoč
♦
anat.
sramna ustna
sramna ustnica
;
bot.
ustna
del cveta nekaterih rastlin, sestavljen iz enega ali več zraščenih
venčnih listov
;
medena ustna
venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo
;
spodnja, zgornja ustna
;
zool.
ustna
vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine pri nekaterih sesalcih
in ribah; ustnica
ustnáča
-e
ž
(
á
)
nav. mn.,
zool.
morske ribe z raznobarvnimi pegami na hrbtu in z dolgo hrbtno
plavutjo, Labridae:
vrste ustnač
/
pegasta, rumena ustnača
ustnàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
bot.
ki ima ustno:
ustnati cveti
ustnática
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
bot.
rastline s štirioglatim steblom in cvetom, sestavljenim iz dveh usten,
Lamiaceae:
ústnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine
a)
pri človeku:
ustnice so mu drhtele od vznemirjenja
;
barvati, ličiti ustnice
;
v zadregi si je grizel ustnico
;
oblizovati si ustnice
;
stisniti ustnice
;
zmočiti bolniku ustnice
;
okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji
;
poljubiti na ustnice
;
blede, brezkrvne, rdeče ustnice
;
čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice
;
od mraza pomodrele, razpokane ustnice
;
spodnja, zgornja ustnica
;
robovi ustnic
;
črtalo, rdečilo za ustnice
/
skriviti ustnice v posmeh
;
odhajali so s pesmijo na ustnicah
pojoč
/
zajčja ustnica
prirojena preklana zgornja ustnica
●
ekspr.
le pomočila je ustnice v vino
vino je le pokusila
;
ekspr.
v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice
se obvladati, potrpeti
;
ekspr.
beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah
ni je (do konca) izrekel, povedal
b)
pri nekaterih sesalcih in ribah:
konjska, pasja ustnica
2.
glasb.
posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka
tvori zvok:
ustnice pri orgelskih piščalih
♦
anat.
sramna ustnica
parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila
;
male, velike sramne ustnice
ústničen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na ustnico:
ustnična rdečina
♦
glasb.
ustnična piščal
piščal, ki ima ustnico
;
jezikosl.
ustnični soglasniki
;
ustnični zapornik
;
ustnična pripora, zapora
pripora, zapora, tvorjena z ustnicami
ústnička
-e
ž
(
ȗ
)
manjšalnica od ustnica:
obrazek z majhnim noskom in lepimi ustničkami
ústničnik
-a
m
(
ȗ
)
jezikosl.
soglasnik, tvorjen z ustnicami:
ustničnik b
ústničnoústničen
-čna -o
prid.
(
ȗ-ȗ
)
jezikosl.
ki se tvori z obema ustnicama:
ustničnoustnični soglasnik
ústnik
-a
m
(
ȗ
)
priprava cevkaste oblike, v katero se da cigareta, cigara:
vtakniti cigareto v ustnik
;
jantaren, lesen ustnik
/
ustnik pipe
;
ustnik za cigarete
//
temu podoben nastavek:
ustnik balona, cevi
♦
glasb.
del pihala ali trobila, ki ga izvajalec drži med ustnicami ali ga
naslanja nanje
ústno
-a
s
(
ū
)
zastar.
ustnica
:
zgornje ustno je nekoliko molelo čez spodnje
;
poljubil jo je na ustna
;
odšel je z nasmehom na ustnih
ústnost
-i
ž
(
ȗ
)
značilnost ustnega:
ustnost ankete, poročila
♦
pravn.
načelo ustnosti
načelo, po katerem mora biti postopek usten, neposreden
ustolíčenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ustoličiti:
ustoličenje novega vladarja
/
obred ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju
/
slovesno ustoličenje predsednika v Ameriki
/
ustoličenje režima
ustoličeválec
-lca
[
ustoličevau̯ca
tudi
ustoličevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor ustoličuje:
ustoličevalec nadškofov
♦
zgod.
ustoličevalec koroških vojvod
ustoličeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ustoličevanje:
ustoličevalni običaji, obredi
/
ustoličevalna pesem
ustoličevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ustoličevati:
ustoličevanje koroških vojvod
/
ustoličevanje liberalizma v vzgoji
ustoličeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s
simbolično postavitvijo na prestol:
ustoličevati škofe, vladarje
♦
zgod.
ustoličevati koroške vojvode
//
ekspr.
uradno postavljati, uvajati na službeno mesto:
ustoličevati novega predsednika, urednika
2.
ekspr.
uveljavljati
,
utrjevati
:
ustoličevati humanizem
/
ustoličevati nov politični režim
ustolíčiti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
1.
podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s
simbolično postavitvijo na prestol:
ustoličiti nadškofa, vladarja
;
slovesno ustoličiti
♦
zgod.
ustoličiti koroškega vojvodo
//
ekspr.
uradno postaviti, uvesti na službeno mesto:
ustoličiti predsednika republike
;
na občini so ustoličili novi odbor
2.
ekspr.
uveljaviti
,
utrditi
:
ustoličiti neoliberalizem
;
ustoličile so se lažne vrednote
/
nova moda je ustoličila dolga krila
/
ustoličil je novo glasbeno obdobje
začel
;
Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode
s svojim delom uvrstil
●
ekspr.
tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci
nastanil, naselil
ustolíčen
-a -o:
ustoličeni vojvoda
;
slovesno ustoličen
ustonóša
-e
ž
(
ọ̄
)
zool.
sladkovodna riba, ki vali ikre v ustni votlini, Tilapia:
ustòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
knjiž.
drža, položaj (telesa), zlasti pri stanju:
dekleti sta si enaki po ustopu in koraku
/
postavil se je v boksarski ustop
ustópati se
-am se
nedov.
(
ọ̄
)
postavljati se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo
stabilnost:
na široko se je ustopal na prag
/
ustopali so se predenj in mu čestitali
ustópati
zastar.
odstopati
:
ustopati komu svoje pravice
ustopíti se
in
ustópiti se -im se
dov.
(
ī ọ́ ọ̑
)
postaviti se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo
stabilnost:
ustopil se je sredi sobe, k vratom, v krog
;
ustopiti se pred koga
/
nikamor ne greš, se je široko ustopil predenj
//
neprimerno, neprevidno stopiti:
konj se je ustopil in klecnil
ustopíti
in
ustópiti
zastar.
odstopiti
:
ustopiti od svojih načel
/
ustopil mu je svojo dediščino
ustrahoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se ustrahuje:
ustrahovalni ukrepi
;
okupatorjeva ustrahovalna dejanja
/
ustrahovalna metoda v vzgoji
ustrahovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ustrahovati:
ustrahovanje otrok s palico
;
ustrahovanje, grožnje in nasilje
/
sinovo ustrahovanje očeta
ustrahovánost
-i
ž
(
á
)
stanje ustrahovanega:
trpeti zaradi ustrahovanosti
ustrahováti
-újem
nedov. in dov.
(
á ȗ
)
z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji:
ni se pustil ustrahovati
;
ustrahovati prebivalstvo
//
z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s
svojimi željami:
žena ga hoče ustrahovati
;
ustrahovati podrejene
ustrahujóč
-a -e:
preplašil jo je njegov ustrahujoči glas
ustrahován
-a -o:
ustrahovani učenci
;
žena je bila ustrahovana
ustranjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani);
lomiti
:
stolpce že ustranjujejo
ustrašíti
-ím
in
ustrášiti -im
dov.
, ustrášil
(
ī í; á ȃ
)
1.
vzbuditi strah:
nič mu ni storil, le ustrašil ga je
;
ustrašiti koga s krikom
/
bav bav, ga je ustrašila skozi okno
2.
z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja,
dela;
oplašiti
:
grožnja jih ni ustrašila, šli so naprej
;
slabo vreme ga je ustrašilo, zato je ostal doma
ustrašèn
-êna -o
in
ustrášen -a -o:
ustrašen otrok
;
bil je ves ustrašen
ustrášiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
začutiti strah:
ustrašil se je in zbežal
;
ob pogledu nanj se je ustrašila
;
zelo,
ekspr.
na smrt se ustrašiti
/
ustrašiti se svojih besed, misli
;
ustrašiti se groženj
;
ustrašila se je za svoje zdravje
●
ekspr.
nobenega dela se ne ustraši
loti se vsakega dela
ustrašljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
boječ
,
bojazljiv
:
ustrašljivi fantje
ustréči
ustréžem
dov.
, ustrézi ustrézite
in
ustrezíte; ustrégel ustrégla
(
ẹ́
)
z dajalnikom
izpolniti komu željo, zahtevo:
njemu ni mogoče ustreči
;
bolniku naj vse, v vsem ustrežejo
;
z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči
;
rad jim ustreže
/
ustregel je njeni radovednosti
/
ustreči pritožbi, prošnji
ugodno jo rešiti
/
ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji
●
star.
te besede mu niso ustregle
mu niso bile všeč, mu niso ugajale
;
ekspr.
drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo
za drevo je najbolje
ustréžen
-a -o:
ustrežena prošnja
/
v povedni rabi:
njegovi zahtevi je bilo ustreženo
;
vsem bo ustreženo
ustrelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od ustreliti:
grozili so mu z ustrelitvijo
;
množične ustrelitve
;
ustrelitev talcev
♦
pravn.
obsoditi na smrtno kazen z ustrelitvijo
ustrelíti
-ím
dov.
, ustrélil
(
ī í
)
1.
s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega:
pomeriti in ustreliti
;
ustreliti v tarčo, zrak
;
ustreliti s pištolo, puško
;
odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil
zelo hitro
/
ustreliti za beguncem
/
ustreliti častno salvo
izstreliti
//
ubiti s strelnim orožjem:
ustreliti zločinca
;
ustrelili so ga kot talca
/
ustreliti medveda, srno
/
ustreliti koga v hrbet, srce
//
s strelom zadeti, raniti:
ustreliti koga v nogo
;
po nesreči se je ustrelil v roko
2.
ekspr.,
v zvezi
ustreliti z očmi, s pogledom
jezno ali živahno pogledati:
z očmi je ustrelila za njim
;
ustreliti s pogledom po sobi
●
pog.,
ekspr.
ustreliti kozla
narediti veliko napako, neumnost
;
ustreliti v prazno
ne da bi zadel
;
pog.
ustreliti mimo
reči kaj napačnega
ustreljèn
-êna -o:
ustreljeni talci
;
ustreljena žival
;
bila je ustreljena v prsi
ustreljênec
-nca
m
(
é
)
kdor je ustreljen:
pokopati ustreljence
ustrézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj:
take ceste ne ustrezajo prometu
;
stanovanje ji ustreza
;
nova šola ustreza sodobnim zahtevam
/
fant ustreza njenemu idealu moškega
/
knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam
;
glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju
/
dogodki, podatki ustrezajo resnici
so resnični
/
profesura bi mu ustrezala
;
zgodnja ura ji ne ustreza
ni primerna zanjo
//
biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim:
plačilo ustreza
/
za to dejanje kazen ustreza
/
cene ne ustrezajo
2.
biti v skladu z določenimi normami, pravili:
pogodba ustreza predpisom
/
njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu
//
biti v skladu z določenimi dejstvi:
ocena položaja ne ustreza
3.
biti v skladu z določenim namenom:
to orodje ustreza
/
prejšnji način izobraževanja ne ustreza več
4.
z dajalnikom
delati, povzročati, da je kdo zadovoljen:
skušal ji je v vsem ustrezati
/
ustrezati svojim strastem
●
zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti
se ujema s spodnjo čeljustjo
;
dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo
kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi
ustrezajóč
-a -e:
ustrezajoči izrazi
;
študiral je ustrezajočo literaturo
;
prisl.:
ustrezajoče se poglobiti v bistvo stvari
ustrézen
-zna -o
prid.
, ustréznejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj:
nimajo ustreznih prostorov
;
ustrezna hrana za otroke
;
kupiti ustrezno posodo
;
najti ustrezno mesto
;
več otrok nima ustreznega varstva
/
pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje
;
izbrati ustreznejšo obliko
;
napevu napisati ustrezno besedilo
//
ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim:
izdelki dosegajo ustrezno raven
;
prejeti ustrezno plačilo
/
imeti ustrezno izobrazbo
/
krivdi ustrezna kazen
2.
ki je v skladu z določenimi normami, pravili:
podpisati ustrezno pogodbo
/
ta obleka za gledališče ni ustrezna
primerna
;
ustrezno vedenje
//
ki je v skladu z določenimi dejstvi:
ustrezna ocena položaja
;
dati ustrezna navodila
/
temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki
/
publ.
narediti ustrezne korake
3.
ki je v skladu z določenim namenom:
ustrezna obdelava zemlje
;
določili so mu ustrezno terapijo
;
za hrbtenico ustrezne vaje
/
ta mera ni ustrezna
;
takrat še niso imeli ustreznega orodja
ustrézno
prisl.
:
času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati
;
ustrezno opremljeni prostori
ustrezljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
1.
ustrezen
:
vzeti ustrezljivo posodo
2.
ustrežljiv
:
bil je dober in ustrezljiv fant
ustréznica
-e
ž
(
ẹ́
)
jezikosl.
izraz z enakim pomenom v drugem jeziku:
pripisati angleškim izrazom slovenske ustreznice
ustréznik
-a
m
(
ẹ́
)
1.
knjiž.
kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim:
to zdravilo je ustreznik več drugim zdravilom
2.
jezikosl.
jezikovni element, ki ustreza določenemu elementu v drugem jeziku,
jezikovnem sistemu:
najti ustreznik tujemu izrazu v domačem jeziku
/
črkovni, glasovni, pisni ustreznik
ustréznost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost ustreznega:
problem ustreznosti otroškega varstva
/
ustreznost znanja
/
ustreznost dokumentacije
/
preveriti ustreznost terapije
ustrežljív
-a -o
prid.
, ustrežljívejši
(
ī í
)
ki rad ustreže:
ustrežljiv natakar
;
bila je prijazna in ustrežljiva
/
ustrežljive kretnje
ustrežljívo
prisl.
:
ustrežljivo odpreti vrata
;
ustrežljivo ji je pomagal stopiti z voza
ustrežljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost ustrežljivega človeka:
znani sta njegova prijaznost in ustrežljivost
;
zoprna ji je vsiljiva ustrežljivost
/
ekspr.
kar topil se je od ustrežljivosti
bil je pretirano ustrežljiv
ustríči
ustrížem
dov.
, ustrízi ustrízite; ustrígel ustrígla
(
í
)
1.
pri striženju raniti, poškodovati:
ustrigel ga je v uho
2.
pog.,
ekspr.,
v zvezi z
jo
iti
,
oditi
:
ustriči jo domov
;
kar peš jo ustrižem
ustŕmiti se
-im se
dov.
(
r̄ ȓ
)
knjiž.
postati (bolj) strm:
tu se pobočje ustrmi
ustròj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
1.
zgradba
,
sestava
:
geološki ustroj zemlje
;
ustroj kamnine, lesa, vlakna
/
organi različnih živalskih vrst so si podobni po ustroju
;
ustroj mišičja, živčevja
/
duševni in telesni ustroj človeka
/
jezikovni, stilni ustroj romana
2.
ureditev
:
spremeniti ustroj družbe, gospodarstva, organizacije
;
ustroj šolstva
♦
žel.
spodnji ustroj
podlaga za zgornji ustroj železniške proge
;
zgornji ustroj
tirnice, pragi in gramozna greda
ustrojênost
tudi
ustrójenost -i
ž
(
é; ọ́
)
usnj.
lastnost, značilnost ustrojenega:
preizkušati ustrojenost usnja
ustrojíti
-ím
tudi
ustrojíti ustrójim
dov.
, ustrójil
tudi
ustrôjil
(
ī í; ī ọ́
)
usnj.
obdelati surovo živalsko kožo s strojili:
ustrojiti kožo
/
ustrojiti usnje
●
ekspr.
trpljenje človeka ustroji
ga naredi neobčutljivega, utrjenega
;
ekspr.
temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo
ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega
;
ekspr.
s tem si je precej ustrojil roke
utrdil
ustrojèn
-êna -o
tudi
ustrójen -a -o:
ustrojena koža
;
ustrojeno usnje za čevlje
●
ekspr.
imel je ustrojen obraz
obraz s trdimi potezami
;
ekspr.
ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži
zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju
ustrójstvo
-a
s
(
ọ̑
)
zastar.
zgradba
,
sestava
:
notranje ustrojstvo umetnine
/
ustrojstvo države
ureditev
ustrómiti se
-im se
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
star.
1.
postati (bolj) strm:
pot se tam nekoliko ustromi
;
proti vrhu se pobočja ustromijo
2.
vzravnati se:
ob tej besedi se je ustromil
ustrúpati
-am
dov.
(
ȗ
)
nar. primorsko
skrhati
:
ustrupati sekiro
;
kosa se je ustrupala
ustvarítelj
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
ustvarjalec
:
ustvaritelj umetniške slike
//
ustanovitelj
:
ustvaritelj jezuitskega reda
ustvarítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od ustvariti:
ustvaritev velikih dobičkov
/
ustvaritev nove države
/
ustvaritev pristnih medčloveških odnosov
2.
stvaritev
:
ta novela je njena najboljša ustvaritev
/
literarne, slikarske, umetniške ustvaritve
/
odlična igralska ustvaritev
ustváriti
-im
dov.
(
á ā
)
1.
s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane:
ustvariti robota
/
v različnih religijah
človeka, svet je ustvaril bog
/
ustvariti velik industrijski kompleks
/
ustvariti dohodek
;
ustvariti si veliko premoženje
/
ustvariti novo filozofijo
/
ustvariti modo
;
take zakone so si sami ustvarili
/
ustvariti državo
;
hoteli so ustvariti novo družbo
/
ta igralska skupina je ustvarila gledališče
/
ustvarila mu je topel dom
;
ustvariti si družino
;
ustvariti si trden položaj
/
ustvariti možnosti za delo
;
ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti
/
zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh
;
ekspr.
vse to je ustvaril človekov razum
/
organizem je ustvaril dovolj protistrupov
//
narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh:
ustvariti prijateljske stike
;
ustvariti medsebojne vezi
/
s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi
;
ustvariti videz srečne družine
;
ustvariti vtis, da je vse v redu
/
uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest
2.
s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane:
ustvariti kip, opero
;
pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih
;
ustvariti roman v modernem slogu
;
ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
//
uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki
umetnosti:
igralka je ustvarila trden odrski lik
;
v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog
3.
narediti, povzročiti, da se začne kako stanje:
glasba je ustvarila veselo razpoloženje
;
ustvariti red in mir
/
publ.
ustvariti ozračje napetosti
●
ekspr.
ustvariti iz nič
z zelo majhnimi sredstvi
;
ekspr.
pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril
nag, gol
;
preg.
bog je sam sebi najprej brado ustvaril
vsak poskrbi najprej zase
ustváriti si
na osnovi določenih dejstev priti do česa:
ustvariti si svoj pogled na svet
/
ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah
;
ustvariti si o kom svojo sodbo
ustvárjen
-a -o
1.
deležnik od ustvariti:
razdeliti ustvarjene dohodke
;
novo ustvarjena družina
;
ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva
;
ustvarjeno bitje
;
pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje
2.
ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za
to, kar izraža določilo:
ni bil ustvarjen za težko delo
;
bil je kot ustvarjen za igralca
;
konj je kot ustvarjen za jahanje
/
fant je kot ustvarjen zanjo
;
sam.:
zanikanje ustvarjenega
ustvarjálčev
-a -o
[
ustvarjau̯čev-
tudi
ustvarjalčev-
]
(
ȃ
)
pridevnik od ustvarjalec:
raziskovati ustvarjalčev odnos do zunanjega sveta
;
ustvarjalčeva notranja razgibanost
ustvarjálec
-lca
[
ustvarjau̯ca
tudi
ustvarjalca
]
m
(
ȃ
)
kdor ustvarja:
ustvarjalec materialnih dobrin
/
ustvarjalci nove mode
/
pesniki, pisatelji in drugi ustvarjalci
;
režiser ustvarjalec
/
filmski, glasbeni, gledališki, likovni, literarni ustvarjalec
;
umetniški ustvarjalec
ustvarjálen
-lna -o
prid.
, ustvarjálnejši
(
ȃ
)
nanašajoč se na ustvarjanje:
bil je ustvarjalna osebnost
;
v sestavljanju spisov je ustvarjalnejši od sošolcev
;
pesniško, tehnično ustvarjalen
/
ustvarjalna moč, sposobnost
;
ustvarjalne sile našega ljudstva
/
ustvarjalni navdih
;
knjiž.
ustvarjalni nemir
;
ustvarjalna domišljija
;
ustvarjalna napetost
/
ustvarjalni proces
/
ustvarjalna kritika
;
ustvarjalno delo, mišljenje
/
ustvarjalne igre
/
to so bila njegova najbolj ustvarjalna leta
;
umetnikovo ustvarjalno obdobje
ustvarjálno
prisl.
:
ustvarjalno sodelovati
;
pridobljeno znanje ustvarjalno uporabiti
;
ustvarjalno dejaven
ustvarjálka
-e
[
ustvarjau̯ka
tudi
ustvarjalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ustvarja:
ustvarjalka sodobne mode
;
voditeljica in ustvarjalka oddaje
/
srečanje likovnih in literarnih ustvarjalk
;
filmska, glasbena, gledališka ustvarjalka
;
kulturna ustvarjalka
ustvarjálnica
-e
ž
(
ȃ
)
ustvarjalna delavnica:
organizatorji prireditev privabljajo otroke z različnimi otroškimi
ustvarjalnicami
;
fotografska, likovna ustvarjalnica
;
počitniška ustvarjalnica
ustvarjálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost ustvarjalnega:
spoštovali so ga zaradi njegove ustvarjalnosti
;
človeška ustvarjalnost
/
ustvarjalnost igralca, pisatelja
/
miselna, tehnična ustvarjalnost
;
umetniška ustvarjalnost
/
filmska, glasbena ustvarjalnost
/
ustvarjalnost se je z uporabo tehnike povečala
;
potreba po ustvarjalnosti
/
gong ustvarjalnosti
nagrada za najboljšo domačo televizijsko oddajo pretekle sezone po
izboru strokovne žirije časopisne priloge Vikend, ki se podeljuje
vsako leto
ustvarjálski
-a -o
[
ustvarjalski
tudi
ustvarjau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ustvarjalen
:
pisateljeva ustvarjalska moč
ustvarjálstvo
-a
[
ustvarjalstvo
tudi
ustvarjau̯stvo
]
s
(
ȃ
)
knjiž.
ustvarjalnost
:
umetniško ustvarjalstvo
/
otroško likovno ustvarjalstvo
ustvárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od ustvarjati:
ustvarjanje novih projektov
/
ustvarjanje dobička, dohodka
/
ustvarjanje družine
/
ustvarjanje umetniškega dela
;
izvirnost, pristnost v ustvarjanju
/
filmsko, glasbeno, gledališko, likovno, literarno ustvarjanje
;
svoboda umetniškega ustvarjanja
;
psihologija ustvarjanja
/
ustvarjanje razpoloženja
ustvárjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane:
ustvarjati robote
/
ustvarjati velike poljedelske komplekse
/
ustvarjati dohodek
/
ustvarjati moderni jezik
;
ustvarjati nove teorije
/
ustvarjati zakone
/
ustvarjati sodobno državo
/
starši mu pomagajo ustvarjati dom
;
začela sta si ustvarjati družino
/
ustvarjati možnosti za srečanje državnikov
;
ustvarjati temelje za hitrejši razvoj
/
človeški duh nenehno ustvarja
/
organizem je začel ustvarjati protistrupe
●
publ.
podjetje ustvarja izgubo
dela z izgubo
//
delati, povzročati, da kaj nastaja sploh:
ustvarjati prijateljske stike
;
ustvarjati trdne medsebojne vezi
/
ustvarjati napačne predstave
;
ustvarjati videz česa
/
uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest
2.
s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane:
ustvarjati kipe, slike
;
avtor je roman ustvarjal deset let
;
ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih
;
ustvarjati v realističnem slogu
/
tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik
//
uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki
umetnosti:
ustvarjati celovite odrske like
3.
odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje:
ustvarjati pomembne dogodke
/
politiko so ustvarjali generali
;
ti možje so ustvarjali zgodovino
4.
delati, povzročati, da se začne kako stanje:
ustvarjati nemir, veselo razpoloženje
/
tikanje ustvarja domačnost
;
publ.
ustvarjati ozračje napetosti
ustvárjati si
na osnovi določenih dejstev prihajati do česa:
ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih
/
ustvarjati si pojme o svetu
ustvarjajóč
-a -e:
ustvarjajoč duh
;
ustvarjajoča domišljija
;
prisl.:
ustvarjajoče posegati v življenje
ustvárjenje
in
ustvarjênje -a
s
(
á; é
)
glagolnik od ustvariti:
bajke o ustvarjenju sveta
ustvarljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se da ustvariti:
od nas pričakujejo več, kot je ustvarljivo
usúkanček
-čka
m
(
ú
)
nav. mn.,
gastr.
droben svaljek iz moke in jajc za zakuho:
juha z usukančki
usúkanec
-nca
m
(
ú
)
1.
nav. mn.,
gastr.
droben svaljek iz moke in jajc za zakuho:
juha z usukanci
2.
nar.
gostljata jed iz moke in vode;
močnik
:
jesti usukanec
usúkati
-am
in
usúčem
dov.
,
tudi
usukájte;
tudi
usukála
(
ú
)
s sukanjem narediti:
usukati nit
usúkati se
1.
zaradi sukanja, vitja postati krajši, skrčiti se:
vrvica se je usukala
/
ob krču se mu je mišica usukala
2.
s sukanjem zviti se, uvihati se:
psu se je rep usukal navznoter
usúkan
-a -o:
oven z usukanimi rogovi
♦
gastr.
usukani močnik
močnik iz usukancev
usúkniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.
obrniti
:
usukniti konja
/
pri delu se zna hitro usukniti
usúšek
-ška
m
(
ȗ
)
agr.
izgubljanje vlage, vode, zlasti pri uskladiščenih živilih:
usušek pri mleku, sadju, senu
;
izgube zaradi usuška
//
količina vlage, vode, ki se izgubi pri tem:
usušek vina v sodu znaša tri do pet odstotkov na leto
♦
les.
količina, navadno izražena v odstotkih, ki pove, za koliko se
zaradi izgube vode les skrči
usušíti
-ím
dov.
, usúšil
(
ī í
)
1.
z odstranitvijo vode, vlage narediti suho:
usušiti kruh za drobtine
/
deklica je usušila solzne oči
2.
ekspr.
povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja:
pri kartanju so ga usušili
3.
ekspr.
povzročiti, da kdo postane suh, izčrpan:
bolezen jo je usušila
;
trdo delo in slaba hrana sta jih hitro usušila
●
ekspr.
dva litra so ga usušili
popili
usušíti se
zmanjšati svojo prostornino zaradi izgube vode, vlage:
les se je precej usušil
/
vino v sodu se je usušilo
●
pog.
že do srede meseca se je popolnoma usušil
je potrošil ves denar
usušèn
-êna -o:
usušeni, izmučeni obrazi
;
usušeno sadje
usúti
usújem
dov.
, usúl
in
usùl
(
ú ȗ
)
1.
spraviti kam kaj sipkega, drobnega:
usuti zrnje iz vreče
;
usuti na tla
/
usula je predenj košaro jabolk
2.
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
povzročiti, da pride kaj kam v veliki količini:
oblaki so usuli dež, točo
/
strojnice so usule krogle na vojake
/
sonce je usulo svoje žarke skozi okno
usúti se
1.
zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od nagnjene ali navpične
površine:
s stene se je usul omet
/
s pobočja se je usul plaz
//
zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od česa sploh:
z veje se je usul sneg
/
ko zapiha veter, se z mačic usuje cvetni prah
2.
v veliki količini pasti:
na cesto se je usulo kamenje
/
na kosce se je usul roj os
/
svetli kodri so se ji usuli na čelo
//
ekspr.
začeti gosto, močno padati:
najprej je zagrmelo, nato se je usul dež
;
iz črnega oblaka se je usula toča
;
pren.
iz ust so se ji usule obtožujoče besede
3.
ekspr.
(hitro) množično priti:
iz šole so se usuli otroci
;
demonstranti se usujejo čez trg
/
množica se je usula proti mestu
●
ekspr.
tisoč vprašanj se je usulo nanj
dobil je veliko vprašanj
;
ekspr.
po licih so se ji usule solze
začela je močno jokati
usúžnjenost
-i
ž
(
ȗ
)
ekspr.
stanje usužnjenega:
poskušal se je rešiti iz usužnjenosti, v katero ga vklepa revščina
usužnjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
delati, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela:
usužnjevati ljudi
2.
ekspr.
delati, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen:
usužnjevati otroke
/
usužnjevati si umetnike
usužnjeváti se
ekspr.
postajati podrejen, odvisen:
usužnjevati se denarju
usúžnjiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
1.
knjiž.
narediti, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela:
usužnjiti zajete vojake
2.
ekspr.
narediti, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen:
kmete so usužnjili gospodi
/
usužnjiti svoje telo
popolnoma ga podrediti volji
usúžnjiti se
ekspr.
postati podrejen, odvisen:
usužnjiti se strogemu redu
usúžnjen
-a -o:
usužnjeno ljudstvo
usvájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od usvajati:
usvajanje tujih izkušenj
/
usvajanje novih tehnoloških procesov
/
usvajanje učne snovi
usvájati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
1.
sprejemati kaj tujega in delati za svoje:
narod je usvajal tudi tuje običaje
;
usvajati si sodobne pridobitve
//
začenjati uporabljati:
usvajati nove proizvodne postopke
2.
učiti se, priučevati se:
učenci usvajajo znanje postopoma
;
zavestno usvajati gradivo
♦
biol.
usvajati
sprejemati in spreminjati hrano v organizmu lastne sestavine;
asimilirati
;
šol.
usvajati učno snov
usvaljkáti
-ám
in
usváljkati -am
dov.
(
á ȃ; ȃ
)
s svaljkanjem izoblikovati:
usvaljkati klobaso iz ugnetenega testa
usvetlíti
-ím
dov.
, usvétli
in
usvêtli; usvétlil
(
ī í
)
zastar.
osvetliti
,
zloščiti
:
s krpo je usvetlil škornje
usvetlíti se
postati svetel, svetlejši:
blago se je na komolcih sčasoma usvetlilo
usvojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od usvojiti:
usvojitev stare kulture
/
usvojitev tujega jezika
●
publ.
uprli so se usvojitvi osnutka zakona
sprejetju
usvojíti
-ím
dov.
, usvójil
(
ī í
)
knjiž.
1.
sprejeti kaj tujega in narediti za svoje:
veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil
//
začeti uporabljati:
usvojiti moderno metodo, teorijo
;
umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo
2.
naučiti se, priučiti se:
usvojiti osnovne pojme matematike
;
usvojiti tehniko hitrega branja
/
natančno prebrati in usvojiti besedilo
si ga zapomniti
●
publ.
usvojiti tuje mnenje, predlog
sprejeti
;
publ.
tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka
je začela izdelovati
♦
šol.
usvojiti učno snov
usvojèn
-êna -o:
nova metoda je že usvojena
úš
-í
ž
(
ȗ
)
1.
majhen zajedavec z zelo sploščenim telesom in brez kril, ki živi na
sesalcih in ptičih:
uši grizejo
;
dobiti, imeti uši
;
obirati, odpravljati, uničevati uši
;
denarja ima kot berač, cigan uši
zelo veliko
;
fant jé kot uš
ima velik tek
/
naglavna uš
/
listne uši
zajedavske žuželke, ki sesajo rastlinske sokove
●
ekspr.
uši so jih nosile, ne noge
zelo so bili ušivi
;
ekspr.
saj ga bodo uši pojedle
zelo ušiv je
;
star.
pri tej hiši so večkrat pasli uši
imeli uši
;
ekspr.
sedel je v zaporu in redil uši
imel
♦
zool.
bela uš
zajedavec na človeku, ki se zadržuje v obleki, Pediculus humanus
;
krvava, ščitasta uš
;
prave uši
ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata
;
ribja uš
zajedavski rakec na koži rib, ki sesa kri, Argulus foliaceus
;
sramna uš
zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v
obraslem delu osramja, Phthirus pubis
2.
nizko
malovreden, izkoriščevalski človek:
ta uš nas že ne bo goljufala
;
pusti to pisarniško uš pri miru
/
kot psovka
tiho, uš ušiva
uščeníti
uščénem
dov.
(
ī ẹ́
)
star.
uščipniti
:
uščenil ga je, da bi se zbudil
/
s prsti se je rahlo uščenila v lice
/
z vrati si uščeniti roko
/
pes uščene mačko za rep
ugrizne
uščíp
-a
m
(
ȋ
)
stisk manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov, s katerim se
povzroča bolečina:
umaknila se je uščipu
uščipljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
piker
,
zbadljiv
:
njegov odgovor je bil uščipljiv
uščípniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s stiskom manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročiti
bolečino:
potresel ga je in uščipnil, da bi ga zbudil
;
deklica je uščipnila svojo sosedo
;
večkrat se je uščipnil, da ne bi zaspal
/
uščipnil jo je v lice
//
stisniti med prilegajoča se dela:
s pokrovom, z vrati uščipniti
;
uščipniti se s kleščami
/
mravlja me je uščipnila
ugriznila
2.
ekspr.
povzročiti duševno bolečino, trpljenje:
njegove besede so jo uščipnile
;
brezoseb.
uščipnilo jo je pri srcu, ko je to videla
//
s premišljeno besedo, izjavo prizadeti:
kadar more, ga uščipne
●
ekspr.
le kaj te je uščipnilo, da že odhajaš
kaj je vzrok
;
ekspr.
ni prav, da ravnajo, kakor jih uščipne
muhasto, samovoljno
ušésast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben ušesu:
ušesast zavih plašča
/
glavo si je pokril z ušesasto kapo
s kapo z naušniki
ušésce
-a
s
(
ẹ̄
)
1.
manjšalnica od uho:
otroka bolijo ušesca
/
škaf z ušesci
/
vlekel jo je za ušesca
♦
elektr.
spajkalno ušesce
kovinska ploščica z luknjico, v katero se prispajka vodnik
2.
star.
narekovaj
:
besedo navaja med ušesci
ušések
-ska
m
(
ẹ̄
)
manjšalnica od uho:
njena usteca in ušeski
;
narisal je miško z repkom in privihanimi ušeski
●
ekspr.
navila ti bom ušeske
kaznovala te bom s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja
ušésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na uho:
ušesna odprtina
/
ušesni mešiček
(ušesna) mečica
;
(ušesna) mečica
mehki spodnji del uhlja
/
ušesni čep
iz vate, plastične snovi oblikovan čep, ki, vstavljen v sluhovod,
ščiti pred hrupom, ropotom
;
zdravnik za ušesne bolezni
♦
anat.
ušesna troblja
cev, ki povezuje srednje uho z žrelom
;
biol.
ušesno maslo
rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda
;
med.
ušesni čep
čep iz ušesnega masla
;
vet.
ušesna znamka
navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene
matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča
ušésnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
star.
naušnik
:
kučma z ušesnicami
ušésnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
knjiž.
naušnik
:
usnjena čepica z ušesniki, spetimi na vrhu glave
ušibíti se
-ím se
dov.
, ušíbil se
(
ī í
)
upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena:
brv se je pod našo težo ušibila
;
veja se je ušibila od debelih sadežev
/
nenadoma so se mu noge ušibile in je padel
zašibile
ušibíti
knjiž.
povzročiti, da kaj postane šibko, oslabelo:
občutek krivde mu je ušibil kolena
ušíca
-e
ž
(
í
)
zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove:
na jablanah so se pojavile ušice
;
zatirati ušice
;
jajčeca ušic
/
listne ušice
listne uši
♦
zool.
šipkova ušica
žuželka, ki živi na vrtnicah, Macrosiphon rosae
;
trtna ušica
žuželka, ki živi na koreninah vinske trte, Viteus vastatrix
ušíniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
star.
upogniti
,
ukriviti
:
ušiniti palico
ušínjen
-a -o:
ušinjen lok
;
imel je ušinjene noge
ušíti
ušíjem
dov.
, ušìl
(
í ȋ
)
star.
s šivanjem narediti;
sešiti
:
ušila ji je novo obleko
ušív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki ima uši:
otrok je že spet ušiv
;
ušiv potepuh
/
razkuževati ušivo perilo
2.
ekspr.
nepomemben
,
malovreden
:
brali so njegove ušive pesmi
;
za ušivo plačilo so garali v jami
/
kot psovka
kaj boš ti, uš ušiva
ušívec
-vca
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
1.
kdor ima uši:
ušivcem so razdelili sredstvo za razuševanje
2.
nepomemben, malovreden človek:
ne izplača se jeziti zaradi takih ušivcev
;
zmerjali so jih z ušivci
3.
nedorasel fant:
jezilo ga je, da mora ubogati takega ušivca
;
zaletel se je v skuštranega ušivca
♦
bot.
rastlina z dvoustnatimi rožnatimi, rumenimi ali rdečimi cveti,
navadno v socvetju, Pedicularis
ušívka
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
1.
ženska, ki ima uši:
mali ušivki so najprej umili glavo
2.
nepomembna, malovredna ženska:
to ušivko bom takoj nagnal
3.
nedoraslo dekle:
kako se hihitajo te ušivke
ušívost
-i
ž
(
í
)
pojavljanje, obstajanje uši:
preprečevati, zatirati ušivost
;
sredstva proti ušivosti
/
ušivost šolskih otrok
úšji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na uši:
povzročitelj bolezni pride v ušja prebavila
/
mravlje nekaj ušjega sladkorja pojedo, nekaj pa ga odnesejo v
mravljišče
úška
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od uš:
kaj se praskaš, ali imaš uške
uškŕniti
-em
dov.
,
tudi
uškrníla
(
ŕ
)
ekspr.
pripreti
,
pritisniti
:
uškrnil mu je prst
ušotoríti se
-ím se
tudi
ušotóriti se -im se
dov.
, ušotóril se
(
ī í; ọ̄ ọ̑
)
1.
utaboriti se:
ušotorili so se ob potoku
2.
ekspr.
nastaniti se:
ušotoril se je v obcestni gostilni
ušpíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
pog.,
ekspr.
narediti kaj neprimernega, nedovoljenega:
ta fant je že marsikaj ušpičil
;
najbrž ste spet kakšno ušpičili
uštéti se
uštêjem se
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
zmotiti se pri štetju:
uštela se je za dva piščanca
;
ušteti se pri izplačilu
2.
napačno predvideti:
kakovost hmelja bo gotovo dobra, pri količini pa se lahko zmeraj
ušteješ
/
mislila sem, da bom naredila več, pa sem se uštela
3.
zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseči tega, kar se pričakuje:
če mislijo, da bom še zanje garal, so se zelo ušteli
/
ekspr.
pri njej se je prav grdo uštel
úta
-e
ž
(
ú
)
1.
manjša, navadno lesena, delno odprta stavba na vrtu:
uto obrašča bršljan
;
igrati se, sedeti v uti
/
vrtna uta
//
majhna, preprosto narejena, navadno lesena hišica:
drvarji so si postavili uto v gozdu
;
uta na splavu
/
oglarska uta
;
pasja uta
2.
nar.
lopa
,
kolnica
:
lojtrski voz je stal sredi ute
utaboríti se
-ím se
dov.
, utabóril se
(
ī í
)
1.
postaviti si šotor za bivanje, življenje v njem:
planinci so se utaborili na jasi
;
četa vojakov se je za kratek čas utaborila pod vasjo
2.
ekspr.
nastaniti se:
utaboril se je v hotelu pri pošti
/
deklici sta se utaborili na vrhu stopnic
sta se namestili
utája
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od utajiti:
utaja tatvine
/
dokazati, priznati utajo denarja
;
biti kaznovan zaradi davčne utaje
utajeválec
-lca
[
utajevau̯ca
tudi
utajevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj utajuje:
utajevalci radijske naročnine
/
davčni utajevalec
utajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti:
utajevati napake pri delu
/
več let je utajeval davke
ni dajal ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava
višina davkov
//
delati, da kdo česa ne more opaziti:
komaj je utajevala smehljaj
utajítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od utajiti:
utajitev tatvine
utajíti
-ím
dov.
, utájil
(
ī í
)
1.
uspeti v tajenju tega, česar je osebek obdolžen:
utajiti tatvino, umor
;
utajil je, da jih je izdal
2.
narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti:
utajil je svoje odkritje
;
utajiti komu resnico
/
utajiti dolg
/
utajiti denar
/
utajiti davke
ne dati ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina
davkov
/
utajiti nezakonskega otroka
//
narediti, da kdo česa ne more opaziti:
poskušal je utajiti kašelj, smeh
;
ni mogla utajiti velikega razburjenja
utajèn
-êna -o:
utajeni podatki
;
dvajset arov zemlje je bilo utajene
♦
fiz.
utajena toplota
latentna toplota
utápljanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od utapljati:
usmrčevati z utapljanjem
/
utapljanje skrbi v pijači, s pijačo
/
utapljanje v črne misli
utápljati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
delati, da pride kaj pod (vodno) gladino:
po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali
;
plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki
//
usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda:
utapljati odvečne mladiče
;
žrtve so utapljali v bazenu
;
ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali
2.
ekspr.
delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:
utapljati revščino, žalost v pijači
3.
ekspr.
delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo:
utapljati posameznika v množico
/
utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije
utápljati se
1.
izginjati pod (vodno) gladino:
listi so se utapljali in padali na dno
//
nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja
vode v pljuča:
ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je
začel utapljati
2.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
v
izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik:
utapljati se v sreči, žalosti
/
ljudstvo se utaplja v nevednosti
;
mesto se utaplja v smeteh
je zelo nasmeteno
/
utapljati se v črne misli
/
utaplja se v kupih papirja
ima zelo veliko (pisarniškega) dela
●
ekspr.
slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju
postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali
šteti za pripadnike svojega naroda
;
ekspr.
vrhovi se utapljajo v megli
vrhove prekriva megla
;
ekspr.
jokala je, da se je kar utapljala v solzah
močno, silovito
;
ekspr.
njegov obraz se utaplja v tolšči
je zelo debel
utapljajóč
-a -e:
rešil je utapljajočega se otroka
utečênost
-i
ž
(
é
)
stanje, ko se (na novo uvedena) dejavnost na kakem področju, mestu
opravlja redno, brez zastojev:
pravilna utečenost motorja
/
utečenost proizvodnje
utêči
utêčem
dov.
, utêci utecíte; utékel utêkla
(
é
)
1.
(nezaželeno) tekoč se odstraniti od kod, iz česa:
obvezal si je rano, da bi mu kri ne utekla
/
vino je uteklo iz soda
izteklo
//
odteči
:
voda je s poplavljenih območij kmalu utekla
;
povodenj se uteče
2.
knjiž.
uiti
,
pobegniti
:
ujetniki so utekli
;
uteči od doma
/
pes jim je utekel
/
z zagozdami zavarovati vagone, da ne utečejo
//
s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu:
ranjena srna ni mogla uteči pred zasledovalci
/
komaj so utekli pred nevihto
//
z dajalnikom
uiti, izmakniti se:
uteči sovražniku
;
tekel je, kolikor je mogel, pa mu ni mogel uteči
/
uteči padajočemu kamenju
/
uteči nesreči, usodi
●
smrti nihče ne uteče
vsakdo mora umreti
3.
preh.
z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno
stopnjo teka, delovanja:
uteči avtomobil, motor
utêči se
1.
začeti potekati redno, brez zastojev:
delo se je v kratkem času uteklo
;
serijska proizvodnja se je že utekla
/
te oblike dela se morajo šele uteči
2.
ekspr.
zmanjšati se, izginiti:
počakaj, da se mu jeza uteče
;
tudi huda žalost se sčasoma uteče
utečèn
-êna -o:
utečen način občevanja, življenja
;
avtomobil je pravilno utečen
;
podjetje z utečeno proizvodnjo
utegníti
in
utégniti -em
dov. in nedov.
(
ī ẹ́
)
z nedoločnikom
1.
imeti možnost narediti kaj glede na razpoložljivi čas:
samo zvečer utegne gledati televizijski program
;
zdaj se ne utegnem igrati s teboj
/
bral je, kadar je le utegnil
;
elipt.
morda bom jutri bolj utegnil
bom imel več časa
2.
izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja:
tako govorjenje utegne imeti hude posledice
;
pri našem delu utegne to zelo koristiti
3.
izraža domnevo, verjetnost:
popoldne utegne deževati
;
ne pij več, utegne ti škoditi
;
predavanje utegne biti prav zanimivo
/
kakih sedemdeset let bi utegnil imeti
utéha
-e
ž
(
ẹ̑
)
kar deluje, vpliva na koga tako, da preneha biti žalosten, nesrečen,
vznemirjen:
sin mu je bil edina uteha
;
v tujini je misel na domovino velika uteha
;
v delu je iskala uteho
/
rad bi jim rekel še nekaj besed v uteho
/
mati je jokala brez utehe
neutolažljivo, neutešljivo
utéhtati se
-am se
dov.
(
ẹ̑
)
1.
zmanjšati svojo težo zaradi izgube pri tehtanju:
pri ročnem pakiranju se moka utehta
2.
zmotiti se pri tehtanju:
velikokrat se utehta
utèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od uteči ali utekati:
utek dveh zapornikov
/
priprava za preprečevanje uteka vagona
/
prevoziti dva kroga za utek
utékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od utekati:
utekanje vode skozi razpoke
/
utekanje vojakov na fronti je postajalo pogostnejše
/
pravilno utekanje motorja
utékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
(nezaželeno) tekoč se odstranjevati od kod, iz česa:
kri mu uteka, hitro ga obveži
;
voda uteka iz zajetja, skozi razpoko
//
odtekati
:
po nekaj dneh je voda začela utekati s poplavljenih polj
●
ekspr.
oči so mu same od sebe utekale k njej
nehote jo je pogledoval
;
zavedal se je, kako življenje hitro uteka
mineva
2.
knjiž.
uhajati, večkrat pobegniti:
zaporniki utekajo
;
utekati iz šole, od staršev
/
mnogi delavci utekajo drugam
odhajajo
3.
preh.
z načinom vožnje ali delovanja delati, da kaj novega doseže normalno
stopnjo teka, delovanja:
utekati motorje
utekočíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
spremeniti iz plinastega stanja v tekoče:
utekočiniti plin
;
pri tej temperaturi se para utekočini
2.
narediti, povzročiti, da trdna snov preide v tekočo:
utekočiniti milo
;
na toplem se je mast utekočinila
utekočínjen
-a -o:
utekočinjeni kisik
;
jeklenka utekočinjenega plina
utekočínjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od utekočinjati:
naprava za utekočinjanje plina
/
utekočinjanje hrane v prebavilih
utekočínjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
spreminjati iz plinastega stanja v tekoče:
utekočinjati kisik
;
para se je začela utekočinjati
2.
delati, povzročati, da trdna snov preide v tekočo:
utekočinjati mleko v prahu z dodajanjem mlačne vode
;
mast se že utekočinja
/
hrana se v prebavilih utekočinja
utekočínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od utekočiniti:
utekočinjenje pare, plina
utekočinljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da utekočiniti:
utekočinljive snovi
utelésba
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
utelešenje
,
utelesitev
:
utelesba idej
/
bila je srečna, saj je bila to utelesba njenih želja
uresničitev
utelesítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od utelesiti:
odrska utelesitev besedila
/
Shakespearove drame so najmogočnejša utelesitev duha renesanse
utelésiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način:
v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor
;
utelesiti načelo enakopravnosti
/
slikar utelesi svoje ideje z barvami
;
pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno
duševno stanje
/
utelesiti svoje sanje, zamisli
uresničiti
2.
knjiž.
upodobiti
,
predstaviti
:
igralec je izvirno utelesil Hamleta
;
v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti
/
igralsko utelesiti knjižno stvaritev
3.
knjiž.
prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi:
v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo
;
utelesiti ljubezen
4.
knjiž.
vključiti
,
priključiti
,
pripojiti
:
župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji
utelésiti se
pojaviti se v telesu, telesni podobi:
duh se je utelesil
/
po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju
uteléšen
-a -o
1.
deležnik od utelesiti:
utelešena zamisel
;
v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk
2.
ekspr.
ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri:
mati je utelešena ljubezen
;
on je bil utelešena previdnost
/
v njem je bila utelešena železna volja
/
fašizem je utelešeno zlo
uteléšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način:
v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore
/
folklora uteleša ljudsko teženje po lepem
/
ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide
2.
knjiž.
upodabljati
,
predstavljati
:
utelešati dramske osebe
/
v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje
3.
knjiž.
prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi:
utelešati pogum v junakih romana
//
imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri:
v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje
/
za otroke je oče utelešal vso modrost
uteléšenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od utelesiti:
besede so utelešenje občutkov
/
prizadevati si za takojšnje utelešenje zamisli
/
verjeti, da človekova dobra in slaba dejanja vplivajo na njegovo
usodo ob ponovnem utelešenju
●
ekspr.
to dekle je pravo utelešenje veselosti
je vedno veselo
uteléšenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost utelešenega:
zgodovinski dogodki niso le utelešenost naključja
/
junak te komedije je utelešenost skoposti
uteleševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
utelešati
:
uteleševati ideje
;
njegovo hrepenenje se je začelo uteleševati v poeziji
/
knjiž.
v sebi je uteleševal več dobrih lastnosti
utemeljênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost utemeljenega:
idejna utemeljenost političnega gibanja
;
utemeljenost pritožbe, stroge sodbe
/
utemeljenost suma
utemeljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od utemeljevati:
utemeljevanje realistične umetnosti
/
poročevalčevo utemeljevanje ni bilo prepričljivo
/
utemeljevanje novih spoznanj
utemeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dajati čemu temelj, osnovo:
utemeljevati nauk, pravo
;
idejno utemeljevati kaj
2.
delati, da je kaj logično upravičeno:
utemeljevati svoje zahteve
;
filozofsko, strokovno utemeljevati trditev
//
navajati vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje:
začela je utemeljevati svoj sklep
;
psihološko utemeljevati strah
/
nizko naklado utemeljujejo s slabo prodajo zahtevnejših del
3.
zastar.
ustanavljati
:
mesta, ki so jih utemeljevali Rimljani
utemeljujóč
-a -e:
vložil je prošnjo za upokojitev, utemeljujoč jo s slabim zdravjem
utemeljítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kaj utemelji:
idejni utemeljitelj materializma
/
utemeljitelj zgodovinskega društva
ustanovitelj
utemeljíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki kaj utemelji:
utemeljiteljica ideje, metode
utemeljítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od utemeljiti:
utemeljitev nauka
/
pravna utemeljitev pritožbe
;
znanstvena utemeljitev vzrokov
/
nezadostna utemeljitev nagrade
utemeljíti
-ím
dov.
, uteméljil
(
ī í
)
1.
dati čemu temelj, osnovo:
utemeljiti nauk, teorijo
/
ta dela so utemeljila slovensko književnost
;
utemeljiti kaj kot znanost
2.
narediti, da je kaj logično upravičeno:
utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo
;
filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev
//
navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje:
utemeljiti odpust z dela
;
svojo odsotnost je slabo utemeljil
/
utemeljiti izjavo
;
utemeljiti s številkami
;
svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti
3.
zastar.
ustanoviti
:
takrat so utemeljili več hranilnic
/
utemeljiti grad, mesto
utemeljèn
-êna -o:
utemeljen dvom, sum
;
pritožba je dovolj utemeljena
;
to je strokovno dobro utemeljeno
utenzílija
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
teh.
orodje, pomožne priprave v tekstilni proizvodnji:
izdelovati lesene, kovinske utenzilije
utépati
-am
stil.
-ljem
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
star.
tolči
,
zbijati
:
utepati zemljo
/
utepati testo
stepati
●
star.
posluške (si) utepati
prisluškovati
utépati se
ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim:
dolgo se že utepa s tem delom
utêpsti
utêpem
dov.
, utépel utêpla
(
é
)
star.
stolči
,
zbiti
:
utepsti ilovico
/
dež je utepel zemljo
/
utepsti smetano
stepsti
utepèn
-êna -o:
utepena trava
uteptáti
-ám
[
tudi
utəptati
]
dov.
(
á ȃ
)
s teptanjem narediti:
uteptati pot
/
uteptati sneg, zemljo
steptati
uteptán
-a -o:
uteptana gaz
;
uteptana ilovica
úterus
-a
m
(
ȗ
)
anat.
spolni organ, v katerem se razvija oplojeno jajčece do poroda;
maternica
:
razvoj zarodka v uterusu
utesnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od utesniti:
za povojni čas značilne stanovanjske utesnitve
/
rešiti se različnih utesnitev
/
utesnitev nekaterih družbenih dejavnosti
utesníti
-ím
dov.
, utésnil
(
ī í
)
1.
narediti kaj (bolj) tesno:
podloga je suknjič utesnila
/
po nekaj kilometrih dolino utesnijo skalnata pobočja
zožijo
;
rov se proti koncu utesni
/
utesniti komu delovne prostore
;
knjižnico so začasno utesnili
ji zmanjšali prostor
//
narediti, povzročiti, da je kaj videti tesnejše:
temno pohištvo je sobo zelo utesnilo
2.
narediti, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati:
obleka jo je utesnila
/
mestno stanovanje otroka utesni
;
kulise so igralca utesnile
/
čevlji ne smejo preveč utesniti nog
//
narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi
hotel, mogel:
strogi predpisi so jih utesnili
;
gospodarsko, politično utesniti koga
3.
narediti, povzročiti, da kdo občuti čustveno, duševno napetost,
nesproščenost:
dom ga je utesnil
;
šola nekatere otroke utesni
4.
narediti, povzročiti, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako,
kot bi se lahko:
vojne so utesnile trgovino
;
utesniti načrte
;
utesniti vzgojo
//
knjiž.
zmanjšati
,
skrčiti
:
utesniti svoje potrebe
/
utesniti komu osebno svobodo
/
svoje delovanje je utesnil na ozko področje
omejil
5.
povzročiti, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo:
utesniti resničnost v meje izkustva
/
utesniti pesem v sonetno obliko
♦
pravn.
utesniti izvršbo
omejiti jo na sredstva, ki so potrebna za plačilo terjatve
utesnjèn
-êna -o:
utesnjeni delovni prostori
;
dolina je utesnjena med strme hribe
;
povsod se je čutil utesnjenega
utesnjênost
-i
ž
(
é
)
stanje utesnjenega:
kljub utesnjenosti je knjižnica dobro poslovala
/
duševna utesnjenost
/
utesnjenost gospodarstva, kulture
utesnjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na utesnjevanje:
utesnjevalna določba
♦
pravn.
utesnjevalna razlaga predpisa, zakona
restriktivna razlaga
utesnjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od utesnjevati:
režiserjevo utesnjevanje igralca
/
nasprotovati utesnjevanju demokratičnih pravic
utesnjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati kaj (bolj) tesno:
omare so utesnjevale hodnik
/
dolino proti severu utesnjujejo strma pobočja
;
pot se je vedno bolj utesnjevala
zoževala
/
utesnjevati komu bivalni prostor
//
delati, povzročati, da je kaj videti tesnejše:
lesen strop je prostor utesnjeval
2.
delati, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati:
obleka jo je utesnjevala
/
nerodne kulise so igralce utesnjevale
/
čevlji ne smejo preveč utesnjevati nog
//
delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi
hotel, mogel:
natančni predpisi jih utesnjujejo
/
draginja je utesnjevala njihovo življenje
3.
delati, povzročati, da kdo občuti čustveno, duševno napetost,
nesproščenost:
mesto ga utesnjuje
;
taka vzgoja je otroke utesnjevala
4.
delati, povzročati, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako,
kot bi se lahko:
utesnjevati razvoj
;
s svojimi strogimi načeli so utesnjevali vzgojo
//
knjiž.
zmanjševati
,
krčiti
1
:
utesnjevati komu pravice, svobodo
5.
povzročati, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo:
pojma odgovornosti ne moremo utesnjevati samo na moralno odgovornost
;
gospodarskega razvoja ni mogoče utesnjevati v državne meje
♦
pravn.
utesnjevati služnosti
izvrševati jih v nujno potrebnem obsegu
utesnjujóč
-a -e:
utesnjujoč občutek
;
preveč utesnjujoča vzgoja
;
utesnjujoče okolje
utéšen
-šna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
ki uteši:
bil je vesel njenih utešnih besed
utešênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od utešiti:
utešenje otroka
/
utešenje ljubezenske strasti
/
odreči se utešenju svoje radovednosti
/
nedelje so ji prinašale posebno utešenje
uteho
utešênost
-i
ž
(
é
)
stanje utešenega človeka:
občutiti utešenost
uteševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
tešiti
:
glasba utešuje
/
uteševati lakoto
/
uteševati svoje potrebe, želje
utešítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od utešiti:
utešitev otroka
/
utešitev lakote
/
potruditi se za utešitev svojih potreb, želja
/
kako naj mi bo to v utešitev
v uteho
utešíti
-ím
tudi
utéšiti -im
dov.
, utéši; utéšil
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
1.
s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten,
nesrečen, vznemirjen:
utešiti otroka
/
ta novica ga je utešila
/
ekspr.
utešiti si vest
2.
zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači:
utešiti lakoto
;
utešiti (si) žejo
//
knjiž.
(spolno) zadovoljiti:
samo eden jo je znal utešiti
/
utešiti strast
3.
povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:
z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost
/
utešiti radovednost
4.
knjiž.
uresničiti
,
izpolniti
:
utešiti svoje pričakovanje
utešèn
-êna -o:
njena želja je bila utešena
;
utešeno hrepenenje
utešljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
1.
ki se da utešiti:
nikoli utešljiva ljubezen, strast
2.
ki uteši:
utešljive besede
/
ekspr.
zatekal se je v utešljive samote gor
utéž
1
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
utež
2
:
trgovinski utež
utéž
2
-í
tudi
-i
ž
,
daj., mest. ed.
utéži
(
ẹ̑
)
1.
priprava z označenimi kilogrami, dekagrami, grami za merjenje teže ali
mase česa:
dati utež na tehtnico
;
umerjati, žigosati uteži
;
obremeniti vzmet z utežmi
;
medena utež
;
votle mere in uteži
/
gibljiva utež
;
kilogramska utež
2.
predmet, ki služi za obtežitev:
pritrditi čoln s cementnimi ali kovinskimi utežmi
;
storžaste uteži stenske ure
;
operiranec z utežjo na nogi
/
ribiške, tkalske uteži
;
ura na uteži
3.
šport.
telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno
kovinskih plošč na koncih:
diski, drogovi in uteži
/
dvigovalec uteži
●
knjiž.
romantična poezija naj s svojo posebno lepoto postane nasprotna
utež stvarnosti
protiutež
♦
mat.
vrednost, ki se da določenemu členu celote v odnosu do drugih
členov iste celote
utéžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na utež:
utežna velikost
/
utežna ura
/
utežni (merski) sistem
;
utežna enota
;
utežna mera
enota za merjenje mase
/
razmerje med utežnimi deli snovi v zmesi
útica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od uta:
zeleno pobarvana utica
/
spraviti voz pod utico
/
pasja utica
;
stražarska utica
stražarnica
utíhati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
prenehavati biti slišen:
njegov glas se je začel oddaljevati in utihati
;
šepetanje je vedno bolj utihalo
2.
prenehavati oddajati glasove, šume:
otroci so drug za drugim utihali
;
ptice v gozdu so utihale
3.
postajati manj intenziven, manj izrazit:
veter utiha
utíhel
-hla -o
[
utihəu̯
]
prid.
(
í
)
knjiž.
ki je postal tih, tišji:
utihli ljudje
/
šli so skozi utihlo vas
/
utihli veter
;
ekspr.
utihla bolečina
utíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
prenehati biti slišen:
glasovi so utihnili
/
pogovor utihne
2.
prenehati oddajati glasove, šume:
dolgo je jokala, nato pa le utihnila
;
ptice v gozdu so utihnile
/
motor je nenadoma utihnil
;
vas je po deveti uri utihnila
//
prenehati govoriti:
utihniti sredi stavka
;
segli so mu v besedo, da je moral utihniti
3.
ekspr.
prenehati objavljati literarna dela:
po začetnem uspehu je pisatelj za nekaj časa utihnil
/
lirika je med vojno utihnila
4.
postati manj intenziven, manj izrazit:
veter je utihnil
;
ekspr.
domotožje v njem ni hotelo utihniti
utihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
1.
prenehavati biti slišen:
glasovi v sobi so polagoma utihovali
2.
prenehavati oddajati glasove, šume:
pevci so začeli utihovati
/
glasbila so drugo za drugim utihovala
3.
postajati manj intenziven, manj izrazit:
vihar utihuje
utilitárec
-rca
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost,
koristnost:
formalisti in utilitarci v umetnosti
;
egoistični utilitarci
utilitáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost,
koristnost:
utilitarni nazori
;
utilitarna usmeritev literature
/
utilitarna in tendenčna kritika
;
utilitarna poezija
2.
uporabnosten
,
koristnosten
:
utilitarni nameni, razlogi
/
utilitarna naloga
utilitaríst
-a
m
(
ȋ
)
1.
pristaš utilitarizma:
ideje utilitaristov
2.
kdor v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost,
koristnost:
utilitaristi v umetnosti
utilitarístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na utilitariste ali utilitarizem:
utilitaristična etična načela
/
utilitaristično pojmovanje umetnosti
/
utilitaristična filozofija
utilitarízem
-zma
m
(
ī
)
1.
filoz.
filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega
delovanja, moralnega vrednotenja korist:
utilitarizem razsvetljencev
;
utilitarizem in hedonizem
2.
(pretirano) poudarjanje praktične uporabnosti, koristnosti v
človekovem delovanju:
obsodili so utilitarizem v umetnosti
;
zaiti v utilitarizem
utilitárnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost utilitarnega:
pretirano poudarjati utilitarnost umetnosti
/
njegova kritika je zašla v tendečnost in utilitarnost
utíliti
tudi
utility -ja
[
utíliti
]
m
(
ȋ
)
prostor za opravljanje gospodinjskih del, zlasti likanja, šivanja,
zlaganja perila, gospodinjska soba:
kabinet, otroška soba in utiliti
utípati
-am
in
-ljem
dov.
(
ī í
)
s tipanjem priti do česa:
v žepu je utipal pismo
;
iztegnil je roko in v temi utipal zid
/
s prsti je tipal po mizi, dokler ni utipal steklenice
utípan
-a -o:
v temi utipani predmeti
●
zastar.
stara, utipana pratika
obrabljena
utirálec
-lca
[
utirau̯ca
tudi
utiralca
]
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
kdor z odstranjevanjem česa ovirajočega dela kaj:
utiralec gazi, poti
/
pred skupino so gazili sneg utiralci
2.
publ.
kdor omogoča nastop, uveljavitev česa:
utiralci novih umetnostnih poti
utíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od utirati:
menjavali so se pri utiranju poti
;
utiranje smučine
/
utiranje poti reformam
utírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
z odstranjevanjem česa ovirajočega delati kaj:
utirati gaz
;
s sekiro si je utiral pot skozi goščavo
/
reka si je sama utirala strugo
2.
v zvezi
utirati pot
omogočati komu, da lahko kam gre, pride:
utirali so mu pot skozi množico
;
brezobzirno si je utiral pot med ljudmi
/
vojakom utirajo pot minerji
;
avtomobil si utira pot med pešci
//
publ.
omogočati nastop, uveljavitev:
utirati pot napredku, moderni umetnosti
;
to spoznanje si s težavo utira pot
utíriti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
narediti, da je vozilo na tiru:
utiriti iztirjene vozičke
2.
narediti, da se vesoljsko vozilo giblje po določenem tiru:
raketa je utirila vesoljsko ladjo
;
satelit so utirili na orbito, v orbito okoli zemlje
3.
ekspr.
narediti, da ima kaj določeno smer:
utiriti pot
;
smučar je utiril progo za slalom
/
utiriti povezave med šolo in delovnimi organizacijami
;
pren.
utiriti svoje življenje
//
narediti, da ima kaj določeno vsebino:
neplodno prerekanje so skušali utiriti v ustvarjalen pogovor
●
knjiž.,
ekspr.
njihove življenjske navade so se dokončno utirile
ustalile, utrdile
utírjen
-a -o:
utirjena vesoljska ladja
;
utirjena pot
utírjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od utiriti:
utirjenje vagonov
/
utirjenje satelita v orbito
utírjenost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje utirjenega:
utirjenost vesoljske ladje
/
ekspr.
za to obdobje razvoja je značilna dokončna utirjenost v izbiro
poklica
/
ekspr.
utirjenost mišljenja, vedenja
utirjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.,
v zvezi
utirjevalni greben
kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici:
utíšanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od utišati:
utišanje glasov
/
utišanje bolečine
utíšanost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje utišanega:
utišanost glasov
/
ekspr.
utišanost čustev
utíšati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
narediti, da postane kaj tiho, tišje:
utišati glas, jok, stopinje
;
utišati pogovor
/
utišati motor, radijski sprejemnik
/
utišati otroke
pomiriti
//
narediti, povzročiti, da kdo preneha govoriti:
utišati koga z ostro besedo, s pestmi
;
hotel je spregovoriti, pa so ga utišali
/
ekspr.
utišati politične nasprotnike
onemogočiti
/
ekspr.
utišati (si) vest
2.
ekspr.
povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:
utišati bolečino, nemir
;
utišati svoja čustva
;
vihar se je utišal
●
knjiž.
utišati nerede
pomiriti
;
ekspr.
utišati si lakoto
potešiti
utíšati se
postati tih, tišji:
glasovi so se utišali
;
ploskanje v dvorani se je utišalo
/
proti polnoči se mesto utiša
utíšan
-a -o:
utišan korak
;
utišana glasba, utišana želja
utiševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da postane kaj tiho, tišje:
podstavek utišuje ropot stroja
utíšiti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
star.
utišati
:
mah je utišil vsako stopinjo
/
mati je utišila otroka
pomirila
/
vihar se je utišil
utočíti se
utóčim se
dov.
(
ī ọ́
)
zmanjšati svojo količino zaradi izgube pri točenju:
pri pretakanju se nekaj vina utoči
utočíti
star.
natočiti
:
utočili so jim novega vina
utogotíti
-ím
tudi
utogôtiti -im
dov.
, utogótil
tudi
utogôtil
(
ī í; ō ȏ
)
raztogotiti
:
prizadevali so si, da bi ga utogotili
;
utogotil se je in začel kričati
utòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
zastar.
1.
odtok
:
utok vode
2.
ugovor
,
pritožba
:
utok proti odločbi sodišča
utolažíti
in
utolážiti -im,
in
utolážiti -im
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
potolažiti
:
naredili so vse, da bi jo utolažili
;
utolažiti otroka
/
utolažiti komu srce
/
utolažiti lakoto
/
utolažiti jezo, žalost
/
knjiž.
komaj je utolažil razdraženo gospodinjo
pomiril
utolážen
-a -o:
utolažen otrok
;
utolaženo srce
utolažljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da utolažiti, potolažiti:
težko utolažljiv otrok
utóliti
utólim
dov.
(
ī ọ́
)
zastar.
potolažiti
:
utoliti otroka
/
utoliti si lakoto
/
z dobro novico ga je utolil
pomiril
utonítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od utoniti:
utonitev v reki
utoníti
utónem
dov.
(
ī ọ́
)
1.
nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v
pljuča:
deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec
;
utoniti v ribniku
2.
ekspr.
izginiti pod (vodno) gladino;
potoniti
:
vedro se je utrgalo in utonilo
/
ves prah je utonil v lužah
3.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
izginiti, izgubiti se:
gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu
;
prijatelja sta utonila v noč
;
utoniti v množici
/
njegove besede utonejo v splošnem trušču
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
navadno z glagolskim samostalnikom,
v zvezi z
v
izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik:
utonil je v trden spanec
;
utoniti v spomine
/
ti dogodki so že utonili v pozabo
/
taborišče je utonilo v nočni tišini
●
ekspr.
grmovje je utonilo v snegu
grmovje je prekril sneg
;
ekspr.
v vinu mu utonejo vse skrbi
pozabi nanje
;
ekspr.
sonce je utonilo za gore
je zašlo
;
ekspr.
brez njega bi utonila v blatu
bi se moralno pokvarila
;
ekspr.
utoniti v dolgovih
zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov
;
ekspr.
utoniti v nemškem, tujem morju
postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti
za pripadnika svojega naroda
;
ekspr.
jokala je, da bi skoraj utonila v solzah
močno, silovito
utòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
teh.
kovalno orodje z izdolbeno obliko predmeta, ki se želi skovati:
utopi in štance
/
kovanje v utopih
2.
star.
utopitev
:
hitra pomoč jo je rešila utopa
utópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na utop:
utopno jeklo
/
utopno kovanje
kovanje v utopih
♦
les.
utopna ključavnica
ključavnica, ki je vgrajena v utor in je vidna le z roba vrat
utópno
prisl.
:
utopno kovan strojni del
utópičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
1.
ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv:
utopični cilji, programi
;
utopične zamisli
;
ta želja ni utopična
/
utopična podoba visoko razvite družbe
2.
ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v
prihodnosti:
utopični spisi
;
napeta utopična zgodba
/
utopični roman
♦
polit.
utopični socializem
predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo
takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih
razmer
utópično
prisl.
:
utopično je misliti, da se bodo spremenili
utópičnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost utopičnega:
utopičnost idej, zamisli
/
programska utopičnost romantikov
utopíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v
prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv:
utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe
;
razvoj socializma od utopije do znanosti
//
pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena
ureditev:
rad bere utopije
;
pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil
//
navadno v povedni rabi
načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv:
polet na luno ni več utopija
;
svetovni mir je za nekatere utopija
/
ekspr.
vse to so same utopije
/
moralna, socialna utopija
2.
knjiž.
predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti:
sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj
utopíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor piše utopije:
utopisti so popularizirali namišljene države
2.
knjiž.
utopični socialist:
francoski utopisti
;
teorije utopistov
/
socialist utopist
3.
ekspr.
sanjač
,
zanesenjak
:
ta človek je utopist
utopístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
nanašajoč se na utopiste ali utopizem:
utopistični nauki
;
utopistične teorije
/
utopistični sanjači
2.
utopičen
:
utopistične zamisli
/
pisci utopističnih del
utopítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od utopiti:
veliko število utopitev v rekah in bazenih
;
samomor z utopitvijo
utopíti
-ím
dov.
, utópil
(
ī í
)
1.
usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda:
mlade mačke so utopili
;
žrtvi je zvezal roke in jo utopil
;
utopila se je v domačem vodnjaku
;
iz obupa se utopiti
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:
utopiti skrbi, žalost v alkoholu
●
ekspr.
če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil
zelo ga sovraži
♦
les.
vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot
ploskev
utopíti se
1.
nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v
pljuča;
utoniti
:
utopiti se v bazenu
;
vsako leto se utopi veliko kopalcev
2.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
izginiti, izgubiti se:
utopiti se v gozdu, temi
/
njegove besede so se utopile v splošnem trušču
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
v
izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik:
preveč se je utopil v svojo žalost
●
ekspr.
sonce se je utopilo za goro
je zašlo
;
ekspr.
utopiti se v nemškem, tujem morju
postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se
šteti za pripadnika svojega naroda
;
ekspr.
jokala je, da bi se skoraj utopila v solzah
močno, silovito
utopljèn
-êna -o:
utopljen človek
;
zjutraj so ga našli utopljenega
utopízem
-zma
m
(
ī
)
1.
miselnost, nazor, ki ne upošteva dejstev, uresničljivih možnosti:
pri našem delu nas ne vodi utopizem
;
boj znanosti proti utopizmu
/
vdajati se utopizmu
/
ekspr.
ta ideja je navaden utopizem
2.
knjiž.
utopični socializem:
postal je privrženec utopizma
utoplíti
-ím
dov.
, utóplil
(
ī í
)
knjiž.
ogreti
,
segreti
:
sonce je utoplilo vodo
utoplíti se
postati toplejši:
soba se je utoplila
;
brezoseb.
proti koncu tedna se je utoplilo
utopljênčev
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na utopljenca:
utopljenčeva obleka
/
utopljenčevo truplo
utopljênec
-nca
m
(
é
)
kdor se utopi:
oživljati utopljenca
utopljeník
-a
m
(
í
)
nar. vzhodno
utopljenec
:
po reki je priplaval utopljenik
utopljênka
-e
ž
(
é
)
ženska, ki se utopi:
rešiti utopljenko
utòr
-óra
in
-ôra
m
(
ȍ ọ́, ó
)
ozek žleb v deski ali strojnem delu:
dolbsti, vrezovati utore
;
globina, širina utora
;
stroj za izdelavo utorov
/
grelna žica pri kuhalniku je položena v spiralaste utore
♦
les.
spah na utor in pero
utóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na utor:
žaga z utorno napravo
/
utorni stik
;
utorna gred
gred z enim ali več vzdolžnimi utori
;
utorna letvica
letvica, ki se da v utor za okrepitev, zaporo stika dveh desk
utóriti
-im
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
les.
narediti utor, utore v kaj:
oba dela utorimo z istim orodjem
utórjen
-a -o:
utorjena deska
utórnik
-a
m
(
ọ̑
)
les.
skobljič za vrezovanje utorov:
utornik in brazdar
utrakvíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
pripadnik zmerne smeri husitstva, katere pripadniki zahtevajo obhajilo
pod obema podobama:
utrakvisti in taboriti
2.
v stari Avstriji
pristaš utrakvizma:
učitelj utrakvist
utrakvístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na utrakviste ali utrakvizem:
utrakvistični duhovniki
/
utrakvistično gibanje
/
utrakvistična šola
utrakvízem
-zma
m
(
ī
)
1.
zmerna smer husitstva, katere pripadniki zahtevajo obhajilo pod obema
podobama:
pripadnik utrakvizma
2.
v stari Avstriji
smer, ki zagovarja raznarodovalno dvojezičnost, zlasti v šolstvu:
utrakvizem na Koroškem
;
zagovorniki in nasprotniki utrakvizma
/
utrakvizem v šolstvu
utŕdba
-e
ž
(
ȓ
)
objekt, zgrajen za obrambo pred sovražnikom:
graditi utrdbo
;
napasti, zavzeti utrdbo
;
močna, naravna utrdba
;
rimske utrdbe
;
utrdba iz betona
♦
voj.
protitankovska utrdba
utŕdben
-a -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na utrdbo:
utrdbene naprave
/
renesančna utrdbena arhitektura
/
utrdbena dela
utrjevalna dela
utrdítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od utrditi:
gramoz za utrditev cestišča
/
gospodarska utrditev podjetja
/
utrditev prijateljstva, medsebojnih vezi
/
utrditev miru, oblasti
/
utrditev znanja
utrdíti
-ím,
in
utrdíti
in
utŕditi -im
dov.
, utŕdil
(
ī í; ī ŕ
)
1.
z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden,
vzdržljiv:
utrditi cestišče, jez
;
utrditi zrahljane temelje
/
utrditi breg s plastjo kamenja
;
utrditi rove v rudnikih z lesom
//
z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za
obrambo:
utrditi grad
;
utrditi mesto z obzidjem
/
vojaki so utrdili položaje
;
utrditi mejo z bunkerji
2.
z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno:
utrditi smučarsko progo
;
utrditi plasti gramoza z valjarji
/
utrditi rob platnic
;
utrditi pas s trdo podlogo
3.
narediti, da je kaj trdno nameščeno:
z zagozdo utrditi toporišče
/
utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv
4.
narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne
okoliščine:
z veslanjem utrditi mišice
;
utrditi si roke
;
telo se mu je z vajami utrdilo
5.
narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen:
življenje na kmetih ga je utrdilo
;
šport ga je utrdil proti boleznim
;
otrok se je na svežem zraku utrdil
//
narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore:
hudo trpljenje jo je utrdilo
;
z leti se človek utrdi
/
branje mu je utrdilo duha
;
utrditi si voljo, značaj
6.
narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje
svoje funkcije:
utrditi državo
;
gospodarsko utrditi podjetje
;
organizacijsko utrditi stranko
7.
narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive,
okoliščine:
utrditi oblast
;
utrditi svoj položaj
/
utrditi si ugled, priljubljenost
/
utrditi zdravje
8.
narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki:
utrditi delovno disciplino
;
utrditi mir, prijateljstvo
9.
narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna:
ta dogodek je utrdil njegov dvom
;
njena vera se je s tem še bolj utrdila
/
utrditi svoje prepričanje
/
utrditi narodno zavest
//
v zvezi z
v
narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega:
utrditi koga v dvomu, veri
;
utrdil se je v prepričanju, da ima prav
10.
knjiž.
uveljaviti
:
utrditi nove poglede na demokracijo
;
ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi
/
ti izrazi so se že utrdili
●
ekspr.
utrditi cene
ustaliti, trdno določiti
;
star.
utrditi dejstva
ugotoviti
;
star.
utrdila sta rok plačila
določila
♦
fot.
utrditi barve na sliki s fiksirjem
;
ped.
utrditi učno snov
z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti
;
teh.
utrditi
narediti, da se kaj strdi
utrdíti se
in
utrdíti se
in
utŕditi se
voj.
namestiti se, razporediti se na kakem terenu, v kakem objektu in ga
z (dodatnimi) gradbenimi deli urediti za obrambo:
vojaki so se utrdili na položaju
/
borci so se utrdili v stolpu
utŕjen
-a -o
in
utrjèn -êna -o:
zdrav, utrjen človek
;
utrjen grad
;
biti utrjen proti boleznim
;
utrjena oblast
;
utrjeno telo
;
utrjeno znanje
utreníti
utrénem
dov.
(
ī ẹ́
)
star.
utrniti
:
utreniti svečo
utrésti se
utrésem se
dov.
, utrésite se
in
utresíte se;
nam.
utrést se
in
utrèst se
(
ẹ́
)
zmanjšati svojo prostornino zaradi tresenja:
seno na vozu se je med potjo utreslo
utréti
utrèm
tudi
utárem
dov.
, utrì utríte, utŕl
(
ẹ́ ȅ, á
)
1.
z odstranjevanjem česa ovirajočega narediti kaj:
utreti gaz do hiše
;
utrli so si pot skozi pragozd
/
potok si je utrl novo strugo
2.
v zvezi
utreti pot
omogočiti komu, da kam gre, pride:
utrl nam je pot skozi množico
;
ta poraz je utrl sovražniku pot v zaledje
/
uspeh mu je utrl pot v svet
//
publ.
omogočiti nastop, uveljavitev:
utreti pot sodobnim idejam
;
novi način dela si je že utrl pot
3.
s silo, pritiskom narediti, da kaj na kakem mestu ni več celo:
drevo je padlo na streho in jo utrlo
;
šipa se je utrla
/
jajca so se utrla
utŕt
-a -o:
utrta gaz, pot
;
utrto steklo žepne ure
utŕg
-a
m
(
ȓ
)
glagolnik od utrgati:
utrg vrvi
;
odpornost proti utrgu
utŕganje
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od utrgati:
utrganje vrvi
/
utrganje zneska
/
utrganje zemeljskega plazu
utŕgati
-am
stil.
utŕžem
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
s sunkovitim potegom spraviti z drevesa, rastline:
utrgati jabolko
;
utrgati list z veje
/
utrgal si je najlepši cvet
//
s sunkovitim potegom ločiti od tal:
utrgati jurčka
;
utrgati rožo
2.
s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo, skupaj:
utrgati nit, vrv
;
jermen se je utrgal
/
lestenec se je utrgal
;
pes se je utrgal z verige
3.
zmanjšati izplačilo za določen znesek;
odtegniti
:
utrgali so mu od plače
;
utrgati večji znesek
4.
ekspr.
vzeti
,
odvzeti
:
utrgali so mu del zemljišča
/
šola mu utrga veliko časa
;
lahko si utrga čas za to
;
utrgati si spanec
●
ekspr.
utrgati si od ust
prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
utŕgati se
1.
nenadoma ločiti se od celote, podlage:
plaz se je utrgal
;
s strehe se je utrgal sneg
/
pobočje se je utrgalo
2.
ekspr.
nenadoma oditi, oddaljiti se:
iz gruče se je utrgalo dekletce
;
od čete se je utrgalo nekaj jezdecev
/
pozno se je utrgal od vesele druščine
odšel
/
v temi se je utrgala senca
pojavila
/
iz grma se je utrgal zajec
je stekel
3.
ekspr.
nenadoma postati viden, slišen:
na nebu se je utrgal blisk
;
od nekod se je utrgal človeški glas
;
v dvorani se utrga ploskanje
●
pog.
tako se ga je napil, da se mu je utrgal film
zelo
;
ekspr.
sredi stavka se mu je utrgal glas
nenadoma ni mogel več govoriti
;
ekspr.
iz nje se je utrgal pretresljiv jok, krik
pretresljivo je zajokala, zakričala
;
ekspr.
nad mestom se je utrgal oblak
na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje
utŕgan
-a -o:
denar, utrgan od plače
;
utrgana roža
utrgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zmanjševati izplačilo za določen znesek;
odtegovati
:
utrgavati delavcem pri plači
utrgávati si
pritrgovati si:
na starost si je utrgaval pri vseh stvareh
●
ekspr.
utrgavati si od ust
prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
utrgováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zmanjševati izplačilo za določen znesek;
odtegovati
:
utrgovati sodno določene zneske
;
utrgovati pri plači
utrgováti si
pritrgovati si:
utrgoval si je v vseh stvareh
●
ekspr.
vse življenje si je utrgovala od ust
prihranjevala kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
utrínek
-nka
m
(
ȋ
)
1.
zogleneli del stenja pri goreči sveči, petrolejki:
odstranjevati utrinke
;
petrolejka, sveča gori z dolgim utrinkom
2.
navadno manjši del goreče, žareče snovi:
raketa se je razletela v nešteto utrinkov
/
veter je zanašal goreče utrinke na bližnje kozolce
3.
navadno v zvezi
zvezdni utrinek
svetlobni pojav, ki nastane, ko iz vesolja prileti v ozračje majhno
nebesno telo:
meteor povzroči utrinek
;
opazovati, šteti zvezdne utrinke
;
teorija o zvezdnih utrinkih
/
gledali so, kako padajo utrinki
meteorji
;
sijoči, bleščeči utrinki
4.
ekspr.,
s prilastkom
kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo:
to je bil zadnji utrinek njegove zavesti
/
utrinki jeze v očeh
//
kratkotrajen, močen izraz, pojav česa:
miselni utrinki
;
to delo je enkraten utrinek pesnikovega duha
;
iskrivi utrinki hudomušnosti
/
zapisal je pomembnejše utrinke s potovanja
doživetja
5.
ekspr.
krajše, zlasti priložnostno glasbeno, pripovedno delo:
glasbeni utrinki za klavir
;
rad prebira utrinke s počitnic
utrinjáč
-a
m
(
á
)
priprava za prirezovanje zoglenelega dela stenja pri goreči sveči,
petrolejki:
ob svečnik je položil utrinjač
utrínjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
odstranjevati ogorek:
utrinjati trske
/
utrinjati gorečo svečo
/
utrinjati pepel s cigare
otresati
//
ugašati
:
utrinjati petrolejke
2.
knjiž.,
ekspr.
govoriti
,
pripovedovati
:
utrinjati dovtipe, šale
;
take utrinja, da bi ga laže nosil, kot poslušal
utrínjati se
1.
navadno s prislovnim določilom
nenadno, večkrat zasvetiti se, navadno premikajoč se:
na nebu se utrinjajo zvezde
/
med grmovjem so se utrinjale kresnice
/
plameni so se utrinjali v noč
//
v presledkih za krajši čas večkrat postati viden, zaznaven:
v daljavi se utrinjajo bliski
;
ekspr.
med drevjem se utrinjajo čudne postave
/
ekspr.
izpod brkov se mu utrinja posmeh
2.
ekspr.
odbijati iskrečo se svetlobo:
rosne kaplje se utrinjajo v soncu
/
oči se jim utrinjajo od navdušenja
3.
ekspr.
padati
,
kapljati
:
po licih se ji utrinjajo solze
/
kaplje se utrinjajo z vej
4.
ekspr.
pojavljati se v zavesti:
utrinjajo se mu različne misli
;
drug za drugim se mu utrinjajo pomisleki
●
ekspr.
pred očmi se mu utrinjajo prizori iz preteklosti
spominja se jih
;
ekspr.
vprašanje se jim vedno znova utrinja
postavlja
utríp
-a
m
(
ȋ
)
1.
vsak od malo zaznavnih, rahlih, navadno enakomernih gibov:
utrip kril
;
utrip z vekami
/
utrip trepalnic
2.
širjenje in krčenje žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi:
otipati, zaznati utrip
;
hiter, neenakomeren utrip
/
srčni utrip
●
ekspr.
na mnenje drugih se ni ozirala, prisluškovala je le utripu svojega
srca
ravnala je glede na svoja čustva
//
razširitev in skrčitev žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi:
šteti utripe
;
enakomerni utripi žile
3.
v sorazmerno kratkih časovnih presledkih ponavljajoča se kratkotrajna
pojavitev in prenehanje česa:
utripi svetlobe med drevjem
/
utripi plamenov
4.
ekspr.,
s prilastkom
potek, dogajanje česa, zlasti glede na ritem, intenzivnost:
začutiti utrip resničnega življenja
;
vsakodnevni delovni utrip
;
živahen kulturni utrip mesta
;
utrip svobodne misli
/
čutil je pravi utrip časa
utripálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na utripanje:
utripalna svetilka
/
utripalno gibanje
utripálka
-e
ž
(
ȃ
)
avt.
luč na motornem vozilu za nakazovanje smeri vožnje;
smerni kazalec
:
utripalke na avtomobilu ne delujejo
;
voznik je vključil levo utripalko
utripálnica
-e
ž
(
ȃ
)
anat.
žila, ki odvaja kri od srca;
odvodnica
,
arterija
:
krvavitve iz utripalnic
;
zožitev in zamašitev utripalnic
/
ledvična utripalnica
utrípanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od utripati:
utripanje vek
/
čutiti utripanje žile
/
utripanje svetlobe
/
utripanje svetilnika
utrípati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ī
)
1.
delati malo zaznavne, rahle, navadno enakomerne gibe:
kobilica utripa s krili
;
utripati z vekami
/
nosnice, veke mu utripajo
2.
navadno v zvezi z
žila
širiti se in krčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi:
žila mu hitro, močno, neenakomerno utripa
/
srce utripa
;
pren.,
ekspr.
mesto utripa v običajnem ritmu
3.
pojavljati se v sorazmerno kratkih časovnih presledkih in prenehavati:
svetloba utripa
/
po stenah so utripale sence
♦
elektr.
električni tok utripa
//
dajati vtis pojavljanja in izginjanja svetlobe:
lučke, plameni utripajo
/
na nebu utripajo zvezde
4.
prižigati se in ugašati:
luč na svetilniku utripa
/
smerni kazalec, svetilnik enakomerno utripa
5.
knjiž.,
ekspr.
pojavljati se z menjajočo se intenzivnostjo:
v njem je utripala ena sama misel
●
ekspr.
v mestu je utripalo življenje
je bilo zelo živahno, razgibano
;
ekspr.
življenje manjšine je utripalo sredi življenja večine
obstajalo
utripajóč
-a -e:
utripajoča lučka
;
utripajoča svetloba
;
utripajoče srce
●
utripajoča rumena luč
svetlobni prometni znak na semaforju, ki pomeni dovolitev
prometa v vse smeri in opozarja na previdno vožnjo skozi
križišče
♦
astron.
utripajoča zvezda
zvezda, ki se periodično širi in krči
utrípen
-pna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na utrip:
utripna značilnost
♦
med.
utripni volumen (srca)
količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom
utripljáj
-a
m
(
ȃ
)
utrip
:
utripljaj trepalnic
/
utripljaj srca
utrípniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
narediti malo zaznaven, rahel gib:
utripniti z vekami
/
oči so nekajkrat utripnile
2.
navadno v zvezi z
žila
razširiti se in skrčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi:
žila mu je močneje utripnila
3.
za kratek čas se pojaviti in prenehati:
izza gora je utripnila svetloba
4.
prižgati se in ugasniti:
svetilnik je utripnil po točno določenem času
utŕjati
-am
nedov.
(
ŕ
)
knjiž.
utrjevati
:
utrjati breg, nasip
/
utrjati prijateljske vezi med državami
/
to prepričanje se čedalje bolj utrja
/
utrjati znanje
utŕjenost
-i
ž
(
ŕ
)
lastnost, značilnost utrjenega:
utrjenost cestišča
/
utrjenost mesta, postojanke
/
utrjenost telesa
;
utrjenost proti boleznim
/
utrjenost znanja
utrjeválec
-lca
[
utərjevau̯ca
tudi
utərjevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj utrjuje:
utrjevalci cestišča in tlakovalci
/
korenine dreves so najboljši utrjevalci bregov
♦
obrt.
sredstvo, ki se nanese na (mokre) lase ali pričesko, da je ta bolj
trajna, obstojna
;
teh.
sredstvo za utrjevanje veziv
;
um.
sredstvo za utrjevanje materiala pri restavriranju
utrjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na utrjevanje:
utrjevalni material
/
utrjevalna dela na fronti
/
utrjevalne vaje
utrjeválno
prisl.
:
šport utrjevalno deluje na telo
utrjeválo
-a
s
(
á
)
priprava za utrditev, pritrditev česa:
ribiška palica z utrjevalom za kolesce
utrjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od utrjevati:
utrjevanje bregov ob potoku
;
utrjevanje cestišča
/
utrjevanje zavzetih položajev
/
utrjevanje površine jekla
/
utrjevanje telesa
;
utrjevanje rastlin proti pozebi
/
utrjevanje prijateljstva
/
utrjevanje oblasti
/
utrjevanje znanja
utrjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt bolj trden, vzdržljiv:
utrjevati cestišče
;
utrjevati temelje, zidove
/
utrjevati gozdni teren s primernim rastlinjem
//
z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt primeren za obrambo:
utrjevati gradove
/
utrjevati mejo z bunkerji
/
vojaki so utrjevali položaje
2.
z določenim postopkom delati kaj bolj trdno:
smučarsko progo še utrjujejo
/
utrjevati površino jekla
/
utrjevati robove platnic
3.
delati, da je kaj trdno nameščeno:
utrjevati podpornike z zagozdami
4.
delati, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne
okoliščine:
z redno telovadbo utrjevati mišice
;
utrjevati si roke
/
utrjevati lasišče z masažo
5.
delati, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen:
delo na svežem zraku ga utrjuje
;
utrjevati se s plavanjem
//
delati, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore:
življenje ga je utrjevalo
/
utrjevati svojo duševno moč
;
utrjevati si voljo
6.
delati, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje
svoje funkcije:
utrjevati gospodarstvo
;
utrjevati organizacijo, stranko
7.
delati, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine:
utrjevati oblast
;
utrjevati si svoj položaj
/
utrjevati ugled društva
/
utrjevati zdravje
8.
delati, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki:
utrjevati delovno disciplino
;
utrjevati mir, prijateljstvo
;
vezi med njimi se vse bolj utrjujejo
9.
delati, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna:
zadnji dogodki so še utrjevali njegove sume
;
njeno upanje se utrjuje
/
utrjevati svoje prepričanje
/
utrjevati narodno zavest
//
v zvezi z
v
delati koga v čem duševnem (bolj) trdnega:
utrjevati koga v dvomu, predsodkih
10.
knjiž.
uveljavljati
:
utrjevati novo filozofijo
;
te ideje se le počasi utrjujejo med ljudmi
/
raba utrjuje tuje izraze
♦
ped.
utrjevati učno snov
z načrtnim ponavljanjem dosegati, da ostane trajneje v zavesti
;
teh.
utrjevati
delati, da se kaj trdi, strdi
;
um.
utrjevati površino (materiala)
s posebnimi snovmi obdelovati jo tako, da postane bolj trdna,
obstojna
utrjeváti se
voj.
nameščati, razporejati se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z
(dodatnimi) gradbenimi deli urejati za obrambo:
vojaki se utrjujejo na položajih
utrníti
in
utŕniti -em,
tudi
utŕniti -em
dov.
(
ī ŕ; ŕ
)
1.
odstraniti ogorek:
utrniti trsko, poleno
;
utrniti stenj
/
utrniti gorečo svečo
/
utrniti cigaro
/
utrniti pepel s cigarete
otresti
//
ugasniti
:
pozabil je utrniti petrolejko
/
nepreh.
utrnila je še zadnja svetilka
●
knjiž.,
ekspr.
njegovo življenje je utrnila krogla
povzročila njegovo smrt
2.
star.
otreti
,
obrisati
1
:
utrniti pot s čela
;
utrniti si solzo
utrníti se
in
utŕniti se,
tudi
utŕniti se
1.
navadno s prislovnim določilom
nenadno zasvetiti se, navadno premikajoč se:
na nebu se utrne zvezda
/
v travi se je utrnila kresnica
/
ekspr.
v globini so se utrnile srebrne plavuti
//
ekspr.
za krajši čas postati viden, zaznaven:
v parku se je tu in tam utrnil zaljubljen par
;
izza drevesa se utrne temna postava
/
iz gozda so se utrnili prvi borci
so začeli prihajati
2.
ekspr.
(hitro) oditi, oddaljiti se:
utrnil se je od hiše in stekel proti kozolcu
/
komaj se je utrnil za ovinkom, že je počil strel
izginil, se skril
;
utrniti se v temo
3.
ekspr.
pasti
1
,
kaniti
1
:
solza se utrne iz očesa
/
s stropa se je utrnila kaplja
4.
ekspr.
pojaviti se v zavesti:
utrnila se mu je rešilna misel
;
nehote se mu je utrnilo nekaj pomislekov
/
morda se mi bo utrnila prava beseda
;
nič pametnega se mi ne utrne
;
brezoseb.
utrnilo se mu je, da morda vse ni čisto res
pomislil je
●
ekspr.
v njem se je utrnil dvom
podvomil je
utŕnjen
-a -o:
utrnjena sveča
;
luči so že utrnjene
utrpéti
-ím
dov.
,
tudi
utŕpel
(
ẹ́ í
)
1.
oddati, izgubiti kaj od svojega brez večjih negativnih posledic:
vprašali so ga, koliko delavcev bi lahko utrpel
;
te knjige ne morem utrpeti
;
dal vam bom toliko, kolikor lahko utrpim
/
nekaj evrov bo že vsak utrpel
2.
postati deležen česa negativnega, neprijetnega:
četa je utrpela velike izgube
;
utrpeti precejšnjo škodo
;
publ.
utrpeli so različne nevšečnosti
imeli
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža, da je osebek deležen dejanja, stanja, kot ga določa
samostalnik:
utrpeti ponižanje
;
moštvo je utrpelo poraz
je bilo poraženo
;
v nesreči je utrpela hude poškodbe
se je hudo poškodovala
/
knjiž.
organizem lahko utrpi začasno povečanje sladkorja v krvi
prenese, zdrži
utrpévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
večkrat utrpeti:
težko so utrpevali tolikšne vsote
/
utrpevati ponižanja
utrudíti
in
utrúditi -im
dov.
(
ī ú ū
)
1.
povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za
opravljanje česa:
nobeno delo ga ne utrudi
;
obisk je bolnika utrudil
;
utruditi vojake z dolgim pohodom
;
ti trije dnevi so jo zelo,
ekspr.
do smrti utrudili
;
od prenapornega dela se je tako utrudil, da je zbolel
2.
povzročiti, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora,
obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri:
delo ob slabi luči utrudi oči
;
s kričanjem utruditi grlo, pljuča
;
z napornimi vajami si utruditi mišice
3.
povzročiti pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega
cilja, uresničevanje kakega prizadevanja:
prerekanje z nasprotniki ga je z leti utrudilo
/
utruditi sovražnika s hitrimi napadi
//
povzročiti pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost:
ta glasba ga hitro utrudi
/
utrudil jih je z naštevanjem nepomembnih dogodkov
utrudíti se
in
utrúditi se
1.
zaradi dalj časa trajajoče telesne, duševne dejavnosti priti v
stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje
česa:
ko so se utrudili, so posedli na travo
;
konj se je že po nekaj vožnjah utrudil
;
hitro, preveč se utruditi
/
duševno, telesno se utruditi
2.
ekspr.
postati manj močen, intenziven:
njuna ljubezen se je utrudila
;
tovarištvo se ne utrudi
●
ekspr.
utrudil se je ponavljati vedno isto
naveličal
♦
agr.
zemlja se utrudi
zaradi zaporednega gojenja iste kulture postane manj rodna ali
slabo rodna
;
teh.
material, kovina se utrudi
zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi
trdnost
utrújen
-a -o
1.
deležnik od utruditi:
utrujen človek
;
postati utrujen
;
utrujene noge
;
utrujena zemlja
;
utrujen od hoje
;
do smrti, na smrt utrujen
2.
ki izraža, kaže utrujenost:
utrujen glas
;
utrujeni koraki
;
utrujen obraz
;
utrujen pogled
♦
kozm.
utrujena koža
koža sivkaste barve, ki je izgubila napetost
;
prisl.:
utrujeno reči, pogledati
;
utrujeno se smehljati
;
utrujeno hladen pogled
;
sam.:
pomagati utrujenim
utrudljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki utruja, utrudi:
utrudljiv poklic
;
utrudljiva hoja
/
utrudljiva pot
/
utrudljiva polemika
/
utrudljiva enoličnost
//
ki se (hitro) utrudi:
utrudljiv človek, organizem
;
biti hitro utrudljiv
utrudljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost utrudljivega:
utrudljivost enoličnega govorjenja
/
utrudljivost dneva
/
bolnikova oslabelost se kaže v utrudljivosti
/
hitra duševna utrudljivost
●
ekspr.
govornik je do utrudljivosti ponavljal eno in isto
zelo dolgo, vztrajno
utrújanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od utrujati:
dolga vožnja povzroča hitrejše utrujanje voznika
/
strategija utrujanja sovražnika
♦
rib.
utrujanje ribe
faza športnega ribolova, pri kateri se z izmeničnim potegovanjem
in popuščanjem vrvice zmanjšuje odpor zapete ribe
utrújati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
povzročati pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za
opravljanje česa:
pretirano delo utruja
;
dolga hoja ga utruja
;
bolnika ne bi smeli preveč utrujati
/
utrujati konje z galopom
2.
povzročati, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora,
obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri:
močna svetloba utruja oči
;
utrujati si glasilke z dolgotrajnim govorjenjem
3.
povzročati pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega
cilja, uresničevanje kakega prizadevanja:
nenehno dokazovanje istih dejstev ga utruja
/
utrujati sovražnika z nepričakovanimi napadi
//
povzročati pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost:
utrujati bralca z dolgimi opisi narave
;
ne mislim vas utrujati s podrobnostmi
utrújati se
zaradi dalj časa trajajoče čezmerne telesne, duševne dejavnosti
prihajati v stanje zmanjšanja telesnih, duševnih sil, zmožnosti za
opravljanje česa:
star je in noče se utrujati
;
žival se je hitro utrujala
/
duševno in telesno se utrujati
utrujajóč
-a -e:
govoriti z utrujajočim glasom
;
utrujajoč kašelj
;
utrujajoča enoličnost
;
celodnevna vožnja je bila utrujajoča
;
prisl.:
utrujajoče razpravljati
utrújenec
-nca
m
(
ú
)
ekspr.
utrujen človek:
pomagati utrujencem na pohodu
/
življenjski utrujenci in naveličanci
utrújenost
-i
ž
(
ú
)
stanje utrujenega človeka:
utrujenost nastopi, se pojavi, poneha
;
začutiti utrujenost
;
od utrujenosti ne more zaspati
;
zaradi utrujenosti hoditi počasneje
;
prijetna, velika,
ekspr.
smrtna utrujenost
;
kazati znake utrujenosti
/
duševna, telesna utrujenost
/
mišična utrujenost
;
živčna utrujenost
;
čutiti utrujenost v nogah
♦
teh.
utrujenost kovine, materiala
stanje kovine, materiala, ko zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih
se obremenitev izgubi trdnost
utrújenosten
-tna -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na utrujenost:
vzrok utrujenostnega stanja
♦
strojn.
utrujenostni lom (strojnega dela)
lom (strojnega dela) zaradi utrujenosti materiala
utrujeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki utruja:
utrujevalna taktika
utŕžek
-žka
m
(
ȓ
)
knjiž.
odtegljaj
,
odbitek
:
utržek od plače
utŕžen
-žna -o
prid.
(
r̄
)
papir.,
navadno v zvezi
utržna dolžina
dolžina prosto obešenega papirnatega traku, pri kateri se ta zaradi
lastne mase utrga:
utŕžiti
-im
dov.
(
r̄
)
knjiž.
iztržiti
:
s prodajo pridelkov so veliko utržili
útva
-e
ž
(
ū
)
knjiž.
1.
(velika) divja raca:
utva plava po jezeru
2.
galeb
:
nad ladjo sta letali dve utvi
utvára
-e
ž
(
ȃ
)
predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti:
to ni resnica, je samo utvara
;
ekspr.
predajati se utvaram
/
ekspr.
živeti v utvari
●
ekspr.
ne delaj si utvar o njem
ne predstavljaj si ga boljšega, kot je
utvárjati si
-am si
nedov.
(
á
)
knjiž.
domišljati si:
utvarja si, da zmore vse
/
ne utvarjam si, da bomo ta problem hitro rešili
uvajálec
-lca
[
uvajau̯ca
in
uvajalca
]
m
(
ȃ
)
kdor koga ali kaj uvaja:
uvajalec novincev
/
uvajalec novega umetnostnega izraza
uvajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uvajanje:
uvajalni postopek
/
uvajalni seminar za nove delavce
uvájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od uvajati:
uvajanje delavcev, novincev
;
uvajanje v delo
/
uvajanje cenejših materialov
;
uvajanje sodobne tehnologije v proizvodnjo
/
uvajanje oseb v zgodbo
/
uvajanje plinov v vodo
●
obred uvajanja
pri nekaterih prvotnih ljudstvih
obredno sprejemanje mladih med odrasle
uvájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da
postane sposoben vključiti se vanjo:
uvajati novega delavca
;
začetnik naj se uvaja postopoma
/
uvajati koga v delo, politiko
//
seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da
jih spozna:
uvajati koga v matematiko, računalništvo
/
ekspr.
uvajati učence v svet atomov
2.
seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo:
uvajati koga v znane družine, klube
/
uvajati otroke v družbo
3.
delati, da se kaj začne uporabljati:
uvajati nove avtomobilske gume
;
uvajati mehanizacijo v kmetijstvo
/
uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo
/
uvajati industrijski način gradnje
;
uvajati nove oblike delitve dohodkov
/
pisec razprave uvaja več novih izrazov
jih začenja uporabljati
;
uvajati nove zamisli
začenjati jih uresničevati
4.
delati, da kaj začne obstajati kot obveznost:
uvajati nove davke, predpise
;
uvajati delovno obveznost
;
uvajati desetletno šolanje
/
uvajati carinske olajšave
//
delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh:
uvajati disciplino, red
/
uvajati nove letalske proge
/
publ.
uvajati spremembe
začenjati spreminjati
//
odločati, da se kaj začne:
uvajati preiskave
5.
delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del:
pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe
/
publ.
uvajati v razpravo nove vidike
6.
knjiž.
delati uvod v kaj:
predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko
predstavitvijo
/
oddajo uvaja znana melodija
♦
jezikosl.
veznik da uvaja odvisni stavek
;
kem.
uvajati atome, atomske skupine v molekulo
nadomeščati, zamenjavati jih
;
uvajati pline v tekočino
napeljavati, voditi
uvajajóč
-a -e:
uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo
úvala
-e
ž
(
ȗ
)
geogr.
podolgovat zaprt svet, navadno manjši od kraškega polja, z neravnim,
navadno vrtačastim dnom:
obdelana zemlja v uvalah
uváljati
-am
dov.
,
tudi
uvaljájte;
tudi
uvaljála
(
á
)
1.
z valjanjem spraviti v kaj:
uvaljati seme v zemljo
♦
metal.
uvaljati žično mrežo v steklo
;
usnj.
uvaljati olje v kožo
2.
z valjanjem zravnati, poravnati, potlačiti:
uvaljati navoženi pesek, zemljo
/
uvaljati igrišče z valjarjem
●
uvaljati sveče iz domačega voska
nekdaj
narediti jih z valjanjem rahlo ogretega voska
uvár
-a
m
(
ȃ
)
metal.
del osnovnega materiala, ki se pri varjenju stali:
uvar in navar
uvaríti
-ím
dov.
, uváril
(
ī í
)
teh.
z varjenjem vdelati:
uvariti ploščo v odprtino
uvážanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uvažati:
uvažanje računalnikov, žita
;
uvažanje iz Avstrije
uvážati
-am
nedov.
(
ȃ
)
kupovati blago v drugi državi:
uvažati električno energijo
;
uvažati meso, stroje
;
uvažati iz Japonske
;
uvažati in izvažati
/
ekspr.:
uvažati delovno silo
;
pren.
uvažati tujo miselnost
♦
ekon.
uvažati kapital
delati, da se v državi v obliki posojil, investicij v gospodarska
podjetja nalaga kapital iz drugih držav
uvaževánje
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
1.
upoštevanje
:
uvaževanje dokumentov
2.
spoštovanje
:
v občevanju kazati komu posebno uvaževanje
uvaževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
1.
upoštevati kaj, ozirati se na kaj:
pri oceni uvaževati tudi vestnost
/
uvaževati prepoved, razmere
2.
ceniti
1
,
spoštovati
:
uvažujem vas, ker ste nadarjen človek
uvaževáje
:
sestaviti gledališki spored, uvaževaje vzgojni in zabavni namen
gledališča
uvažujóč
-a -e:
uvažujoče pisanje
uvaževán
-a -o:
uvaževana rodbina
;
premalo uvaževana dejstva
uvédba
tudi
uvêdba -e
ž
(
ẹ̑; ȇ
)
glagolnik od uvesti:
uvedba novih strojev
/
uvedba demokracije, samoupravljanja
/
uvedba preiskave
uvedríti se
-ím se
dov.
, uvédril se; uvedrèn
(
ī í
)
star.
1.
postati veder, dobro razpoložen:
ko je to slišal, se je uvedril
2.
zvedriti se:
proti večeru se je uvedrilo
uvél
in
uvèl -éla -o
[
uveu̯
]
prid.
(
ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́
)
1.
ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost,
gladkost:
uveli cveti, listi
;
uvela rastlina
/
uvela, nagubana jabolka
//
ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil
napetost, gladkost:
uvela koža
/
ekspr.:
uvel obraz
;
uvele prsi
;
suhe, uvele roke starca
2.
ekspr.
ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč:
brezzoba, uvela ženica
3.
ekspr.
ki je (v veliki meri) prenehal obstajati:
uvela lepota
●
ekspr.
odgovarjati z uvelim glasom
neizrazitim, medlim
;
iron.
uvela lepotica
lepotica, katere lepota je v veliki meri minila
uvélo
prisl.
:
uvelo viseči listi;
prim.
uveniti
uveljavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od uveljaviti:
prizadevanja za uveljavitev človekovih pravic
/
uveljavitev slovenščine na vseh področjih
/
odločna uveljavitev sklepa, zahteve
;
uveljavitev pravice s silo, tožbo
/
gospodarska, umetniška uveljavitev
uveljáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, da postane kaj veljavno, upoštevano:
uveljaviti svoje mnenje
;
uveljaviti nove vrednote
/
uveljaviti višje cene
/
raba je uveljavila drugačno pisavo
;
nova metoda se je povsod uveljavila
2.
narediti, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled:
to odkritje ga je uveljavilo v svetu
/
težko je uveljaviti nov izdelek na trgu
3.
narediti, da postane kaj cenjeno, običajno:
nova moda je spet uveljavila dolga krila
4.
narediti, da se kaj kje uporablja:
uveljaviti slovenščino v računalništvu
//
narediti, da se kaj začne splošno uporabljati:
to ime se ni moglo uveljaviti
;
uveljaviti novo poimenovanje za kaj
/
uveljavile so se še druge kovine
5.
narediti, da kaj postane stvarnost, dejstvo:
uveljaviti odločitev, sklep
;
uveljaviti svojo voljo
;
uveljaviti zahtevo s silo
/
uveljaviti svojo oblast, pravico
;
uveljaviti s tožbo
/
uveljaviti invalidsko pokojnino
/
ker ni imel potrdila, popusta ni mogel uveljaviti
●
ekspr.
ker je pihalo, sonce ni moglo uveljaviti svoje moči
ni bilo čutiti njegove toplote
;
publ.
uveljaviti premoč na igrišču
izkoristiti, izrabiti
uveljáviti se
1.
pridobiti si veljavo, ugled:
uveljaviti se v družbi
;
uveljaviti se z odkritjem zdravila
;
politično, znanstveno se uveljaviti
;
uveljaviti se kot športnik
/
podjetje se je uveljavilo tudi v tujini
2.
nav. ekspr.
postati znan, pomemben:
prireditev se je kmalu uveljavila
;
popevka se je hitro uveljavila
postala znana, priljubljena
/
ta literarna smer se ni uveljavila
uveljávljen
-a -o:
uveljavljena igralka
;
pravilo je splošno uveljavljeno
uveljavítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na uveljavitev:
uveljavitveni pogoji
/
uveljavitvena sla
uveljávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od uveljavljati:
postopno uveljavljanje novih vrednot
/
uveljavljanje izdelkov na tujem tržišču
/
uveljavljanje slovenščine v računalništvu
/
uveljavljanje novih načel
;
uveljavljanje lastne volje
/
uveljavljanje pravice s sodiščem
/
uveljavljanje v družbi
/
široko uveljavljanje elektronike v industriji
uveljávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, da postane kaj veljavno, upoštevano:
uveljavljati svoje mnenje
;
uveljavljati nove vrednote
/
uveljavljati sodobne metode, umetniške smeri
2.
delati, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled:
uveljavljati zdravstveno kulturo
/
težko je uveljavljati nove izdelke na trgu
3.
delati, da postane kaj cenjeno, običajno:
nova moda uveljavlja pastelne barve
/
današnje življenje uveljavlja drugačne odnose
4.
delati, da se kaj kje uporablja:
uveljavljati slovenščino na vseh področjih
//
delati, da se kaj začne splošno uporabljati:
uveljavljati nova poimenovanja
;
ta beseda se vse bolj uveljavlja
/
uveljavljati so se začele tudi druge kovine
/
vse bolj se uveljavlja nov način gradnje
5.
delati, da kaj postane stvarnost, dejstvo:
uveljavljati odločitve, zahteve brez omahovanja
/
uveljavljati svojo oblast
;
uveljavljati pravico do pokojnine
/
uveljavljati načela v praksi
●
knjiž.
bela barva še bolj uveljavlja njene oblike
poudarja
;
publ.
število golov kaže, da so znali uveljavljati svojo premoč na
igrišču
izkoriščati, izrabljati
;
uveljavljati svoj vpliv
vplivati
♦
pravn.
uveljavljati odškodninski zahtevek
uveljávljati se
1.
pridobivati si veljavo, ugled:
uveljavljati se v športu, znanosti
;
uveljavljati se kot organizator, umetnik
/
tovarna se uveljavlja tudi v tujini
;
opera se vse bolj uveljavlja
2.
nav. ekspr.
postajati znan, pomemben:
prireditev se hitro uveljavlja
;
nova glasbena smer se šele uveljavlja
uveljavljajóč
-a -e:
uveljavljajoč svojo moč nad naravo, je človek začel ogrožati
samega sebe
;
uveljavljajoči se glasbenik
uveljávljan
-a -o:
strokovna načela so dosledno uveljavljana
uveljávljenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uveljaviti:
uveljavljenje novih pravil
/
uveljavljenje pravice, zahteve s silo, sodiščem
/
politično, umetniško uveljavljenje koga
uvélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje uvelega:
uvelost listov, rož
/
ekspr.
zgodnja uvelost te ženske ga je presenetila
♦
agr.
glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri rastline zaradi
zamašenosti žil venejo
uvenélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje uvenelega:
uvenelost šopka
/
ekspr.
uvenelost ustnic
uvenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
postati (u)vel:
vrtnice rade uvenijo
/
ekspr.
obraz ji je uvenel
//
ekspr.
prenehati obstajati (v veliki meri):
lepota, slava kmalu uveni
uvenèl
in
uvenél -éla -o:
uvenelo cvetje
uvéniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
postati (u)vel:
narcise hitro uvenejo
/
ekspr.
od skrbi in lakote ji je obraz uvenel
//
ekspr.
prenehati obstajati (v veliki meri):
lepota hitro uvene
uvénjen
-a -o
uvenel
:
uvenjen cvet;
prim.
uvel
,
uveneti
uvéra
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
verovanje
:
razširjena je bila uvera, da mrtvi hodijo nazaj
;
uvere in vraže
/
ljudske uvere
uvériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
prepričati
:
uveriti koga o čem
/
kar so videli, jih je uverilo
/
uveril se je, da ga ni doma
uvérjen
-a -o:
trdno uverjen človek
;
uverjen je, da ima prav
uvérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
zastar.
prepričevati
:
uverjati koga o resničnosti trditve
;
uverjati koga, da ni prepozno
●
zastar.
tukaj sem proti svoji volji, uverjam vas
zagotavljam vam
uvérjenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
prepričanost
:
njegova uverjenost se je okrepila
;
uverjenost koga v kaj, o čem
/
govoriti z veliko uverjenostjo
uvertúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
glasb.
uvodni instrumentalni stavek k večjemu odrskemu, vokalnemu glasbenemu
delu:
igrati, poslušati uverturo
;
uvertura opere, k operi
/
operna uvertura
//
takemu stavku podobna orkestralna skladba:
prva točka koncertnega programa je bila uvertura
/
koncertne uverture
2.
knjiž.,
ekspr.
uvod
:
uvertura k razpravi
/
uverturo v zbirko sestavlja šest balad
/
uvertura spopada
uvodni del
uvêsti
1
uvêdem
dov.
, uvêdel
in
uvédel uvêdla,
stil.
uvèl uvêla
(
é
)
1.
seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da
postane sposoben vključiti se vanjo:
uvesti novega delavca, novinca
/
uvesti koga v delo, kupčijo
//
seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da
jih spozna:
uvesti koga v filozofijo
;
uvesti se v teorijo
/
ekspr.
uvesti koga v skrivnosti narave
2.
seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo:
uvesti koga v družino, klub
/
poroka ga je uvedla v višjo družbo
3.
narediti, da se kaj začne uporabljati:
uvesti računalnike v izobraževalne ustanove
/
uvesti nove izraze
začeti uporabljati
;
uvesti slovenščino v vojsko
/
uvesti novo kulturno rastlino
začeti jo gojiti
4.
narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost:
uvesti nov davek
;
uvesti obvezno šolanje
/
publ.
uvesti stroge varnostne ukrepe
//
narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh:
uvesti disciplino, red
;
uvesti enakopravnost
/
uvesti novo rubriko
/
uvesti še eno avtobusno progo
/
publ.:
uvesti izboljšavo
izboljšati
;
uvesti spremembe
spremeniti
//
odločiti, da se kaj začne:
uvesti disciplinski postopek proti komu
;
uvesti preiskavo
5.
narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del:
v tretjem poglavju uvede pisatelj novo osebo
;
stoiki so uvedli v filozofijo pojem usode
6.
knjiž.
narediti uvod v kaj:
televizijski film je uvedel urednik s kratkim orisom dobe
/
igro uvede igralec s kratko pesmico
začne
●
knjiž.
uvesti nit, trak skozi luknjico
napeljati, potegniti
;
knjiž.
hodnik uvede obiskovalca v razkošno dvorano
neposredno pripelje
♦
kem.
uvesti tri nitroskupine v toluen
nadomestiti, zamenjati jih
;
mat.
uvesti novo neznanko
uvedèn
-êna -o:
ta izraz je bil uveden šele pred kratkim
;
dekle je v delo dobro uvedeno
uvésti
2
uvézem
in
uvêsti uvêzem
dov.
(
ẹ́; é
)
1.
z vezenjem narediti:
uvesti grb, začetnici
;
uvesti rože v prt
;
uvesti s svilo, z zlatom
2.
z vezenjem okrasiti:
uvesti blazino, pregrinjalo
;
uvesti pletenino z biseri
uvézen
-a -o
in
uvezèn -êna -o:
uvezeni okraski
uvézati
in
uvezáti uvéžem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
z vezanjem pritrditi v kaj:
uvezati deblo v sredo splava
/
uvezati ogredje
2.
obrt.
zalepljene, sešite dele spojiti s platnicami in hrbti:
uvezati letnik revije
/
uvezati knjigo v platnice
//
z dodatno vezavo vključiti v kaj:
uvezati zavihek na notranjo stran platnice
uvézan
-a -o:
spredaj in zadaj sta uvezana dva lista kartonskega papirja
;
uvezane pole
uvezenína
-e
ž
(
í
)
zastar.
uvezen lik, okrasek:
obleka s cvetličnimi uvezeninami
uvéžbanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
izurjenost
:
uvežbanost orkestra
/
to zahteva veliko uvežbanost
uvéžbati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
izuriti
:
uvežbati orkester
;
dobro, hitro se uvežbati
/
uvežbati športnika
strenirati
/
uvežbati telo
2.
izuriti se v čem, dobro se naučiti česa:
uvežbati gibe, nastop, vožnjo
/
uvežbati himno, predstavo
/
uvežbati hitrost
uvéžban
-a -o:
uvežban korak
;
skupina je uvežbana
;
prisl.:
uvežbano se gibati
uvíd
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od uvideti:
uvid zmote
/
te skrivnosti presegajo umski uvid
/
knjiga omogoča uvid v bistvo problema
uvídeti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
jasno spoznati, dojeti:
uvideti resnico, zmoto
;
uvideti upravičenost zahteve
;
uvidel je, da ne bo uspel
uvidévši
zastar.
:
uvidevši, da je sogovornik naveličan, je umolknil
uvidévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od uvidevati:
uvidevanje novih možnosti
;
uvidevanje resnice
uvidévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
jasno spoznavati, dojemati:
uvidevati svoje napake, nove rešitve
;
vse bolj uvidevajo, da načrt ni uresničljiv
uvidevajóč
-a -e:
uvidevajoč lastne napake, je postal prizanesljivejši
;
težko uvidevajoč človek
uvidéven
-vna -o
prid.
, uvidévnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki dojema, razume razloge, potrebe, želje koga drugega in jih pri
svojem ravnanju upošteva:
uvideven človek
;
biti uvideven do podrejenih
/
biti uvideven za napake koga
//
ki izraža, kaže dojemanje, razumevanje razlogov, potreb, želj koga
drugega:
uvideven molk
;
uvidevna prizanesljivost
2.
knjiž.
preudaren
,
pameten
:
kot uvideven voditelj takih zahtev ni upošteval
uvidévno
prisl.
:
uvidevno umolkniti
uvidévnost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
sposobnost koga, da kaj jasno spozna, dojame:
duševni bolnik je brez prave uvidevnosti
/
uvidevnost za dokaze, razloge
/
narediti po svoji uvidevnosti
2.
lastnost, značilnost uvidevnega človeka:
hvaliti, poznati uvidevnost koga
/
biti komu hvaležen za uvidevnost
uvíhati
-am
dov.
(
í
)
zavihati navznoter:
uvihati ustnico
;
rob posode se uviha
/
polž uviha tipalnice
uvíhan
-a -o:
uvihan rob
♦
arheol.
uvihano ustje posode
uvíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
zavihniti navznoter:
uvihniti rob
/
uvihniti navzdol, navznoter
2.
knjiž.
odnehati
,
odstopiti
:
kljub neuspehu ni uvihnil
uvíhnjen
-a -o:
uvihnjen rob
uvíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od uvijati:
uvijanje šibe
/
uvijanje vijakov
uvíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
z vitjem delati uporabno za ovijanje, vezanje:
uvijati vrbovo šibo
;
z vsako roko uvijati v drugo smer
2.
z vrtenjem spravljati v kaj:
uvijati žarnico
;
uvijati vijake v les
/
uvijati papir v pisalni stroj
3.
zavijati, zvijati navznoter:
te živalice plavajo tako, da hitro uvijajo rep
;
lasje so se ji začeli uvijati
//
z vitjem spravljati v kaj:
uvijati pisano nit v prejo
4.
knjiž.
kriviti
,
upogibati
:
veter uvija drevesa
;
uvijati palico
;
uvijati se sem in tja
/
hrbet se uvija ob naslonjalu
●
knjiž.
vsakega uvija, kakor hoče
si ga podreja
;
knjiž.
uvijati se pred kom
izgovarjati se, izmikati se
uvíti
uvíjem
dov.
(
í
)
1.
z vitjem narediti uporabno za ovijanje, vezanje:
uviti leskovo šibo
2.
z vrtenjem spraviti v kaj:
uviti vijak v les
/
uviti zamašek v steklenico
;
deli cevi se dajo uviti drug v drugega
3.
zaviti, zviti navznoter:
polh uvije rep
;
lasje so se ji uvili
4.
knjiž.
ukriviti
,
upogniti
:
veter je uvil drevo
;
uviti palico
/
uviti hrbet
;
uviti se nazaj
/
ekspr.
leta so ga uvila k zemlji
●
knjiž.
rad bi ga uvil po svojem kopitu
si ga podredil
;
star.
letos nas bi uvilo, če ne bi dobili posojila
spravilo v stisko, težave
;
ekspr.
cesta se uvije v dolino Krke
vijoč se pride, pripelje
uvít
-a -o:
uviti rogovi kozla
;
v les uvit vijak
uvléčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
mont.,
v zvezi
uvlečni zračni tok
zračni tok za zračenje pod pritiskom:
uvléči
uvléčem
dov.
, uvléci uvlécite
in
uvlecíte; uvlékel uvlékla
(
ẹ́
)
z vlečenjem spraviti v kaj:
uvleči trebuh
/
letalo je uvleklo kolesa
uvléčen
-a -o:
na tem mestu je koža uvlečena
uvòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
kar naj privede, pripravi koga na tisto, kar bo sledilo:
ker ni našel boljšega uvoda, je začel govoriti o vremenu
/
povedati nekaj besed za uvod
/
le počakajte, to dejanje je šele uvod
;
njen krik je bil uvod v splošen pretep
//
govorjenje, besedilo, ki naj privede, pripravi koga na tisto, kar bo
sledilo:
po obširnem uvodu je končno izrekel prošnjo
;
ta študija je uvod k filmu, v film
/
narediti kratek uvod
2.
del govora, besedila, v katerem se napove predmet, namen, določijo
osnovni pojmi:
uvod sem že napisal, prebral
;
uvod članka, pesmi
3.
v zvezi z
v
kar uvaja v kako vedo, dejavnost:
uvod v filozofijo, matematiko
/
izšla je knjiga Uvod v računalništvo
uvóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na uvod:
uvodni pogovori državnikov
;
uvoden in sklepen
/
uvodni govor, referat
;
uvodne teze
;
uvodna pojasnila
/
napisati knjigi uvodno besedo
//
ki določeno stvar začenja in je na prvem mestu:
uvodni odstavek, prizor
;
uvodni takti skladbe
;
uvodna pesem zbirke
/
uvodni članek
uvodnik
;
delo je izhajalo v Ljubljanskem zvonu kot uvodna povest
/
knjiž.
uvodna jed
predjed
♦
pravn.
uvodni zakon
zakon, s katerim se uvede kak drug zakon
uvódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
uvodna pesem:
pesem je uvodnica celega ciklusa
uvódničar
-ja
m
(
ọ̑
)
pisec uvodnikov:
uvodničar znanega časopisa
;
uvodničar in komentatorji
/
časopisni uvodničar
uvódnik
-a
m
(
ọ̑
)
članek o dnevno pomembni temi, ki izraža stališče uredništva in se
objavi na začetku časopisa, revije, navadno tiskarsko poudarjen:
napisati, objaviti uvodnik
;
naslov uvodnika
/
časopisni uvodnik
uvódnikar
-ja
m
(
ọ̑
)
star.
uvodničar
:
uvodnikar časopisa Jutro
uvódoma
prisl.
(
ọ̑
)
knjiž.
za uvod, v uvodu:
uvodoma je govoril predsednik
;
uvodoma opisati, pojasniti
/
kot smo uvodoma že omenili, je položaj zelo težek
na začetku
uvòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
zavoj navznoter:
spiralni uvoji so v bizantinski umetnosti pogosti
uvòz
-ôza
m
(
ȍ ó
)
1.
kupovanje blaga v drugi državi:
odobriti uvoz nafte
;
uvoz iz Kanade
/
publ.
uvoz in izvoz tehnologije
/
publ.
blago iz uvoza
uvoženo blago
♦
ekon.
intervencijski uvoz
//
količina blaga, kupljenega v drugi državi:
uvoz narašča
;
uvoz v vrednosti milijon dolarjev
2.
kraj, prostor, kjer se vozi v kaj:
asfaltiran uvoz k hiši, v garažo
;
zapeljati skozi uvoz, v uvoz
;
uvozi in izvozi na avtomobilski cesti
3.
glagolnik od uvoziti 2:
uvoz vlaka na postajo
uvózen
1
-zna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na uvoz 1:
uvozno blago
/
uvozno podjetje
/
uvozna luka
/
uvozne omejitve
;
uvozno dovoljenje
/
uvozna carina
;
uvozno-izvozna trgovina
uvózen
2
in
uvôzen -zna -o
prid.
(
ọ̄; ó
)
nanašajoč se na uvoz 2:
zapeljati skozi uvozna vrata
/
uvozna cesta
♦
žel.
uvozni signal
signal, ki dovoljuje ali prepoveduje uvoz vlaka na postajo
uvozíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
kraj, prostor, kjer se vozi v kaj;
uvoz
:
zapeljati na uvozišče
uvozíti
uvózim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
kupiti blago v drugi državi:
uvoziti avtomobil, knjigo, nafto
;
država bo pšenico morala uvoziti
/
publ.
uvoziti tehnologijo, znanje
/
ekspr.
nogometaše so uvozili
;
pren.
uvoziti tujo ideologijo
♦
ekon.
uvoziti kapital
narediti, da se v kaki državi v obliki posojil, investicij v
gospodarska podjetja naloži kapital iz drugih držav
2.
žel.
pripeljati (na postajo):
vlak bo uvozil po drugem tiru
3.
z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno
stopnjo delovanja:
dobro, pravilno uvoziti avtomobil
/
uvoziti motor, stroj
uteči
4.
z vožnjo, vajo narediti, da postane kdo sposoben, vajen vožnje:
konja ne uvoziš v enem dnevu
//
z vožnjo narediti, da postane kaj uporabno:
uvoziti pot
uvóžen
-a -o:
dobro, pravilno uvožen avtomobil
;
uvoženo blago
uvóznica
-e
ž
(
ọ̑
)
država, dežela, ki uvaža:
uvoznica lesa, nafte
/
država uvoznica
uvóznik
-a
m
(
ọ̑
)
kdor se ukvarja z uvozom:
to podjetje je uvoznik
;
uvozniki nafte, žita
;
uvozniki in izvozniki
/
publ.
uvoznik kapitala
uvoznína
-e
ž
(
ī
)
star.
uvozna carina:
plačati uvoznino
uvózniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na uvoznike:
uvozniški posli
/
uvozniško podjetje
uvremeníti se
-ím se
dov.
, uvreménil se
(
ī í
)
nav. 3. os.,
nar. zahodno
spremeniti se iz slabega, nestalnega vremena v lepo, ustaljeno:
po prvem jesenskem deževju se je uvremenilo
uvrstítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od uvrstiti:
uvrstitev starih stvari med nove je povzročila zmedo
/
uvrstitev pesmi v zbirko
/
uvrstitev igre na spored
/
uvrstitev izdelka v najboljši razred
/
veseliti se uvrstitve v reprezentanco
//
šport.
kar je določeno z mestom, na katero se kdo uvrsti:
doseči dobro uvrstitev
;
z zmago si je moštvo popravilo uvrstitev
uvrstíti
-ím
dov.
, uvŕstil
(
ī í
)
1.
narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino:
uvrstiti ovce med koze
;
uvrstiti v drugo skupino
/
uvrstiti koga v sprevod
2.
narediti, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote:
uvrstiti članek v knjigo, revijo
/
uvrstiti pogovor v oddajo
;
uvrstiti vprašanje na dnevni red
;
uvrstiti koga na seznam
//
narediti, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža
določilo:
uvrstiti poglavje na konec knjige
;
uvrstiti prizor v drugi del filma
/
na seznamu so ga uvrstili na peto mesto
3.
narediti, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine:
uvrstiti koga v pehoto, reprezentanco
/
ta zmaga ga je uvrstila v prvo skupino
4.
narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne
lastnosti:
uvrstiti žival med zveri
//
narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene
lastnosti sploh:
uvrstiti sliko med avtorjeva najboljša dela
/
uvrstiti koga med lažnivce
5.
narediti, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo:
uvrstiti kolesarstvo med olimpijske discipline
;
uvrstiti spolno vzgojo med šolske predmete
uvrstíti se
1.
priti v kako vrsto, skupino:
vstala sta in se uvrstila med plesalce
/
v sprevodu se je uvrstil poleg mene
//
postaviti se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo:
plesalci so se uvrstili v četvorko
;
uvrstiti se v sprevod
//
priti v vrsti na kako mesto:
za njima so se uvrstili gostje
2.
priti v kak sestav, postati del kake celote:
uvrstiti se na seznam, spisek čakajočih
3.
postati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo:
uvrstiti se med razvite države
;
uvrstiti se med sodelavce časopisa
4.
v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobiti, doseči kako mesto:
naša popevka se je uvrstila na drugo mesto
;
uvrstiti se za tujimi tekmovalci
/
uvrstiti se med deset najboljših
dobiti, doseči eno od prvih desetih mest
//
šport.
z zadostitvijo predpisanim zahtevam priti v določen položaj:
uvrstil se je na peto mesto
;
uvrstiti se v finale
/
od petdeset tekmovalcev se jih je uvrstilo le dvajset
uvrščèn
-êna -o:
biti uvrščen na drugo mesto
;
na spored uvrščene klasične drame
;
sam.:
slabše uvrščeni niso navedeni
uvŕščanje
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od uvrščati:
določiti merila za uvrščanje stvari v skupine
/
uvrščanje domačih del v spored
uvŕščati
-am
nedov.
(
ŕ
)
1.
delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino:
uvrščati stare stole med nove
;
uvrščal jih je v različne skupine
2.
delati, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote:
uvrščati besedilo v antologije, berila
/
uvrščati posnetke v oddajo
;
uvrščati vprašanja na dnevni red
/
uvrščati v jedilnik dovolj mesa in zelenjave
//
delati, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža
določilo:
na začetek, konec sporeda so uvrščali ljudske pesmi
/
na seznamih so ga uvrščali navadno na prvo mesto
3.
delati, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine:
uvrščati dobre tekmovalce v reprezentanco
/
žreb jih uvršča v tretjo skupino
4.
delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne
lastnosti:
to žival uvrščajo med sesalce
/
uvrščati telesa v trdna, tekoča in plinasta
//
delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene
lastnosti sploh:
strokovnjaki uvrščajo to delo v romantiko
/
uvrščajo ga med najboljše športnike
/
to ga uvršča med popularne politike
5.
delati, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo:
uvrščati kaj med gospodarske panoge
uvŕščati se
1.
prihajati v kako vrsto, skupino:
opazil je, da se nekateri uvrščajo za malico že drugič
//
postavljati se tako, da nastane, kar izraža dopolnilo:
igralci, plesalci se uvrščajo v četvorke
;
vojaki se uvrščajo v bojni red
/
uvrščati se v vrsto
//
prihajati v vrsti na kako mesto:
gostje so se uvrščali za gostiteljema
2.
prihajati v kak sestav, postajati del kake celote:
uvrščati se v seznam prosilcev za stanovanje
3.
postajati ena izmed enot, stvari, kot jih izraža določilo:
ta država se uvršča med največje pridelovalke kave
;
med naše sodelavce se uvrščajo vedno novi ljudje
4.
v vrednostnem, jakostnem zaporedju dobivati, dosegati kako mesto:
ta plošča, popevka se vse pogosteje uvršča na prva mesta
/
naši tekmovalci, učenci se navadno uvrščajo v najboljšo skupino
uvrščajóč
-a -e:
uvrščajoč kmete v posebno kategorijo, so vzbujali začudenje
;
ljudje, uvrščajoči se v sprevod, so molčali
uvrščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
uvrščati
:
uvrščevati v pratike poučne članke
/
uvrščevati pojave, predmete v ustrezne skupine
/
uvrščevati telesa v trdna, tekoča in plinasta
uvŕtati se
-am se
dov.
(
r̄
)
z vrtanjem priti v kaj:
ličinke se uvrtajo v les
/
ekspr.
uvrtati se v miselnost koga
uvŕtati
izvrtati
:
uvrtati predor v skale
úvula
-e
ž
(
ȗ
)
anat.
jezičasti podaljšek mehkega neba;
jeziček
:
uvula je vneta
uvuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.
tvorjen z jezičkom:
uvularni r
uzadovoljíti
-ím
dov.
, uzadovóljil
(
ī í
)
zastar.
zadovoljiti
:
pohvala ga je uzadovoljila
/
oblast je uzadovoljila ljudstvo
uzadovoljèn
-êna -o:
biti uzadovoljen
uzakonítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od uzakoniti:
uzakonitev večinskega volilnega sistema
uzakóniti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
1.
določiti, utemeljiti z zakonom:
uzakoniti kako načelo, pravico
;
uzakoniti šolsko obveznost
/
uzakoniti z ustavo
//
z zakonom priznati ali dovoliti:
uzakoniti dejansko stanje
/
uzakoniti novo oblast
;
uzakoniti vlado
2.
narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo:
uzakoniti nova načela v podjetju
/
uzakoniti pisavo
♦
pravn.
uzakoniti zakonski predlog
uzakónjen
-a -o:
uzakonjena kazen, pravica
;
uzakonjena pravila vedenja
♦
pravn.
uzakonjeno pravo
pravo, določeno z zakoni
uzakónjati
-am
nedov.
(
ọ́
)
1.
določati, utemeljevati z zakonom:
uzakonjati nove kazni, pravice
/
tak nadzor uzakonja več paragrafov
//
z zakonom priznavati ali dovoljevati:
nova ustava v marsičem uzakonja stvarno stanje
/
uzakonjati oblast
2.
delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo:
uzakonjati novo modo
/
pravopis uzakonja obe obliki
/
publ.
objektivna struktura družbe uzakonja oblastveno strukturo
določa, je vzrok
♦
pravn.
uzakonjati zakonske predloge
uzakónjenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od uzakoniti:
uzakonjenje šolske obveznosti
/
uzakonjenje nove oblasti
/
uzakonjenje pravopisnih pravil
uzakonjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
določati, utemeljevati z zakonom:
uzakonjevati nove obveznosti, pravice
;
s tem določilom so se vnaprej uzakonjevale odločbe najvišjega
sodišča
//
z zakonom priznavati ali dovoljevati:
tak položaj delavca uzakonjuje ustava
/
uzakonjevati oblast
2.
delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo:
uzakonjevati drugačne navade
/
pravopis uzakonjuje domačo pisavo te tujke
♦
pravn.
uzakonjevati zakonski predlog
uzánca
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
1.
pravn.
ustaljen običaj, navada v poslovanju:
držati se uzanc
;
poslovati po uzancah
;
mednarodne uzance
/
bančne, blagovne, trgovske, turistične uzance
/
poslovne uzance
//
zbrani in sistematizirani zapisi takih običajev, navad:
izdati, objaviti uzance
;
zbornik uzanc
/
posebne
za posamezne gospodarske dejavnosti ali posamezno vrsto blaga
, splošne uzance
za vse gospodarske dejavnosti
2.
knjiž.
ustaljene navade, pravila kake dejavnosti:
poklicne uzance
/
ta pisatelj zavestno krši pisateljske uzance
uzavéstiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
1.
narediti, povzročiti, da postane kaj sestavina zavesti:
uzavestiti kako idejo, izraz
;
uzavestiti komu drugačna načela
//
narediti, povzročiti, da se kdo česa zave:
uzavestiti (si) delo, pomen slavljenca
2.
narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja
dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje:
uzavestiti bralce, ljudi
uzavéstiti se
postati zaveden:
narod se je uzavestil
uzavéščen
-a -o:
to dogajanje v ljudeh še ni uzaveščeno
uzavéščati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
delati, povzročati, da postane kaj sestavina zavesti:
uzaveščati nove ideje
;
knjižni jezik je treba ljudem uzaveščati
uzavéščati se
postajati zaveden:
narodnostno se uzaveščati
úzda
-e
ž
(
ū
)
priprava iz brzde in jermenov, ki se da konju na glavo, da se lahko
vodi:
nadeti uzdo
;
držati, prijeti, voditi konja za uzdo
●
ekspr.
natakniti komu uzdo
omejiti ga v svobodnem ravnanju, vedenju
;
ekspr.
zna se držati, imeti na uzdi
obvladati
♦
navt.
uzda jadra
vrv, s katero se priteguje ali popušča deblo pri jadranju
;
uzda krmilne naprave
drog, veriga ali jeklena vrv, ki povezuje krmilno kolo s krmilom
úzdati
-am
nedov.
(
ȗ
)
1.
nadevati, nameščati uzdo:
uzdati konja, mulo
2.
zadrževati z uzdo:
vozniki so previdno spuščali vozove po klancu in uzdali konje
;
pren.
uzdati samega sebe
úzdje
-a
s
(
ū
)
knjiž.
uzda
:
nadeti konju sedlo in uzdje
úzi
-ja
m
(
ȗ
)
izraelska avtomatska brzostrelka:
izstreliti več rafalov iz uzija
;
vojaki z uziji
/
devetmilimetrski uzi
;
uzi z dušilcem
/
brzostrelka uzi
uzíbati
tudi
uzibáti -ljem
in
-am,
in
uzíbati -ljem
in
-am
dov.
(
í á í; í
)
knjiž.
zazibati
:
uzibati otroka v spanje
uzímiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
agr.
narediti, da pride kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se
ohrani čez zimo:
uzimiti sadje, zelenjavo
;
uzimiti v klet
;
uzimiti na prostem
♦
čeb.
uzimiti čebele, panj
uzímljenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od uzimiti:
uzimljenje sadja
uzimovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od uzimovati:
uzimovanje zelenjave
/
uzimovanje čebel
uzimováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
agr.
delati, da prihaja kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se
ohrani čez zimo:
uzimovati zelenjavo
♦
čeb.
uzimovati čebele
uzlovóljiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
zastar.
vznejevoljiti
:
pikre besede so ga uzlovoljile
uzlovóljen
-a -o:
uzlovoljen človek
;
oditi uzlovoljen
úzmati
-am
nedov.
(
ȗ
)
star.
jemati
,
krasti
:
tat uzma
;
uzmati seno
/
uzmati hrvaške, slovanske besede
jemati, prevzemati
úzmovič
-a
m
(
ȗ
)
star.
tat
,
kradljivec
:
odkriti uzmoviča
uznojíti
-ím
dov.
, uznójil
(
ī í
)
povzročiti, da postane kdo znojen, poten:
hoja ga je uznojila
uznojíti se
postati znojen, poten:
kljub mrazu se je uznojil
;
pri delu se hitro uznoji
uznojèn
-êna -o:
priti ves uznojen
;
uznojeno čelo
uzréti
-èm
dov.
, uzŕl
(
ẹ́ ȅ
)
knjiž.
zagledati
:
uzreti drevo, luč
;
skozi okno uzreti smešen prizor
;
ko sta se uzrla, sta si stekla naproti
/
oko je uzrlo tujca
/
uzreti priložnost za srečanje
;
uzreti rešitev
●
star.
uzreti luč sveta v kmečki hiši
roditi se; biti kmečkega rodu
uzŕt
-a -o:
v ogledalu uzrta podoba
uzuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
navaden
,
običajen
:
uzualna razlaga
/
uzualni ljudje
uzurpácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
nezakonita, nasilna prilastitev:
uzurpacija oblasti, vladanja
/
uzurpacija kraljestva
uzurpátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor si nezakonito, nasilno prilasti oblast:
upreti se uzurpatorju
/
uzurpator oblasti
uzurpátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uzurpatorje:
uzurpatorska oblast
/
uzurpatorsko spreminjanje skupne lastnine v zasebno
uzurpírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
nezakonito, nasilno si prilastiti:
uzurpirati oblast
;
uzurpirati (si) vodstvo
●
knjiž.,
ekspr.
uzurpiral si je moj sedež
ga samovoljno zasedel
uzurpíran
-a -o:
uzurpirane pravice
úzus
-a
m
(
ȗ
)
1.
knjiž.
navada
,
običaj
:
mednarodna izmenjava teh podatkov je že uzus
2.
jezikosl.
splošna raba:
pri določanju stilnih značilnosti besed upošteva slovar tudi uzus
/
jezikovni, knjižni uzus
užágati
-am
dov.
(
ȃ
)
z žaganjem raniti, poškodovati:
odmakni se, da te ne užagam
užágati se
zmotiti se pri žaganju:
užagati se za nekaj centimetrov
užalítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od užaliti:
pozabiti užalitev
užalíti
in
užáliti -im
dov.
(
ī á ā
)
1.
narediti, reči kaj, kar prizadene čast, ugled koga:
užalili so ga, ker ga niso povabili
;
da jih ne bi užalil, je darilo sprejel
;
s svojo odločitvijo užaliti koga
/
užaliti čast, ponos koga
prizadeti
//
z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročiti čustveno prizadetost
koga:
tako govorjenje, ravnanje bi vsakogar užalilo
2.
zastar.
užalostiti
:
njegova nesreča je užalila tudi sosede
;
užalila se je, ker ga ni bilo
/
srce se mu je užalilo
užalíti se
in
užáliti se
nar. primorsko
postati užaljen:
tako nevljudno so mu povedali, da se je užalil
;
ponosen je, zato se hitro užali
/
saj se ne boste užalili, če povem naravnost
●
zastar.
užalilo se ji je in orosile so se ji oči
postala je otožna, ganjena
;
zastar.
užalilo se mu je po njih
stožilo se mu je
;
zastar.
užalilo se mu je, da ni shranil potrdila
postalo mu je žal
užáljen
-a -o:
užaljen človek
;
biti, oditi užaljen
;
užaljen v svojih čustvih
;
užaljena čast
;
ekspr.
užaljeno samoljubje
/
kot opravičilo
ne bodite užaljeni, če vas nekaj vprašam
;
prisl.:
užaljeno gledati, molčati
užáljenec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
užaljen človek:
molk užaljenca
užáljenka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
užaljena ženska:
užaljenka je molčala
užáljenost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje užaljenega človeka:
užaljenost ga je minila
;
premagati, prikrivati užaljenost
;
molčati iz užaljenosti
/
povedati z užaljenostjo
užalostíti
-ím
dov.
, užalóstil
in
užalostíl
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da postane kdo žalosten:
nezgoda ga je užalostila
;
užalostiti koga z govorjenjem
užalostíti se
postati žalosten:
ko je to izvedel, se je užalostil
/
ekspr.
ob pogledu nanj so se njene oči užalostile
užaloščèn
-êna -o:
užaloščen človek
;
oditi užaloščen
;
prisl.:
užaloščeno kaj povedati
užalóščati
-am
nedov.
(
ọ́
)
žalostiti
:
to pomanjkanje volje nas užalošča
užaloščênost
-i
ž
(
é
)
stanje užaloščenega človeka:
materina užaloščenost
užaríti
-ím
tudi
užáriti -im
dov.
, užáril
(
ī í; ā ȃ
)
s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti:
elektrika užari spiralo, žico
;
kovina se užari
●
ekspr.
morje se je užarilo v jutranjem soncu
postalo rdeče, žareče
;
ekspr.
užariti se od popitega vina
postati rdeč, vroč
užárjen
-a -o
tudi
užarjèn -êna -o:
užarjeno jeklo
užêjati
-am
dov.
(
ȇ
)
povzročiti občutek potrebe po pijači:
dolga pot jih je užejala
užêjati se
postati žejen:
od vročine, pri delu se užejati
užêjan
-a -o:
užejan človek
;
ker je bil užejan, je izpil vse
●
ekspr.
užejana zemlja
dežja, vlage zelo potrebna zemlja
užéti
užánjem
dov.
,
nam.
užét
in
užèt
(
ẹ́ á
)
pri žetju raniti, poškodovati:
užeti zajca
;
pazi, da se ne užanješ
užgáti
užgèm
dov.
, užgál
(
á ȅ
)
ekspr.
1.
močno udariti:
užgati fanta
;
užgati po hrbtu, ustih
;
užgati po konjih
;
užgati z bičem, s pestjo
//
pog.
začeti močno streljati:
prislonil je puško in užgal
/
izza grmovja je užgal mitraljez
;
topovi so spet užgali po mestu
2.
pog.,
navadno v zvezi z
jo
hitro oditi, zbežati:
užgati jo proti domu
;
hotel jo je užgati čez plot
●
ekspr.
užgati pesem
vneto, ognjevito zapeti
užígati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
ekspr.
močno udarjati, tepsti:
užigati ujetnika
;
užigati po hrbtu
;
užigati z bičem, gumijevko
//
pog.
močno streljati:
strelci spet užigajo po sovražniku
;
užigati z brzostrelko
/
topovi užigajo po naselju
●
ekspr.
godci spet užigajo
vneto, ognjevito igrajo
užítek
-tka
m
(
ȋ
)
1.
občutek telesnega, duševnega ugodja:
čutiti, imeti užitek ob čem
;
vzbujati užitek
;
drhteti od užitka
;
z užitkom gledati kaj
/
estetski, spolni, športni, telesni užitek
/
hoja mi je v velik užitek
/
ekspr.
užitek neskaljenega miru
//
kar vzbuja, povzroča tak občutek:
odpovedati se kakemu užitku
;
ekspr.
hlastati za užitki
;
ekspr.
zemeljski užitki
;
cigarete, pijača in drugi užitki
/
delo, igranje mu je užitek
;
vožnja je postala užitek
//
v povedni rabi,
z nedoločnikom
izraža ugodje ob dejanju, kot ga izraža nedoločnik:
užitek je hoditi skozi pomladni gozd
;
poslušati njeno petje je užitek
2.
pravn.
služnostna pravica uporabljati in uživati tujo stvar:
izgovoriti, pridržati si užitek
;
užitek gozda, zemljišča
/
dosmrtni užitek
;
nepravi užitek
katerega predmet je potrošna stvar
//
služnostna uporaba stvari:
dati hišo, kmetijo v užitek
;
imeti pravico do užitka
užíten
-tna -o
prid.
, užítnejši
(
í ī
)
1.
primeren, uporaben za uživanje:
užitni deli rastlin
;
meso galebov ni užitno
;
ta hrana, pijača je sicer že stara, vendar je še užitna
/
užitne in neužitne gobe
;
ostrige in druge užitne školjke
;
užiten in strupen
2.
ekspr.
dober
,
kvaliteten
:
kosilo je bilo še kar užitno
/
užiten roman
●
ekspr.
fant se ji je zdel lep, užiten
prijeten
;
ekspr.
ta film je še danes užiten
vreden gledanja
♦
agr.
užitna zrelost
zrelost, pri kateri so plodovi najboljši za uživanje
;
bot.
užitni smrček
;
pravn.
užitna pravica
nekdaj
uživalna pravica
užíti
užíjem
dov.
(
í ȋ
)
1.
sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta:
danes ni še ničesar užil
;
užiti preveč piva, žganja
/
užiti kapljice, tablete
;
s hrano je užil tudi strup
zaužil
2.
uporabiti kaj za zadovoljitev svojih potreb:
svojega bogastva ni mogel, znal užiti
/
ekspr.
užiti telo, ustnice koga
3.
biti deležen česa:
užiti čast, sramoto
;
užil je malo materine ljubezni
;
v življenju je užil veliko hudega
//
imeti, doživeti čustva, občutke tega, kar izraža določilo:
užiti velik strah, veselje
/
takega mraza v življenju še ni užil
občutil
/
užiti nekaj lepih dni
●
zastar.
ves denar je užil sam
porabil
;
knjiž.
v tem kraju sem užil mladost
preživel
užíti se
zastar.
naužiti se:
užiti se veselega življenja
užít
-a -o:
užita hrana
;
užito veselje
užítje
-a
s
(
ī
)
zaužitje
:
užitje strupa
●
star.
kjer je veliko vpitja, je malo užitja
hrane, pijače
užítkar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
pravn.
kdor ima pravico užitka:
užitkar gozda, hiše
2.
nar.
preužitkar
:
na starost je bil užitkar
3.
ekspr.
kdor teži za uživanjem, užitki:
pravi, velik užitkar
;
užitkarji na jahtah, otokih
;
avtomobili za užitkarje
/
adrenalinski, smučarski, vozniški užitkar
;
gurmanski, kulinarični, vinski užitkar
užítkarica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
pravn.
ženska, ki ima pravico užitka:
užitkarica zemljišča
2.
nar.
preužitkarica
:
ko je prišla snaha v hišo, je stara gospodinja postala užitkarica
3.
ekspr.
ženska, ki teži za uživanjem, užitki:
prava, velika užitkarica
užitkáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
težiti za uživanjem, užitki, močno uživati:
užitkariti na morju, v zidanici
;
užitkariti ob hrani
/
užitkariti na različne načine
užitkárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od užitkariti:
užitkarjenje pod tropskim soncem
užítkarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na užitkarje ali užitkarstvo:
užitkarska pravda
/
užitkarski kot
/
užitkarski sprehodi, trenutki
;
užitkarska vožnja
;
užitkarsko branje
;
užitkarsko poležavanje, popotovanje
užítkarstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
pravn.
dejstvo, da je kdo užitkar:
pravde v zvezi z užitkarstvom
2.
nar.
preužitkarstvo
:
zaradi užitkarstva se ne pritožuje
užitkažêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
željen užitka, užitkov:
užitkaželjen človek
užitkažêljnost
-i
ž
(
é
)
želja po užitkih:
pridobitništvo in užitkaželjnost
/
njegova užitkaželjnost je znana
užitnína
-e
ž
(
ī
)
pravn.,
do 1945
krajevni davek od prodaje tržnega blaga:
pobirati užitnino
;
užitnina od vina
užitnínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na užitnino:
užitninski dohodek od mesa, pijač
/
užitninski davek
užitnina
užítnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost užitnega:
užitnost jedi
/
užitnost gob
/
ekspr.
užitnost zgodbe
uživáč
-a
m
(
á
)
1.
ekspr.
kdor teži za uživanjem, užitki:
razuzdan, strasten, velik uživač
;
uživači v ljubezni
/
estetski, literarni uživač
2.
zastar.
uživalec
:
uživači opija
/
uživač vinograda
uživálec
-lca
[
uživau̯ca
tudi
uživalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj uživa:
uživalec surove hrane
/
uživalci mamil
/
uživalec stanovanja, vinograda
/
uživalci pokojnin
/
ustvarjalci in uživalci umetnin
/
uživalci miru, udobja
●
star.
z novimi davki so spet prizadeti uživalci
potrošniki, porabniki
uživálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uživanje:
uživalne navade
/
uživalna meja
meja zemljišča, do katere sega uživanje
;
uživalna pravica na nacionaliziranem zemljišču
♦
zgod.
uživalni lastnik
v fevdalizmu
imetnik pravice do uživanja določenega dohodka od nepremičnin
uživálka
-e
[
uživau̯ka
tudi
uživalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska ali država, ustanova, ki kaj uživa:
uživalka mamil, viskija
;
uživalka pokojnine
/
pastirska skupnost je bila le uživalka pašnika, ne pa lastnica
uživálski
-a -o
[
uživau̯ski
in
uživalski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na uživalce ali uživanje:
uživalska narava, strast
/
uživalski človek
uživáncija
-e
ž
(
á
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
uživanje
,
užitek
:
letošnje poletje zaznamuje uživancija
;
dan za uživancijo
;
garanje, počitnice, zabava in uživancija
/
jesenska, nedeljska, poletna uživancija
;
uživancija na morju
;
avto, vrtiček za uživancijo
/
to je čista uživancija!
užívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od uživati:
uživanje hrane, tekočine
/
uživanje bogastva
/
uživanje hiše
;
dati komu zemljišče v uživanje
/
uživanje pokojnine
/
uživanje posebnih pravic
/
potreba, sla po uživanju
;
uživanje in trpljenje
/
uživanje ob nesreči drugih
/
estetsko, spolno uživanje
/
uživanje miru, sreče
uživáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na uživače:
uživaški človek
/
uživaško življenje
uživáško
prisl.
:
uživaško govoriti
uživáštvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
način življenja, ki teži za uživanjem, užitki:
askeza in uživaštvo
/
glavni potezi njegovega značaja sta krutost in uživaštvo
uživátelj
-a
m
(
ȃ
)
star.
uživalec
:
uživatelj dohodkov
/
sam ni ustvarjal, bil pa je navdušen uživatelj literature
užívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta:
bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine
;
uživati krompir, zelenjavo
;
to se uživa tudi surovo
/
uživati mamila
;
uživati tablete, zdravila
2.
uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb:
uživati bogastvo, premoženje
/
ekspr.
uživati sadove svojega dela
3.
pravn.
služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati:
uživati gozd, hišo, zemljišče
4.
kot upravičenec dobivati, prejemati kaj:
uživati visoke dohodke
;
uživati pokojnino, štipendijo
//
kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega:
uživati avtonomijo
;
uživati olajšave, prednosti
;
uživati enake pravice kot drugi
♦
pravn.
uživati imuniteto
imeti jo priznano
5.
biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega:
uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga
/
ekspr.
vesel sem, da spet uživam vašo družbo
da sem spet v vaši družbi
/
uživati dobro ime
;
uživati sloves dobrega gospodarja
6.
živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje:
mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati
;
užival je, dokler je bil mlad
/
uživati mladost, življenje
7.
doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje:
uživati nad lastnimi domislicami
;
uživati ob kajenju, v kajenju
;
uživati pri mučenju
;
zelo uživa v vodi
/
čutno, estetsko, spolno uživati
//
ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno
ugodje:
uživati lepoto, naravo
;
umolknili so in uživali čudovit razgled
/
uživati umetnino
//
biti deležen stanja, kot ga izraža določilo:
uživati mir, srečo, udobje
/
uživati oddih, počitnice
●
on že uživa plačilo v nebesih
v krščanskem okolju
je že umrl kot dober, pošten človek
;
še zmeraj uživa prostost, svobodo
je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi
uživáje
:
molčali so, uživaje dobro kosilo
uživajóč
-a -e:
veselo peti, uživajoč v jasnem jutru
;
uživajoč pogled
užívan
-a -o:
v teh krajih je vino prepogosto uživano
užlébiti
-im
tudi
užlebíti -ím
dov.
, užlébil
(
ẹ̄ ẹ̑; ī í
)
1.
narediti žleb, žlebove v kaj, na kaj:
užlebiti les
;
užlebiti rob, stranico
/
ekspr.
kolesa so užlebila v kolovoz globoki tirnici
2.
dati, postaviti kaj v žleb, vdolbino česa:
užlebiti letev, tram
/
užlebiti vrata
užlébljen
-a -o
tudi
užlebljèn -êna -o:
deske so med seboj užlebljene
;
užlebljena vrata vagona
užúgati
-am
dov.
(
ū
)
ekspr.
ugnati
,
premagati
:
užugati nasprotnika, sovražnika
;
s komer se tepe, vsakega užuga
/
pes je užugal volka
/
užugati koga z jezikom
/
niti starost ga ni užugala
/
užugati radovednost, skušnjavo