ú 1 -- in -ja m ( ū )
dvaindvajseta črka slovenske abecede: napisati u ; veliki U ; cev v obliki črke U ; z malim u ; ležeči u-ji
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi u

ú -- kot imenovalni prilastek
dvaindvajseti po vrsti: točka u
♦ metal. profil U profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki U

ú- prvi del zloženk
nanašajoč se na u:
♦ metal. U-profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki U

ú 2 medm. ( ȗ )
posnema tuljenje, hud jok: u, u, u, zavija burja okrog oglov ; u, u, je prestrašeno jokal otrok
// posnema glas sove: u, u, u, se je oglašala sova ; sam.: zaslišali so zategli sovji u, u, u

ù 3 medm. ( ȕ )
1. izraža začudenje, presenečenje: u, kako si bila pridna ; hitro, hitro! U, kaj pa je
2. izraža podkrepitev trditve: u, kako bobni ; u, si občutljiva

u... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) v zvezi s se usmerjenosti dejanja z višjega mesta, položaja na nižjega: ugrezati se, usedati se / ulekniti se
b) premikanja stran: ubežati, uiti, uteči / umakniti se
c) dosege zaželenega namena, cilja: ublažiti / uokviriti, ustekleničiti / udobrovoljiti, uenosmeriti, upokončiti / ubesediti, učlovečiti / udomačiti, upijaniti / uhoditi, uigrati se / upliniti, utekočiniti se
č) v zvezi s se zmanjšanja česa kot posledice dejanja: ukuhati se, uskočiti se, usušiti se
d) v zvezi s se napake, pomote pri dejanju: umeriti se, uračunati se, ušteti se
e) povzročitve škode, poškodbe z dejanjem: urezati, ustriči / usekati se
f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): ubraniti, uloviti / uleči se
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: udor, udoren, udrtje, usedlina

uáu [ u̯au̯ ] medm. ( ȃ ) pog.
izraža navdušenje: uau, kako je lepo; prim. vav

ubádanje -a s ( ȃ )
glagolnik od ubadati se: ubadanje z otroki ji je vzelo veliko časa / ubadanje s pisanjem

ubádati se -am se nedov. ( ȃ ) ekspr.
1. z naporom opravljati opravila, dela v zvezi s tem, kar določa sobesedilo: ubadati se s kmetijo ; sama se ubada z otroki in gospodinjstvom / dolgo se že ubada s tem delom ga z naporom opravlja
2. ukvarjati se s čim neprijetnim, težavnim: kar sam se ubadaj s tem problemom ; noče se ubadati z nepomembnimi stvarmi / vse življenje se ubada s težavami jih ima
// ukvarjati se s čim sploh: ubadati se z obrtjo

ubèg in ubég -éga m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
zastar. pobeg 2 : ubeg iz zapora

ubégel -gla -o [ ubegəu̯ ] prid. ( ẹ́ )
star. pobegel : ubegli ujetniki

ubéglec -a [ ubegləc ] m ( ẹ̑ )
zastar. ubežnik : zasledovati ubegleca

ubégniti -em dov. , tudi ubegníte; tudi ubegníla ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. pobegniti : poskušati ubegniti / ubegniti nevarnosti umakniti se pred njo, se ji izmakniti

ubelíti in ubéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
star. obeliti 1 : ubeliti platno / skrbi ubelijo lase / ubeliti deblo

ubéljen -a -o:
ubeljene rjuhe

ubesédenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ubesediti: brez ubesedenja svojih občutkov človek sebe nikoli ne more zares spoznati ; način ubesedenja ; nezmožnost ubesedenja

ubesedíliti -im dov. ( í ȋ )
izraziti z besedilom: ubesediliti grafični prikaz ; ubesediliti niz sličic ; govorno, pisno ubesediliti

ubesedítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ubesediti: ubeseditev dogodkov ; sodobna ubeseditev antičnega mita ; tehnika ubeseditve

ubeséditi -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
izraziti z besedami: ubesediti doživetja, misli

ubeséden -a -o:
ubesedene misli ; proti koncu romana se ubesedena snov začenja ponavljati

ubesedítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ubeseditev: ubeseditveni postopek / ubeseditvena sredstva

ubesedoválec -lca [ ubesedovau̯ca tudi ubesedovalca ] m ( ȃ )
kdor kaj ubeseduje, zna ubesedovati: je mojstrski ubesedovalec

ubesedoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ubesedovanje: ubesedovalni postopek / ubesedovalne prvine

ubesedovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ubesedovati: ubesedovanje snovi v romanu ; način ubesedovanja

ubesedováti -újem nedov. ( á ȗ )
izražati z besedami: ubesedovati dogodke

ubežáti -ím dov. , ubéži; ubéžal tudi ubêžal ( á í )
1. z begom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: ubežati sovražniku / ubežati pred zasledovalci
// ekspr. umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: ubežati kazni / ubežati usodi / za las je ubežal smrti
2. star. pobegniti , zbežati : obljubil je, da ne bo poskušal ubežati ; ubežati od doma / pes se je strgal z verige in ubežal ušel ; ubežati od vojakov dezertirati

ubéžen -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. nanašajoč se na beg, pobeg: ubežni nameni / ubežni rovi v brlogu
// star. pobegel : ubežni vojak ; ubežna skupina
♦ astron. ubežna hitrost hitrost, ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa ; mat. ubežna ravnina s projekcijsko ravnino vzporedna ravnina skozi projekcijsko središče

ubéžnica -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki ubeži, pobegne: ujeti ubežnico ; ubežnica iz vzgojnega doma
2. tipka na računalniški tipkovnici za prekinitev programa: pritisniti ubežnico ; zavrniti spremembe v dokumentu z ubežnico ; vnašalka in ubežnica

ubéžnik -a m ( ẹ̑ )
kdor ubeži, pobegne: zasledovati ubežnika ; ubežnik iz zapora / knjiž. politični ubežnik politični begunec ; vojaški ubežnik dezerter

ubéžniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ubežnike: ubežniška skupina / knjiž. ubežniška vlada begunska vlada

ubéžništvo -a s ( ẹ̑ )
dezerterstvo : na fronti se je širilo ubežništvo / kaznovati ubežništvo s smrtjo

ubijáč -a m ( á )
1. priprava za ubijanje z udarcem: imeti v roki, žepu ubijač ; ubiti ribo z ubijačem ; lesen, železen ubijač
2. zastar. ubijalec : kaznovati ubijača

ubijálec -lca [ ubijau̯ca ] m ( ȃ )
1. kdor ubije človeka: najti, ujeti ubijalca ; morilci in ubijalci / bolezenski ubijalec ; ubijalec iz ljubosumnosti
2. ekspr. kdor povzroči, da kdo izgubi kaj duševnega: on je ubijalec najine ljubezni

ubijálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ubijanje: ubijalna sla / ubijalno orožje

ubijálka -e [ ubijau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki ubije človeka: soditi ubijalki ; požigalka in ubijalka

ubijálski -a -o [ ubijau̯ski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ubijalce ali ubijanje: ubijalsko orodje, orožje / ubijalski pogled / ubijalski mraz zelo hud

ubíjanje -a s ( í )
glagolnik od ubijati: ubijanje ljudi ; sla po ubijanju / množično ubijanje / ubijanje živali / ubijanje upanja, volje do dela / ubijanje časa s klepetanjem / ubijanje z delom, s kmetijo

ubíjati -am nedov. ( í )
1. z udarci, s silo povzročati smrt
a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati
b) živali: ubijati kače
// s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija ; visoka temperatura ubija bakterije
2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe
// v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev
3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija ; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija
4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja ; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost
5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas
● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh

ubíjati se
1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali
2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki
3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije
// zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke ; ubijati se na kmetiji, po njivah ; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju
// s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov ; ubijati se s problemom
4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu
● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim ; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi

ubijajóč -a -e:
ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel ; ubijajoči streli ; enolično delo je ubijajoče ; prisl.: ubijajoče dolgo čakati ; ubijajoče zanič zelo

ubíjan -a -o:
kriki ubijanih ljudi

ubikácija -e ž ( á )
knjiž. kraj, prostor, kjer kaj je, se nahaja: ubikacija svetišča / železniške ubikacije stavbe, zgradbe ; vinske gorice z ubikacijami za vinogradnike z domovi, s stanovanji

ubikvitéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. dejstvo, da kaj je, se nahaja povsod, povsodnost: načelo ubikvitete

ubirálec -lca [ ubirau̯ca tudi ubiralca ] m ( ȃ )
zastar. uglaševalec : ubiralec glasbil

ubirálka -e [ ubirau̯ka tudi ubiralka ] ž ( ȃ )
glasb. ozka, podolgovata deščica na godalih in brenkalih, ob katero se s prsti pritiskajo strune in s tem spreminja višina tonov: ebenovinasta ubiralka ; ubiralka na kitari, violini ; prijemi na ubiralki

ubíranje -a s ( ī )
glagolnik od ubirati: ubiranje razglašenih strun / navadil se je ubiranja lastnih poti

ubírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto: ubirati glasove pevcev ; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj
// star. uglaševati : nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati
2. ekspr. igrati , peti 2 : fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare igra na kitaro
3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, hoditi kod: vsak dan ubira isto pot ; ubirala sta stranske poti ; ubirali so smer proti severu
// s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti , hoditi : konj je počasi ubiral pot ; ubirala sta pot po bližnjicah
4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , hoditi : peš jo je ubiral za njimi ; hitro sta jo ubirala po strmini ; kam jo ubiraš
5. ekspr. ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubirati nove metode, novo taktiko ; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju ne biti pretirano dovzeten za vplive
● ekspr. ubirati korake, stopinje za kom hoditi ; ekspr. molče sta ubirala dolge korake hodila z dolgimi koraki

ubírati se teh.
biti tak, da se drug drugemu prilega: zobniki se morajo pravilno ubirati

ubirajóč -a -e:
pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu

ubistríti se -ím se dov. , ubístril se; ubistrèn ( ī í )
postati bister, zelo prozoren: voda se ubistri

ubíti ubíjem dov. , ubìl ( í ȋ )
1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
a) človeka: napadalec je potnika ubil ; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec
// s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem
// v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel
3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo ; vročina me hitro ubije
4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil
// povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu ; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral
5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem
6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo ; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
7. v medmetni rabi izraža podkrepitev
a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem
b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval ; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi ; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben ; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari ; pog. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte

ubíti se
1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil ; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš
2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom
3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila
● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor ; zastar. ubiti si nos razbiti si

ubívši star. :
ubivši stražarja, so imeli pot prosto

ubít -a -o:
ubit človek ; ubit pogled, smeh ; našli so ga ubitega ; ubite barve ; ubita šipa ; ubit v vojni ; duševno ubit ; spati kot ubit zelo trdno
♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže ; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati ; ubito rumena barva ; sam.: pokopati ubite

ubítje -a s ( ȋ )
glagolnik od ubiti: ubitje šipe
● knjiž. ubitje človeka uboj

ubítost -i ž ( ȋ )
stanje ubitega: ubitost živali / ekspr. duševna, telesna ubitost

ublaževálen -lna -o prid. ( ȃ )
blažilen : ublaževalno sredstvo

ublaževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ublaževati: ublaževanje bolečine / ublaževanje napetosti, nasprotij

ublaževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj manj
a) neprijetno, hudo: ublaževati bolečine
b) neprijetno, boleče: ublaževati udarce
c) ostro, negativno: ublaževati kritiko
2. delati, da se kaj pojavlja
a) v manj izraziti obliki: ublaževati klance, strmine / ublaževati nasprotja
b) v manj visoki stopnji: ublaževati vročino
3. knjiž. delati kaj blago, milo: sreča mu ublažuje poteze na obrazu

ublažujóč -a -e:
ublažujoča opomba

ublažítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ublažiti: ublažitev bolečine / ublažitev posledic nesreče / ublažitev kazni

ublažíti -ím dov. , ublážil ( ī í )
1. narediti kaj manj
a) neprijetno, hudo: z obkladki ublažiti bolečine / ublažiti posledice / ublažiti kazen
b) neprijetno, boleče: ublažiti padec, udarec
c) ostro, negativno: ublažiti kritiko, stališče
2. narediti, da se kaj pojavlja
a) v manj izraziti obliki: ublažiti pritisk / ublažiti ovinek
b) v manj visoki stopnji: ublažiti jezo, žejo / ublažiti učinek kisline
3. knjiž. narediti kaj blago, milo: sreča mu je ublažila obraz

ublažèn -êna -o:
s humorjem ublažena satira

ubóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
1. nav. ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden: otroci so v vojni najbolj ubogi ; šel je domov ves strt in ubog / njeno ubogo srce je polno dvomov ; ne mučite naših ubogih ušes s tako glasbo / ubogi siromak se je vsem smilil ; uboga sirota ; ubogo trpeče ljudstvo / ubogo paro vsi izkoriščajo / kot nagovor ubogi otrok, kaj so ti storili
2. ekspr. slaboten , onemogel : po bolezni je še vsa uboga / njegove uboge noge ga ne držijo več
3. star. ki ima malo materialnih dobrin; reven , siromašen : njegov oče je samo ubog kmet ; niso tako ubogi, kot si mislite ; iz tujine se je vrnil še bolj ubog / uboge vasi revne
4. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: prepirajo se za tisto ubogo premoženje
// z oslabljenim pomenom poudarja majhno količino: kaj pa boš kupil za tiste uboge dinarje, pog. fičnike
5. ekspr. skromen : vzela je svojo ubogo prtljago in odšla ; v mestu imajo samo en ubog hotel
● iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven ; ekspr. uboga gmajna izkoriščano, zatirano ljudstvo

ubógo prisl. :
ubogo živeti ; star. v tem romanu je ubogo malo izvirnega zelo malo ; sam.: pomagati ubogim in bolnim

ubóganje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od ubogati: uboganje staršev / naučiti psa na uboganje

ubógati -am dov. in nedov. ( ọ̑ )
1. narediti, ravnati tako, kot kdo zahteva, predlaga: otrok uboga starše ; pes uboga gospodarja ; ti mu reci, mene ne uboga ; v vsem ga uboga ; ubogati na migljaj, ekspr. na prvo besedo ; konj uboga na poteg vajeti ; hitro, takoj, ekspr. slepo ubogati / ta deklica rada uboga je ubogljiva / ubogati povelje, ukaz
● preg. kdor ne uboga, ga tepe nadloga zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega
// upoštevati pri svojem ravnanju: ni ubogal nasveta ; ubogati svojo pamet, razum
2. ekspr. zadovoljivo reagirati, odzivati se na določena dejanja, ukrepe: dolgo se je trudil, da bi ga letalo ubogalo / noge ga ne ubogajo ne more več hoditi ; oči ga ne ubogajo ne more več gledati ; leva roka ga ne uboga ne more delati z njo ; spomin ga za zdaj še uboga ima še dober spomin

ubogljív -a -o prid. , ubogljívejši ( ī í )
ki (rad) uboga: ubogljiv otrok ; biti, postati ubogljiv ; preveč, zelo ubogljiv / ekspr. avtomobil je ubogljiv in se ga da lepo voziti

ubogljívo prisl. :
ubogljivo izpolnjevati ukaze

ubogljívost -i ž ( í )
lastnost ubogljivega človeka, zlasti otroka: ubogljivost otroka / starši zahtevajo ubogljivost

ubógost -i ž ( ọ̄ )
knjiž. revnost , siromašnost : zavedati se svoje ubogosti

ubòj -ôja m ( ȍ ó )
glagolnik od ubiti 1: zagrešiti uboj ; biti obsojen zaradi uboja / uboj iz koristoljubja, ljubosumnosti ; uboj na zahrbten način
♦ pravn. naklepni uboj naklepna povzročitev smrti človeka; umor ; uboj na mah v močni razdraženosti

ubójen -jna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. ubijalen : ubojni namen / delo je bilo ubojno ubijajoče
♦ voj. ubojni učinek ; ubojna letalska bomba

ubójnik -a m ( ọ̑ )
zastar. ubijalec : roparji in ubojniki / ubojniki kralja

ubójstvo -a s ( ọ̑ )
zastar. uboj : biti zaprt zaradi ubojstva

ubóren -rna -o prid. , ubórnejši ( ọ́ ọ̄ )
star. reven , siromašen : uboren človek / uborna kmetija / uborna hrana ; uborne zaloge majhne, nezadostne

ubórno prisl. :
uborno živeti

ubórnost -i ž ( ọ́ )
star. revnost , siromašnost : ubornost obleke / sramuje se svoje ubornosti

ubóščina -e ž ( ọ̑ )
knjiž. revščina , siromaštvo : prizadevale so jih skrbi in uboščina / živeti v uboščini

ubóštvo -a s ( ọ̑ )
knjiž. revščina , siromaštvo : gospodarska kriza je povečala uboštvo / živeti v uboštvu / duhovno, miselno uboštvo

ubóžati -am dov. ( ọ̑ )
zastar. obubožati : družina je ubožala ; popolnoma ubožati

ubóžček -čka m ( ọ̑ )
1. ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden človek: ubožček se je hudo ranil / kot nagovor kaj se je zgodilo, ubožček
2. star. revež , siromak : dati ubožčkom hrano in obleko

ubóžec -žca m ( ọ̑ )
1. ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden človek: ubožec je hudo bolan / kot nagovor ubožec, kaj so ti storili
2. star. revež , siromak : razdeliti denar med ubožce
● knjiž. asiški ubožec sv. Frančišek Asiški

ubóžen -žna -o prid. , ubóžnejši ( ọ́ ọ̄ )
star. reven , siromašen : ubožen študent ; bili so zelo ubožni ; ubožna družina / ubožno pohištvo skromno
● ubožna hiša ubožnica
♦ pravn. ubožno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe

ubóžno prisl. :
ubožno živeti ; ubožno oblečen človek ; sam.: ubožni in bogati

ubóžica -e ž ( ọ̑ )
ekspr. usmiljenja, pomilovanja vredna ženska: ubožica že dolgo boleha / kot nagovor ti ubožica, kaj si morala prestati

ubóžnica -e ž ( ọ̑ )
nekdaj zavod za ljudi brez dohodkov: umrl je v ubožnici ; mestna, občinska ubožnica

ubóžnik -a m ( ọ̑ )
star. revež , siromak : pomagati ubožnikom ; vaški ubožniki

ubóžniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ubožnico: ubožniška uprava / ubožniški ljudje

ubóžnost -i ž ( ọ́ )
star. revnost , siromašnost : skrivali so svojo ubožnost / živeti v ubožnosti / duševna ubožnost duševna revščina

ubóžnosten -tna -o prid. ( ọ́ )
pravn., nekdaj, v zvezi ubožnostno spričevalo listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe:

ubraníti in ubrániti -im dov. ( ī á )
1. s svojo dejavnostjo, zlasti vojaško, preprečiti, da kdo kaj zavzame, zasede: vojaki so ubranili most ; ubraniti mesto, položaje ; ubraniti s topovi ; težko ubraniti / ubraniti mesto pred napadalci
2. s svojo dejavnostjo preprečiti, da se komu kaj vzame: ubraniti družinsko čast ; ubraniti svoj ugled / država je ubranila svojo neodvisnost
3. v zvezi s pred s svojo dejavnostjo preprečiti, da kaj kam pride, kaj poškoduje: ubraniti obraz pred čebelami ; ubraniti oči pred prahom / ubraniti rastline pred boleznimi
4. navadno z dajalnikom s svojo dejavnostjo preprečiti uresničitev kakega dejanja: tega mi ne bo nihče ubranil ; ubranil mu je pobeg / ni ji mogel ubraniti, da ne bi vsega povedala
● publ. ubraniti naslov prvaka znova pridobiti
♦ šport., pri nogometu ubraniti enajstmetrovko

ubraníti se in ubrániti se
s svojo dejavnostjo doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ubraniti se nenehnega spraševanja ; z roko se je ubranil udarca / ubraniti se bolezni ; težko se je ubranil strahu / te misli se ne more ubraniti, če si še tako prizadeva

ubranljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da ubraniti: soteska je lahko ubranljiva / ubranljiv napad

ubránost -i ž ( á )
lastnost, značilnost ubranega: barvna, glasovna ubranost ; ubranost gibov / ubranost instrumentov ; ubranost zbora / ubranost moštva / lirična ubranost dramskih prizorov

ubráti ubêrem dov. , stil. uberó; ubrál ( á é )
1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva ; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem ; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila
// star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah ; ubrati zvonove
2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi ; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro
3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino ; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel
4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi : ubral jo je kar po bližnjici ; ubrati jo za vojaki ; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
// hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi ; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati
5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela ; moštvo je ubralo drugo taktiko ; preiskovalci so ubrali napačno pot ; ubrati pravo pot pri reševanju problema
6. star. izbrati : ubrali so pravi čas za setev ; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
7. zastar. zgrabiti : ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
● star. ubrati jadro skrajšati ; star. ubrati krilo, zavese nabrati ; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil ; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel ; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače ; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega

ubráti se
priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala ; ni se mogel ubrati z drugimi

ubrán -a -o
1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev ; nakit mora biti ubran z obleko ; ubrane barve vzorca ; ubrano petje, zvonjenje
2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota ; ubrana kompozicija / ubrana igra
3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton ; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo ; prisl.: ubrano peti ; zbor zveni ubrano

ubrejíti -ím tudi ubrêjiti -im dov. , ubrêji; ubrêjil ( ī í; ē ȇ )
povzročiti brejost: žrebec ubreji kobilo

ubrejíti se , tudi ubrêjiti se
postati brej: psica se ubreji

ubrejèn -êna -o tudi ubrêjen -a -o:
ubrejena svinja

ubrísati ubríšem dov. , tudi ubrisála ( í ȋ )
1. pog. udariti : tiho, če ne te ubrišem ; ubrisati s palico po tleh
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro oditi, steči: ubrisal jo je proti dolini ; ubrisal jo je, kar so mu noge dale
● zastar. ubrisati solze obrisati

ubrísati se star.
zjasniti se: nebo se je ubrisalo / vreme se je ubrisalo
● knjiž. obraz se ji je ubrisal razjasnil ; nar. vino se je ubrisalo izčistilo

ubrísan -a -o
1. deležnik od ubrisati: ubrisano nebo
2. pog., ekspr. čudaški , neumen : smešen, malo ubrisan človek ; mahal je z rokami kot ubrisan

ubrusíti in ubrúsiti -im dov. ( ī ú )
z brušenjem dati čemu zaželeno obliko, zaželene lastnosti: ubrusiti ventil ; ubrusiti s smirkovim papirjem

ubrusíti se in ubrúsiti se
1. zmanjšati se zaradi brušenja: osla se ubrusi
2. pri brušenju se poškodovati: pazi, da se ne ubrusiš

ubŕzdati -am dov. ( r̄ )
knjiž. zadržati z brzdo; obrzdati : s težavo je ubrzdal konja
// obvladati , zadržati : ubrzdati strasti ; komaj se je ubrzdal

ucedíti -ím dov. , ucêdi in ucédi; ucédil; ucejèn ( ī í )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro oditi, steči: ucedil jo je proti postaji, da bi ujel vlak ; pes jo je ucedil za bežečima
// steči 1 , zbežati : ob šumu jo je napadalec ucedil

ucêjati se -am se nedov. ( é )
knjiž. cediti se: z las se mu uceja voda
● knjiž. vol se uceja opravlja malo potrebo

ucvírati -am nedov. ( ȋ )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo teči , bežati : zajec jo ucvira čez travnik ; pošteno jo je moral ucvirati, da ga niso ujeli

ucvréti ucvrèm dov. , ucvŕl ( ẹ́ ȅ )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro oditi, steči: ucvreti jo proti postaji ; ucvreti jo po pomoč ; ucvreti jo za žeparjem
// steči 1 , zbežati : ob šumu jo je tat ucvrl ; zajec jo ucvre čez travnik / najbolje bi jo bilo ucvreti, dokler je še čas

učákati -am dov. , učákajte in učakájte; učákala in učakála ( á ȃ )
star. dočakati : učakati boljše čase ; učakati svobodo / učakati izid knjige ; učakati bratovo vrnitev / končno je učakal sina se mu je rodil sin / učakati sto let ; bolnik ni učakal večera

učakováti -újem nedov. ( á ȗ )
nar. gorenjsko čakati : ustavila se je in ga učakovala

učáranost -i ž ( ȃ )
po ljudskem verovanju stanje učaranega: učaranost človeka ; zbuditi se iz učaranosti

učárati -am dov. ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: čarovnica ga je učarala, zato je bolan ; učaral jo je, da se samo smeje
// s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: učarati koga v žival
2. knjiž. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: ta ženska ga je učarala

učáran -a -o:
stali so nepremično, kakor učarani ; učarano mesto

účbenik -a m ( ȗ )
knjiga s predpisano snovjo za učenje: izdati, napisati učbenik ; matematični učbenik ; osnovnošolski, univerzitetni učbenik ; učbenik francoščine, pog. za francoščino ; učbenik za samouke / pomožni, predpisani učbenik / šahovski učbenik

účbeniški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na učbenik: učbeniška obravnava snovi / zadovoljiti učbeniške potrebe

účen 1 -čna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček ; učna knjiga ; učne metode ; učno-vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja ; učne ustanove ; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov ; učna knjiga ; učna ura časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut ; eno učno mesto je prazno delovno mesto učitelja
// nanašajoč se na uk 2: učna pogodba
♦ ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti ; šol. učni čas trajanje pouka ; učni jezik jezik, v katerem poteka pouk ; učni korak osnovna snovna enota v programiranem učenju ; učni načrt načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi ; učni predmet ; učni program predmetnik in učni načrt ; nezadostni, odlični učni uspeh ; učna doba do 1980 predpisan čas za izučitev v poklicu ; učna enota del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah ; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj ; učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu

účen 2 in učán účna -o in -ó prid. ( ú ȃ ú )
star. nadarjen za učenje: ker je bil učen, je tuji jezik hitro obvladal / učna žival učljiva

učênček -čka m ( é )
nav. ekspr. manjšalnica od učenec: droben učenček ; učenček prvega razreda

učênčev -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na učenca: učenčev zvezek / učenčev učni uspeh

učênec -nca m ( é )
1. kdor se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: postal je učenec prvega letnika ; učenec 2. b razreda / šola ima tisoč dvesto učencev
// kdor se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: biti Ramovšev učenec ; ta univerzitetni profesor zna spodbujati svoje učence k znanstvenemu delu
// do 1980 kdor se usposablja za kak poklic, kako obrt: čevljarski, kuharski učenec / učenci v gospodarstvu
2. kdor se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: učenec znanega slikarja, trenerja / v njem je našel zvestega učenca / učenec naturalizma
● knjiž. Eskulapov učenec zdravnik
♦ rel. Kristus in njegovi učenci

učeník -a m ( í )
star. učitelj : učenik je stopil v razred ; strog učenik / učenik govorništva / biti komu učenik in vzornik
♦ rel. Učenik in dvanajst apostolov Kristus kot verski učitelj svojih učencev

učeníški -a -o prid. ( ȋ )
star. učiteljski : učeniška strogost / učeniška vloga

učeníštvo -a s ( ȋ )
star. učiteljstvo : čast učeništva / leta učeništva učiteljevanja

učenják -a m ( á )
kdor ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: čudaški, slavni učenjak ; prepiri, razprave učenjakov / pravni učenjak / ekspr. v filozofiji je pravi učenjak

učenjákar -ja m ( ȃ )
slabš. učenjak : težko razumljivo razpravljanje učenjakarjev

učenjákarica -e ž ( ȃ )
slabš. učenjakinja : suhoparna učenjakarica

učenjákarski -a -o prid. ( ȃ )
slabš. učenjaški : učenjakarska natančnost / učenjakarski izrazi / bodi manj učenjakarski, kdo te bo pa razumel

učenjákarsko prisl. :
učenjakarsko razlagati

učenjákarstvo -a s ( ȃ )
slabš. učenjaštvo : posmehovati se učenjakarstvu / razložiti brez nepotrebnega učenjakarstva

učenjákinja -e ž ( á )
ženska, ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: slavna učenjakinja / ekspr. malo učenjakinjo je mama nagradila s čokolado

učenjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na učenjake: učenjaška vprašanja / učenjaška besedila / ne bodi tako učenjaški

učenjáško prisl. :
učenjaško opisovati

učenjáštvo -a s ( ȃ )
1. ekspr. učenjaško ravnanje, mišljenje: posmehovati se učenjaštvu / biti usmerjen v praktičnost, ne v učenjaštvo / razložiti kaj brez visokega učenjaštva
2. star. učenjaki : zbralo se je učenjaštvo iz vse Evrope

učênje -a s ( é )
1. glagolnik od učiti: učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu poučevanje / pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško ; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi ; učenje na pamet / učenje mu dela težave ; imeti dosti učenja ; ekspr. zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik ; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini študija, šolanja / učenje iz napak, na napakah, ob napakah / strojno učenje področje umetne inteligence, ki z različnimi tehnikami omogoča računalnikom, strojem, da se učijo, iščejo pravila glede na učne podatke
♦ ped. mehanično učenje brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja ; verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem ; šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig
2. kar se uči, razširja: v njegovem učenju je marsikaj novega ; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo

učênka -e ž ( é )
1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk ; učenka četrtega letnika ; učenke in študentke
// ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu
// do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu
2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma

učênost 1 -i ž ( é )
lastnost, značilnost učenega: učenost razprave

učenóst 2 -i ž ( ọ̑ )
obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: zaradi učenosti so ga spoštovali ; s svojo učenostjo si je pridobil velik ugled / ekspr. temu vprašanju njihova učenost ni bila kos ; knjiž. Matija Čop, velikan učenosti / ekspr. kaj bi s takimi učenostmi učenimi spoznanji, ugotovitvami
// ekspr. znanje, zlasti šolsko, nepraktično: razlagati mladini učenost ; papirnata, siva, šolska, tuja učenost
● star. obesiti učenost na klin, kljuko opustiti študiranje ; star. mnogi Slovenci so odhajali po učenost na Dunaj so odhajali študirat ; star. hram učenosti šola

učêsniti -em in učesníti učésnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ )
nar. severovzhodno močno udariti: učesnil ga je, da se je kar zamajal

učíčkati se -am se dov. ( ȋ )
otr. sesti : kar sem se učičkaj

učílen -lna -o prid. ( ȋ )
star. učen 1 : učilni prostori / učilna vloga univerze

učilíšče -a s ( í )
star. šola, navadno srednja ali višja: učiti, šolati se na učilišču / končati učilišče / učilišče je stalo sredi parka / bogoslovno učilišče ; obrtno, trgovsko učilišče

učílna -e ž ( ȋ )
zastar. učilnica : v šoli so štiri učilne
// šola, šolsko poslopje: stoji učilna zidana (F. Levstik)

učílnica -e ž ( ȋ )
1. šolski prostor za učenje, poučevanje: šola ima deset učilnic ; stopiti v učilnico ; svetla, velika učilnica / učilnica za biologijo, fiziko
// prostor za učenje, študiranje: domski gojenci imajo skupno učilnico
2. zastar. šola, učna ustanova: ustanoviti novo učilnico ; prvi razred učilnice

učílniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učilnico: učilniška oprema / učilniški red / učilniška mladina

učílo -a s ( í )
1. učno sredstvo, zlasti šolsko: izdelovati, uporabljati učila ; tovarna učil ; učila za pouk fizike ; knjige, slike in druga učila
2. zastar. učenje : junec je že dober za učilo

učínek -nka m ( ȋ )
1. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj: učinek se lahko pokaže čez nekaj let ; doseči, povzročiti določen učinek / rušilni učinki bombe ; stranski učinki zdravila ; učinki kisline / vzgojni učinki ; učinek kazni / barvni učinek slike ; estetski učinki / propagandni učinki knjige / dejanje, preračunano na zunanji učinek
♦ farm. diuretični učinek zdravila ; kem. fotokemični učinek ; pravn. odložilni učinek pritožbe ; pravni učinek kar neposredno izhaja iz določenega pravnega dejstva
// publ. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj in vpliva na duševnost koga: ustvariti posebne svetlobne, zvočne učinke / uporabljati cenene govorniške učinke
2. zaželena, pričakovana posledica kakega dela, prizadevanja: gospodarski učinek je bil velik ; publ. dosegati pomembne izvozne učinke / ukrep ni imel nobenega učinka / plačevati koga po (delovnem) učinku po količini opravljenega dela
// zaželena, pričakovana posledica dela kake naprave: povečati delovni učinek črpalke ; stroj ima velik izkopni učinek

učíniti -im dov. ( ī ȋ )
zastar. storiti , narediti : kaj misliš učiniti / učiniti kaj dobrega

učinkoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na učinkovanje: učinkovalna moč zdravil / učinkovalna vrednost gledaliških sredstev

učinkovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od učinkovati: kislina se med učinkovanjem segreje / učinkovanje strupa, zdravila / učinkovanje tehnološkega razvoja na gospodarstvo / pomirjevalno učinkovanje glasbe / režiserjeve možnosti učinkovanja na gledalca

učinkováti -újem nedov. ( á ȗ ) nav. 3. os.
1. s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, da se spremenijo kemične lastnosti: kislina je učinkovala ; plini učinkujejo drug na drugega / učinkovati na snov z močnim segrevanjem
// s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, kot se želi, pričakuje: strup je začel učinkovati ; zdravilo je takoj učinkovalo ; škropivo učinkuje proti škodljivcem jih uničuje
// s svojimi lastnostmi vplivati na kaj sploh: reforma, gospodarski ukrepi že učinkujejo
2. navadno s prislovnim določilom s svojimi lastnostmi vplivati na koga, da se spremeni njegovo duševno stanje, kot nakazuje določilo: nekatere barve učinkujejo pomirjevalno ; ta glasba učinkuje uspavalno
// s svojimi lastnostmi vplivati na koga sploh: take besede name ne učinkujejo ; film učinkuje vzgojno na učence ; hrup slabo učinkuje na človeka
3. s prislovnim določilom vzbujati vtis, kot ga nakazuje določilo: njen obraz učinkuje bledo ; kljub uniformi učinkuje nebogljeno ; predstava je učinkovala skladno ; soba je tako velika, da učinkuje kot dvorana

učinkujóč -a -e:
počasi učinkujoča zdravila

učinkovína -e ž ( í )
nav. mn., farm. snov, ki učinkuje zdravilno: pridobivati učinkovine iz rastlin

učinkovít -a -o prid. , učinkovítejši ( ȋ )
1. ki učinkuje tako, kot se želi, pričakuje: učinkovito gnojilo ; učinkovito zdravilo proti revmatizmu / učinkoviti ukrepi proti inflaciji ; učinkovita pomoč ; ta kazen je bila učinkovita
2. ki dosega tak učinek, kot se želi, pričakuje: učinkovit govornik / učinkovit slog ; učinkovita metafora ; učinkovita reklama
3. ki opravlja določene naloge, izpolnjuje določene zahteve, kot se želi, pričakuje: učinkovita organizacija / publ. najučinkovitejši igralec prvenstva ki je dosegel največ točk
4. s katerim se dosega želeni, pričakovani cilj: učinkovita taktika / učinkovita uporaba tehnike
● ekspr. danes nisem bila preveč učinkovita nisem dovolj naredila

učinkovíto prisl. :
učinkovito gospodariti ; učinkovito se izražati ; sam.: izmisliti si kaj učinkovitega

učinkovítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost učinkovitega: izgubiti, meriti učinkovitost ; preizkusiti učinkovitost zdravila / učinkovitost kazni ; učinkovitost vzgoje / govorniška učinkovitost ; zvočna učinkovitost skladbe / doseči največjo delovno učinkovitost

učístiti se -im se dov. ( í ȋ )
postati čist, neskaljen: po nalivu se je potok učistil ; vino se je že učistilo / nebo se je učistilo
● ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti

učíščen -a -o:
učiščen mošt

učítelj -a m ( ȋ )
kdor (poklicno) uči, poučuje: postati učitelj ; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev
// kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen: učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor gospod učitelj
// kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesni učitelj ; učitelj govorništva
// kdor uči, poučuje sploh: oče mu je bil najboljši učitelj / publ. veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr. tudi radio je pomemben učitelj
● šalj. poleti bi bil učitelj, pozimi zidar rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je ; knjiž. angelski učitelj Tomaž Akvinski
♦ rel. cerkveni učitelj naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju ; šol. domači učitelj nekdaj ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu ; partizanski učitelj med narodnoosvobodilnim bojem kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju ; potovalni učitelj nekdaj ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo ; predmetni, razredni učitelj ; stalni učitelj nekdaj z opravljenim strokovnim izpitom ; strokovni učitelj ki poučuje strokovni predmet ; učitelj pripravnik brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja ; učitelj tečajnik prva leta po 1945 poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju

učíteljček -čka m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od učitelj: droben, mlad učiteljček / sanjaril je o karieri, nazadnje pa je samo učiteljček

učíteljev -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učitelja: učiteljeva beležnica / učiteljeva družina / učiteljeva razlaga ; sam.: učiteljev se je na izletu izgubil učiteljev sin ; obiskati učiteljeve učiteljevo družino

učiteljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od učiteljevati: upokojiti se po dolgoletnem učiteljevanju

učiteljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
biti učitelj: v tem kraju učiteljuje že dvajset let

učíteljica -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki (poklicno) uči, poučuje: želela si je postati učiteljica ; stroga učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljena: učiteljice in profesorice / osnovnošolska učiteljica / kot nagovor gospa učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesna, smučarska učiteljica ; učiteljica plavanja
// ženska, ki uči, poučuje sploh: sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica
2. ekspr. kar koga uči sploh: narava je najboljša učiteljica / zgodovina je učiteljica življenja
♦ rel. cerkvena učiteljica naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po evangeliju ; šol. predmetna, razredna učiteljica ; učiteljica ročnih del nekdaj strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje različnih izdelkov ; strokovna učiteljica ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe

učiteljíšče -a s ( í )
do 1968 šola za poklicno usposabljanje (osnovnošolskih) učiteljev: ustanoviti učiteljišče ; učiti na učiteljišču / končati učiteljišče ; štiriletno učiteljišče
● žensko učiteljišče nekdaj za poklicno usposabljanje (osnovnošolskih) učiteljic

učiteljíščnica -e ž ( ȋ )
do 1968 dijakinja učiteljišča: učni uspeh učiteljiščnic ; gimnazijke in učiteljiščnice

učiteljíščnik -a m ( ȋ )
do 1968 dijak učiteljišča: učiteljiščnik zadnjega letnika

učiteljíški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učiteljišče: učiteljiški ravnatelj / učiteljiški pevski zbor

učíteljski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učitelje: učiteljski priročnik ; učiteljska knjižnica / učiteljska konferenca / izhaja iz učiteljske družine / tvoje spraševanje je čisto učiteljsko
♦ rel. učiteljska služba naloga, poslanstvo papeža, škofov in duhovnikov sploh, da učijo evangelij ; šol. ukor po razrednem učiteljskem zboru

učíteljstvo -a s ( ȋ )
1. dejstvo, da je kdo učitelj: njegovo učiteljstvo se kaže tudi v pesmih / knjiž. moralno učiteljstvo / knjiž. zaradi bolezni se odreči učiteljstvu učiteljevanju
2. učitelji : strokovno izpopolnjevanje učiteljstva

učíti -ím nedov. ( ī í )
1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti ; učiti koga plesti, voziti kolo ; učiti koga streljanja ; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa ; učiti vole orati
// s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino
2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let ; učiti četrti razred ; učiti na osnovni, srednji šoli ; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor ; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov
3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit ; dati koga učit mizarstva, za mizarja
4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti ; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja ; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine ; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat ; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili ; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo ; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika

učíti se
1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja ; učiti se plavati ; učiti se iz knjig, po knjigah ; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
// s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje ; učiti se naglas, zjutraj ; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
// prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet
2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo ; učiti se v trgovini / učiti se obrti
4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja ; učiti se spoštovati starejše
// prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah ; učiti se na napakah
6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva ; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan ; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
♦ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom

učèč -éča -e:
učeč otroke, se je tudi sama izobraževala ; pridno se učeči otroci ; učeče osebje šole
♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino ; prisl.: učeče govoriti ; sam.: ne motite učečih ; pridno se učeči so bili nagrajeni

učívši zastar. :
ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli

učèn -êna -o
1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek ; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
● nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
// ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave
3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi ; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
4. star. izveden , izobražen : učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan ; učeni poklici intelektualni
6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu ; v Sveto pismo učen človek ; prisl.: učeno govoriti ; to se sliši zelo učeno ; sam.: rad pove kaj učenega ; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki

učívo -a s ( í )
šol. učna snov, učno gradivo: zanimivo podajati učivo ; učivo morajo učenci razumeti

účka -e ž ( ȗ )
nar. manjšalnica od oko; očka : deklica mežika z učkami

učljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da učiti: če otrok ni primerno vzgojen, ni dovolj učljiv / lahko, težko učljiv pes

učljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost učljivega: učljivost učencev / učljivost živali

učlovéčenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od učlovečiti: učlovečenje človekovega prednika / biološko, sociološko učlovečenje / Kristusovo učlovečenje
// razvoj za človeka kot družbenega in biološkega bitja bistvenih lastnosti, značilnosti: človekovo delo je bilo družbeno že od učlovečenja naprej

učlovečevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od učlovečevati: proces učlovečevanja / iskanje etičnih pravil sovpada s človekovim učlovečevanjem

učlovečeváti -újem nedov. ( á ȗ ) knjiž.
1. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: s pokončno držo se je začel človekov prednik učlovečevati
2. delati kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečevati : umetnost človeka učlovečuje

učlovéčiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ ) knjiž.
1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika ; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti : kultura učloveči človeka
3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo

učlovéčiti se
pojaviti se v človeški podobi: verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči
♦ rel. Kristus se je učlovečil

učlovéčen -a -o:
v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja ; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje

učnína -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za učenje, poučevanje: udeleženci tečaja plačajo učnino / nekdaj vajenec je plačeval mojstru učnino

učvrstítev -tve ž ( ȋ )
utrditev , okrepitev : učvrstitev nasipa / učvrstitev mišic / učvrstitev oblasti

učvrstíti -ím dov. , učvŕstil ( ī í )
utrditi , okrepiti : učvrstiti nasip ; učvrstiti vrata z zapahi / telovadba mu je učvrstila roke ; na kmetih se je učvrstil / učvrstiti prijateljstvo

učvrščèn in učvrstèn -êna -o:
učvrščeni stebri

učvŕščati -am nedov. ( ŕ )
utrjevati , krepiti : učvrščati stebre / učvrščati telo / učvrščati svoj položaj

učvrščevánje -a s ( ȃ )
utrjevanje , krepitev : učvrščevanje nasipov / učvrščevanje telesa

učvrščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
utrjevati , krepiti : učvrščevati podpornike / učvrščevati zdravje / učvrščevati prijateljske vezi

úd -a m , im. mn. údje in údi ( ȗ ū )
1. del človeškega telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: ud se izpahne, zlomi ; odrezati oboleli ud ; pretegniti, razgibati si ude ; dolgi, suhi udje ; otrpli, premrli udje ; zakrnel ud / spodnji noge , zgornji udje roke
● pog., ekspr. cel dan preklada ude po postelji poležava, lenari
2. v zvezi spolni ud zunanje moško spolovilo: spolni ud nabrekne ; razkazovanje spolnega uda / moški spolni ud
3. star. član : društvo pridobiva, vpisuje nove ude / častni, dosmrtni ud / biti ud plemiške rodbine

udaljíti se -ím se tudi událjiti se -im se dov. , událjil se ( ī í; ā ȃ )
zastar. oddaljiti se: udaljiti se od družbe

udár tudi udàr -ára m ( ȃ; ȁ á )
1. udarec : dobiti boleč, silovit, smrtni udar / z enim udarom ga je ubil / po gozdu odmevajo udari sekire / srčni udar utrip / udar vesel ob vodno gladino ; udar po oknu, železu / udar strele / to je bil zanjo hud udar ; udar usode
2. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa: preprečevati vodni udar v ceveh ; posledice zračnega udara ob eksploziji
// nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udar mraza, vročine
3. hiter, silovit vojaški napad: prestregli so glavni nasprotnikov udar ; udar iz zasede
4. nasilna sprememba oblasti, vlade: fašisti so izvedli udar / državni udar ; vojaški udar
5. publ., navadno s prilastkom nenaden silovit nastop česa, kar ima negativne posledice za kaj drugega: gibanje je zadel udar diktature ; frontalni udar opozicije / gospodarski, trgovski udar
● ekspr. strele so švigale udar na udar v majhnih časovnih presledkih ; publ. taki nazori so prišli pod udar nasprotnikov take nazore so nasprotniki obsodili ; publ. priti pod udar zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu ; publ. biti na udaru kritike biti kritično obravnavan, navadno z več strani, temeljito
♦ med. električni udar učinek električnega toka na človeško ali živalsko telo ; toplotni udar vročinska kap ; mont. hribinski udar hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve notranjih napetosti v kamnini ; šah. taktični udar nepričakovana poteza, ki odločilno spremeni potek igre

udárec -rca m ( ȃ )
1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarec ga je zadel v tilnik ; ekspr. udarci so padali z vseh strani ; odbijati, prestrezati udarce ; stisniti pest za udarec ; umikati se pred udarci ; z enim udarcem ga je pobil na tla ; boleč udarec ; močen, rahel, silovit udarec ; udarec po glavi je bil smrten ; udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce
// sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom: udarec kose ob kamen ; poškodba tkiva zaradi udarca
// glas ob takem dotiku: slišati udarce ; enakomerni udarci ure ; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca bitju, utripom / ob napovedi časa ob udarcu na gong bo ura pet
2. glagolnik od udariti: udarec kemblja, kladiva, sekire ; udarec ptičjih peruti ; povratni udarec napete vrvi ; udarci kopit ob tla ; udarci po kovini, lesu ; udarec s palico, z roko / udarec strele
3. hiter, silovit vojaški napad: vzdržati sovražnikove udarce ; udarec v bok je nasprotnika presenetil
4. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar : vodni, zračni udarec
// nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udarec mraza, vročine
5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga nenadoma zelo prizadene: doživeti hud, težek udarec ; moralni, politični udarec ; vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec ; zadati dogmatizmu odločilni udarec
● očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela ; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev ; ekspr. to je udarec s kolom po glavi brezobzirna zavrnitev ; ekspr. ves njegov napor je bil udarec v prazno zaman ; publ. pasti, priti pod udarec zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu
♦ šport. delfinski udarec sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina ; direktni pri boksu s sprožitvijo roke naravnost naprej , nizki udarec prepovedani udarec nižje od pasu ; začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis

udárek -rka m ( ȃ )
zastar. udarec : močen, rahel udarek / slišati glasne udarke

udáren -rna -o prid. , udárnejši ( á ā )
1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost ; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka ; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil
2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon ; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija ; udarna sposobnost armade
3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu ; udarna koračnica ; pisati udarne reportaže ; njegove besede so vedno udarne
4. navadno v zvezi z brigada , med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade ; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni
● publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje
♦ strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja ; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro ; teh. udarni mehanizem ; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem ; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo ; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet ; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj

udáriti -im dov. ( á ȃ )
1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival ; udariti koga v obraz, trebuh ; udaril ga je po glavi ; udariti s palico, z roko ; udaril jo je, da se je opotekla ; lahno, močno udariti ; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec ; pren. udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo ; udariti na boben ; udariti po šipi, vratih ; udariti z loparjem ; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure ; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila ; brezoseb. udarilo je polnoč
2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj ; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev ; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica ; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda ; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem ; v obraz jim je udaril mrzel veter ; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal ; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva
7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti : s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza ; nesreča jih je udarila
8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus ; kap jo je udarila zadela ; udarila ga je sončarica
9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča ; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh ; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem ; če le more, udari po tašči
11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok ; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti
12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari ; naravnost udariti ; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi : udarili so jo počez čez travnik ; udariti jo v gore ; udariti za kom
● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele ; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela ; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel ; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati ; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten ; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo ; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan ; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način ; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati ; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti ; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev ; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal ; udariti v prazno ne da bi zadel ; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo ; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo ; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega ; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko

udáriti se
1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril ; pri padcu se je udaril v glavo
// v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi ; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja
2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo ; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
// spopasti se: študenti so se udarili s policijo

udárjen -a -o
1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji ; udarjeni pešec je obležal nezavesten ; nogo ima udarjeno in odrgnjeno ; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
2. ekspr., v povedni rabi čudaški , neumen : malo je udarjen ; vsak je po svoje udarjen
3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso ; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada

udárjanje -a s ( á )
glagolnik od udarjati: udarjanje s palico / udarjanje kladiva po nakovalu / enakomerno udarjanje koles, vesel / udarjanje srca

udárjati -am nedov. ( á )
1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarjati žival ; udarjati po licih ; udarjati s palico, z roko ; močno, rahlo udarjati ; pren. udarjati z besedo, jezikom
// sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom: udarjati žogo ; udarjati na boben, po bobnu ; s pestjo udarjati po vratih ; udarjati s petami ob tla
// dajati glasove ob sunkovitem dotiku: ura v stolpu udarja vsake pol ure ; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč z zvočnimi znaki naznanjala / z nogo udarjati takt
2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa: mlinsko kolo udarja ob vodo ; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno
3. delati sunkovite gibe: ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo
4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke: strele udarjajo v skale / nepreh. kadar udarjajo strele, jo je zelo strah
5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se: izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo ; podzavestna hotenja udarjajo na dan
// pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki: v nos jim je udarjal hud smrad ; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi slišali so se
// postajati opazen, viden: skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem
6. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati : cene so jih zelo udarjale ; udarjale so jih nadloge in nesreče
7. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati negativne posledice: slab zrak ji je udarjal na pljuča
● ekspr. njegove besede so jo trdo udarjale zelo prizadevale ; ekspr. njene obleke so močno udarjale v oči bile zelo, hitro opazne ; udarjati v prazno ne da bi zadel

udarjajóč -a -e:
udarjajoč s palico ob tla ; enakomerno, težko udarjajoča ura

udarjenína -e ž ( í )
med. udarnina : udarjenine in zmečkanine

udárjenost -i ž ( ȃ )
stanje udarjenega: pripovedoval jim je o svojem strahu in udarjenosti / pog., ekspr. udarjenost na ženske se mu je maščevala

udárnica -e ž ( ȃ )
1. zlasti prva leta po 1945 častni naziv za delavko, zlasti fizično, ki zelo presega normo, delovne zahteve: dobiti naziv udarnica
// delavka, zlasti fizična, ki ima ta naziv: med delavkami je več udarnic
2. knjiž. udarna pesem: črtati iz zbirke aktivistične udarnice / pesem udarnica

udárnik -a m ( ȃ )
zlasti prva leta po 1945 častni naziv za delavca, zlasti fizičnega, ki zelo presega normo, delovne zahteve: odlikovati koga z udarnikom
// delavec, zlasti fizični, ki ima ta naziv: med brigadirji je bilo veliko udarnikov ; večkratni udarnik / razglasiti za udarnika

udarnína -e ž ( í )
med. poškodba tkiva zaradi udarca ali hujšega pritiska: dobiti močno udarnino ; udarnine po telesu

udárniški -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na udarnike: udarniški kolektiv / udarniška diploma, značka / udarniška vnema
2. pog. prostovoljen in neplačan: naredili so veliko udarniških ur ; dogovoriti se za udarniško delo / udarniška nedelja

udárniško prisl. :
udarniško delati

udárništvo -a s ( ȃ )
zlasti prva leta po 1945 močno preseganje norme, delovnih zahtev, zlasti pri fizičnem delu: pomen udarništva v naših tovarnah / priznati delavcu udarništvo

udárnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost udarnega: udarnost zračnega vala / udarnost armade, čet / stopnjevati udarnost dialoga v drami ; njegovi članki se odlikujejo po udarnosti

udàv -áva m ( ȁ á )
zelo velika nestrupena tropska kača: napadel ga je udav ; pitoni in udavi

údba in Údba -e ž ( ȗ )
od 1946 do 1991 uprava državne varnosti, jugoslovanska tajna policija: sodeloval je z udbo ; agenti, sodelavci udbe ; šef udbe ; ozna in udba / zloglasna udba ; zločinsko delovanje udbe ; dosjeji udbe ; metode udbe / udba ga je zasliševala njeni agenti, sodelavci

udbáš -a m ( á )
pog., slabš., od 1946 do 1991 pripadnik udbe; udbovec : obtožujejo ga, da je udbaš ; bivši, nekdanji udbaš ; zagrizen udbaš / stari udbaši ; udbaši in partijci / morilski, zverinski udbaši

údbomáfija -e ž ( ȗ-á ) pog.
skupina ljudi, povezana z nekdanjo jugoslovansko tajno policijo udbo, ki deluje prikrito in protizakonito: udbomafija zaradi trenutnih političnih interesov obračunava sama s seboj ; zarota udbomafije ; boj proti udbomafiji ; povezanost z udbomafijo

údbomáfijski -a -o prid. ( ȗ-á )
nanašajoč se na udbomafijo: udbomafijski kadri, posli ; preiskovalci so ga spraševali o domnevnih udbomafijskih navezah ; udbomafijska zarota

údbovec -vca m ( ȗ )
od 1946 do 1991 pripadnik udbe: bivši, nekdanji udbovec ; oznovci in udbovci / stari udbovci ; seznam udbovcev ; udbovci in partijci

údbovski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na udbovce ali udbo: udbovski sodelavci / udbovske metode

udebelíti -ím dov. , udebélil ( ī í )
zastar. odebeliti , zrediti : udebeliti prašiča

udejánjanje -a s ( á )
knjiž. uresničevanje : udejanjanje hotenj, zamisli ; dosledno, praktično udejanjanje česa

udejánjati -am nedov. ( á )
knjiž. uresničevati : težko je udejanjal svoje literarne zamisli / udejanjati voljo do življenja ; udejanjati se v delu

udejánjenje -a s ( ā )
knjiž. uresničenje : udejanjenje sklepov / človek teži k udejanjenju samega sebe

udejánjiti -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. uresničiti : udejanjiti sklep ; uprizoritev je dosledno udejanjila avtorjevo hotenje
// izraziti , pokazati : udejanjiti resnico življenja v literarnem delu ; njegove igralske sposobnosti so se v tej igri lahko udejanjile

udejánjen -a -o:
udejanjen program, zakon ; udejanjene vrednote

udejstvítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od udejstviti: udejstvitev nalog, sklepov / udejstvitev literarnega junaka

udêjstviti -im dov. ( ȇ )
knjiž. uresničiti , izvesti 2 , izpolniti : udejstviti načrt, zamisel / udejstviti izobraževanje / udejstviti svojo osebnost

udejstvoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na udejstvovanje: udejstvovalno področje / njegov udejstvovalni nagon

udejstvovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od udejstvovati se: gospodarsko, politično, umetniško udejstvovanje ; izvenšolsko udejstvovanje mladine / želja po udejstvovanju na literarnem področju

udejstvováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
biti dejaven na določenem področju: kulturno, politično, znanstveno se udejstvovati / dolgo se že udejstvuje v društvu ; uspešno se udejstvovati na literarnem področju / udejstvovati se v javnem življenju politično, družbeno delovati ; udejstvovati se kot športnik biti športnik

udejstvováti star.
uresničevati , izvajati , izpolnjevati : udejstvovati gospodarski načrt / udejstvovati čustva, strasti

udejstvujóč se -a -e:
v športu udejstvujoči se ljudje

údek -dka m ( ȗ )
manjšalnica od ud: otrokovi udki

udélati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z obdelovanjem narediti kaj glede na lastnost, obliko boljše, ustreznejše: udelati platno ; testo še malo udelaj / voda je udelala strugo ; udelati pot zgladiti, zravnati, utrditi
// z obdelovanjem narediti kako zemljišče bolj primerno za rast rastlin: zapuščeno njivo je treba udelati ; polje in vinograd so si morali udelati sami
● star. divji prašiči so psa udelali, da ga ni bilo prepoznati razmesarili

udélati se
1. z delom se utrditi: roke so se jim udelale
2. po določenem procesu doseči potrebno, ustrezno kakovost: gnoj, zemlja se mora udelati

udélan -a -o:
saditi v udelano prst ; roke ima zelo udelane ; dobro udelano testo

udelávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od udelavati: udelavanje kož

udelávati -am nedov. ( ȃ )
1. z obdelovanjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: udelavati kožo, testo
2. star. silovito tepsti, pretepati: udelavali so ga, dokler ni omedlel / neusmiljeno je udelaval po psih udarjal, tolkel
3. star. kričati , razgrajati 1 , divjati : gospodar je strahovito udelaval / v gozdu so udelavali ptiči glasno peli / mati udelava za ugrabljenim otrokom silovito žaluje, toži

udeléžba -e ž ( ẹ̑ )
1. dejstvo, da se kdo česa udeleži: od njegove udeležbe je marsikaj odvisno ; odpovedati svojo udeležbo ; udeležba seje / udeležba na volitvah
// to dejstvo glede na udeležence: udeležba na tekmovanju je zadovoljiva ; mednarodna udeležba na kongresu ; množična, velika udeležba
2. dejstvo, da ima kdo delež pri čem: pravica do udeležbe pri delitvi dohodka

udeléženec tudi udeležênec -nca m ( ẹ̑; é )
kdor se česa udeleži: vsi udeleženci se tega še spominjajo ; določiti, izbrati udeležence ; udeleženci igre, natečaja, pogovora, sestanka ; navodila za udeležence
♦ avt. udeleženec v prometu pešec, voznik

udeléženka tudi udeležênka -e ž ( ẹ̑; é )
ženska ali država, ustanova, ki se česa udeleži: vsaka udeleženka ima rezerviran sedež ; najmlajša udeleženka pohoda, tekme / publ. države udeleženke konference

udeležênost in udeléženost -i ž ( é; ẹ̑ )
dejstvo, da je kdo kje, pri čem udeležen: dokazati komu udeleženost pri kaznivem dejanju ; udeleženost v pogovoru, ustvarjanju / udeleženost pri družbenem dogajanju

udeleževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od udeleževati se: udeleževanje sestankov je obvezno

udeleževáti se -újem se nedov. ( á ȗ )
biti (večkrat) eden od osebkov kake dejavnosti: udeleževati se iger, plesa, pogovorov / udeleževati se družabnega življenja

udeležítev -tve ž ( ȋ )
udeležba : udeležitev lova

udeležíti se -ím se dov. , tudi udeléži se; udeléžil se ( ī í )
biti eden od osebkov kake dejavnosti: pogreba se je udeležilo veliko ljudi ; udeležiti se bitke, seje, tekmovanja / volitev se ni mogel udeležiti

udeležíti knjiž.
pritegniti , zaplesti : udeležiti še druge pri pogovoru

udeležèn -êna -o in udeléžen -a -o
1. deležnik od udeležiti se: biti udeležen pri družbenem dogajanju ; pri vlomu je bil udeležen tudi on ; neposredno udeležen
2. ki ima delež pri čem: biti z določenim zneskom udeležen pri glavnici podjetja